VDSS sodba Pdp 604/2014

Jedro

Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Zato je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „pomožni delavec II z omejitvami“. Delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi je ustrezalo in bilo prilagojeno omejitvam tožnice po odločbah ZPIZ. Tožena stranka zato tožnici ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, ker delavki ne more zagotoviti primernega dela, če ji takšno delo glede na odločbo ZPIZ že zagotavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 7. 2013 nezakonita (I. točka izreka); tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 ni prenehalo z iztekom 75-dnevnega odpovednega roka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri ZPIZ urediti in vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač, od mesečnih zneskov plač plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 18. v mesecu do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 564,25 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka poudarja, da delo tožnice na delovnem mestu „pomožni delavec II“ ni postalo nepotrebno zaradi ekonomskih, organizacijskih, itd. razlogov na strani tožene stranke iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, temveč zaradi priznanih pravic invalidnosti in s tem omejitev pri delu tožnice, zaradi česar tožena stranka tožnici kot invalidu II. kategorije invalidnosti ne more zagotavljati dela, ki bi bilo skladno z njenimi omejitvami na podlagi odločbe ZPIZ. Invalidnost je razlog na strani tožnice, zato ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu s 116. členom ZDR-1, 102. in 103. členom ZPIZ-1 ter v skladu s 40. členom ZZRZI. Invalidnost tožnice predstavlja razlog za prenehanje potrebe po delu na delovnem mestu „pomožni delavec II“ iz poslovnega razloga. Tožena stranka je izpeljala vse z zakonom predvidene in potrebne postopke, česar tožnica niti ni prerekala. Iz dejanskega stanja in izpovedi prič je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnica delo, kot je ročno premeščanje bremen do 3 kg nad nivojem ramen ni opravljala niti pred izdano odločbo ZPIZ z dne 5. 10. 2012, zato naj ne bi obstajal poslovni razlog. Sodišče ni sledilo izpovedbi tožnice, da je po prvih omejitvah opravljala delo v skladu z omejitvami, da je občasno sama odpeljala kakšno posodo na vozičkih, da je občasno pospravila posodo na višjo polico, če je bila posoda težja pa ji je pomagal sodelavec. Izpovedala je še, da je potrebno dva do trikrat tedensko zlagati posodo na višjo polico, kar pomeni, da je na delovnem mestu „pomožni delavec II“ potrebna preostala delazmožnost ročnega premeščanja bremen do in nad 3 kg čez nivo ramen. Nova omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 5. 10. 2012 predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Podobno je izpovedala priča A.A.. Dejstvo je, da je tožnica po prvi odločbi ZPIZ v celoti opravljala dela na svojem delovnem mestu v skladu z omejitvami. Zaradi nove omejitve v drugi odločbi ZPIZ je postalo delo na delovnem mestu za tožnico neustrezno in nemogoče, saj to delovno mesto vključuje premeščanje bremen do 3 kg nad nivojem bremen. Ugotovitev tožene stranke kot komisije je, da je delo tožnice na delovnem mestu pomožni delavec kot tudi na drugem delovnem mestu pri toženi stranki neustrezno. Tožena stranka po prejemu druge odločbe ZPIZ ni znova prilagodila delo tožnice in tudi ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi z novo omejitvijo, je pa aktivno delovala, da tožnici zagotovi prerazporeditev na drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka je zato zaprosila za mnenje komisije glede možnosti prerazporeditve na drugo delovno mesto in opravila poizvedbe glede možnosti zaposlitve pri drugih delodajalcih. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki mimo pisnih določil pogodbe o zaposlitvi in akta o sistemizaciji sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi (v delu, ki se je nanašala na omejitve pri delu) in da je bilo takšno izvrševanje delovnega razmerja sporazumno. Nikoli ni prišlo do sporazuma v zvezi z opravljanjem dejanskega dela tožnice. Vse od prejema odločbe ZPIZ z dne 5. 10. 2012 je tožena stranka iskala tožnici primerno in ustrezno delovno mesto. Napačno je sklicevanje na sodbo VS RS VIII Ips 224/2012 z dne 18. 12. 2012. Po navedeni sodbi gre za odpovedni razlog zaradi prenehanja potrebe po delu delavca izključno zaradi ekonomskih, organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Navaja, da tožnica šele z novo odločbo ZPIZ ni bila več zmožna opravljati dela na navedenem delovnem mestu, zato je bila že 28. 11. 2012 pisno obveščena o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da je prišlo do dejanske spremembe preostale delazmožnosti na strani tožnice, saj ne zmore več ničesar dvigniti nad nivo ramen. Tudi sama tožnica šteje, da je nesposobna opravljanja celotnega dela na delovnem mestu „pomožni delavec II“. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker ima tožnica kot invalid omejitve pri delu, tožena stranka pa zanjo ni mogla najti ustreznega dela, ne pa zaradi tega, ker delo, ki ga je opravljala tožnica, ne bi bilo več objektivno potrebno.

Tožnica v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere pavšalno uveljavlja pritožba.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi določb 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), 116. člena ZDR, 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. list RS, št. 106/99 in naslednji) ter 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. list RS, št. 6372004 in naslednji).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati utemeljenosti odpovednega razloga. Zato je zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Glede na navedeno je nadalje odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč traja dalje z vsemi pravicami in obveznostmi.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ z dne 24. 12. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Tožnica je na podlagi navedene odločbe sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „pomožni delavec II z omejitvami“, ki izhajajo iz odločbe ZPIZ. Z novo odločbo ZPIZ z dne 5. 10. 2012 ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z edino novo omejitvijo - premeščanje bremen do 3 kg do nivoja ramen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnica po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 ni opravljala del (dvigovanje bremen do 3 kg nad nivo ramen) temelji na izpovedbah prič A.A. in B.B., ki sta skladno izpovedali, da tožnica (in še dva sodelavca z omejitvami) takih del ni opravljala, temveč je obstajal dogovor, da taka dela opravljajo sodelavci. Priča A.A. pa je izrecno izpovedala, da nova omejitev po odločbi ZPIZ ni vplivala na delo tožnice, ker takih del tudi prej ni opravljala. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2011 ustrezalo in bilo prilagojeno omejitvam tožnice po odločbah ZPIZ z dne 15. 10. 2010 in z dne 5. 10. 2012. Tožena stranka zato ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, ker delavcu ne more zagotoviti primernega dela, če mu takšno delo pravzaprav glede na odločbo ZPIZ že zagotavlja. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka po prejemu druge odločbe ZPIZ ni znova prilagodila tožničino delo in z njo ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi z novo omejitvijo, temveč je zanjo iskala primerno delo. Tožnica ni niti po stari niti po novi odločbi ZPIZ opravljala vseh del in nalog delovnega mesta „pomožni delavec II“, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta stranki mimo pisnih določil pogodbe o zaposlitvi in akta o sistemizaciji delovnih mest izvrševali pogodbo o zaposlitvi in je tožnica opravljala zgolj dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

Iz navedenih razlogov je tudi po oceni pritožbenega sodišča odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita in je zato odločitev sodišča pravilna in nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako s pritožbo uveljavljani razlogi niso bili podani, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s s pritožbo ni uspela in ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za katere peti odstavek 41.člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 in naslednji) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali v zunanjem postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.04.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 445/2020
• VDSS Sodba Pdp 446/2020
• VDSS sodba Pdp 1184/2014