<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep V Kp 9267/2022

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2023:V.KP.9267.2022
Evidenčna številka:VSL00069092
Datum odločbe:27.07.2023
Senat, sodnik posameznik:Stanka Živič (preds.), mag. Špela Koleta (poroč.), Tatjana Merčun
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:ekskluzija dokazov - zahteva za izločitev nedovoljenih dokazov - videonadzor na lastni nepremičnini - videonadzor javnih površin - pravica do zasebnosti - test razumnega pričakovanja zasebnosti - namen videonadzora - obvestilo o izvajanju videonadzora - kolizija ustavnih pravic

Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru za normalno uporabo video nadzornih kamer - bile so postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, tj. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, posnetek pa ni prekomerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti, saj so kamere snemale ulice (oziroma javne ceste), dvorišča oziroma bližnjo okolico gospodarskih objektov ter območje pred bankomatom. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil videonadzor v vseh primerih namenjen pridobivanju posnetkov o vseh osebah, ki so se takrat gibale na teh območjih, na katerih osebe ne morejo pričakovati zasebnosti, vse pa z namenom zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja.

Zato lahko vsak, ki se nahaja v bližini takšnih območij, pričakuje, da bo njegovo ravnanje podvrženo videonadzoru oziroma snemanju. Zato morebitni manjko obvestila o izvajanju videonadzora (kar ves čas izpostavlja pritožnica) ni takšne teže in narave, da bi to lahko pri osebah, ki se nahajajo v bližini industrijskih con, gospodarskih družb, na javnih cestah, v bližini bankomatov, razumno povzročilo drugačno dojemanje javnega prostora (tj. pričakovanje, da bo njegovo nahajanje ali vožnja tam ostala znana le tam nahajajočim posameznikom v istem času, ne pa tudi, da bo njegovo ravnanje posneto).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo zagovornice obtoženca za izločitev dokazov, ki so taksativno našteti v izreku izpodbijanega sklepa.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi (pravilno spremeni) ter ugodi predlogu zagovornice za izločitev dokazov, podrejeno pa sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožnica smiselno uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku, ko navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen in brez razlogov. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju zatrjevana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in jo tudi argumentirano obrazložilo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa skladno s sodno prakso pojasnilo pomen vidika pravice do zasebnosti ter koncepta pričakovane zasebnosti, pravilno pa tudi poudarilo, da pravica do zasebnosti ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa skladno s spisovnimi podatki povzelo vsebino videoposnetkov, ki so bili pridobljeni od družb A., d. o. o., in B., d. o. o., ter pravilno poudarilo, da gre za posnetke na katerih so vidni del ... ceste v C., industrijska cona ... in skladišče oškodovane družbe, nato pa tudi utemeljeno zaključilo, da gre za javni kraj oziroma parkirišče, kjer posameznik ne more pričakovati zasebnosti v absolutnem smislu, da so bile kamere uporabljene za običajen namen, to je za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in po kakovosti ter obsegu ne posegajo v intimnejše sfere posameznikove zasebnosti, zaradi česar je mogoč zaključek, da posnetki niso nesorazmerno posegali v obtoženčevo pravico do zasebnosti, saj v konkretnem primeru pravica do zasebne lastnine pretehta nad obtoženčevo pravico do zasebnosti. Smiselno enako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in to argumentirano obrazložilo tudi glede posnetkov varnostnih kamer nameščenih v naselju D. od družbe E., d. o. o., ter na bankomatu F. hranilnice v naselju D., kar izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožnica teh razlogov izpodbijanega sklepa niti ne napada, razen tega da zgolj pavšalno navaja, da za odločitev sodišča ni relevantna pravica posameznika do zasebnosti in kolizija pravic. Takšno stališče pritožnice je napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki se je izoblikovala v zvezi z dopustnostjo uporabe posnetkov videonadzora, ki so pridobljeni od zasebnikov, in jo je sodišče prve stopnje pravilno citiralo v izpodbijanem sklepu ter jo tudi pravilno uporabilo na konkretnem primeru. Tako iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017 izhaja, da sicer video snemanje pomeni poseg v pravico do informacijske zasebnosti, tudi če do njega pride na javno dostopnem mestu, vendar pravica do zasebnosti ni absolutna, saj je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS, odgovor na vprašanje, kdaj je potrebno zasebnosti zagotoviti pravno varstvo pa nudi t.i. koncept pričakovane zasebnosti. Slednje je, kot že pojasnjeno, poudarilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in skladno z izpostavljeno odločbo Vrhovnega sodišča RS pravilno navedlo, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob tem pa sodišče druge stopnje izpostavlja tudi odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki jo je citiralo v zgoraj izpostavljeni odločbi tudi Vrhovno sodišče RS. Gre za zadevo Perry, v kateri se je ESČP postavilo na stališče, da normalna uporaba video nadzornih kamer na krajih, kot so ulice, nakupovalni centri ali policijske postaje, sama po sebi ne vzbuja pomislekov o pravici do spoštovanja zasebnega življenja iz prvega odstavka 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V isti zadevi je ESČP sicer presodilo, da je bilo s snemanjem poseženo v obdolženčevo pravico iz 8. člena EKČP, to pa zato, ker je policija varnostno kamero uporabila preko njenega normalnega in pričakovanega namena. Obdolženca in druge posameznike je z njo posnela in posnetke pokazala pričam kaznivih dejanj, kot nadomestek za prepoznavo, ki se ji je obdolženec izmikal in upiral. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru za normalno uporabo video nadzornih kamer – bile so postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, tj. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, posnetek pa ni prekomerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti, saj so kamere snemale ulice (oziroma javne ceste), dvorišča oziroma bližnjo okolico gospodarskih objektov ter območje pred bankomatom. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil videonadzor v vseh primerih namenjen pridobivanju posnetkov o vseh osebah, ki so se takrat gibale na teh območjih, na katerih osebe ne morejo pričakovati zasebnosti, vse pa z namenom zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja. Glede na pojasnjeno tudi ne držijo pritožbene navedbe, da iz obrazložitve sklepa ni razvidno kateri podatki so tisti, iz katerih ne izhaja, da bi bile kamere, s katerimi sta upravljali družbi A., d. o. o., in B., d. o. o., uporabljene za namen, ki ne bi bil običajen. Slednje namreč izhaja iz 8. in 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih sodišče ugotavlja, kaj vse je razvidno na posnetkih in kakšen je njihov domet, kot pojasnjeno zgoraj. Zato pritožnica neutemeljeno navaja, da je sklep v tem delu neobrazložen, dejstev, ki jih sodišče ne navaja, pa ni mogoče preveriti.

