UPRS sodba in sklep I U 166/2017

Jedro

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu sicer pravilno povzela navedbe tožnika na ustnem razgovoru dne 19. 1. 2017, kakor tudi naslove s strani tožnika predloženih spletnih člankov o stanju v Republiki Bolgariji, vendar se do tožnikovih navedb v svoji obrazložitvi vsebinsko sploh ni kakorkoli opredelila, kar ji tožnik utemeljeno očita v tožbi. Poleg tega tudi ni povzela vsebine navedenih spletnih člankov in se v povezavi s tem, kar naj bi se tožniku v Bolgariji že zgodilo, ni konkretno opredelila, temveč je v tej zvezi zgolj posplošeno navedla, da se vsi štirje navedeni spletni članki nanašajo na stanje v času begunskega vala, ki ga ni več.

Tožena stranka mora v primeru, ko prosilec za mednarodno zaščito zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede pogojev za sprejem, ki bi lahko zanj pomenili kršitev 4. člena Listine EU, zaradi obrnjenega dokaznega bremena sama ugotoviti stanje glede teh okoliščin in šele nato odločiti o predaji. To pa pomeni, da mora opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v zadevni državi glede tega med strankama spornega vprašanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1552/2016/28 (1313-10) z dne 23. 1. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v 1. točki izreka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, v 2. točki izreka pa je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi uvodoma navaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil v prostorih Centra za tujce dne 23. 12. 2016. Tožena stranka je na podlagi pridobljenih podatkov Centralne baze Eurodac ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi v navedeno centralno bazo že vneseni dne 14. 8. 2016 s strani Republike Bolgarije, zato ji je v skladu z (b) točko 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem ter dne 10. 1. 2017 prejela njen odgovor, da je Republika Bolgarija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Nadalje v obrazložitvi povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru, ki je bil v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III opravljen 19. 1. 2017 v navzočnosti tožnikove pooblaščenke z namenom, da se ugotovi dejansko stanje, ki bi omogočilo lažjo določitev odgovorne države članice na podlagi Uredbe Dublin III, tožnik pa je bil seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Bolgarijo, kot odgovorno državo članico na podlagi (b) točke 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Tedaj je na vprašanje, zakaj je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in zakaj ni počakal na končno odločitev, tožnik odgovoril, da je v Bolgariji ostal približno 40 dni, od tega najprej mesec dni v zaprtem kampu in zatem v odprtem kampu, v azilnem domu Harmanli, kjer pa so bile razmere zelo podobne, kot v zaprtem oddelku; tudi tam so ga tepli, bil je celo zaboden z nožem, a brez zdravniške oskrbe; hrane je pogosto zmanjkovalo, tako da so ostajali lačni, prevajalcev in socialnih delavcev pa ni bilo in tudi ne zdravnika, prav tako ni imel pravnega zastopnika. Na vprašanje, ali bi z njim v Bolgariji nečloveško ali ponižujoče ravnali, če bi ga Slovenija vrnila v to državo in ali smatra, da bi bil tam ogrožen, je tožnik odgovoril, da je Afganistan zapustil, ker je bilo njegovo življenje ogroženo, v Bolgariji pa je spet doživel ogroženost, kakršne je bil deželen že v Afganistanu, zato se v Bolgarijo ne želi vrniti, ker je tam doživel človeku res neprimerne razmere in je bil ogrožen.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja naslove spletnih člankov, ki ji jih je predložil tožnik o stanju v Republiki Bolgariji, in sicer: Bolgarija: UNHCR je zaskrbljen zaradi pozivov za izgon po napetostih v prenatrpanih in neprimernih sprejemnih centrih za prosilce za azil, z dne 29. 11. 2016; BHC poziva oblasti, da naj proučijo poročila o sistematičnih kršitvah človekovih pravic glede dostopa beguncev do ozemlja in mednarodni zaščiti, z dne 18. 11. 2016; Begunci trpijo zaradi ekspanzije v Bolgariji, z dne 25. 11. 2016; Afganistanski migranti izenačujejo Harmanli z zaporom, z dne 10. 12. 2016. Glede navedenih spletnih člankov tožena stranka navaja, da ti članki ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti v Bolgarijo, saj meni, da so vsebine v teh člankih predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Bolgariji, ki je bila v času emigrantskega vala beguncev. Navaja še, da prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Bolgariji v času masovnega prihoda beguncev ne pomeni razpada azilnega sistema v Bolgariji, saj so bili tudi posamezni nastanitveni objekti v Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema. V obrazložitvi nadalje citira Zakon o azilu in beguncih Republike Bolgarije, ki v 29. členu opredeljuje pravice prosilcev za azil, in sicer pravico do bivanja na ozemlju Republike Bolgarije, do prejemanja hrane in zavetja, do prejemanja socialne pomoči po postopku in v višini, ki velja za bolgarske državljane, ter do prejemanje zdravstvenega varstva, dostopa do zdravstvene oskrbe in brezplačne zdravstvene storitve pod pogoji in po postopku, kot veljajo za bolgarske državljane, kakor tudi do zagotavljanja psiho-socialne pomoči ter do prevajanja s strani prevajalca ali tolmača in do prejema kartice prosilca za mednarodno zaščito. Nadalje ugotavlja, da iz 3. odstavka 29. člena navedenega zakona izhaja, da imajo prosilci v Bolgariji pravico do dostopa do trga dela, vključno s pravico do sodelovanja v programih in projektih, ki se financirajo iz državnega proračuna ali mednarodnih ali evropskih finančnih ustanov, če se postopek ne zaključi v roku treh mesecev od vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Po oceni tožene stranke imajo prosilci v Bolgariji podobne pravice kot v Sloveniji, zato meni, da ne more biti sporna vrnitev tožnika v navedeno državo Evropske unije, s katero se bo dogovorila o sprejemu tožnika, ki bo bolgarskim oblastem predan na mednarodnem letališču v Sofiji. Svojo odločitev o zavrženju tožnikove prošnje utemeljuje na podlagi 9. odstavka 49. člena v povezavi s 4. alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ker je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Bolgarija.

