<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 81/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.81.2017
Evidenčna številka:VS00005423
Datum odločbe:05.10.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 296/2016
Datum odločbe II.stopnje:04.05.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), Jan Zobec (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik, Janez Vlaj
Področje:DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:privatizacija stanovanj - stanovanjska pravica - pravica do odkupa stanovanja - zahteva za odkup stanovanja - odkupno upravičenje - prekluzivni rok - rok za uveljavljanje pravice do odkupa - prodajna pogodba - dolžnost sklenitve pogodbe - kontrahirna dolžnost - opcija - oblikovalna pravica - denacionalizacijski postopek - začasna prepoved razpolaganja s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije - zavrnitev zahteve za denacionalizacijo - smrt imetnika stanovanjske pravice - dedovanje pravice do odkupa stanovanja - enakopravnost dedičev - dopuščena revizija

Jedro

V obravnavani zadevi pa je imetnik stanovanjske pravice, A. A., umrl še pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka, torej pred uresničitvijo opcijskega predpogoja. Ker se opcijski predpogoj (kot odložni pogoj) ni uresničil, tudi opcijska izjava (zahteva za odkup z dne 30. 10. 1991) ni imela pravnih učinkov. Za razliko od imetnice stanovanjske pravice v zadevi št. II Ips 204/97, ki je bila ob smrti nosilka premoženjske pravice do odkupa stanovanja, ker je, kar je kot nosilni razlog navedeno v predzadnjem odstavku sodbe št. II Ips 204/97, "[...] že pred njeno smrtjo nastopila dolžnost tožene stranke prodati sporno stanovanje", on ob svoji smrti ni imel podedljive pravice do odkupa stanovanja. Zato je tudi njegova soproga in za njo tožnica nista mogli podedovati. Pridobiti bi jo morali izvirno. Za to sta imeli na voljo rešitev, predvideno v 123. členu v povezavi s 147. členom SZ.

V primerjavi s tistimi imetniki stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, so bili vsi imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve, že zaradi samega teka denacionalizacijskega postopka in z njim povezanega odloga privatizacije v slabšem položaju. Vendar neenakost v teh primerih ni bila nerazumna in ni bila brez utemeljitve v naravi stvari.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala, naj sodišče naloži drugi toženki sklenitev kupoprodajne pogodbe s tožnico, s katero bi druga toženka tožnici prodala solastniški delež na stanovanju v stanovanjski hiši v Ljubljani. S podrejenim zahtevkom pa je zahtevala sklenitev pogodbe z enako vsebino, vendar s prvo toženko kot prodajalko.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba zahtevka (I. in II. točka izreka). Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženk (III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo, in sicer v stroškovnem delu, sicer pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (III. točka izreka).

4. Tožnica je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 233/2016 z dne 8. 12. 2016 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila dopuščeno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodbi sodišč nižjih stopenj temeljita na naslednjih dejstvih:

- Na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS/I, št. 18/1991, v nadaljevanju SZ), dne 19. 10. 1991, je bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju A. A..

- A. A. je dne 30. 10. 1991 vložil zahtevo za odkup stanovanja in na podlagi te zahteve je bila 29. 11. 1991 s prvo toženko (takratno lastnico stanovanja) popisana kupoprodajna pogodba.

- Ker je bilo stanovanje predmet denacionalizacije, je prva toženka kot lastnica stanovanja dne 4. 5. 1992 sklenila s A. A. najemno pogodbo. V tej pogodbi je bila kot uporabnica navedena B. A., soproga A. A. in tožničina mati.

- Postopek prodaje stanovanja je bil ustavljen do pravnomočne odločitve o denacionalizaciji.

- A. A. je umrl med tekom denacionalizacijskega postopka in po njegovi smrti je bil 16. 4. 2003 sklenjen aneks k najemni pogodbi med prvo toženko in B. A. kot najemnico.

- Postopek denacionalizacije se je zaključil s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U2179/2009 z dne 11. 8. 2010. Sporno stanovanje ni bilo vrnjeno prvotnim lastnikom. Njegova solastnica je tega dne ex lege postala Slovenska razvojna družba kot pravna prednica druge toženke.

- B. A. je umrla 21. 1. 2011.

