Sodba in sklep II Ips 246/2007

Jedro

Smučanje je športna dejavnost, ki je kot mnoge druge dejavnosti povezana z določeno nevarnostjo, saj je njegovo bistvo gibanje po zasneženem terenu in z večjo hitrostjo od običajne hoje. Vendar taka običajna nevarnost ne utemeljuje objektivne odgovornosti upravljalca smučišča, saj javno smučišče ni nevarna stvar v pomenu 173. člena ZOR, upravljanje javnega smučišča pa tudi ne nevarna dejavnost v pomenu iste zakonske določbe. Upravljalec smučišča pa lahko odgovarja krivdno, če mu je mogoče očitati nedopustno ravnanje pri upravljanju smučišča, npr. opustitev potrebnega zavarovanja nevarnih mest na smučišču.

Povsem običajno je, da zemljišče izven smučarske proge oziroma njenega roba ni v isti ravnini kot sporna proga, da ima torej drugačen naklon ter da so na njem skale in drevje, vendar to samo po sebi ne zadostuje za napolnitev pravnega standarda nevarnega mesta v pomenu navedene zakonske določbe. Gre torej za običajno, normalno tveganje pri smučanju, ki tudi spada v riziko samega smučarja. Zato tožnik ne more uspeti s stališčem, da bi moral biti rob povezovalne poti zavarovan z zaščitno ograjo.

Obrazložitev

Revizija glede zneska 156,68 EUR se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik se je 23. 1. 1997 kot petnajstletni učenec osnovne šole poškodoval na športnem dnevu pri smučanju ... in je zato zahteval od države (prva toženka), šole (druga toženka) in upravljalca smučišča (tretji toženec) nerazdelno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in mu naložilo v plačilo pravdne stroške vseh treh tožencev in stranskih intervenientov.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Najprej se v izogib ponavljanju sklicuje na vse svoje navedbe v pritožbi. Revizijsko uveljavljano procesno kršitev utemeljuje s trditvijo, da je zahteval večji znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo v vlogi s 6. 7. 2004, vendar prvo sodišče ni odločilo o tako postavljenem zahtevku, pritožbeno sodišče pa je to prezrlo. V nadaljevanju vztraja pri svojem stališču o odgovornosti države, ki je ustanoviteljica šole, v zvezi z odgovornostjo šole pa dodatno utemeljuje, da bi morala šola s strožjo obliko skrbnosti razporediti učence v tiste aktivnosti, ki so primerne njihovemu znanju, ne pa da je izbiro prepustila njim. Kot organizator športnega dne bi morala storiti vse za varnost otrok. Vztraja pri svojem stališču, da je šola objektivno odgovorna in da to velja tudi za upravljalca smučišča. Tožnik pa utemeljuje predvsem krivdno odgovornost obratovalca smučišča in zatrjuje, da ni upoštevan tretji člen Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS), saj upravljalec smučišča ni namestil ograje na prepadna in druga nevarna mesta. Sklicuje se tudi na 9. člen navedenega zakona in določbe pravilnika, da morajo biti nevarna mesta na smučišču zavarovana z usmerjevalnimi ograjami, zaščitnimi ograjami proti drsenju, oblogami itd. Povezovalna pot ni bila dovolj široka, strma prelomnica na njej pa je bila za tožnika nepričakovana. Upravljalec smučišča je organiziral in izvedel športni dan na svojem smučišču, vendar glede na ravnanje njegovih smučarskih učiteljev ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker ni poskrbel za takšne razmere pri učenju smučanja, ki bi bile primerne glede na tožnikovo starost in znanje smučanja. Povzema posamezne stavke iz izvedenskega mnenja in zaključuje, da tudi izvedenec meni, da proga ni bila zavarovana v skladu z zakonom.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

5. Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da z revizijo ni mogoče uveljavljati razloga nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče ne sme upoštevati tistih revizijskih trditev, ki z zatrjevanjem drugačnih in dodatnih dejstev skušajo to prepoved obiti. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 1,000.000 SIT. Če tožnik uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega zahtevka.

7. Zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Ker v tej zadevi zahtevek za plačilo 37.547,10 SIT (sedaj 156,68 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, tožnikova revizija v tem delu ni dovoljena.

