VSRS Sodba I Up 72/2017

Jedro

Pritožnica je ocenila, da bi tožnik po vrnitvi v Kabul lahko živel pri sorodnikih, vendar pa na osebnem razgovoru, ko so mu bila zastavljena vprašanja in je tudi dobil možnost izjave, ni bilo nobeno pritožničino vprašanje (ali informacija) usmerjeno na to možnost. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala pritožnica upoštevati prvi odstavek 9. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3 in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-596/2016/31 (1312-09) z dne 30. 11. 2016, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da med strankama ni sporno, da bi tožnika ob vrnitvi talibani lahko ponovno preganjali. Sporna je ocena tožene stranke, ali je za tožnika primerna notranja zaščita z razselitvijo v Kabul. Tožnik pred izdajo odločbe namreč ni bil seznanjen s stališčem tožene stranke, da bi tam lahko živel pri teti in stricu, kar je ena od bistvenih okoliščin, na katero je tožena stranka oprla svojo določitev. Zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožnik do izdaje upravnega akta ni imel možnosti, da se o tem dejstvu izjavi. Glede na navedeno odločba tožene stranke nepravilno temelji le na ugotovitvi, da je tožnikova družina nekaj dni živela pri teti in stricu in na smernicah UNHCR, iz katerih je razvidno, da sta v Afganistanu tradicionalna številna družina in plemenska skupnost v družbeni strukturi glavna zaščita in mehanizem za preživetje. Sicer pa bi morala tožena stranka skladno s 15. členom ZMZ-1 upoštevati mnenje mladoletnega tožnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo.

3. Zoper omenjeno sodbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da izpodbijana odločba ne temelji le na dejstvu, da se tožnik lahko vrne v Kabul, ker ima tam strica in teto, ampak tudi na mednarodnih poročilih, iz katerih je razvidno, kakšne so razmere v Kabulu za mlade samske moške. Tožnik je bil ob izdaji odločbe skoraj polnoleten, že kot mlajši je skrbel zase in pomagal pri skrbi za družino, sam je prodal njihovo zemljo in zmogel pot do Slovenije. Tožena stranka je teto in strica omenila le kot eno od možnosti, ki jih ima tožnik ob vrnitvi v izvorno državo, kjer so za preživetje najpomembnejše prav družinske vezi. Tožnikove navedbe glede življenja pri omenjenih sorodnikih bi bile podane v okviru njegovih interesov, naloga tožene stranke pa je, da presoja vse razpoložljive možnosti in jih realno oceni. Glede na navedeno določba 9. člena ZUP ni bila kršena. Tožnikova vrnitev v Kabul ni odvisna od gostoljubnosti njegove tete in strica in pričakovanja, da bi zanj poskrbela daljši čas, ampak od možnosti v tem mestu, ki jih je tožena stranka ocenjevala na podlagi informacij o izvorni državi in o katerih se je tožnik lahko izjavil. Pomoč omenjenih sorodnikov je tako le dodaten argument tožene stranke in ne odločilna okoliščina za oceno, da bo tožnik lahko bival v Kabulu. Ker je tožena stranka teto in strica v Kabulu izpostavila kot pomoč pri vrnitvi v izvorno državo, saj imajo sorodniki v afganistanski tradiciji pomembno vlogo, tožnika s temi zaključki, ki so dokazna ocena, ni bilo treba soočiti. Taka je tudi praksa Vrhovnega sodišča (npr. odločbi I Up 215/2012 in I Up 493/2012). Glede na navedeno pritožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo je tožnik navedel, da je še vedno mladoleten, saj je treba rojstni datum določiti ob upoštevanju največje otrokove koristi, torej zadnji in ne prvi dan v letu. Sicer pa sodna praksa prepoveduje toženi stranki, da bi odločbo o možnosti uporabe notranje razselitve oprla le na hipotetično domnevo, da si bo prosilec v Kabulu sam priskrbel prebivališče in poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Če za odraslo osebo veljajo taki standardi, je popolnoma neprimerno, da bi ob presoji, ali je Kabul primerna notranja razselitvena alternativa za mladoletnika, bila dovolj le hipotetična domneva, da mu bodo sorodniki pomagali pri zaposlitvi, stanovanju in skrbi za socialno in ekonomsko varnost. Iz številnih poročil izhaja, da zelo težko preživijo v Kabul vrnjeni prosilci, ki tam nimajo družine ali socialne mreže. To ugotovitev sprejema tudi pritožnica, saj je zavrnila proučitev predloženih poročil o stanju v kampih notranje razseljenih oseb. Glede na navedeno stališče sodne prakse bi morala tožena stranka preveriti, ali je možnost nastanitve pri sorodnikih realna, upoštevati pa bi morala tudi mnenje mladoletnega tožnika. Če tožena stranka tega ne uspe dokazati, bi morala presojati razmere v kampih za notranje razseljene osebe. Sicer pa je tožena stranka oprla svojo odločitev na že zastarelo poročilo Danske službe iz leta 2012.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v skladu z ustaljeno prakso pravica do obrambe, ki zajema pravico osebe, da se izjasni, in pravico dostopa do spisa, ena temeljnih pravic, ki so sestavni del pravnega reda EU in so zajete v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).¹ Gre za splošno pravno načelo oziroma pravico, da se vsaka oseba izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki bi lahko negativno vplival na njene interese.² Namen pravila, v skladu s katerim mora biti naslovniku odločbe, ki posega v njegov položaj, omogočeno, da predstavi svoja stališča, preden bo ta sprejeta, je v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da učinkovito upošteva vse relevantne elemente. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo te osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je zadevna oseba povedala, pri tem pa skrbno in nepristransko proučiti upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti.³ Nadzor sodišča glede zatrjevane kršitve pravice osebe, da se izjasni v upravnem postopku /.../ mora torej glede na osebne dejanske in pravne okoliščine vsakega posameznega primera zajemati preverjanje, ali je bila zaradi postopkovnih kršitev osebam, ki so se nanje sklicevale, dejansko odvzeta možnost boljše obrambe in to v taki meri, da bi lahko imel ta upravni postopek drugačen rezultat.⁴