- Tožnica, hči B. A., je 25. 10. 2010 na drugo toženko naslovila dopis, s katerim je v imenu svoje matere razložila potek odkupa spornega stanovanja ter prosila za informacijo o tem, na kateri organ naj se obrne glede morebitnega nadaljevanja realizacije kupoprodajne pogodbe iz leta 1991 oziroma, kateri stranki v postopku je bilo prisojeno sporno stanovanje.

- Druga toženka na tožničin dopis ni odgovorila.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli stališče, da je sklicevanje na postopek za odkup stanovanja, ki ga je začel A. A., neutemeljeno. S koncem denacionalizacijskega postopka je pravico do nakupa stanovanja na podlagi drugega odstavka 173. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1) pridobila B. A., ki bi morala odkup zahtevati najkasneje v 6 mesecih od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 123. člena SZ), pa tega ni storila. Pred potekom roka je umrla. Pravica do nakupa stanovanja je oblikovalna pravica, ki je vezana na osebo upravičenca in ni podedljiva. Tožnica kot dedinja bi imela možnost nakupa le, če bi druga toženka v razmerju do najemnice, B. A., kršila svojo kontrahirno dolžnost iz četrtega odstavka 117. člena SZ. Do kršitve te dolžnosti pa ni prišlo, saj B. A. zahteve za odkup sploh ni vložila. Dopisa z dne 25. 10. 2010, naslovljenega na drugo toženko, ni mogoče šteti za zahtevo za odkup.

Povzetek revizijskih navedb

8. Revidentka uvodoma uveljavlja procesne kršitve, ker sodišče nje in predlaganih prič ni zaslišalo v zvezi z ravnanjem druge toženke po koncu denacionalizacijskega postopka. Vztraja, da predstavlja njen dopis z dne 25. 10. 2010 zahtevo za odkup stanovanja ter da je druga toženka kršila svojo kontrahirno dolžnost. Obširno opisuje okoliščine v zvezi s težavnim ugotavljanjem lastništva nad spornim stanovanjem. O tem naj bi toženki B. A. celo zavajali. Pojasnjuje, zakaj naj bi bila njuna dolžnost, da jo obveščata o poteku denacionalizacijskega postopka. Sicer pa meni, da je bil rok iz 123. člena SZ varovan že z zahtevo za odkup stanovanja, ki jo je podal A. A.. V nasprotnem primeru naj bi bili imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovi dediči brez razumnega razloga postavljeni v neenakopraven položaj in bili odvisni od dejstva, ali je sploh prišlo do denacionalizacijskega postopka in koliko časa je tak postopek trajal. Na vse to imetniki stanovanjske pravice in upravičenci do odkupa nimajo nobenega vpliva.

O utemeljenosti revizije

Obseg presoje

9. Presoja revizijskega sodišča je začrtana z vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijske navedbe, stališča in kritike, ki gredo onkraj tem, ki jih natančno zarisuje sklep o dopustitvi revizije, so neupoštevne in se zato revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo. Naloga revizijskega sodišča je odgovoriti samo na naslednja vprašanja:

- ali gre v obravnavanem primeru glede pravice tožnice za odkup stanovanja za nadaljevanje postopka glede na podano zahtevo za odkup, ki jo je imetnik stanovanjske pravice A. A. vložil že v letu 1991 in celo podpisal kupoprodajno pogodbo, in ali je druga toženka kršila kontrahirno dolžnost v razmerju do njegove pravne naslednice B. A.; in

- ali je bil v konkretnem primeru imetnik stanovanjske pravice zaradi postopka denacionalizacije in trajanja le-tega v neenakopravnem položaju z imetnikom stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, ter posledično ali gre za neenakopraven položaj dedičev imetnikov stanovanjske pravice zaradi dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka, na trajanje katerega imetnik stanovanjske pravice ni mogel vplivati.

10. Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na obširne revizijske navedbe, s katerimi revidentka uveljavlja kršitev postopka, ki naj bi bila v tem, da sodišče ni zaslišalo nje in prič, ki bi vedele povedati, kakšno je bilo ravnanje druge toženke po končanju denacionalizacijskega postopka. Revizijsko sodišče se tudi ni ukvarjalo z revidentkino kritiko ocene, da "dokument, z dne 25. 10. 2010, ki je bil naslovljen na D.S.U., ne velja kot zahteva za odkup" ter z njenim podrobnim opisovanjem težav pri ugotavljanju, kdo je sploh lastnik spornega stanovanja, zaradi česar naj bi bilo "vprašljivo tudi upoštevanje šestmesečnega prekluzivnega roka, saj", kot nadaljuje revidentka, "zakonodajalec očitno ni predvidel denacionalizacijskih postopkov, pri katerih pravnomočna sodba še ne bi dokončno določila delitev lastnine v naravi". Iz istega razloga so neupoštevne revizijske trditve, da naj bi obstajala dolžnost obveščanja B. A. o poteku denacionalizacijskega postopka, da naj bi druga toženka s svojimi ravnanji preprečila uresničitev pravice do sklenitve prodajne pogodbe, saj da naj bi tožnico celo zavajala ter da naj bi B. A. izkazala jasen namen odkupiti sporno stanovanje.

11. Prvo in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, odločilno vprašanje, na katerega mora odgovoriti Vrhovno sodišče, je vprašanje pravne usode zahteve za odkup stanovanja, ki jo je že 30. 10. 1991 vložil takratni imetnik stanovanjske pravice A. A.. Če je namreč ta zahteva veljavna in če je zato z njeno vložitvijo varovan prekluzivni rok iz 123. člena SZ, ima tožnica iztožljivo pravico, ki jo zagotavljajo določbe SZ o privatizaciji stanovanj. V nasprotnem pa je njen zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe po določbah SZ o privatizaciji stanovanj neutemeljen. Sodišči sta namreč ugotovili, da B. A. po pravnomočnem zaključku denacionalizacijskega postopka ni vložila zahteve za odkup, glede vprašanja, ali pomeni tako zahtevo dopis tožnice z dne 25. 10. 2010, naslovljen na drugo toženo stranko, pa revizija ni bila dopuščena.

Pravna narava zahteve za odkup stanovanja

12. Vrhovno sodišče se je že izreklo o pravni naravi zahteve za odkup stanovanja, ki jo je imetnik stanovanjske pravice po prvem odstavku 117. člena SZ naslovil na pravno osebo, ki je po določbah SZ o lastninjenju stanovanj z dnem uveljavitve SZ postala lastnica stanovanja. Povedalo je, da pravica najemnika do nakupa stanovanja ni terjatev, pač pa opcija. Opcije niso obligacijske pravice v ožjem smislu, ker njihov predmet ni izpolnitveno ravnanje zavezanca. Kot oblikovalne pravice dajejo subjektu pravice pravno možnost, da z enostransko izjavo volje povzroči nastanek, spremembo oziroma prenehanje pravnega razmerja.1 Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za odstop od tega stališča. Zahteva za odkup stanovanja po 117. členu SZ pomeni t. i. zakonito opcijo v obliki prisilnega odkupnega upravičenja, ki daje odkupnemu upravičencu pravno možnost, da z enostransko izjavo volje povzroči nastanek pravnega razmerja, t. j. prodajne pogodbe med njim kot kupcem in odkupnim zavezancem kot prodajalcem.2

13. Opcija je načelno lahko predmet dedovanja.3 Vendar prisilno odkupno upravičenje po 117. členu SZ, ki je strogo osebno in vezano na imetnika stanovanjske pravice, ni podedljivo. Imetnik stanovanjske pravice je sicer lahko pisno privolil, da naj se stanovanje proda njegovemu ožjemu družinskemu članu. Toda v takem primeru ni šlo za prenos opcije, ampak za njen izviren nastanek v pravni sferi zadevnega družinskega člana. Da je tovrstna opcija nepodedljiva, potrjuje tudi tretji odstavek 147. člena SZ, ki za primer smrti imetnika stanovanjske pravice pred potekom roka za privatizacijo4 ne predvideva dedovanja (po splošnih dednopravnih shemah), pač pa prenos pravice sklenitve kupoprodajne pogodbe na zakonca ali osebo, s katero je imetnik stanovanjske pravice živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti oziroma na drugega ožjega družinskega člana, navedenega v najemni pogodbi. Zato ima pritožbeno sodišče prav, ko pojasni, da je odkupno upravičenje, ki je "po svoji naravi oblikovalna pravica (opcija), ki je vezana na osebo upravičenca in zato ne more biti predmet dedovanja".