8. Zaradi značilnosti revizije kot izrednega pravnega sredstva in omejenih razlogov v primerjavi s pritožbo revizijsko sodišče ne more upoštevati pavšalnega sklicevanja na vse pritožbene navedbe. Prav tako ne more upoštevati tistih trditev, ki odstopajo od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja. V tej zadevi zato ni upoštevalo trditev, da povezovalna pot ni bila dovolj široka, da je bila na njej strma prelomnica, da je šlo za učenje smučanja, saj so ugotovitve obeh sodišč drugačne. Z iztrganjem posameznih stavkov iz izvedenskega mnenja tožnik nedovoljeno skuša prikazati drugačne ugotovitve izvedenca za šport in smučanje, saj v njegovem mnenju ni zatrjevane ugotovitve, da naj povezovalna pot ne bi bila zavarovana v skladu z zakonom.

9. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve. Neodločitev o celotnem tožbenem zahtevku ni procesna kršitev, na katero bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožnik v pritožbi v tej smeri ni ničesar zatrjeval, v reviziji pa je najbrž prezrl, da prvostopenjsko sodišče spremembe tožbe z zvišanjem zahtevka za nepremoženjsko škodo ni dopustilo (primerjaj sklep na zadnjem naroku).

10. Jedro spora v tej zadevi je vprašanje objektivne, predvsem pa krivdne odgovornosti tretjega toženca kot upravljalca smučišča. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da objektivne odgovornosti v takih primerih praviloma ni. Tako je tudi ustaljeno stališče sodne prakse tega sodišča. Smučanje je športna dejavnost, ki je kot mnoge druge dejavnosti povezana z določeno nevarnostjo, saj je njegovo bistvo gibanje po zasneženem terenu in z večjo hitrostjo od običajne hoje. Vendar taka običajna nevarnost ne utemeljuje objektivne odgovornosti upravljalca smučišča, saj javno smučišče ni nevarna stvar v pomenu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), upravljanje javnega smučišča pa tudi ne nevarna dejavnost v pomenu iste zakonske določbe (primerjaj sodbo VS RS II Ips 525/92 itd.). Upravljalec smučišča pa lahko odgovarja krivdno, če mu je mogoče očitati nedopustno ravnanje pri upravljanju smučišča, npr. opustitev potrebnega zavarovanja nevarnih mest na smučišču.

11. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je na podlagi ponudbe upravljalca smučišča šola organizirala športni dan s smučanjem ... Učenci so lahko izbirali med več športnimi aktivnostmi, tožnik je izbral smučanje. Skupino 28 učencev sta dva učitelja pripeljala ..., kjer so jih prevzeli trije vaditelji smučanja in razdelili v skupine. Ni šlo za učenje ali tečaj smučanja, ampak za „navadno“ smučanje, saj so se učenci, med njimi tudi tožnik, smučanja učili že v 4. ali 5. razredu osnovne šole v šoli v naravi. Tožnik je tistega dne po lastni izjavi opravil že dvajset spustov, po konkretni povezovalni progi pa se je spustil že dva ali trikrat, preden je prišlo do škodnega dogodka. Običajno je vozil kot zadnji v skupini osmih ali devetih učencev, tik pred nesrečo pa je pred sabo prehitel sošolca na bordu, nato pa nenadoma zapeljal čez rob smučišča in po strmini nekaj metrov se je ustavil ob skali ali drevesu. Utrpel je pretres možganov in odprt zlom leve stegnenice. Značilnosti proge, s katere je zapeljal, sta sodišči ugotovili na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, torej izpovedi prič, tožnika, posnetih fotografij in izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenec podal tudi na podlagi ogleda na kraju samem, opravljenega v prisotnosti vseh pravdnih strank. Šlo je za povezovalno pot, za katero je značilna nezahtevnost terena in z njo pogojena majhna hitrost smučanja. Le na začetku in v razdalji prvih 30 metrov spada v kategorijo srednje težkih prog, v nadaljevanju pa med lahke proge. Od začetka do roba, ki ga je prevozil, je tožnik presmučal že 195 metrov. Rob proge je bil označen s palicami z odsevno markacijo.

