VSL sodba I Cp 156/2017

Jedro

Po stališču, ki je uveljavljeno v sodni praksi, je skupno življenje (bivanje) nujni pogoj zunajzakonske skupnosti. Brez skupnega življenja partnerjev ni zunajzakonske skupnosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZD (in tudi ne dedne pravice preživelega partnerja). Ta pogoj je mogoče spregledati le izjemoma - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi (npr. študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi). Ker gre za izjemo, jo je treba razlagati restriktivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev dedne pravice tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) po zapustnici A. A. (v nadaljevanju zapustnica) iz naslova dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med tožnikom in zapustnico (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrniti pravdne stroške v znesku 2.816,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Navaja, da pri ugotavljanju, ali obstoji dedna pravica tožnika, sodišče prve stopnje ni upoštevalo očitnega nasprotja interesov med pravdnima strankama. Nasprotuje zaključku, da je zunajzakonska skupnost med tožnikom in zapustnico prenehala konec marca 2009. Zunajzakonska skupnost obstaja tudi, če partnerja živita ločeno iz objektivnih razlogov in so obenem podani drugi elementi zunajzakonske skupnosti. Obstoj teh drugih elementov je tožnik dokazal s svojo izpovedjo in izpovedjo prič D. S., C. Č. in T. B. Zunajzakonska skupnost je zato obstajala tudi po marcu 2009, vse do zapustničine smrti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi D. S. in C. Č. napačno zaključilo, da sta tožnik in zapustnica po marcu 2009 ostala le prijatelja, saj številne okoliščine, o katerih sta priči izpovedali, kažejo na njen obstoj (skupno druženje v malinjaku in drugod, v poletnem in zimskem času, pogostitev s strani zapustnice, dejstvo, da je priča C. Č. zapustnico na njeno prošnjo večkrat peljala k tožniku v Ljubljano, in to le v eno smer). Iz tega, da zapustnica ni nikomur nič zaupala o svoji bolezni in partnerskih težavah, je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklepalo na to, da ni bilo pristnega prijateljstva. Priči sta tudi potrdili, da zapustnica ni imela najboljšega odnosa s toženko (slednja jo je zelo redko obiskovala) in da je imela s sestro, ki je nad njo izvajala vsakodnevne pritiske, slab odnos. Skupno življenje v stanovanju v hiši zapustničine sestre so onemogočali objektivni razlogi - zapustničina sestra, ki je bila lastnica hiše in zemljišča okoli nje, je nasprotovala njegovemu bivanju. Da bi se izognil konfliktom, se je bil tožnik prisiljen umakniti. Zgolj služnost stanovanja, ki jo je imela zapustnica, ni omogočala mirnega življenja. Po drugi strani se zapustnica ni želela zameriti sestri in izgubiti služnosti stanovanja. Zato sta se odločila, da bosta živela tako, da sta bila vseskozi v kontaktu, zapustnica pa je občasno prihajala k tožniku v Ljubljano. Kljub ločenemu bivanju sta bila redno (vsakodnevno) skupaj. Nobena od prič ni povedala, da bi bil tožnik na zemljišču, ki ga je obdeloval, s kakšno drugo žensko, vedno je bil tam z zapustnico. Ob podrobnem branju zapisnika o tožnikovi izpovedi je mogoče ugotoviti, da je tožnik jasno izpovedal, da je v novi zvezi šele od leta 2013. Njegova izpoved, da sta šla z zapustnico narazen, pomeni le, da nista več živela skupaj. Dejstvo, da je eno leto po odselitvi iz stanovanja na Š. tožnik spoznal drugo žensko, ne pomeni, da zunajzakonske skupnosti med tožnikom in zapustnico ni bilo več. Drugačni zaključki sodišča prve stopnje so napačni in v nasprotju z izpovedjo tožnika in njenim povzetkom na naroku za glavno obravnavo. Med tožnikom in zapustnico je še vedno obstajala tudi ekonomska skupnost. Dokazno podlago za takšen zaključek nudijo izpovedi prič D. S., C. Č. in T. B. Upoštevati je treba, da ekonomska skupnost obstaja tudi v primeru, da partnerja skupaj prispevata k ustvarjanju prihodkov. Tožnik in zapustnica sta še vedno skupno obdelovala zemljišča, gospodarila in prodajala na tržnici. K temu je na koncu zapustnica prispevala v okviru svojih zdravstvenih zmožnosti, bila pa je natančno seznanjena s potekom proizvodnje in prodajo ter jo je tožnik štel za enakovrednega partnerja. Če bi bilo razmerje med tožnikom in zapustnico tako narušeno, se ne bi vsakodnevno srečevala in skupno gospodarila. Na obstoj zunajzakonske skupnosti tudi po marcu 2009 kaže tudi to, da zapustnica ni spremenila oporoke in ni preklicala tožnikovega dostopa do sefa. Po zaključku glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik izvedel, da toženka ni obiskala svoje tete (zapustničine sestre) in je o njeni smrti izvedela od C. Č. Ta okoliščina vzbuja dvom v verodostojnost toženkine izpovedi.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prenehanje zunajzakonske skupnosti pred smrtjo enega od zunajzakonskih partnerjev ima za posledico, da preživeli nima dedne pravice po svojem bivšem zunajzakonskem partnerju. Za presojo obstoja dedne pravice je zato odločilno zadnje obdobje pred smrtjo enega od zunajzakonskih partnerjev. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je med tožnikom in zapustnico obstajala zunajzakonska skupnost do marca 2009. Sporno pa je bilo, ali je zunajzakonska skupnost med njima obstajala tudi po marcu 2009 in vse do njene smrti.