7. Na podlagi teh standardov Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila v konkretnem primeru kršena tožnikova pravica do izjave pred izdajo odločbe o zavrnitvi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj ni dobil možnosti, da bi se izjavil o okoliščinah, ki jih je pritožnica štela pomembne za odločbo. Pritožnica je namreč ugotovila, da se tožnik zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ne more vrniti v domačo vas (kraj Izma v provinci Kunar, na meji s Pakistanom),⁵ lahko pa se vrne v izvorno državo Afganistan z notranjo razselitvijo v Kabul, saj naj bi bili za to izpolnjeni pogoji iz 29. člena ZMZ-1.⁶ Odločitev, da tožnik zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, je bila torej pogojena z ugotovitvijo, da v Kabulu ne bo deležen utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo,⁷ in je mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil.⁸ Pritožnica je kot eno od bistvenih okoliščin v zvezi z nastanitvijo v Kabulu navedla, da ima tožnik tam teto in strica, ki sta v preteklosti že izkazala pripravljenost skrbeti zanj.⁹ Zato je ocenila, da bi tožnik po vrnitvi v Kabul lahko živel pri omenjenih sorodnikih, vendar pa na osebnem razgovoru, ko so mu bila zastavljena vprašanja in je tudi dobil možnost izjave, ni bilo nobeno pritožničino vprašanje (ali informacija) usmerjeno na to možnost.

8. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik zaradi enostopenjskega postopka šele v tožbi lahko navajal okoliščine, ki se nanašajo na možnost njegovega življenja v Kabulu pri sorodnikih, je utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala pritožnica upoštevati prvi odstavek 9. člena ZUP, ki se po določbi 33. člena ZMZ-1 uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite.¹⁰,¹¹ Le ob spoštovanju načela zaslišanja strank bi lahko pritožnica (glede na ugotovljeno dejansko stanje) skladno s prosto presojo dokazov (10. člen ZUP) obrazložila, zakaj je štela za dokazano dejstvo, da bi tožnik po vrnitvi v Kabul res lahko živel pri sorodnikih.¹² Prosilec ima namreč pravico, da pojasni vse pomembne okoliščine pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito. Sklicevanje pritožnice na judikaturo Vrhovnega sodišča (odločbi I Up 215/2012 in I Up 493/2012) bi torej bilo utemeljeno, če bi bila tožniku dana možnost, da se o navedeni sporni okoliščini izjavi. Šele v tem primeru bi ta okoliščina postala del dokazne ocene, ki je pred izdajo odločbe pritožnica ni dolžna predstaviti tožniku.¹³

9. V ponovnem postopku bo morala pritožnica ob upoštevanju navedenega ugotoviti, ali ima tožnik realno možnost ekonomskega preživetja v Kabulu, torej, ali je od njega mogoče razumno pričakovati, da se bo tam nastanil. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, pa ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma, da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je namreč ugotoviti, ali je praviloma v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.¹⁴

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------
¹ V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi M. G.,N. R. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, zadeva C-383/13 z dne 10. 9. 2013, tč. 32.
² To splošno pravno načelo, ki velja za države članice EU, velja povezati s pravico do dobrega upravljanja iz 41. člena Listine, ki velja za organe EU (C-277/11, M., 22. 11. 2012, tč. 75-87; C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, tč. 34, 36; C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, tč. 46.)
³ Obveznost dovolj specifične in natančne obrazložitve odločbe, ki osebi omogoča razumeti razloge za zavrnitev njene prošnje, je korelat načela spoštovanja pravice do obrambe.
⁴ C-383/13, tč. 44.
⁵ Drugi odstavek 20. člena ZMZ-1.
⁶ Ta določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da prosilec utrpi resno škodo, ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v tej državi varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil; pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.
⁷ T. i. merilo varnosti.
⁸ T. i. test razumnosti.
⁹ Ugotovitve na 19. in 20. strani odločbe tožene stranke z dne 30. 11. 2016. Tožnik je z družino pred prihodom v Evropo v Kabulu nekaj dni živel pri teti in stricu.
¹⁰ Pred izdajo odločbe je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).
¹¹ Upoštevati je treba tudi 146. člen ZUP, ki določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (tretji odstavek 146. člena ZUP), pristojni organ pa ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP).
¹² Skladno z uveljavljeno sodno prakso za odločitev o izpolnitvi pogojev za prosilčevo notranjo razselitev ne zadošča hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost (tako npr. odločbe I Up 21/2015, I Up 13/2015, I Up 106/2016).
¹³ Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča I Up 493/2012 z dne 8. 11. 2012, 7. točka.
¹⁴ Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014, 10. točka.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 199/2013
• UPRS Sodba I U 64/2017-5
• UPRS Sodba I U 1646/2016-6