12. Na podlagi pravkar povzetega dejanskega stanja sta sodišči presodili, da rob povezovalne poti ni predstavljal nevarnega mesta v pomenu 2. alinee prvega odstavka 3. člena ZVJS, po presoji revizijskega sodišča pa tudi ne nevarnega mesta v pomenu tretjega odstavka 9. člena istega zakona. Po prvi zakonski določbi mora upravljalec smučišča zagotoviti zaščitne ograje ob prepadnih ali drugih nevarnih mestih, po drugi pa morajo biti posebej označena nevarna mesta na progi, kot so ovinki, križanje prog, zožanje proge, večje strmine in drugo. Pojem nevarnega mesta je pravni standard, katerega vsebino v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da roba povezovalne proge, ki ga je prevozil tožnik, ni mogoče označiti za nevarno mesto v pomenu 2. alinee prvega odstavka 3. člena ZVJS. Povsem običajno je, da zemljišče izven smučarske proge oziroma njenega roba ni v isti ravnini kot sporna proga, da ima torej drugačen naklon ter da so na njem skale in drevje, vendar to samo po sebi ne zadostuje za napolnitev pravnega standarda nevarnega mesta v pomenu navedene zakonske določbe. Gre torej za običajno, normalno tveganje pri smučanju, ki tudi spada v riziko samega smučarja. Zato tožnik ne more uspeti s stališčem, da bi moral biti rob povezovalne poti zavarovan z zaščitno ograjo. Opisane značilnosti mesta, kjer je tožnik zapeljal s proge, tudi ne narekujejo uporabe tretjega odstavka 9. člena ZJVS z zahtevo po označbi v njem opredeljenih nevarnih mest, saj ni šlo za progo z ovinkom, za križanje prog, njeno zožanje, večjo strmino na progi in podobna mesta. Rob proge je bil ustrezno označen s palicami z odsevnimi markacijami, kakšno dodatno opozorilo na tem mestu pa ni bilo potrebno. Presoja obeh sodišč, da ni krivdne odgovornosti upravljalca smučišča, je zato materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče še dodaja, da se nobena od treh konkretnih revizijskih odločb, na katere se tožnik sklicuje v reviziji, ne nanaša na tak primer, kot je tožnikov (padec učenke petega razreda osnovne šole z vlečnice v okviru učenja smučanja v šoli v naravi; padec učenke nižjega razreda osnovne šole na športnem dnevu s smučanjem in sankanjem zaradi neprimerno urejene površine za smučanje, ki ni bila javno smučišče; padec oškodovanke zaradi ledenih grud na progi in njene neprilagojene vožnje).

13. Pritožbeno sodišče je tožnika utemeljeno opozorilo na pomen razpravnega načela iz 7. člena ZPP ter na trditveno in dokazno breme pravdnih strank. Zato ni upoštevalo tistih tožnikovih trditev, s katerimi je uveljavljal nove razloge za krivdno odgovornost druge toženke in tretjega toženca. Kljub tem razlogom tožnik krivdno odgovornost šole tudi v reviziji izpeljuje s spet novimi trditvami, kot so, da bi morali učitelji učencem s slabšim znanjem smučanja svetovati drugo športno aktivnost ali pa bi jih morali sami razporediti v zanje primerne aktivnosti. Takih trditev tožnik v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal in so zato neupoštevne.

14. Ker iz že pojasnjenih razlogov smučanje ni nevarna dejavnost, tudi odgovornosti šole, ki je organizirala športni dan s smučanjem, ni mogoče utemeljiti z objektivno odgovornostjo. Podoben odgovor velja za revizijsko vztrajanje pri odgovornosti države kot ustanoviteljice šol. Ker šola ni niti krivdno niti objektivno odgovorna, ne more biti odškodninske odgovornosti države kot njene ustanoviteljice. V reviziji tožnik odgovornost države utemeljuje še s trditvijo, da je šola organizirala športni dan po navodilih ministrstva. Tudi v tem delu gre za nedovoljeno revizijsko novoto, ki poleg tega niti ne pojasni, kaj naj bi bilo narobe z zatrjevanim navodilom.

15. Revizijsko sodišče je na podlagi 377. in 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.

Datum zadnje spremembe:

18.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 758/2009
• Sklep II Ips 374/2009
• Sodba II Ips 420/2002