5. V tožbi uvodoma tožnik izpostavlja sodne odločbe št. I U 1710/2016 z dne 7. 12. 2016, I U 1733/2016 z dne 8. 12. 2016, I U 1729/2016 z dne 8. 12. 2016, I U 1196/2014 z dne 25. 7. 2014, iz katerih po mnenju tožnika izhajajo ugotovitve slovenskega sodišča o sistemskih pomanjkljivostih, zaradi katerih bo z njegovo predajo Bolgariji prišlo do kršitve temeljnih človekovih pravic. Zato meni, da bi morala tožena stranka uporabiti suverenostno klavzulo iz 1. odstavka 17. člena Uredbe Dublin III. Toženi stranki nadalje v tožbi očita, da se v svoji obrazložitvi ni opredelila do predloženih člankov in da svoje odločitve tudi ni obrazložila s tem, ko je zgolj navedla, da članki ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vračati v Bolgarijo, ampak je le navedla, da se članki nanašajo na prezasedenost kapacitet v Bolgariji v času masovnega prihoda beguncev. Kot dokaz, da je z azilnim sistemom v Bolgariji vse v redu, je sicer navedla Zakon o azilu Republike Bolgarije, vendar ni upoštevala, da se ta zakona v Bolgariji ne izvaja. Tožnik nadalje očita, da bi moralo biti toženi stranki znano, da je v največjem bolgarskem centru za begunce Harmanli v novembru leta 2016 prišlo do protesta in hudega fizičnega nasilja med begunci in policijo zaradi zelo slabih razmer, o čemer je predstavnik UNHCR dne 29. 11. 2016 podal javno izjavo. Prav tako so o slabem stanju glede bivanjskih razmer, fizičnem nasilju, pretepanju in maltretiranju beguncev in migrantov s strani policije je v drugi polovici leta 2016 poročale nevladne organizacije, kot so Bulgarian Helsinki Committee (BHC) in nekatere druge nevladne organizacije, na primer ELENA, ki je poročala o sodni odločbi nizozemskega sodišča z dne 13. 5. 2016 glede zavrnitve transferja prosilca v Bolgarijo na podlagi drugega pododstavka člena 3 (2) Uredbe Dublin III, pa tudi o odločitvi italijanskega državnega sveta, ki je s svojo odločbo prav tako preprečilo transfer prosilca v Bolgarijo zaradi možne kršitve pravice iz 4. člena Listine EU, ter tudi o podobno odločitvi belgijskega sodišča z dne 1. 6. 2016. Navaja še, da slabe razmere v centrih za tujce v Bolgariji izhajajo tudi iz uvodoma citiranih sodnih odločb slovenskega sodišča, izdanih v upravnih sporih v Sloveniji, ki so znane tudi toženi stranki, kakor tudi iz informacij Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, ki so bile toženi stranki posredovane že 15. 12. 2016, a jih ignorira. V tožbenem predlogu tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in tožniku podali status begunca oziroma subsidiarne zaščite.

6. Hkrati s tožbo vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlaga, da naj se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve, saj tožnik meni, da je izkazal, zakaj v konkretnem primeru niso podani pogoji za njegovo izročitev v Republiko Bolgarijo, ker bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa prišlo do kršitve temeljnih človekovih pravic tožnika. Navedeno že samo po sebi očitno predstavlja težko popravljivo škodo. Dolžnost sodišča pa je v primeru ugotovljene kršitve ustavne pravice, da zagotovi učinkovito sodno varstvo, skladno z določili 4. odstavka 15. člena Ustave v povezavi s 1. in 2. odstavkom 47. člena Listine EU in 18. člena Procesne direktive št. 2005/85/ES, ki ga sicer brez izdaje začasne odredbe tožnik ne bi imel, o čemer se je že izrekla tudi sodna praksa, kot med drugim izhaja iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča št. I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015.

7. Naknadno je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 30. 1. 2017 dopolnil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe z dodatno predložitvijo poročila AIDA za Bolgarijo, iz katerega naj bi izhajalo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Bolgariji brez pravne pomoči, nekateri centri za begunce pa so zaprti, ter s predložitvijo seznama sodnih odločb Belgije, Nemčije, Nizozemske in Švice, s katerimi naj bi navedene države prepovedale vračanje prosilcev za mednarodno zaščito v Bolgarijo. Dodatno prilaga še poročila ECRE/ELENA iz februarja 2016 in poročilo EPIMA o stanju v centrih za tujce v Bolgariji.

8. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) po pozivu sodišča predložila predmetne upravne spise in vložila tudi odgovor na tožbo, v katerem v celoti vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tožena stranka poudarja, da je odpovedala izvedbo transferja v Republiko Bolgarijo in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča.

K točki 1:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedeni sklep o zavrženju tožnikove prošnje, s katerim je tožena stranka odločila, da tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

11. Sodišče je že večkrat v primerljivih zadevah izrazilo stališče, da je, v skladu z 19. uvodno izjavo Uredbe Dublin III, za zagotovitev učinkovite zaščite pravic zadevnih oseb, zlasti v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, treba vzpostaviti pravne zaščitne ukrepe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z odločitvijo o predaji v odgovorno državo članico. Da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava pa mora učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam obsegati ne zgolj preučitev uporabe te uredbe, pač pa tudi pravno in dejansko stanje v državi članici, v katero se predaja prosilca za mednarodno zaščito. Navedeno izhaja tudi iz 1. odstavka 27. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18 (1) (c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega ali zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

12. Med strankama ni sporno in izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da gre v konkretnem primeru za ponovni sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito na podlagi (b) točke 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III ter da je tožena stranka v pravočasno v danem roku iz Uredbe Dublin III pristojnemu organu Republike Bolgarije poslala predpisani obrazec za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

13. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožena stranka 10. 1. 2017 prejela odgovor pristojnega organa Republike Bolgarije o sprejemu odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in upravnih spisov nadalje izhaja, da je bil skladno z določili 5. člena Uredbe Dublin III s tožnikom opravljen osebni razgovor 19. 1. 2017, ko je bil tožnik seznanjen tudi z odgovorom pristojnih organov Republike Bolgarije, kar je tožena stranka v izpodbijanem sklepu kronološko povzela, skupaj s navedbami, ki jih je podal tožnik na osebnem razgovoru. Navedeno bi sicer utegnilo pomeniti, da je bil postopek voden ob spoštovanju določil Uredbe Dublin III, zlasti ob spoštovanju načela hitrosti postopka po navedeni uredbi, vendar pri tem ostaja najmanj preuranjen zaključek tožene stranke, da je za sprejem tožnika in za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Bolgarija na podlagi 1. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, po katerem prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna, ter da posledično Republika Slovenija ni pristojna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu sicer pravilno povzela navedbe tožnika na ustnem razgovoru dne 19. 1. 2017, kakor tudi naslove s strani tožnika predloženih spletnih člankov o stanju v Republiki Bolgariji, vendar se do tožnikovih navedb v svoji obrazložitvi vsebinsko sploh ni kakorkoli opredelila, kar ji tožnik utemeljeno očita v tožbi. Poleg tega tudi ni povzela vsebine navedenih spletnih člankov in se v povezavi s tem, kar naj bi se tožniku v Bolgariji že zgodilo, ni konkretno opredelila, temveč je v tej zvezi zgolj posplošeno navedla, da se vsi štirje navedeni spletni članki nanašajo na stanje v času begunskega vala, ki ga ni več.

