VSRS Sklep I Up 142/2017

Jedro

Ker v spornem razmerju ne gre za vprašanje pravic ali obveznosti iz sistema socialne varnosti, kot socialni spor opredeljuje 58. člen ZDSS-1, ne gre za socialni spor na področju socialnih prejemkov iz 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1494/2016-11 z dne 5. 4. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je Upravno sodišče Republike Slovenije izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbi zoper odločbo Doma starejših občanov Ljubljana Moste-Polje, št. 784 z dne 28. 4. 2016 (I. točka izreka), in odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da taka odločitev temelji na stališču, po katerem gre v obravnavani zadevi za področje, kot ga zajema 5. točka prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1). Sodišče prve stopnje pa tako stališče utemeljuje s sklicevanjem na odločanje Delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča v zadevah oprostitve plačila institucionalnega varstva, kar naj bi bile vsebinsko podobne zadeve.

3. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi, ne gre za spor o priznanju pravic iz socialnih prejemkov. Pojasnjuje, da je tožbo vložil, ker mu je toženka poleg standardne oskrbe zaračunala tudi storitev dodatne oskrbe njegove žene, ki je dejansko ni izvedla v času, ko njegova žena zaradi 4 mesečne hospitalizacije v domu ni bivala. Gre torej za vprašanje, ali je toženka upravičena tožniku zaračunati storitev, ki je ni opravila, in ne za vprašanje socialnovarstvenih prejemkov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je Upravno sodišče Republike Slovenije stvarno pristojno za odločanje o tožbi, "dolžniku" pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Socialne spore, za reševanje katerih je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, opredeljuje 7. člen ZDSS-1. Po 5. točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, je socialno sodišče pristojno za reševanje sporov s področja socialnih prejemkov, in sicer, če gre za spor o socialnovarstvenih dajatvah (točka 5.a) in če gre za spor o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (točka 5.b).

7. Tožnik uveljavlja znižanje obveznosti plačila oskrbe za njegovo ženo za vrednost dodatne oskrbe, ki je Dom starejših občanov Ljubljana Moste Polje ni izvajal v času njene hospitalizacije. Meni namreč, da ni dolžan plačati dodatnih storitev, ki v tem času niso bile opravljene. V obravnavani zadevi torej tožnik znižanja obveznosti plačila storitve institucionalnega varstva ne uveljavlja iz naslova pravice do socialnega prejemka (5.b) točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnikova obveznost plačila dodatne oskrbe, ki ji ugovarja, tudi ne predstavlja socialnovarstvene dajatve iz 5.a) točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. Uveljavljanega znižanja vrednosti računa za plačilo storitev institucionalnega varstva tudi ni mogoče opredeliti kot oprostitev plačila storitev po tretjem odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) niti kot oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva je namreč odvisna od materialnega položaja osebe, o njej pa odločajo centri za socialno delo in ne izvajalci tega varstva. Zato je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na odločitve Vrhovnega sodišča v takih zadevah.

8. V tem spornem razmerju torej ne gre za vprašanje pravic ali obveznosti iz sistema socialne varnosti, kot socialni spor opredeljuje 58. člen ZDSS-1, čeprav prvi odstavek 100. člena ZSV zavezancem nalaga plačilo vseh po tem zakonu opravljenih storitev (razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne).

9. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča napačno stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za socialni spor na področju socialnih prejemkov iz 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. Ker po navedenem v tej zadevi tožniku ni zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu, je napačna tudi odločitev o nepristojnosti upravnega sodišča, ki temelji na nasprotnem stališču. Zaradi napačnega stališča, da je za odločanje o zadevi pristojno socialno sodišče, sodišče prve stopnje tudi ni opravilo preizkusa vseh procesnih predpostavk za dovoljenost upravnega spora. Zato tudi Vrhovno sodišče ni moglo slediti primernemu pritožbenemu predlogu in določiti pristojnost upravnega sodišča.

10. Ker je sodišče prve stopnje po navedenem napačno odločilo, da se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, je napačno uporabilo 19. ter 23. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zato je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve pravil postopka na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku mora sodišče prve stopnje ponovno opraviti preizkus procesnih predpostavk, pri tem pa med drugim poleg taksne obveznosti preizkusiti tudi, ali je izpodbijana odločba odločba, ki je bila izdana v upravni zadevi, oziroma, ali gre za upravni akt iz 2. člena ZUS-1.

11. Ker je tožnik s pritožbo uspel in je bil izpodbijani sklep razveljavljen ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških tega pritožbenega postopka na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1040/2011
• VDSS sklep Pdp 1129/2009
• VDSS Sodba in sklep Psp 327/2017