Veljavnost opcijske izjave (zahteve za odkup, vložene 30. 10. 1991)

14. Utemeljenost zahtevka je torej najprej odvisna od veljavnosti zahteve za odkup stanovanja, ki jo je 30. 10. 1991 vložil takratni imetnik stanovanjske pravice. Ko enkrat opcijski upravičenec z enostranskim ravnanjem (opcijsko izjavo) doseže pravno posledico, ki zavezuje drugo osebo (opcijskega zavezanca), v obravnavanem primeru lastnika stanovanja, prodati stanovanje po določbah 117. člena SZ, pridobi opcijski upravičenec iztožljivo premoženjsko pravico. Ta pravica je tudi podedljiva.5 Ključno je torej, ali je imetnik stanovanjske pravice, pokojni A. A., z zahtevo za odkup stanovanja, ki jo je vložil 30. 10. 1991, pridobil tako pravico. Odgovor na to vprašanje je negativen. Poglejmo zakaj.

15. Takrat, ko je imetnik stanovanjske pravice vložil zahtevo za odkup, mu lastnik stanovanja ni mogel prodati. Šlo je namreč za stanovanje, glede katerega je že od 7. 7. 1990 veljala prepoved razpolaganja - najprej po Zakonu o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS - stari, št. 26/1990, 43/1990, Uradni list RS/I, št. 2/1991, 17/1991 - ZZPS),6 nato pa po 88. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/1991, v nadaljevanju ZDen). Na podlagi zahteve za odkup stanovanja sklenjena kupoprodajna pogodba s prvo toženko, takratno lastnico stanovanja, z dne 29. 11. 1991, je bila zato nična. Vrhovno sodišče se je že izreklo o pravni usodi zahteve za odkup stanovanja, nad katerim je visela prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen. V sodbi v zadevi št. II Ips 204/97 je namreč sprejelo stališče, po katerem zahteva za odkup stanovanja, ki je vložena pred pravnomočno zavrnitvijo zahtevka za denacionalizacijo, ohranja svoje učinke. Kljub temu, da na podlagi take zahteve takrat, ko je bila vložena, odkup stanovanja ne bi bil mogoč, imetniku stanovanjske pravice ali njegovemu dediču ni treba ponovno vložiti zahteve za odkup. S pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka se je namreč uresničil opcijski predpogoj, ki je bil do tedaj na poti sklenitvi veljavne prodajne pogodbe. Do tedaj latentna, hibernirana, speča opcijska izjava je z izpolnitvijo odložnega pogoja oživela ? in to z retroaktivnim učinkom (prim. drugi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ).

16. Vendar sta obravnavani primer in primer, ki je bil predmet zadeve št. II Ips 204/97, bistveno različna. Razlika je na videz komaj opazna, a je kljub temu odločilna. V zadevi št. II Ips 204/97 se je opcijski predpogoj, ki je do tedaj preprečeval sklenitev veljavne prodajne pogodbe, uresničil še pred smrtjo imetnice stanovanjske pravice. Zato je povsem logično, da je podedljiva premoženjska pravica, nastala z njegovim uresničenjem, s smrtjo prešla na dediča (otroka umrle imetnice stanovanjske pravice). Razen tega iz obrazložitve sodbe št. II Ips 204/97 izhaja, da se je Vrhovnemu sodišču zdelo pomembno tudi načelo doslednosti strankinih ravnanj (prepoved venire contra factum proprium), kot eno od načel vestnosti in poštenja (prim. 5. člen OZ). Posebej je namreč izpostavilo, da je tožena stranka (lastnik stanovanja) imetnico stanovanjske pravice celo obvestila, da bo v primeru pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo stanovanje prodano njej na podlagi prvotne zahteve za odkup.7

