sodba II U 317/2011

Jedro

Skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2 se dohodnine ne plača od odškodnine zaradi telesnih poškodb z izjemo odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. Ta se, kot obdavčljiv dohodek uvršča med druge prejemke po 105. členu ZDoh-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožniku odmeril dohodnino za leto 2009 v znesku 124.367,56 EUR in mu naložil plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v znesku 46.694,80 EUR. Dohodnina je, enako kot pred tem v informativnem izračunu dohodnine, odmerjena od osnove, ki vključuje preostale druge dohodke v višini 294.505,47 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-750/2010 z dne 7. 6. 2011 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Obravnavani dohodek predstavlja bruto znesek odškodnine, ki jo je tožniku izplačala Zavarovalnica A. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III P 1073/2008-30 z dne 22. 9. 2009. Ker izplačilo po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, ki po določbi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006 do 20/2009, v nadaljevanju ZDoh-2) ni izvzeta iz obdavčenja, ni utemeljeno stališče tožnika, da gre za dohodek, od katerega se dohodnina ne plača. Iz obrazložitve sodbe namreč jasno sledi, da je bila kot osnova za izračun prisojene odškodnine v obliki rente upoštevana povprečna mesečna plača policista in pravna podlaga odločitve, ki je v 174. členu OZ, v skladu s katerim mora poškodovanemu odgovorna oseba zaradi izgube zaslužka plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Zato po presoji pritožbenega organa ni dvoma, da tožniku izplačana odškodnina predstavlja kapitalizirano denarno rento kot nadomestilo tistega zaslužka, ki bi ga bil, če bi do poškodbe ne prišlo, sam sposoben doseči. Tak dohodek bi bil v celoti podvržen obdavčitvi. Dejstvo, da mu je povrnjen iz naslova odškodnine zaradi nemožnosti, da ga realizira sam, pa obdavčitve tega dohodka ne more spremeniti.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Dne 24. 8. 2003 je bil hudo telesno poškodovan. Posledica poškodb je trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 80%. Sodišče mu je s sodbo z opr. št. III P 1073/2008 z dne 22. 9. 2009 priznalo plačilo denarne rente kot povračilo za škodo na podlagi 174. člena OZ. Gre za plačilo odškodnine. Pravdni stranki sta nato dne 15. 12. 2009 sklenili poravnavo, s katero se je Zavarovalnica A. zavezala, da bo tožniku v popolno poravnavo vse osebne škode plačala znesek 220.879,10 EUR odškodnine v enkratnem znesku. Gre za odškodnino, ki je po 5. točki 27. člena ZDoh-2 neobdavčena, in nikakor ne za dohodke, ustvarjene z delom, pridobitno dejavnostjo ali iz kateregakoli drugega naslova, ki bi bil podvržen plačilu dohodnine. Na prvi pogled bi sicer lahko zavedel podatek, da sodba govori o plačilu rente, vendar pa termina ne gre tolmačiti kot dohodek, ki je podvržen dohodnini. V nadaljevanju zavarovalnica termin spremeni v „popolno poravnavo vse osebne škode“ in se pri tem sklicuje na že omenjeno sodbo. Povprečna plača policista se v sodbi navaja le kot orientacija oziroma kalkulacijska vrednost za določitev odškodnine, ne pa za določitev izpada dohodka zaradi nezmožnosti opravljanja poklica. Tožnik namreč v času nesreče ni bil zaposlen in ni prejemal dohodka. Povprečna plača policista je torej bila le osnova za stopnjo dosežene izobrazbe in sposobnosti tožnika pred nesrečo. Prav tako pa v izpodbijani odločbi ni upoštevana olajšava. Tožnik je namreč trajni invalid s priznano 80 % invalidnostjo in popolnoma nezmožen za kakršnokoli delo. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in podredno, zadevo vrne v ponovno odločanje istemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih. V celoti se strinja, da je tožnik prejel izplačilo odškodnine zaradi telesnih poškodb. Ne strinja pa se s stališčem, da je izplačana odškodnina neobdavčen dohodek. Po vsebini namreč predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, ki ga tožnik zaradi poškodb ne bo mogel uresničiti v prihodnosti. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Med strankama ni spora o tem, da znesek, ki ga je tožniku izplačala zavarovalnica, predstavlja odškodnino zaradi telesnih poškodb. Skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2 se dohodnine ne plača od odškodnine zaradi telesnih poškodb z izjemo odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. Ta se, kot pravilno navede že tožena stranka, kot obdavčljiv dohodek uvršča med druge prejemke po 105. členu ZDoh-2.

Odločitev je ob opisani zakonski ureditvi odvisna od vprašanja, ali tožniku izplačana odškodnina predstavlja nadomestilo za izgubljeni zaslužek. Odgovor na to vprašanje je tudi po presoji sodišča pritrdilen. Po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru je namreč tožena zavarovalnica dolžna tožeči stranki (tožniku v tem upravnem sporu) od 1. 9. 2008 pa vnaprej plačevati mesečno 714,15 EUR. Iz obrazložitve sledi, da je tožniku odškodnina prisojena na podlagi 174. člena OZ v obliki denarne rente zaradi izgube zaslužka kot povračilo za trajno zmanjšanje zmožnosti za delo. Neposredna podlaga za izplačilo obravnavane odškodnine (v enkratnem znesku) je sicer Poravnava, sklenjena med zavarovalnico in tožnikom kot oškodovancem. Z njo se zavarovalnica zavezuje tožniku v popolno poravnavo vse osebne škode, ki mu je v škodnem dogodku nastala, plačati znesek 220.879,10 EUR, s plačilom tega zneska pa so zavarovalnica in odgovorne osebe proste vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka v razmerju do tožnika kot oškodovanca. Tožnik se je s podpisom poravnave odpovedal uveljavljanju kakršnihkoli zahtevkov iz navedene sodne odločbe, da bi sklenjena poravnava zajemala še kakšne druge odškodninske zahtevke, pa tožnik tudi ne navaja. Zato je po presoji sodišča utemeljeno stališče tožene stranke, da se sklenjena poravnava nanaša le na obliko izplačila dosojene odškodnine, ki se tožniku namesto rente izplača v enkratnem znesku.

Navedbe tožeče stranke, da tožnik v času nesreče ni bil zaposlen in ni prejemal dohodka, na odločitev ne morejo vplivati. Odškodnina mu namreč ni bila dosojena za nazaj, kot zaslužek izgubljen zaradi nemožnosti za delo, temveč za vnaprej, zaradi trajne izgube možnosti pridobivanja zaslužka.

Neutemeljen je tudi ugovor, da bi v izpodbijani odločbi tožniku kot invalidu morala biti priznana osebna olajšava, ki ga tožnik uveljavlja šele v upravnem sporu. Pogoji za priznanje olajšave so določeni v 112. členu ZDoh-2. Da bi ti bili izpolnjeni, pa tožnik niti ne zatrjuje.

Izpodbijana odločitev je po navedenem pravilna in skladna z zakonom. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave skladno s 1. odstavkom 59. člena istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2012

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 208/2013, enako tudi III U 210/2013
• sodba II U 174/2011
• UPRS sodba III U 241/2014