6. Glede na vse pojasnjeno pritožnica s pritožbo ne more biti uspešna s tem, ko izpostavlja dolžnost oseb javnega ali zasebnega sektorja po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), da o izvajanju videonadzora objavijo obvestilo, saj v svojih pritožbenih izvajanjih popolnoma zanemari zgoraj predstavljeno izoblikovano sodno prakso o uporabnosti video posnetkov, pri tem pa napačno navaja, da sam izostanek takšnega obvestila avtomatično pomeni, da so pridobljeni posnetki nezakoniti, o čemer je sodna praksa jasna. Katera naj bi bila ta sodna praksa pritožnica ne pove in tako ostaja zgolj na ravni posplošenih in neobrazloženih zatrjevanj.

7. Sodišče prve stopnje se je v točki 10 izpodbijanega sklepa postavilo na pravilno stališče, da četudi nadzorne kamere ne bi bile dovolj vidne ali zanje ne bi bilo ustrezno vidnih opozoril, ne bi šlo za nedovoljen dokaz, saj je bistveno to, da so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen in niso nesorazmerno posegale v obtoženčevo pravico do zasebnosti. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zgoraj izpostavljeni odločbi poudarilo, da je v primerih, ko so posnetki pridobljeni s strani zasebnikov (in ne s strani države) potrebno opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obtoženčevega položaja na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je poseženo s kaznivim dejanjem na drugi strani, pa tudi da sama kršitev ZVOP-1, ki bi lahko pomenila podlago za prekrškovni postopek, ne vpliva na obdelavo tako pridobljenih dokazov v kazenskem postopku, saj je vrednostna ocena, ali se takšni posnetki lahko uporabijo kot dokaz, v domeni kazenskega sodišča, ki odloča v konkretnem postopku. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021, kjer pa je sodišče še dodatno pojasnilo, da na objektivno opravičenost posameznikovega pričakovanja zasebnosti na javnem kraju vplivajo med drugim stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je bil pod videonadzorom, (ne)prikritost kamer in izvajanja videonadzora, domet oziroma razsežnost videonadzora z ozirom na njegov pričakovani in normalni namen, medtem ko lahko narava in teža kršitve ZVOP-1 vplivata na to, ali bo posameznik zaradi nje prostor dojemal drugače, tj. kot bolj zasebnega. Kot je bilo že pojasnjeno, so v obravnavanem primeru kamere snemale dogajanje na javni površini oziroma dvoriščih gospodarskih družb (šlo je celo za industrijsko cono), očitno so bile postavljene za namen, ki je običajen, torej za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, po kakovosti in/ali obsegu pa niso posegale v intimnejše sfere posameznikove zasebnosti. Vse navedeno jasno izhaja iz samega dometa kamer in kvalitete posnetkov, kar je razvidno tako iz videoposnetkov kot tudi fotografij videoposnetkov, ki se nahajajo na uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne (5. 3. 2021 A1-1/29). Sodišče druge stopnje pa tudi dodaja, da je splošno znano dejstvo, da ima večina gospodarskih družb ravno zaradi varovanja premoženjskih interesov nameščen video nadzorni sistem, enako velja za banke, ki so lastnice bankomatov. Zato lahko vsak, ki se nahaja v bližini takšnih območij, pričakuje, da bo njegovo ravnanje podvrženo videonadzoru oziroma snemanju. Zato morebitni manjko obvestila o izvajanju videonadzora (kar ves čas izpostavlja pritožnica) ni takšne teže in narave, da bi to lahko pri osebah, ki se nahajajo v bližini industrijskih con, gospodarskih družb, na javnih cestah, v bližini bankomatov, razumno povzročilo drugačno dojemanje javnega prostora (tj. pričakovanje, da bo njegovo nahajanje ali vožnja tam ostala znana le tam nahajajočim posameznikom v istem času, ne pa tudi, da bo njegovo ravnanje posneto). Glede na pojasnjeno pritožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje pred sprejemom odločitve ni ugotavljalo ali je obvestilo o izvajanju videonadzora obstajalo inkriminiranega dne. Pritožnica tudi sama s seboj prihaja v nasprotje, ko po eni strani trdi, da posnetki zajemajo širše območje, kot je to dovoljeno in tako posegajo na tujo lastnino, hkrati pa trdi, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kakšno je delovno območje posamezne kamere, ki izvaja videonadzor. Tako iz videoposnetkov kot tudi zgoraj omenjenega uradnega zaznamka z dne 5. 3. 2021 (A1 – 1/29) je razvidno območje posameznih kamer, tega pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v točkah 8 in 9 obrazložitve tudi opisalo. Pritožnica pa v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o dometu kamere družbe A., d. o. o., tudi povsem neživljenjsko vrednoti domet te kamere, ko navaja, da zajema zasebno lastnino (dvorišče oškodovane družbe) in to ni namen kamere. Iz videoposnetka te kamere ter fotografije videoposnetka (strani 4 in 5 priloge A1 – 1/29) je namreč razvidno, da kamera zajema prostor pred družbo A., d. o. o., v daljavi pa zajame tudi skladišče oškodovane družbe. Glede na dejstvo, da gre za industrijsko cono, ko imajo različni gospodarski subjekti poslovna območja (stavbe skupaj z dvorišči in dovozi) drug zraven drugega, je povsem življenjsko in logično, da kamere ene gospodarske družbe zajamejo tudi nekaj območja druge (sosednje) gospodarske družbe. Že zgoraj pa je bilo pojasnjeno, kakšni so dopustni nameni video nadzora v primeru gospodarskih družb, kar je nedvomno podano tudi v konkretnem obravnavanem primeru, zato pritožnica ne more biti uspešna. V zvezi s kamero na objektu v naselju D. pritožnica protispisno navaja, da se ne ve, kdo je njen upravljavec, do česar se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V zvezi s kamero, nameščeno na bankomatu, ko pritožnica navaja, da je namen kamere identifikacija uporabnikov bankomata in ne nadzora prometa v naselju D., pa pritožnica povsem prezre: 1. doseg te kamere, ki je razviden iz samega videoposnetka ter fotografije videoposnetka (stran 6 priloge A1 – 1/29), iz katerega je jasno razvidno, da ni fokusiran na promet, temveč na okolico direktno pred bankomatom, del ceste pa zajame zato, ker je postavljen neposredno ob cesti in 2. dejstvo, da je vsem splošno znano, da so na bankomatih nameščene kamere.

8. Sodišče prve stopnje pa je sklepno tudi pravilno zaključilo, da tudi, če bi bilo izvajanje video nadzora v nasprotju z ZVOP-1, bi prišlo do trka dveh pravic, vendar bi bilo ob tehtanju potrebno dati prednost pravicam oškodovane družbe do njene zasebne lastnine pred pravico obtoženca do zasebnosti. Sodišče druge stopnje pa še dodaja, da je neživljenjsko, da bi v času izvrševanja kaznivega dejanja storilčeva pravica do zasebnosti pretehtala pravico potencialnih oškodovancev do osebne varnosti in varstva njihove zasebne lastnine, saj bi v takem primeru potencialni storilci lahko nemoteno izvrševali kazniva dejanja.

9. Glede na navedeno so dokazi, pridobljeni s strani policije, zakoniti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 8

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 83/2, 285e, 285e/1, 285e/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.09.2023

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDY5NjIy