Izberite podatkovne zbirke.

Število zadetkov: 1cT1QcmVwb3ZlZCUyMGtvbGVrdGl2bmloJTIwaXpnb25vdiZkYXRhYmFzZSU1QlNPVlMlNUQ9U09WUyZfc3VibWl0PWklRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkRpJnJvd3NQZXJQYWdlPTIwJnNob3dUeXBlPWRpdg==

Dokument: VSRS Sodba I Up 23/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 09.04.2021

Institut: varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - materialno procesno vodstvo - prosta presoja dokazov - dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasnost grajanja procesnih kršitev - prekluzija - prispevek - zavrnitev pritožbe

Jedro: Upravičenost osebe, da zaprosi za zaščito, vzpostavlja zahtevo po učinkovitih, resničnih možnosti tujca, da to željo tudi izrazi. Za take možnosti pa ne gre, če posameznik sicer ima stik z uradnimi osebami v hitrem prekrškovnem postopku in v času pridržanja, a mu te ne dajo vseh informacij,... pomembnih za njegov (torej osebni, konkretni) pravni položaj, poleg tega pa mu izdajajo oziroma sestavljajo listine (sklepe, zapisnike, potrdila) v slovenskem jeziku, z vsebino katerih se naslovnik zaradi nepoznavanja jezika brez celovitega tolmačenja ne more seznaniti in zato tudi ne nasprotovati. Pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine je treba upoštevati tudi sodno prakso ESČP. To potrjujejo tudi pojasnila k Listini o temeljnih pravicah, in sicer da sklicevanje v tretjem odstavku 52. člena Listine na EKČP zajema konvencijo in njene protokole, pri čemer vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom navedenih aktov, temveč tudi s sodno prakso ESČP in SEU. Poudarjeno je, da raven varstva, ki jo zagotavlja Listina, v nobenem primeru ne sme biti nižja od ravni, ki jo zagotavlja EKČP. V pojasnilih je glede določbe drugega odstavka 19. člena navedeno, da ta odstavek vključuje ustrezno sodno prakso ESČP glede 3. člena EKČP. Tudi SEU v svojih sodbah redno izpostavlja, da je sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP treba upoštevati pri razlagi 4. člena Listine. Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (direct refoulement) kot posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Načelo nevračanja torej zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna. Glede na izpodbojno domnevo o medsebojnem zaupanju med državami članicami EU in upoštevaje, da se pri obravnavi prepovedi iz drugega odstavka 19. člena Listine upošteva sodna praksa ESČP glede 3. člena EKČP, je treba načelo nevračanja spoštovati tudi v okviru izvajanja ukrepov med državami članicami. To pa državi članici nalaga obveznost, da posameznika ne odstrani s svojega ozemlja, če v državi prejemnici (članici EU) obstaja tveganje za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 4. člena Listine, kar je SEU izrecno potrdilo v zvezi s predajo prosilca za azil v okviru izvajanja dublinskega sistema. V združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011) je namreč poudarilo, da je mogoče, da predaja prosilcev za azil v okviru dublinskega sistema v nekaterih okoliščinah ni v skladu s prepovedjo iz člena 4 Listine. Navedlo je, da bi bil prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu tega člena, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Zato države članice v skladu s prepovedjo iz navedenega člena ne smejo opraviti predaje, če ni mogoče, da ne bi vedele, da v njej obstajajo take pomanjkljivosti (točke od 86 do 94 in točka 106 sodbe). Iz sodbe še izhaja, da so primerni instrumenti za presojo, ali odgovorna država članica spoštuje temeljne pravice, podatki, kot jih je navedlo ESČP, med njimi redna in skladna poročila nevladnih mednarodnih organizacij, iz katerih so razvidne dejanske težave v namembni državi (izrecno 90. in 91. točka sodbe). Ker se načelo nevračanja nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znana ali bi jim morala biti znana. Tak način presoje velja tudi v primerih, če je bil ukrep izvršen, saj v okviru obravnavanega načela država odgovarja za to, da je posameznika izpostavila predvidljivemu tveganju nedopustnega ravnanja. To je odraz absolutne narave pravice iz 3. člena EKČP, zaradi katere njeno uresničevanje ne more biti prepuščeno naključju. Država je zato dolžna upoštevati in ocenjevati tudi tveganja, ki bi lahko ogrozila spoštovanje vrednot, ki jih zagotavlja omenjena določba EKČP. Iz tega pa izhaja, da svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Po navedenem odgovornost države obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeno stališče, da kršitve prepovedi načela nevračanja ne more biti, ker tožnik na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.


Obrazložitev: ... za prepoznavanje potencialnih prosilcev za mednarodno zaščito in o obveščanju tujcev glede možnosti, da zaprosijo za zaščito. Vrhovno sodišče zato na te pritožbene navedbe ni odgovarjalo.Ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja23. Tožnikovo uveljavljanje kršitve pravice do azila je temeljilo na navedbi, da je policistom po prijetju večkrat izrazil željo, da zaprosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, a je bil preslišan. Ker za ugotovitev kršitve pravice dostopa do azilnega postopka ni pogoj večkratno izražena namera za mednarodno zaščito, zadošča ...
+

Izberi vse|Izvozi izbrane