14. Ob upoštevanju načela deljenega dokaznega bremena v azilnih postopkih je sicer na strani tožnika primarno oziroma prvenstveno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Bolgariji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Svojemu delu dokaznega bremena je tožnik po presoji sodišča tudi v celoti zadostil, in sicer tako s svojimi navedbami na osebnem razgovoru o tem s kakšnimi razmerami se je soočil v Bolgarji in tudi s predložitvijo štirih aktualnih spletnih člankov iz meseca novembra in decembra 2016 o razmerah v Bolgariji. S tem se je dokazno breme prevalilo na stran tožene stranke, ki pa svojemu delu dokaznega bremena ni prepričljivo zadostila zgolj s posplošeno trditvijo glede navedenih štirih predloženih spletnih člankov, da so vsi usmerjeni le na problematiko v času imigrantskega vala beguncev, ki da ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Bolgariji in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, pri čemer pa osebnih okoliščin, ki jih je doživel tožnik v Bolgariji, sploh ni vključila v dokazno oceno. Takšnega zaključka namreč tožena stranka ni prepričljivo utemeljila s nobenim pravno relevantnim razlogom in ga tudi ni mogla utrditi zgolj s posplošenim sklicevanjem na nekatera izpostavljena zakonska določila o pravicah prosilcev za azil iz 29. člena Zakona o azilu in beguncih Republike Bolgarije, brez da bi bilo v tej zvezi zanesljivo ugotovljeno, ali so citirane zakonske določbe v Republiki Bolgariji tudi dejansko spoštovane, na kar pravilno opozarja tožnik v tožbi.

15. Obrazložitev izpodbijanega sklepa ostaja po povedanem pomanjkljiva in nepopolna v tolikšni meri, da je sodišču onemogočen preizkus izpodbijanega sklepa z vidika njegove pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve, ki tako ostaja najmanj preuranjena. Prav tako preuranjen je tudi zaključek, da niso izkazani razlogi, ki bi nakazovali obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Bolgariji in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, saj takšen zaključek ni ustrezno obrazložen v skladu s standardi, ki so se v upravno sodni praksi izoblikovali v zvezi z obrazložitvijo upravnih aktov zlasti ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča, ki je v primerljivi zadevi v sodbi št. I Up 60/2015, med drugim, izrecno navedlo, da mora tožena stranka ob takem dejanskem stanju, torej v primeru, ko prosilec za mednarodno zaščito zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede pogojev za sprejem, ki bi lahko zanj pomenili kršitev 4. člena Listine EU, zaradi obrnjenega dokaznega bremena sama ugotoviti stanje glede teh okoliščin in šele nato odločiti o predaji. To pa pomeni, da mora opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja v zadevni državi glede tega med strankama spornega vprašanja. Zgolj povzetek določb materialnega zakona, ki ureja azilno pravo v Republiki Bolgariji in iz katerih naj bi izhajalo, da ima Bolgarija uveljavljen sistem mednarodne zaščite, ter stališče tožene stranke, da predloženi spletni članki kažejo le na prezasedenost nastanitvenih kapacitet v (minulem) času begunskega vala v Bolgariji, pa za preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke nedvomno ne zadošča, glede na uveljavljene standarde obrazložitve in tožbene ugovore v konkretnem primeru.

16. Skladno s 33. členom ZMZ-1 se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), če s tem zakonom (ZMZ-1) ni določeno drugače. ZUP v 214. členu podrobneje določa obseg in vsebino obrazložitve upravne odločbe, ki mora med drugim vsebovati razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Ker takšnih razlogov obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje, je zaradi tega onemogočen preizkus izpodbijane odločitve tožene stranke z vidika njene pravne in dejanske pravilnosti oziroma zakonitosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP in je že iz tega razloga izpodbijani sklep nezakonit ter ga je potrebno odpraviti.

17. Sodišče tako ugotavlja, da so bila v upravnem postopku bistveno kršena pravila postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zato je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ker je tožbi ugodilo že iz procesnih razlogov, se ni posebej še dodatno spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov in tudi ni sledilo tožbenemu predlogu, da bi sodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije na podlagi 65. člena ZUS-1, saj narava stvari in (dosedanji) podatki postopka za to (še) ne dajejo zanesljive podlage.

K točki 2:

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

19. Po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Iz citiranih določil drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka v konkretnem primeru ni (več) podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I te sodbe in sklepa že hkrati odločeno o tožbi, in to pravnomočno, upoštevajoč določilo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1, kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bo imela nobenih učinkov. To pa z drugimi besedami pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

03.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 206/2017
• UPRS sodba in sklep I U 167/2017
• UPRS sodba in sklep I U 366/2017