Sodba II Ips 1129/2008


pomembnejša odločba

Jedro

Za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, upravljalec smučišča odgovarja le v primeru, če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov oziroma neizpolnitve zahtev, ki jih upravljalcu nalagajo ZVJS, pravila stroke in običaji. Smučar nase prevzema običajne rizike, ki izhajajo iz smučanja, ne pa tistih ki izvirajo iz nedovoljenega ravnanja drugih udeležencev, zlasti iz kršitev predpisov o prepovedih in obveznih ravnanjih na smučišču.

Izrek

Reviziji prvega toženca se ugodi, reviziji drugega toženca pa se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi:

„Pritožbi prvega toženca in stranskega intervenienta na njegovi strani se ugodi, pritožbi tožnika pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi:

a. Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

Prvi toženec A., d. d. je dolžan v petnajstih dneh plačati tožniku A. P. znesek 29.210,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

od zneska 7,000.000 SIT od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, v evrski protivrednosti, po tečaju zamenjave,

od zneska 29.210,48 EUR od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

se zavrne.

b. Drugi toženec D. Z. je dolžan v petnajstih dneh plačati tožniku A. P. znesek 9.180,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

od zneska 2,200.000 SIT od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, v evrski protivrednosti, po tečaju zamenjave,

od zneska 9.180,43 EUR od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

c. V presežku, to je za plačilo 20.030,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se tožbeni zahtevek zoper drugega toženca D. Z. zavrne.

d. Tožnik je dolžan prvemu tožencu v petnajstih dneh povrniti njegove pravdne stroške v znesku 3.393,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

e. Tožnik je dolžan stranskemu intervenientu na strani prvega toženca v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 410,48 EUR.

f. Drugi toženec je dolžan tožniku v petnajstih dneh povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.221,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se pritožba tožnika zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan prvemu tožencu in stranskemu intervenientu na njegovi strani v petnajstih dneh povrniti njune pritožbene stroške v znesku 656,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Drugi toženec je dolžan tožniku v petnajstih dneh povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 502,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

Sicer se revizija drugega toženca zavrne.

Tožnik je dolžan prvemu tožencu v petnajstih dneh povrniti njegove revizijske stroške v znesku 724,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Drugi toženec je dolžan tožniku v petnajstih dneh povrniti njegove revizijske stroške v znesku 253,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da sta mu toženca dolžna solidarno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 7. 12. 1997, ko se je vanj med vožnjo s smučarsko vlečnico zaletel drugi toženec.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvi toženec tožniku dolžan plačati 15.439,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek zoper njega in v celoti zoper drugega toženca pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca in stranskega intervenienta na njegovi strani zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in odločilo, da je drugi toženec solidarno s prvim tožencem tožniku dolžan plačati 15.439,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; sicer je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo sta toženca vložila vsak svojo revizijo. Prvi toženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Poudarja, da pravnomočno odločitev izpodbija tako glede temelja odškodninske obveznosti kot tudi glede višine prisojene odškodnine. Sodišči sta napačno interpretirali strokovne ugotovitve izvedenca za šport, iz katerih nedvomno izhaja, da prvemu tožencu ni moč očitati nobenih kršitev v času škodnega dogodka veljavne zakonodaje s področja zagotavljanja varnosti na smučiščih. Vzrok obravnavane nezgode je v kršitvah omenjene zakonodaje, ki jih je storil drugi toženec. Poleg tega sta sodišči zagrešili bistveno procesno kršitev (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj obstaja med spisovno dokumentacijo (zlasti izvedenskim mnenjem) in razlogi izpodbijane sodbe nasprotje o odločilnih dejstvih. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da prvemu tožencu ni mogoče očitati nobene opustitve; smučišče je uredil tako, da so imeli vsi smučarji dovolj prostora za varno smučanje. Sodišči nižjih stopenj pa sta prišli do popolnoma drugačnega zaključka. Protispisno je stališče, da je odgovornost prvega toženca podana, ker ni zagotovil pasu nesteptanega snega med smučiščem in vozno potjo vlečnice, ki bi vizualno odvračal smučarje od smučanja ob vozni poti vlečnice; tak zaključek nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vzrok nezgode namreč ni v tem, da je drugi toženec smučal preblizu vlečne poti, in tudi ne v tem, da prvi toženec ni zagotovil ustrezne signalizacije. Tudi popolna zagotovitev vizualnega odvračanja od smučanja blizu vlečne poti ne bi preprečila nezgode in v tem delu ni podana vzročna zveza. Med revidentu očitanimi opustitvami in nastalo škodo ni vzročne zveze oziroma je ta pretrgana z ravnanjem drugega toženca. Prav tako sta sodišči odločali mimo navedb tožnika. Ta ni niti z besedo omenil, da bi ureditev pasu nesteptanega snega vizualno odvračala smučarje in v tej smeri prvemu tožencu ni očital ničesar. Tudi višina prisojene odškodnine je enormno pretirana. Sodišči nista primerno ocenili same narave tožnikovih poškodb in ugotovitev izvedenca medicinske stroke. Vsi dokazi kažejo, da tožniku škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sploh ni nastala. Izvedenec je pojasnil, da poškodba trajnih posledic v funkcionalnem smislu ni pustila, prav tako je tožnik izpovedal, da ga poškodba sedaj ne ovira več. Tožnik je bil oviran le začasno; bodoče telesne bolečine pa je sodišče upoštevalo v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. To pomeni, da obstaja med razlogi sodbe in listinsko dokumentacijo očitno nasprotje. Poleg tega je pravnomočna odločitev zmotna tudi v delu, v katerem so bile prisojene zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V tem delu je namreč zahtevek zastaran, saj je bilo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča sprejeto junija 2002, obrestni del pa je tožnik modificiral šele 21. 9. 2005.

4. Drugi toženec uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zoper njega zavrne. Pritrjuje odločitvi in pravilnim razlogom obeh sodišč glede utemeljenosti zahtevka zoper prvega toženca. Ravnanje drugega toženca je bilo takšno, kakršnega bi moral prvi toženec ob dolžni skrbnosti predvideti in zagotoviti varnost vsem tistim, ki lahko zaradi podobne nevarne situacije na smučišču utrpijo škodo. Razlogi sodišča druge stopnje v zvezi z odgovornostjo drugega toženca pa so si v nasprotju. Njegovo krivdno odgovornost je utemeljilo s tem, da je bil on tisti, ki je trčil v tožnika, pri čemer se odprtje vezi na smučki ne more šteti za nepričakovan dogodek, s čimer revident ne soglaša. Ob takem stališču je vsak dogodek pričakovan. Oba s tožnikom sta smučala na istem smučišču, zato bi prvi toženec moral tudi drugemu tožencu zagotoviti enake pogoje varnosti na njem. Ti protislovni zaključki pomenijo bistveno procesno kršitev sodišča druge stopnje, pa tudi napačno uporabo 3. in 21. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (v nadaljevanju ZVJS) ter 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR(1)). V konkretnem primeru o skupnem delovanju obeh tožencev ne moremo govoriti. Če bi prvi toženec izvršil vse potrebne ukrepe, ki bi preprečili zdrs drugega toženca na traso vlečnice, do škodnega dogodka kljub njegovemu padcu ne bi prišlo. Med ravnanjem drugega toženca in nastalo škodo ni vzročne zveze. Poudarja, da ni kršil 21. člena ZVJS; v ničemer mu ni moč očitati krivdnega ravnanja. Njegova hitrost je ustrezala njegovemu znanju in razmeram na smučišču. Padec kot posledica odprtja vezi na smučki je za upravljavca smučišča pričakovan dogodek, zaradi česar mora ta v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZOR poskrbeti, da smučar, ki pade, ne bo ogrožal drugih udeležencev na smučišču, to je da ne bo zdrsel na področja, kjer lahko poškoduje drugega smučarja. Zgolj revidentov padec sam po sebi še ne bi povzročil škode; povzročil jo je njegov zdrs na traso vlečnice, kar pa ima svoj vzrok v opustitvah prvega toženca. Tudi z uporabo teorije o adekvatni vzročnosti pridemo do zaključka, da odškodninske obveznosti drugega toženca ni. Ta namreč ni mogel predvideti, da bo ob padcu zdrsnil prav na progo vlečnice. Prav tako revident izpodbija višino pravnomočno prisojene odškodnine. Stališči obeh sodišč odstopata od dosedanje prakse v zvezi z opredelitvijo pojma splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnikova poškodba trajnih posledic v funkcionalnem smislu ni pustila. Zgolj opustitev aktivnega deskanja še ne pomeni duševnih bolečin iz omenjenega naslova. Prav tako prisojena odškodnina iz tega naslova ni primerljiva z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

5. Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je odgovoril na revizijo drugega toženca in predlagal njeno zavrnitev.

O reviziji prvega toženca

6. Revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje odločali mimo navedb tožnika, ni utemeljen. Tožnik je (med drugim) prvemu tožencu (večkrat) očital tudi okoliščine, da terenov vlečnice in smučišča ni z ničimer ločil oziroma vsaj ustrezno označil(2) in da ni poskrbel za pas nesteptanega snega ob vlečni poti.(3) Poleg tega je na okoliščino, da je bilo smučišče steptano in urejeno vse do vlečnice, opozoril (tudi) drugi toženec.(4) Prav tako ne drži, da so razlogi v sodbah sodišč nižjih stopenj v nasprotju z vsebino spisovne dokumentacije (zlasti izvedenskega mnenja). Ta procesna kršitev (tako imenovana protispisnost) je namreč podana (zgolj) takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb (prič in strank), torej tedaj, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) dokazno razume (tolmači) drugače kot stranka(5) oziroma jim pripiše drugačen materialnopravni pomen. Dejstva, na katera sta oprli svoji odločitvi, sta sodišči nižjih stopenj pravilno povzeli iz mnenja sodnega izvedenca za šport M. M., pritrditi pa je treba revizijskemu stališču, da sta nekatera od njih napačno (materialnopravno) interpretirali.

7. Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti izpolnjeni (vsi) štirje elementi odškodninskega delikta, torej protipravno (nedopustno) ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost (subjektivna – krivdna ali objektivna), in sicer hkrati – kumulativno.(6) V našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZOR); povzročitelj za škodo odgovarja, če je v odnosu do nastale posledice ravnal namenoma (naklepno) ali malomarno (158. člen ZOR). Malomarno ravna, kdor opusti skrbnost, kakršna se pričakuje od abstraktne osebe določenih povprečnih lastnosti. Sprašujemo se, kako bi ravnala razumna in skrbna oseba v povzročiteljevem položaju.(7) V primeru, ko je za abstraktno merilo določen standard vedenja človeka, je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti. To zbližanje oziroma (v nekaterih primerih) že kar prekrivanje protipravnosti in krivde pride zlasti do izraza pri opustitvah dolžnega ravnanja, ki so pretežen predmet obravnave tudi na področju odškodninskih razmerij v smučanju in športu nasploh.(8) Presoja, da je šlo za kršitev pravil ravnanja – protipravnost, pravzaprav pomeni tudi, da povzročitelj ni ravnal, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo – krivda.(9)

8. Sodišči prve in druge stopnje sta (krivdno) odškodninsko odgovornost prvega toženca – upravljavca smučišča in s tem (glede na zgoraj navedeno) hkrati tudi protipravnost njegovega ravnanja utemeljili z njegovo opustitvijo skrbi za varnost smučarjev, ki mu jo je nalagal 3. člen (takrat veljavnega) ZVJS v zvezi s 5. členom istega zakona, saj naj ne bi zagotovil ustrezne ločenosti med smučarsko progo in vlečno potjo; prvi toženec ob vlečnici, ki je vzporedno s smučiščem, ni niti postavil varnostne ograje niti napeljal označevalnega traku niti pustil dvometrskega pasu nesteptanega snega, kar bi po stališču obeh sodišč moral storiti kot dober strokovnjak (primerjaj drugi odstavek 18. člena ZOR). S takšno presojo se ni moč strinjati. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da vzporedni položaj smučarske vlečnice in smučarske proge ne pomeni nevarnega mesta v smislu 3. člena ZVJS, ki bi narekovalo posebno zaščito z varnostno ograjo.(10) Stičišče tras vlečnice in smučišča že pojmovno ne more predstavljati takšnega nevarnega mesta; navedena zakonska določba namreč opredeljuje „drugo nevarno mesto“ v povezavi s povsem drugačno dejansko okoliščino (prepad), ki za smučarja predstavlja zelo veliko, celo življenjsko nevarnost.(11) Tudi sodišči nižjih stopenj sta pri tej presoji izpostavili predvsem okoliščino, da bi omenjeni ukrepi (varnostna ograja, označevalni trak, pas nesteptanega snega) vsaj vizualno ločevali terena smučarske proge in vlečne poti, če že ne bi preprečili konkretnega škodnega dogodka. Poudariti je treba, da navedena določba upravljavcu smučišča ne nalaga obveznosti, da trasi smučišča in vlečnice (v vsakem primeru) posebej (dodatno) vizualno loči. Za tako široko razlago 3. člena ZVJS ni podlage; takšna bi (lahko) širila pojmovanje nevarnega mesta oziroma upravljavčeve dolžnosti opozarjanja tudi na druge, sicer običajne nevarnosti, ki se pojavljajo med smučanjem. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je smučanje športna dejavnost, ki je (tako kot mnoge druge) po naravi stvari povezana z določenimi nevarnostmi oziroma tveganji, saj se odvija v naravnem okolju s sebi lastnimi zakonitostmi, njeno bistvo je gibanje (lahko v različnih smereh) po različno strmih pobočjih, po različni in lahko tudi spremenljivi snežni podlagi, v posebni, težki opremi ter z različnimi, (lahko) tudi precej velikimi hitrostmi, kar vse povzroča večjo verjetnost nepredvidljivih situacij, v katerih se lahko znajdejo njeni udeleženci. Te nevarnosti, tveganja, ki so za smučarsko aktivnost normalni (in posledice njihove uresničitve), mora zato prevzeti nase tisti, ki se z njo ukvarja – smučar, upravljavec smučišča pa je dolžan poskrbeti za opozarjanje in zaščito pred posebnimi (neobičajnimi) nevarnostmi. Na urejenem smučišču je obseg običajnih nevarnosti, ki jih mora nase prevzeti (rekreacijski) smučar, zamejen z dolžnostmi, ki jih upravljavcu smučišča v zvezi z urejanjem oziroma pripravo smučarskih prog nalagajo predpisi (ter pravila stroke in običaji).(12) Zmotno je zato stališče, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, da bi moral upravljavec smučišča zagotoviti uporabnikom tega absolutno varnost, to je da na smučišču ne glede na pravilnost ravnanja udeležencev ne bi prihajalo do poškodb; takšna zahteva bi bila (seveda) tudi nerazumna. Iz navedenega logično izhaja (tudi) nadaljnje (v sodni praksi tega sodišča uveljavljeno) stališče, da za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, upravljavec smučišča odgovarja (zgolj) v primeru, če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov oziroma neizpolnitve zahtev, ki jih upravljavcu nalaga(jo) ZVJS (ter pravila stroke in običaji).

9. Glede na to, da pri presoji ravnanj subjekta iz njegove poklicne dejavnosti uporabljamo strožje merilo (profesionalne) skrbnosti (primerjaj drugi odstavek 18. člena ZOR), revizijsko sodišče pripominja, da iz izpodbijane sodbe (tudi) ne izhaja, da bi posebno vizualno ločenost tras smučarskih proge in vlečnice zahtevala pravila stroke ali običaji. Sodišče prve stopnje je sicer res (pravilno) povzelo tudi izvedenčevo opozorilo, da je bil prvi toženec v skladu z obratovalnim dovoljenjem z dne 22. 12. 2000 dolžan med terenoma vlečnice in smučišča zagotoviti dvometrski pas nesteptanega snega, vendar je treba posebej poudariti, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo 7. 12. 1997,(13) prav tako po neizpodbojnih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj takšen pas ne bi preprečil konkretne nezgode. Bistveno je, da opustitev vizualne ločitve obeh tras v konkretnem primeru (sploh) ne more biti relevantna, saj ni ugotovljeno, da preglednost na smučišču ni bila dobra oziroma da je do škodnega dogodka prišlo zaradi tega, ker ni bilo razvidno, kje se konča smučarska proga in začne vlečna pot. Prvemu tožencu tako ni mogoče očitati nobene (relevantne) opustitve dolžne skrbnosti ravnanja; na njegovi strani torej v konkretnem primeru nista podani ne protipravnost ravnanja ne krivda za škodni dogodek in za tožniku nastalo škodo. Vrhovno sodišče je zato reviziji prvega toženca ugodilo in pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša nanj, tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zoper njega zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Odškodninski zahtevek zoper prvega toženca je zaradi odsotnosti protipravnosti njegovega ravnanja in njegove (krivdne) odškodninske odgovornosti, to je dveh predpostavk splošnega civilnega delikta, neutemeljen (v celoti), zato Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo na njegovo revizijsko grajo višine tožniku prisojene odškodnine in tej pripadajočih zakonskih zamudnih obresti.

O reviziji drugega toženca

10. Navedbe drugega toženca o tem, da razlogi sodišča druge stopnje o odgovornosti prvega toženca za tožniku nastalo škodo pomenijo, da sam zanjo ne more biti odgovoren, so za odločitev o njegovi reviziji glede na to, da je Vrhovno sodišče odločitev o odgovornosti prvega toženca spremenilo in tega te oprostilo, irelevantna.(14) Neutemeljeno je nadalje revidentovo stališče, da med njegovim ravnanjem in nastalo škodo ni vzročne zveze. Dejstvo, ki ga drugi toženec med postopkom ni niti poskušal izpodbi(ja)ti, je, da je trčil v tožnika, ki se je peljal z vlečnico, in ga poškodoval; drugi toženec je torej neposredni povzročitelj škode, ki je nastala tožniku. Revizijska teza, ki jo pri tem postavi drugi toženec, da do škodnega dogodka kljub njegovemu padcu ne bi prišlo, če bi prvi toženec poskrbel za vse zahtevane ukrepe, ki bi preprečili njegov zdrs na traso vlečnice, pomeni po eni strani nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, po drugi strani pa nestrinjanje s presojo o (odškodninski) odgovornosti tožencev, ne pa s tisto o vzročni zvezi. V zvezi s tem je treba ponoviti, da za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, upravljavec smučišča odgovarja (zgolj), če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica neizpolnitve zahtev, ki jih upravljavcu nalagajo predpisi in pravila stroke. (Seveda pa) upravljavec smučišča ne more preprečiti vsakega padca oziroma vsakega zdrsa uporabnika smučišča in vsakega trčenja dveh (ali več) smučarjev, prav tako ne more odgovarjati za posamično nepravilno (neskrbno) ravnanje udeležencev.(15) Dodati velja, da smučar (običajne) rizike, ki izhajajo iz smučanja samega po sebi, prevzema nase, vendar samo tiste, ki izvirajo iz dovoljene aktivnosti drugih udeležencev, nikakor pa ne tistih, ki izvirajo iz njihovih kršitev predpisov, zlasti tistih o prepovedih oziroma obveznih ravnanjih na smučišču.

11. Za škodljive posledice, ki jih je drugi toženec v okviru svojega športnega udejstvovanja povzročil soudeležencu, upravljavec smučišča v konkretnem primeru torej ne (more) odgovarja(ti). (Tudi) povprečen smučar, ki se sicer lahko zanese na varno in urejeno smučišče, mora smučati pazljivo ter storiti vse, da zaščiti lastno varnost in varnost drugih smučarjev; smučati mora na takšen način in s tolikšno hitrostjo, da pri tem ne bo povzročil škode drugim.(16) (Tudi) smučar se ne more oprostiti splošne zakonske obveznosti, da mora varovati druge udeležence pred posledicami svoje športne aktivnosti (načelo neminem laedere). To pomeni, da mora, čeprav je njegova aktivnost določena s smučarskimi pravili,(17) ves čas med njenim izvajanjem ravnati (tudi) skrbno. Pri ocenjevanju smučarjeve (športnikove) odškodninske odgovornosti torej niso pomembna le smučarska (športna) pravila, ampak tudi splošna pravila o prepovedi povzročanja škode drugim (primerjaj 16. člen ZOR). V vsakem primeru posebej je treba presoditi, ali je smučar (športnik) ravnal ne le v skladu s smučarskimi (športnimi) pravili, ampak tudi s primerno skrbnostjo in previdnostjo oziroma ali je ravnal tako, kot bi v podobnem položaju ravnal povprečno skrben smučar (športnik v isti športni panogi).

12. Vrhovno sodišče ponovno pojasnjuje, da sta trditveno in dokazno breme glede protipravnosti (nedopustnosti) ravnanja na oškodovancu, glede krivde pa na povzročitelju škode. Poudariti je treba, da je tema svojima bremenoma tožnik kot oškodovanec v konkretnem primeru zadostil (že) s tem, ko je navedel in dokazal, da je med tem, ko se je peljal z vlečnico, vanj trčil drug smučar in mu poškodoval nogo; drugi toženec je nedopustno posegel v njegov (pravno varovani) položaj, kar je imelo za posledico nastanek škode (škodljivo dejstvo). Krivda povzročitelja škode – konkretno drugega toženca – se domneva, sam pa lahko dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (načelo obrnjenega dokaznega bremena oziroma domnevne krivde). Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da glede na dejanske ugotovitve(18) temu to v obravnavani zadevi ni uspelo, saj ni dokazal, da odpetje smučarske vezi, ki je bilo vzrok njegovega padca in posledičnega zdrsa na traso vlečnice ter trčenja v tožnika, ni posledica njegovega neskrbnega ravnanja, vključno s pripravo opreme (primerjaj tudi peto alinejo tretjega odstavka 21. člena ZVJS in deseto alinejo drugega odstavka sedaj veljavnega ZVSmuč). Pravnomočna odločitev o njegovi odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 154. člena ZOR) in njegovi obveznosti povrnitve škode tožniku je materialnopravno pravilna.

13. Utemeljena pa je revizijska kritika drugega toženca, ki se nanaša na tožniku prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Omejitve oškodovančeve življenjske aktivnosti nastanejo zaradi nezmožnosti ali zmanjšane zmožnosti funkcioniranja telesnih organov v celoti ali njihovem delu (objektivni elementi), kažejo pa se v duševnem stanju oškodovanca (subjektivni elementi). Odškodnina iz tega naslova gre oškodovancu, pri katerem so (bili) ugotovljeni tako objektivni kot tudi subjektivni elementi te škode. Tožnik je v obravnavani nezgodi utrpel poševni prelom leve golenice na prehodu v spodnjo četrtino in prečni prelom mečnice. Sodišči nižjih stopenj sta v konkretnem primeru (na podlagi izvedenskega mnenja in ostalih izvedenih dokazov) ugotovili, da ta poškodba ni pustila trajnih posledic v funkcionalnem smislu, gibljivost v gležnju in kolenu je normalna, pri študiju in normalnih prostočasnih aktivnostih tožnik omejitev nima, prisotne so le lažje anatomske posledice, to sta dve manjši brazgotini v predelu grče golenice na mestu uvajanja Kirchnerjevih igel. Posebej je treba poudariti, da kakršenkoli negativen odraz v duševnem stanju tožnika, ki bi bil posledica opustitve tekmovalnega deskanja, ne izhaja ne iz njegovih trditev ne iz njegove izpovedbe. Posledica, da ima zaradi poškodbe občasne lažje bolečine pri daljšem deskanju ali igranju košarke, pa ne predstavlja trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, temveč bodoče telesne bolečine in pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta jih sodišči nižjih stopenj pravilno tudi upoštevali.(19) Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je torej (v celoti) neutemeljen; tožniku pravnomočno prisojeni znesek odškodnine je bilo treba zmanjšati za 6.259,39 EUR.

14. Vrhovno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji drugega toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša nanj, spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa je njegovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Zaradi spremembe pravnomočne odločitve je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških vsega postopka, pri čemer je upoštevalo kriterij uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). S tožbenim zahtevkom zoper prvega toženca je tožnik popolnoma propadel, zato mu je dolžan povrniti 3.393,76 EUR njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji; iz istega razloga je tožnik dolžan stranskemu intervenientu na strani prvega toženca povrniti 410,48 EUR njegovih stroškov prvostopenjskega postopka. Pravdni uspeh tožnika zoper drugega toženca pred sodiščem prve stopnje znaša približno petinšestdeset odstotkov, zato mu je ta po medsebojnem pobotanju dolžan povrniti pravdne stroške v višini 1.221,32 EUR. Prvi toženec in stranski intervenient na njegovi strani sta s pritožbo uspela v celoti, kar ju upravičuje do povrnitve 656,07 EUR njunih pritožbenih stroškov. Uspeh tožnika z njegovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločitev o zahtevku zoper drugega toženca pa je približno petinšestdesetodstoten, zato mu je ta dolžan povrniti 502,21 EUR njegovih pritožbenih stroškov. S svojo revizijo je prvi toženec uspel v celoti, drugi toženec pa s svojo v višini približno dvajset odstotkov, zaradi česar je tožnik dolžan prvemu tožencu povrniti 724,92 EUR njegovih revizijskih stroškov, drugi toženec pa tožniku po medsebojnem pobotanju s stroški odgovora na njegovo revizijo 253,39 EUR njegovih revizijskih stroškov. Pritožbene in revizijske stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

---.---

Op. št. (1): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (2): Primerjaj V. točko tožbe, X. točko njegove pripravljalne vloge z dne 19. 3. 2001 in XII. točko njegove pripravljalne vloge z dne 15. 4. 2004.

Op. št. (3): Primerjaj XIX. točko njegove pripravljalne vloge z dne 20. 9. 2005.

Op. št. (4): Primerjaj 2.b točko njegovega odgovora na tožbo.

Op. št. (5): V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, katere pa v tej fazi sojenja ni (več) moč izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

Op. št. (6): To pomeni, da odsotnost (že) ene izmed naštetih predpostavk v konkretnem primeru izključi odškodninsko obveznost zatrjevanega oškodovalca.

Op. št. (7): ZOR v 18. členu kot standarde skrbnosti določa skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja ter skrbnost dobrega strokovnjaka, kadar gre za razmerja v zvezi s poklicno dejavnostjo subjekta. V športu gre za posebno skrbnost, ki bi jo lahko opredelili s pravnim standardom povprečno skrbnega športnika v določeni športni disciplini.

Op. št. (8): Možna razmerja odškodninskih obveznosti za poškodbe pri športu so številna in raznovrstna, (praktično) pomembni pa sta zlasti dve skupini primerov, in sicer medsebojna odškodninska odgovornost športnikov v okviru športnega udejstvovanja in odškodninska odgovornost organizatorja športne prireditve oziroma upravljavca športnih naprav nasproti športnikom (in gledalcem).

Op. št. (9): Praktična potreba po razlikovanju teh dveh predpostavk odškodninske obveznosti se na področju športa (smučanja) pokaže v zvezi z razporeditvijo trditvenega in dokaznega bremena; ti sta glede protipravnosti (nedopustnosti) na oškodovancu, glede krivde pa na povzročitelju škode.

Op. št. (10): Primerjaj odločbi II Ips 420/2002 z dne 22. 5. 2003 in II Ips 580/2002 z dne 11. 12. 2003.

Op. št. (11): Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 661/2007 z dne 10. 9. 2008.

Op. št. (12): V skladu z ZVJS je upravljavec smučišča dolžan poskrbeti, da so proge tehnično urejene, dovolj široke in pregledne ter pripravljene tako, da na njih za smučarje ni posebnih nevarnosti – globeli, vrtač, skalnatih kompleksov, previsov ali drugih nevarnih mest (3. člen in prvi odstavek 9. člena).

Op. št. (13): To je pred izdajo obratovalnega dovoljenja, ki je določalo, da je teptanje smučišča dovoljeno do razdalje dveh metrov levo in desno od vlečne poti posamezne vlečnice (tretja alineja 5. točke).

Op. št. (14): Pripomniti velja, da v razmerju do upravljavca smučišča in njegove obveznosti, da poskrbi za varnost smučarjev, tožnik kot oškodovanec in drugi toženec kot povzročitelj škode nista in ne moreta biti v enakem položaju.

Op. št. (15): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/98 z dne 10. 2. 1999 in II Ips 446/99 z dne 15. 3. 2000.

Op. št. (16): Smučar mora obvladovati hitrost na različnih terenih, v različnih vremenskih in snežnih razmerah ter v sožitju z ostalimi smučarji – primerjaj 21. člen ZVJS.

Op. št. (17): V Sloveniji je pravila vedenja oziroma ravnanja na smučišču v času obravnavanega škodnega dogodka določal ZVJS, ki je v 21. členu v bistvenem povzemal pravila Mednarodne smučarske zveze (FIS) o varnosti (primerjaj http://www.fis-ski.com/data/document/10-fis-rules-for-conduct.pdf); sedaj ta pravila določa Zakon o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč) v 24. členu.

Op. št. (18): Drugi toženec je padel zato, ker se mu je iz neznanega vzroka odpela vez na smučki.

Op. št. (19): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 783/2006 z dne 31. 1. 2008.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 520/2023
• Sklep II Ips 146/96
• VSRS Sklep II DoR 395/2017