17. V obravnavani zadevi pa je imetnik stanovanjske pravice, A. A., umrl še pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka, torej pred uresničitvijo opcijskega predpogoja. Ker se opcijski predpogoj (kot odložni pogoj) ni uresničil, tudi opcijska izjava (zahteva za odkup z dne 30. 10. 1991) ni imela pravnih učinkov. Za razliko od imetnice stanovanjske pravice v zadevi št. II Ips 204/97, ki je bila ob smrti nosilka premoženjske pravice do odkupa stanovanja, ker je, kar je kot nosilni razlog navedeno v predzadnjem odstavku sodbe št. II Ips 204/97, "[...] že pred njeno smrtjo nastopila dolžnost tožene stranke prodati sporno stanovanje", on ob svoji smrti ni imel podedljive pravice do odkupa stanovanja. Zato je tudi njegova soproga in za njo tožnica nista mogli podedovati. Pridobiti bi jo morali izvirno. Za to sta imeli na voljo rešitev, predvideno v 123. členu v povezavi s 147. členom SZ. A je, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, nista izkoristili.

18. Vrhovno sodišče tako na prvo vprašanje, ki se glasi, ali gre v obravnavanem primeru glede pravice tožnice za odkup stanovanja za nadaljevanje postopka glede na podano zahtevo za odkup, ki jo je imetnik stanovanjske pravice A. A. vložil že v letu 1991 in celo podpisal kupoprodajno pogodbo, in ali je druga toženka kršila kontrahirno dolžnost v razmerju do njegove pravne naslednice B. A., odgovarja negativno. Ne, ne gre za nadaljevanje postopka odkupa stanovanja, ki ga je z zahtevo za odkup A. A. sprožil že v letu 1991, in druga toženka v razmerju do njegove pravne naslednice B. A. ni kršila kontrahirne dolžnosti.

Vprašanje neenakosti

19. Negativna sta tudi odgovora na nadaljnji vprašanji, namreč, ali je bil v konkretnem primeru imetnik stanovanjske pravice zaradi postopka denacionalizacije in trajanja le-tega v neenakopravnem položaju z imetnikom stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, ter posledično ali gre za neenakopraven položaj dedičev imetnikov stanovanjske pravice zaradi dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka, na trajanje katerega imetnik stanovanjske pravice ni mogel vplivati.

20. Zaradi postopkov denacionalizacije se je rok za privatizacijo podaljšal, in to za čas trajanja teh postopkov. Po prvem odstavku 123. člena SZ je prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član lahko uveljavljal pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v šestih mesecih od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo. Če pa je, tako kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, prejšnji imetnik stanovanjske pravice umrl pred potekom roka za privatizacijo, se je po tretjem odstavku 147. člena SZ pravica zahtevati odkup stanovanja prenesla na zakonca ali osebo, s katero je imetnik stanovanjske pravice živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti oziroma na drugega ožjega družinskega člana, navedenega v najemni pogodbi. Res je, da so denacionalizacijski postopki trajali predolgo, nekateri tudi nedopustno dolgo, ter se je zato temu primerno zavlekla tudi privatizacija stanovanj, glede katerih so bili zahtevki za denacionalizacijo pravnomočno zavrnjeni.

21. V primerjavi s tistimi imetniki stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, so bili vsi imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve, zato že zaradi samega teka denacionalizacijskega postopka in z njim povezanega odloga privatizacije v slabšem položaju. Vendar neenakost v teh primerih ni bila nerazumna in ni bila brez utemeljitve v naravi stvari.8 Drugače kot z odlogom pravice do odkupa stanovanja po določbah SZ o privatizaciji stanovanj (ki ne sodi v okvir katere od ustavno varovanih človekovih pravic) do pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo za vsa stanovanja, glede katerih so bili, ali bi lahko bili sproženi denacionalizacijski postopki, namreč ni bilo mogoče učinkovito zavarovati pravice do denacionalizacije, ki pomeni upravičenje, katerega temelj je v človekovi pravici do lastnine iz 33. člena Ustave.9 To pomeni, da v tem primeru razlikovanje služi ustavno dopustnemu cilju, da je ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja (odlogom privatizacije stanovanj, ki bi bila lahko vrnjena v denacionalizacijskem postopku) in da je tudi uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja.10

Odločitev o reviziji

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku11 (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Revizijski stroški

23. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

-------------------------------
1 Gl. sodbo št. II Ips 370/2007 z dne 14. 1. 2010, 10. točka obrazložitve. To stališče je Vrhovno sodišče ponovilo v sodbi št. II Ips 256/2008 z dne 9. 2. 2012, 8. točka obrazložitve.
2 Prim. N. Samec, Civilnopravni vidiki opcije in opcijske pogodbe, Zbornik Pravne fakultete v Mariboru, leto II (2006), št. 1, str. 88.
3 Gl. prav tam, str. 97, 98.
4 Kaj pomeni izraz "pred potekom roka za privatizacijo", je Vrhovno sodišče povedalo v sodbi II Ips 204/97 z dne 11. 6. 1998, kjer je navedlo, "da je z njim mišljen rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja iz 123. člena SZ, saj kakšnega drugega "roka za privatizacijo" zakon ne določa (instrukcijski 15-dnevni rok za sprožitev postopka iz četrtega odstavka 128. člena ne sodi sem)."
5 Tako Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 204/1997 z dne 11. 6. 1998.
6 Ta zakon, ki je stopil v veljavo 7. 7. 1990, je prepovedal razpolaganje z vsemi nepremičninami, ki bi bile lahko predmet denacionalizacije. Gl. odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah št. II Ips 365/99, II Ips 502/09, II Ips 295/07 in II Ips 543/05 .
7 Vrhovno sodišče je v tej zvezi med drugim navedlo: "Če bi bila tožena stranka ves čas takšnega mnenja, kot ga zagovarja zdaj [da je bila zahteva za odkup vložena prezgodaj in da bi morala imetnica stanovanjske pravice svojo zahtevo ponovno vložiti - op. avtorja te obrazložitve], bi pač morala "prezgodnjo" zahtevo za odkup zavrniti in s tem prednici tožnikov omogočiti pravno sredstvo zoper takšno odločitev. Tožena stranka pa jo je celo povabila, naj zahteva odkup, potem pa jo je obvestila, da "v primeru, da stanovanje ne bo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, vam bo prodano na osnovi te vloge, takoj ko bo naveden postopek pravnomočno zaključen"."
8 Prim odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), 14. tč., št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11), 12. tč., št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 51/12, 4. tč.), št. U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 18. tč. ter številne druge, katerih skupno sporočilo je: Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec takšne/enake položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.
9 Ustavno sodišče je ustavno presojo glede pravice do denacionalizacije natančneje opredelilo v odločbi št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 - v točki 14 in15 obrazložitve. Tako v točki 14 med drugim pravi: "Zato je Ustavno sodišče v primeru kolizije dveh pravic, pravice do odkupa in lastninske pravice, dalo prednost lastninski pravici kot podlagi za pravico do denacionalizacije (U-I-95/91 z dne 14.5.1992, OdlUS I, 35). Tako stališče je Ustavno sodišče izrecno potrdilo v odločbi U-I-22/95 z dne 14.3.1996 (OdlUS V, 29), v kateri je opredelilo, da pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki se nanaša na prepoved lastninskega preoblikovanja podjetja do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, izhaja "iz njihovih ustavnopravno varovanih specifičnih lastninskih oziroma premoženjskopravnih upravičenj do njihovega nekdanjega premoženja, izhajajočih iz 33. člena Ustave in iz Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic, in ima tako prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij oziroma njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja." V svoji odločbi št. U-I-119/94 z dne 21.3.1996 (OdlUS V, 32) je Ustavno sodišče štelo, da določbe 125. člena Stanovanjskega zakona kršijo ne samo lastninsko pravico tistih, ki so že postali lastniki denacionaliziranih stanovanj, ampak tudi "na ZDen temelječa pričakovanja tistih, ki so pravočasno zahtevali denacionalizacijo stanovanj in bodo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji postali njihovi lastniki." Glede na navedena stališča je Ustavno sodišče štelo začasno zadržanje izvajanja denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov v izpodbijanem zakonu za poseganje v upravičenja, ki izhajajo iz ustavnopravno zagotovljene pravice do lastnine iz 33. člena Ustave."
10 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004, točka 10, Uradni list RS, št. 58/04 in 61/04, ter OdlUS XIII, 33.
11 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stanovanjski zakon (1991) - SZ - člen 117, 117/1, 123, 147, 147/3
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 88
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 33

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMTE0