VSL Sodba in sklep II Cp 39/2022

Jedro

Tožnik pravilno navaja, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča o času nastanka temelji zgolj na datumu, ko je tožnik spremenil naslov prebivališča na toženkin naslov (2. 10. 2002). Do drugih navedb in dokazov se sodišče ni opredelilo. Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena ZZZDR izpolnjeni trije pogoji: 1) med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost; 2) ta skupnost mora trajati dalj časa in 3) ne smejo obstajati razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Tožnik je izpovedal, da je bil razlog za prijavo prebivališča na toženkinem naslovu višje povračilo za prevoz na delo. Prav tako je trdil, da s toženko nista dajala zunanjega videza, da sta mož in žena. Pritožnik utemeljeno izpostavlja tudi izpovedbo toženke, kjer je navedla, da je tožnik imel »zastonj ljubico in hotelsko življenje« ter da je prihajal zgolj konec tedna. To je le nekaj zatrjevanih dejstev in indicev, ki pa (lahko) imajo ključno vlogo pri zaključku, kdaj je nastala zunajzakonska skupnost. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je zaključek o tem, da naj bi zunajzakonska skupnost nastala že oktobra 2002, najmanj preuranjen.

Darilne pogodbe med zakonci ostanejo tudi po razvezi zakonske zveze v veljavi. Zakon ne določa avtomatizma, po katerem bi bile s trenutkom razveze darilne pogodbe razveljavljene, temveč je le od volje bivšega zakonca odvisno, ali bo uveljavljal vrnitev darila ali ne. ZZZDR v drugem odstavku 84. člena določa, da se darila morajo vrniti, kar pomeni, da je treba zahtevati vrnitev, torej izročitev darila nazaj darovalcu. Darovalec z ugotovitvenim zahtevkom ne more uspeti, ampak mora postaviti oblikovalni zahtevek oziroma zahtevek za vrnitev (izročitev) darila.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah II d), e) in f), III, IV, V ter VI in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II c) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Ugotovi se, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo prihranki pri P. zavarovalnici pod polico št. ... na ime A. A. na dan 31. 10. 2016 v višini 19.272,74 EUR.«

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (točki II a) in II b) izreka) potrdi.

IV. O stroških postopka na prvi in drugi stopnji bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodno in postopek na prvi stopnji:

1. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo zaradi jasnosti tožnika A. A., ki je obenem toženec po nasprotni tožbi, v obrazložitvi imenovalo tožnik; toženko B. B., ki je obenem tožnica po nasprotni tožbi, pa toženka.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo in sklepom: dopustilo spremembo tožbe in spremembe nasprotne tožbe (I. točka izreka; ni predmet pritožbe); ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank: a) nepremičnine parc. št. 1/1, 7/3, 2/1 in 2/3, vse k. o. ..., b) dolg do Banke Y., d. d., po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 000/08 z dne 23. 7. 2008 za 180.000 CHF z odplačilno dobo 238 obrokov, c) tožnikovi prihranki pri P. zavarovalnici v višini 19.272,74 EUR, d) tožnikovi prihranki pri Zavarovalnici A., d. d., v višini 8.845,49 EUR, e) povečanje vrednosti stanovanja na naslovu K. v Ljubljani v višini 1.165 EUR in f) motorno kolo Honda (II. točka izreka). Sodišče je nadalje ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka (III. točka izreka). V preostalem delu (iz izreka ni razvidno, kaj naj bi to bilo) je sodišče tožbeni zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi zavrnilo, prav tako je zavrnilo »primarni tožbeni zahtevek« tožeče stranke (IV. in V. točka izreka). Sodišče je tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka v višini 12.772,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

3. Zoper sodbo (II. do VI. točka izreka) sta se pritožili obe pravdni stranki.

Pritožba tožnika:

4. Tožnik se zoper II., III., IV. in VI. točko sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da sodišče ne bi smelo odločati o zahtevku toženke, da sta deleža na skupnem premoženju enaka in o ugotovitvenem zahtevku, da motorno kolo predstavlja skupno premoženje. Ta dva zahtevka je že višje sodišče¹ zavrglo zaradi obstoja litispendence. Ker iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da je nasprotno tožbo v tem delu zavrglo, je podana bistvena kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je ugotovitev glede trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče je vezalo čas nastanka skupnosti zgolj na dejstvo, kdaj je tožnik prijavil stalno prebivališče pri toženki. Ni upoštevalo, da je to storil zaradi višjega povračila za prevoz na delo in da je tudi sama toženka navajala, da je večkrat prihajal zgolj konec tedna. Sodišče ni upoštevalo izpovedb prič, ki so izpovedale, da pravdni stranki nista dajali vtisa moža in žene. Šlo je za golo druženje, prijateljstvo, zaljubljenost in skupno dopustovanje. Mnogo prič je izpovedalo, da je tožnik toženko obiskoval v H., ona pa njega v D. Šele novembra 2005 so bili izpolnjeni zakonski pogoji za začetek zunajzakonske skupnosti.

Sodišče ni napravilo dokazne ocene glede plačevanja kreditne obveznosti toženke. Zaključek, da je toženka 80 % obrokov poplačala iz denarnih sredstev svojega posebnega premoženja (najemnina od oddajanja nepremičnine na P.), 20 % pa iz tekoče plače, je napačen. Tekom postopka je toženka omenjala zneske najemnine v višini 500 EUR, 600 EUR in 700 EUR. Nekonsistentnost navedb in pomanjkanje dokazov o najemninah kaže na neverodostojnost navedb, zato jim sodišče ne bi smelo slediti.

Pri upoštevanju prihrankov pri P. zavarovalnici in pri Zavarovalnici A. sodišče ni upoštevalo lastnega zaključka, da v vmesnem obdobju stranki nista bili v razmerju (od meseca maja do novembra leta 2005). V tem obdobju plačani obroki niso del skupnega premoženja. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da prihranki pri P. zavarovalnici predstavljajo osnovo, na podlagi katere bo tožnik pridobil pravico do poklicne pokojnine. Ta znesek ni del skupnega premoženja.

Glede motornega kolesa toženka ni prerekala navedb, da je bilo kupljeno iz posebnega premoženja tožnika. V vsakem primeru pa je bilo kupljeno leta 2003, kar je pred nastankom zunajzakonske skupnosti.

Sodišče se ni opredelilo do velikega števila pomembnih dejstev, ki vplivajo na višino deležev na skupnem premoženju. Tožnik je v skupnost prinesel parcele, ki so resda bile na začetku kmetijske, vendar so najkasneje januarja 2005 (pred nastankom skupnosti) postale zazidljive. Vrednost zazidljivih parcel bi moralo sodišče upoštevati. V vsakem primeru pa je tožnik tisti, ki se je angažiral glede zazidljivosti. Vrednost darila (polovico parcel) sta stranki sporazumno ocenili na 55.000 EUR, tega toženka ni izpodbijala, zato bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik k skupnemu premoženju prispeval 110.000 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo 20.000 EUR, ki jih je tožnik prejel kot darilo staršev, 21.000 EUR, ki jih je prejel od matere in 30.000 EUR, ki jih je pridobil od oddajanja nepremičnine na K. 30 v L. Skupaj s kreditom v višini 30.000 EUR to znaša 101.000 EUR. Poleg tega je tožnik opravljal vsa dela pri gradnji hiše, kar so potrdile tudi priče. Nadalje so bili prihodki tožnika (plača) vse od leta 2005 višji za približno 20 %. Toženka je prispevala k skupnemu premoženju z najetjem kredita v višini 180.000 CHF (110.000 EUR) in plačilom komunalnega prispevka v višini 5.815,42 EUR. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženka plača znesek 12.000 EUR. S seštevkom vsega navedenega znaša prispevek toženke 119.000 EUR, kar procentualno pomeni 64:36 v korist tožnika. Zaradi omenjenih napak so tudi stroški postopka napačno odmerjeni.

Pritožba toženke:

5. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (II. e), V. in VI. točko) se je pritožila tudi toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi oziroma, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožnica opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

Toženka med drugim navaja, da je sodišče napravilo zmoten zaključek, na podlagi katerega je zavrnilo dajatveni zahtevek toženke glede povrnitve: ½ že plačanega dolga (kredita pri Banki Y., d. d.), ½ opravljenih vlaganj v nepremičnino na K. v Ljubljani in ½ denarnih sredstev, ki so se nahajala na transakcijskem in varčevalnem računu tožnika ob razpadu zveze. V konkretnem primeru ne gre za delitev skupnega premoženja, ampak za neupravičeno obogatitev. To je tudi v skladu s sodno prakso slovenskih sodišč. Toženka je iz svojega posebnega premoženja plačala tožnikov del dolga do banke. V tem znesku je bila prikrajšana, tožnik pa obogaten.

6. Zahtevek glede prihrankov pri zavarovalnicah je v celoti utemeljen in ne delno, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. V zvezi z vlaganji toženke v tožnikovo nepremičnino na K. v Ljubljani je sodišče storilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do pripomb na izvedensko mnenje. Napačen pa je tudi zaključek, da v skupno premoženje ne spadajo prihranki na računu tožnika (št. SI56 ...) in prihranki na varčevalnem računu (št. 000), oba odprta pri Banki X., d. d. (skupno v višini 20.000 EUR). Toženka je trditve v zadostni meri substancirala in sicer je navedla, da sta imela skupno blagajno, kamor sta nakazovala denar in katerega je tožnik tudi trošil za lastne potrebe. Enako velja glede varčevalnega računa, za katerega je toženka navedla, da je tožnik pridobljeni kredit nakazal na varčevalni račun. V vsakem primeru pa dokazno breme glede sredstev na računu leži na tožniku. Ker je sodišče napačno zavrnilo ugotovitveni zahtevek, je posledično napačno zavrnjen tudi dajatveni zahtevek. Zaključek sodišča v zvezi z vlaganji toženke (vhodna in garažna vrata ter zaščitne folije) je napačen, predvsem pa se ga ne da preizkusiti. Sodišče je zgolj navedlo, da gre za delitev premoženja in da se zahtevek zavrne. Taki neobrazloženi zaključki predstavljajo bistveno kršitev pravdnega postopka.

Odločitev pritožbenega sodišča:

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ugotovitve: - da je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama nastala oktobra 2002, - da je tožnik toženki podaril polovico parcel, na katerih sta zgradila hišo, - da je bil namen prevzetega dolga do Banke Y., d. d., v gradnji skupne hiše, - da je toženka določeno posebno premoženje investirala v tožnikovo nepremičnino in - da sta pravdni stranki v skupnost prinesli približno enak del svojega posebnega premoženja, dohodki od dela pa so bili tudi približno enaki.

9. Pritožbeno sodišče se je skupaj opredelilo do pritožbenih navedb obeh strank, saj so nekatera vprašanja neločljivo povezana z določenimi ugotovitvami, ki predstavljajo podlago za več zaključkov, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe.

10. Pravdni stranki v pritožbah argumentirano ne izpodbijata II. a) točke izreka izpodbijane sodbe (da v skupno premoženje spadajo določene nepremičnine), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo.

Glede litispendence:

11. Pritožnik trdi, da je v zvezi s toženkinim zahtevkom za ugotovitev deleža na skupnem premoženju podana litispendenca in bi bilo treba v tem delu zahtevek zavreči. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) vsebuje domnevo, da je delež zakoncev na skupnem premoženju enak (59. člen ZZZDR). Dokazno breme je na tistem, ki trdi nasprotno. V danem primeru je bil tožnik prvi, ki je vložil tožbo na ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem, toženka je nasprotno tožbo podala kasneje. Glede na to, da se je toženka strinjala z zakonsko domnevo in je zgolj nasprotovala tožnikovemu višjemu deležu, bi to lahko uveljavljala z ugovorom. Vseeno je stališče pritožbenega sodišča, da ni potrebno naknadno zavreči nasprotne tožbe v tem delu, saj je toženka imela pravni interes, da se ugotovijo deleži na skupnem premoženju (npr. v primeru umika tožbe s strani tožnika). V zvezi z zatrjevano litispendenco glede motornega kolesa je pritožba prav tako neutemeljena, saj litispendenca ni podana, ker toženka v nasprotni tožbi ni podala zahtevka v zvezi z motornim kolesom.

Glede nastanka zunajzakonske skupnosti:

12. Tožnikove navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenih dokazov glede časa nastanka zunajzakonske skupnosti, so utemeljene. Tožnik pravilno navaja, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča o času nastanka temelji zgolj na datumu, ko je tožnik spremenil naslov prebivališča na toženkin naslov (2. 10. 2002). Do drugih navedb in dokazov se sodišče ni opredelilo. Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena ZZZDR izpolnjeni trije pogoji: 1) med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost; 2) ta skupnost mora trajati dalj časa in 3) ne smejo obstajati razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je življenjska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR praviloma zveza, ki je notorna, (dolgo)trajna in stalna, tako, da partnerja v očeh drugih ljudi »veljata za moža in ženo.« Na vprašanje, ali je obstajala taka zveza, je potrebno odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega odnosa in intenzivnosti konkretnega odnosa.

13. Sodišče prve stopnje je resda izvedlo obsežen dokazni postopek in med drugim zaslišalo vrsto prič, vendar teh dokazov sploh ni ocenilo (v t. i. strogi obrazložitvi sodbe se ne omenja nobene od 17 (!) zaslišanih prič), iz izpodbijane sodbe pa tudi ni mogoče izluščiti, ali je te dokaze sploh upoštevalo. Tožnik je izpovedal, da je bil razlog za prijavo prebivališča na toženkinem naslovu višje povračilo za prevoz na delo. Prav tako je trdil, da s toženko nista dajala zunanjega videza, da sta mož in žena. Pritožnik utemeljeno izpostavlja tudi izpovedbo toženke, kjer je navedla, da je tožnik imel »zastonj ljubico in hotelsko življenje« ter da je prihajal zgolj konec tedna. To je le nekaj zatrjevanih dejstev in indicev, ki pa (lahko) imajo ključno vlogo pri zaključku, kdaj je nastala zunajzakonska skupnost. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je zaključek o tem, da naj bi zunajzakonska skupnost nastala že oktobra 2002, najmanj preuranjen.

14. Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti je predhodno vprašanje, o katerem sodišče odloči v vsakem konkretnem primeru. Obstoj in čas nastanka skupnosti vpliva tako na obseg skupnega premoženja kot na deleže na skupnem premoženju. Ker v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni pravilno ugotavljalo časa nastanka zunajzakonske skupnosti, je to avtomatično narekovalo razveljavitev določenih drugih odločitev v izreku izpodbijane sodbe, ki so neposredno vezane na to ugotovitev. Pritožbeno sodišče je tako razveljavilo točke II. d)² in II. f)³. Pri obeh točkah je odločitev odvisna od časa nastanka zunajzakonske skupnosti, saj na višino prihrankov pri Zavarovalnici A., d. d., vpliva dolžina obdobja, v katerem so se prihranki akumulirali. Odločitev o tem, ali motorno kolo (kupljeno leta 2003) predstavlja skupno premoženje, pa je prav tako odvisna od časa nastanka zunajzakonske skupnosti, saj pritožnik trdi, da je zunajzakonska skupnost nastala šele leta 2005.

Glede deležev na skupnem premoženju:

15. Pritožnikove navedbe v zvezi z ugotovljenim deležem na skupnem premoženju (III. točka izreka) so utemeljene. Pravilno izpostavlja, da je bil v zvezi s tem izveden obširen dokazni postopek ter da sta obe pravdni stranki v zvezi s tem podali veliko število navedb. Obrazložitev sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, brez dokazne ocene in nelogična. Navedene vrednosti v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne utemeljujejo končnega zaključka. Toženka naj bi v skupno premoženje vložila kredit v višini 180.000 CHF ter plačala strošek spremembe namembnosti, pridobivanja gradbene dokumentacije in komunalno takso, vse skupaj v višini 12.000 EUR. Na drugi strani je tožnik najel kredit v višini 30.000 EUR in vložil kmetijska zemljišča. Vrednost teh ni navedena. Ob primerjavi teh zneskov in upoštevanju, da je sodišče dohodke strank ocenilo za primerljive, ni mogoč zaključek, da sta deleža enaka. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obširnih navedb tožnika. Ta je zatrjeval, da so vložene parcele vredne več (sodba nima razlogov o tem, koliko so vredne), da je bil njegov dohodek iz dela višji (povprečno 20 % višji skozi celotno obdobje), da je opravljal vsa dela v zvezi s skupno hišo, o čemer so izpovedale tudi nekatere priče. V izpodbijani sodbi manjka dokazna ocena v zvezi s temi dejstvi. Pritožnik zato utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu ni mogoče vsebinsko preizkusiti, hkrati pa je utemeljen v pritožbi opisno uveljavljan očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih ugovorov in navedb tožnika. Pritožba utemeljeno graja tudi neskrbno in pavšalno presojo dokazov oziroma odsotnost dokazne ocene, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Glede prihrankov pri P. zavarovalnici:

16. Prav tako so utemeljene pritožnikove navedbe v zvezi s prihranki pri P. zavarovalnici pod polico št. ... Pritožnik izpostavlja, da gre za sredstva, ki predstavljajo podlago za bodočo poklicno pokojnino in ne morejo spadati pod skupno premoženje. Pritožnik ima prav: denarna sredstva iz naslova poklicnega pokojninskega zavarovanja, ki se nahajajo na računu pri P. zavarovalnici (prej Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja), ne spadajo v skupno premoženje. Zbirajo se na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in v skladu s Pokojninskim načrtom poklicnega zavarovanja. Gre za sredstva, zbrana na podlagi obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga financirajo delodajalci, sredstva pa se zbirajo na zavarovančevem osebnem računu, na podlagi katerega bo ta pridobil pravico do poklicne pokojnine. Pravice iz pokojninskega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice (primerjaj 4. člen ZPIZ-2), prispevki za poklicno zavarovanje se zbirajo in porabljajo strogo namensko za zagotovitev socialne varnosti zavarovanca (primerjaj 198. in nadaljnje člene ZPIZ-2), zato namensko zbrani prispevki na osebnem računu zavarovanca niso »prihranki,« ki bi jih bilo mogoče obravnavati kot skupno premoženje v smislu določb ZZZDR.

17. Ker je sodišče prve stopnje glede denarja na tožnikovem računu pri P. zavarovalnici napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v tem delu zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke (5. alineja 358. člena ZPP).

Glede posojila pri Banki Y.:

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolg do Banke Y. po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 000/08 spada v skupno premoženje pravdnih strank. Pritožnik izpodbija ugotovitev z navedbami, da je napačen zaključek v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je toženka plačevala kreditne obveznosti v večji meri iz svojega posebnega premoženja (80 %) in da je v celoti izostala dokazna ocena o tem, koliko najemnine je toženka iztržila za stanovanje na P. Drži, da je dokazna ocena v zvezi s tem v 22. točki obrazložitve pomanjkljiva oziroma nikakršna, vendar ta dejstva niso relevantna za ugotovitev prvostopenjskega sodišča v II. b) točki izreka (da dolg do banke spada v skupno premoženje). Imajo pa lahko vpliv na deleže na skupnem premoženju oziroma v zvezi z dajatvenimi zahtevki toženke, kar bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe, zato bo moralo v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem (najemninami od stanovanja na P.) zavzeti jasne in preverljive razloge.

19. Ker pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom zahtevka (točka II. b) ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v navedeni točki izreka potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede nepremičnine na K.:

20. Pritožnica utemeljeno napada ugotovitev glede povečanja vrednosti tožnikove nepremičnine na K. v Ljubljani (točka II. e) izreka). Sodišče prve stopnje je v celoti pravilno povzelo relevantno materialno pravo, vendar je v nadaljevanju storilo kršitev določb pravdnega postopka (8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba zgolj v enem stavku ponovi zaključek izvedenca dr. G., ki je ocenil, da se je vrednost nepremičnine povečala za 1.164,61 EUR. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pripomb toženke, ki jih je podala zoper izvedensko mnenje, ni obrazložilo odstopanja med zatrjevano vrednostjo investicije in povečano vrednostjo nepremičnine, iz obrazložitve sodbe pa niti ne izhaja ugotovitev, ali je sodišče izvedenskemu mnenju sledilo ali ne ter v katerem delu. Predvsem pa sodba ne vsebuje jasne in nedvoumne obrazložitve, zakaj je sodišče sledilo zaključku, da je vrednost nepremičnine na K. povečana (zgolj) za 1.164.61 EUR.

21. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih kršitev razveljavilo II. e) točko izreka in zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

Glede zavrnitve zahtevkov (IV. in V. točka izreka):

22. Pritožnik nadalje izpodbija IV. točko izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek in podredni zahtevek v delu, v katerem je zahteval »več ali drugače,« toženka pa delno zavrnitev njenega zahtevka po nasprotni tožbi v V. točki izreka. Pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je utemeljen. Čeprav je pravilna odločitev, da je tožnikov primarni zahtevek na ugotovitev, da določene nepremičnine sodijo v njegovo posebno premoženje, neutemeljen (več o tem v nadaljevanju), sta IV. in V. točka izreka izpodbijane sodbe nerazumljivi in se ju ne da preizkusiti. Pravnomočen postane samo izrek sodne odločbe, zato mora biti iz izreka jasno razvidno, o čem je sodišče sploh odločalo. Sodišče mora zato v izreku navesti vsebino zahtevka, ki ga je (v celoti ali delno) zavrnilo. Da se tožbeni zahtevek zavrne »v presežku« ali »kar stranka zahteva več ali drugače,« je nepravilen način, ki ga sodna praksa sicer tolerira pri denarnih zahtevkih,⁴ medtem ko pri nedenarnih zahtevkih tako oblikovanje izreka ni dopustno. Skratka, ker iz izreka sploh ni razvidno, kakšen zahtevek je sodišče zavrnilo, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

23. Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o zavrnitvi tožnikovega zahtevka, da so nepremičnine posebno premoženje tožnika. Razlogi o tem so v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je zatrjeval, da zahteva vračilo predmeta darilne pogodbe (parcel), vendar se je tožbeni zahtevek v tem delu glasil na ugotovitev, da so sporne parcele njegovo posebno premoženje.⁵ Tak zahtevek na vračilo darila je že v osnovi nepravilno zastavljen in posledično je zahtevek v tem delu nesklepčen. Darilne pogodbe med zakonci ostanejo tudi po razvezi zakonske zveze v veljavi. Zakon ne določa avtomatizma, po katerem bi bile s trenutkom razveze darilne pogodbe razveljavljene, temveč je le od volje bivšega zakonca odvisno, ali bo uveljavljal vrnitev darila ali ne. ZZZDR v drugem odstavku 84. člena določa, da se darila morajo vrniti, kar pomeni, da je treba zahtevati vrnitev, torej izročitev darila nazaj darovalcu. Darovalec z ugotovitvenim zahtevkom ne more uspeti, ampak mora postaviti oblikovalni zahtevek oziroma zahtevek za vrnitev (izročitev) darila. V danem primeru ga tožnik ni postavil, česar niti ne navaja v pritožbi, temveč zgolj posplošeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje. Kljub temu pritožbeno sodišče odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela zahtevka ne more potrditi, saj je izrek nepopoln in nedoločen do te mere, da ni razvidno, kaj je bilo sploh zavrnjeno.

24. Nadalje toženka v pritožbi trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dajatvenega zahtevka, ampak je zgolj navedlo, da stranka na ta način zahteva delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, za kar pa ta primarno ni namenjen. Pritožnica ima prav, da izpodbijana sodba ne vsebuje konkretnih razlogov o zavrnitvi njenega dajatvenega zahtevka, predvsem ker sodna praksa, ki jo pritožnica tudi navaja, v določenih primerih dopušča tudi delitev skupnega premoženja v pravdi. Poleg tega je toženka dajatveni zahtevek uveljavljala tudi na obligacijski (obogatitveni) podlagi. Izpodbijana sodba v zvezi s toženkinim dajatvenim zahtevkom (31. do 34. točka obrazložitve) obširno povzema navedbe in pojasnjuje, zakaj delitev skupnega premoženja v pravdi ni dopustna, vendar ne vsebuje nobenih vsebinskih razlogov o tem, zakaj toženkin zahtevek ne more biti utemeljen na obogatitveni podlagi.

25. Kot že povedano, je bila razveljavitev V. točke izreka potrebna že zaradi njegove nejasnosti in nemožnosti preizkusa. V ponovljenem sojenju pa se bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti tudi do toženkinih navedb o obogatitveni podlagi; v pomoč so sodišču lahko stališča sodne prakse, ki jih v pritožbi citira toženka, prvostopenjsko sodišče pa bo moralo preizkusiti, ali se ti judikati prilegajo pravnemu in dejanskemu stanju konkretne zadeve.

Glede denarja pri Banki X., d. d.:

26. Prav tako je utemeljena pritožba toženke v delu, ki se nanaša na denarna sredstva tožnika na transakcijskem in varčevalnem računu pri Banki X., d. d. Sodišče prve stopnje je glede na obrazložitev⁶ zahtevek v tem delu zavrnilo, ker naj bi bil tožbeni zahtevek v tem delu pomanjkljiv in nesubstanciran. Sodišče prve stopnje pri tem zaključku ni upoštevalo, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Toženka je zatrjevala, da je denar na računih skupno premoženje pravdnih strank (da sta imela »skupno blagajno,« kamor sta mesečno prispevala iz svojih plač) in predlagala dokaze. Navajala je tudi, da je tožnik del kredita prenakazal na druge račune in denarja ni porabil za gradnjo hiše. Toženka je tako po oceni pritožbenega sodišča zadostila trditvenemu bremenu glede spornih sredstev na transakcijskem in varčevalnem računu. Ali je te trditve uspela dokazati, pa bo moralo presoditi prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku, saj je v izpodbijani sodbi dokazna ocena predlaganih in tudi izvedenih dokazov izostala zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja, da je zahtevek nesubstanciran. Tožnik je nasprotno zatrjeval in dokazoval, da to premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom v času trajanja skupnosti, in tudi v zvezi s temi protiargumenti in protidokazi bo moralo sodišče prve stopnje zavzeti jasne razloge.

Odločitev pritožbenega sodišča in napotki za nadaljnje delo:

27. Pritrditi je pritožbama, da dokazna ocena sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni prepričljiva, da je marsikje v celoti izostala (deloma zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč sodišča prve stopnje) ali je pomanjkljiva do te mere, da materialnopravne pravilnosti odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Z enako kršitvijo je obremenjen tudi zavrnilni del izreka. Zato je bilo treba delno ugoditi pritožbama obeh strank ter sodbo delno razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo narediti dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP in se kritično opredeliti do vseh navedb strank ter predloženih oziroma že izvedenih dokazov.

28. Sodišče prve stopnje bo moralo glede začetka (nastanka) zunajzakonske skupnosti obrazloženo oceniti vse navedbe in dokaze ter v skladu s sodno prakso opredeliti trenutek, od katerega se je začelo ustvarjati skupno premoženje. Pri tem so pomembne vse okoliščine primera in ne zgolj formalna prijava prebivališča. Odločitev o tem bo vplivala tudi na zaključek o prihrankih pri Zavarovalnici A. (točka II. d) izreka), saj je od časa trajanja zunajzakonske skupnosti odvisna višina vplačil in s tem prihrankov, in o motornem kolesu Honda (točka II. f) izreka), saj je bistveno, ali je bilo kupljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti ali pred njenim nastankom.

29. V zvezi s povečano vrednostjo nepremičnine na K. in vlaganji toženke bo sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na pripombe toženke zoper izvedensko mnenje in po potrebi dokazni postopek z izvedencem dopolniti, se nadalje opredeliti, v katerem delu sledi izvedenskemu mnenju ter obrazložiti, zakaj je tolikšna razlika med vlaganji toženke in povečanjem vrednosti nepremičnine. Iz obrazložitve mora biti jasno razvidno troje: ali je sodišče sprejelo dejanske zaključke izvedenca, zakaj in v kolikšnem obsegu jih je sprejelo ter da je zaključke o pravnih vprašanjih napravilo sodišče in ne izvedenec.

30. Poleg obsega skupnega premoženja je ključno vprašanje, kakšni so deleži bivših zakoncev na ugotovljenem premoženju. Sodišče prve stopnje se bo moralo pri ugotovitvi deležev opredeliti do vseh zatrjevanih okoliščin in oceniti izvedene dokaze. To pomeni, napraviti primerjavo dohodkov iz dela skozi celotno trajanje skupnosti, upoštevati skrb za skupno gospodinjstvo in angažiranje zakoncev pri skrbi za skupno premoženje ter za njegovo povečanje. Prav tako je bistveno, kakšen je bil vložek posebnega premoženja pravdnih strank.

31. Kot je bilo že navedeno, mora pri zavrnitvi zahtevkov (IV. in V. točka izreka) iz izreka jasno izhajati, kateri zahtevek je zavrnjen. Dodatno pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh delov tožbenega zahtevka tožnika (gre za 3., 4. in 5. točko podrednega zahtevka (list. št. 271), glede denarnih sredstev, ki naj bi jih dobil kot darilo od staršev oziroma matere, sredstev od oddajanja nepremičnine na L. ulici ter denarnih sredstev, ki naj bi jih vložil v stanovanje na K.).

32. Enako velja glede zavrnitve nasprotne tožbe. V ponovljenem postopku se bo sodišče moralo opredeliti do vprašanja, ali v skupno premoženje spadajo denarna sredstva na transakcijskem in varčevalnem računu pri Banki X. d. d., saj je toženka zadostila trditvenemu bremenu. Kritično bo treba presoditi navedbe obeh strank (tako toženkine o »skupni blagajni« kot tožnikove o tem, da je šlo za njegovo posebno premoženje) in v zvezi s tem predlagane in že izvedene dokaze (o tem sta oba izpovedovala na zaslišanju). V zvezi z dajatvenimi zahtevki toženke mora sodišče prve stopnje presoditi, ali so podane okoliščine, ki omogočajo, da se o takem zahtevku odloči v tem postopku – bodisi zato, ker obstajajo pogoji za delitev skupnega premoženja v pravdi, bodisi na obogatitveni podlagi.

33. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče pravilnosti stališč glede izjemno velikega števila materialnopravnih in dejanskih vprašanj sploh ne more preizkušati, ker je v prvostopenjski sodbi opredelitev do njih popolnoma izostala, zato bi se skorajda v celoti postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča.⁷ Pomanjkljivosti oziroma napak, ki jih je storilo sodišče prve stopnje, ne bi bilo primerno odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem, saj bi nesorazmerno poseglo v pravico do pravnega sredstva, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje (in posledično tudi stranki nista imeli možnosti pritožbeno izpodbijati argumentov sodišča prve stopnje v zvezi s temi vprašanji), zaradi česar bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti. Naposled pa v prid razveljavitvi govorijo tudi razlogi ekonomičnosti. Zaradi načela neposrednosti bi moralo pritožbeno sodišče ponoviti vse izvedene dokaze (sodišče prve stopnje je poleg strank zaslišalo tudi 17 prič, pri čemer se v obrazložitvi – razen njihovega poimenskega naštevanja – ni opredelilo do niti ene od njih), medtem ko sodišču prve stopnje tega ne bo treba, saj bo kršitve v celoti ali največji meri lahko odpravilo s ponovnim pisanjem obrazložitve. Zato se je pritožbeno sodišče v pretežni meri odločilo za razveljavitev in ne odpravo (številnih in obsežnih) kršitev na drugi stopnji.

34. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ VSL sodba II Cp 1459/2018 z dne 17. 10. 2018.
² Tudi odločitev v točki II. c) je odvisna od nastanka zunajzakonske skupnosti, vendar je pritožbeno sodišče to odločitev spremenilo in zahtevek zavrnilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve.
³ V izpodbijani sodbi je pomotoma dvakrat zapisana točka II. d). Pravilno je II. f).
⁴ Kjer ni dvoma, kaj je predmet tožbenega zahtevka (plačilo določenega denarnega zneska), kolikšnemu delu zahtevka je ugodeno (je razvidno iz ugoditvenega dela sodbe) in čemu ni bilo ugodeno (razliki med terjanim in prisojenim zneskom).
⁵ Glede stanovanjske hiše, zgrajene na spornih nepremičninah, ni bilo sporno, da predstavlja skupno premoženje.
⁶ Iz izreka to ni razvidno, kot je bilo že pojasnjeno.
⁷ Primerjaj sklep VSRS Cp 15/2021 z dne 19. 5. 2021.

Datum zadnje spremembe:

27.07.2022

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3237/2011
• VSK sklep I Cp 268/2005