6. Za obstoj zunajzakonske skupnosti mora biti kumulativno izpolnjenih več pogojev. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ki mora trajati daljši čas, pri tem pa ne smejo obstajati okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti zakoncev. Nanjo kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost. Partnerja morata v očeh okolja veljati za taka življenjska sopotnika kot sta mož in žena (notornost skupnosti), izpolnjena pa mora biti tudi predpostavka notranjega čustvenega razmerja: zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči.(1)

7. Po stališču, ki je uveljavljeno v sodni praksi, je skupno življenje (bivanje) nujni pogoj zunajzakonske skupnosti. Brez skupnega življenja partnerjev ni zunajzakonske skupnosti v smislu drugega odstavka 10. člena ZD (in tudi ne dedne pravice preživelega partnerja).(2) Ta pogoj je mogoče spregledati le izjemoma - če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi (npr. študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi). Ker gre za izjemo, jo je treba razlagati restriktivno.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik konkretizirano ne izpodbija, izhaja, da sta tožnik in zapustnica le do marca 2009 živela skupaj. Od začetka njune življenjske skupnosti sta za skupno prebivanje uporabljala stanovanje tožnika na D., kasneje (po ureditvi stanovanja) pa tudi stanovanje v hiši na Š., na katerem je imela zapustnica služnost stanovanja (v nadaljevanju: stanovanje zapustnice). Tako je bilo vse do marca 2009, ko se je tožnik izselil iz stanovanja zapustnice, zapustnica pa se je izselila iz tožnikovega stanovanja.

9. Zatrjevani vsakodnevni kontakt tožnika in zapustnice na zemljiščih v povezavi z obiski zapustnice pri tožniku nikakor ne zadosti pogoju skupnega življenja.

10. Trditveno (in dokazno) breme glede obstoja objektivnih razlogov za ločeno življenje je na tožniku,(3) vendar mu ta tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadostil. Tožnik se je skliceval le na to, da se je iz zapustničinega stanovanja izselil zaradi zapustničine sestre (slabih odnosov z njo). V okoliščinah obravnavanega primera pa to, četudi bi držalo, ne zadostuje za zaključek, da so ločenemu življenju botrovale objektivne okoliščine (v smislu nasilne ločenosti), ki utemeljujejo spregled pogoja skupnega življenja. Tožnik in zapustnica sta namreč do marca 2009 prebivala po šest mesecev na leto v tožnikovem stanovanju na D. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da bi lahko tam skupaj prebivala čez celo leto, če je že zapustničina sestra nasprotovala bivanju tožnika na Š. pri V. Ne le, da tega nista storila, temveč se je zapustnica celo izselila iz tožnikovega stanovanja.

11. Po tožnikovi izpovedi je do prenehanja skupnega življenja z zapustnico prišlo zato, ker so zapustnico drugi prepričali o tem, da jo vara. Takšen vzrok (varanje) je v svoji izpovedi potrdila tudi toženka. Sodišče prve stopnje ji je utemeljeno sledilo. S pavšalnim sklicevanjem na nasprotujoče si interese pravdnih strank, na redke obiske zapustnice s strani toženke in na to, da toženka ni obiskala svoje tete in je o njeni smrti izvedela od C. Č., pritožnik ne vzbuja dvoma v verodostojnost toženkine izpovedi. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo (drugačni) tožnikovi izpovedi, iz katere izhaja, da zapustnica ni bila ljubosumna in da sta imela svoboden odnos. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo tožnikovo izpoved glede začetka zveze z drugo žensko. Iz prvotne tožnikove izpovedi nedvomno izhaja, da je pričel zvezo z drugo žensko leto dni po odselitvi iz V. Šele kasneje je izpovedal, da je z drugo partnerko začel živeti leta 2013 (ta del izpovedi pa je na naroku za glavno obravnavo povzelo tudi sodišče prve stopnje). Glede na kontekst izpovedi, kateri je dodal zgoraj navedeno prvotno izpoved, ni dvoma, da je bila verodostojna, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

12. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo prenehanje skupnega življenja odraz prenehanja zapustničinega zaupanja v tožnika (kar so potrdili toženka, priča M. H. in ne nazadnje tudi sam tožnik) in tudi odraz prenehanja ostalih subjektivnih elementov zunajzakonske skupnosti. S sklicevanjem na drugačno izpoved prič D. S. in C. Č. pritožnik ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno pojasnilo, da priča D. S. o odnosih med tožnikom in zapustnico ni bila dobro seznanjena, pri druženju C. Č. in zapustnice pa ni šlo za takšno vrsto prijateljstva, da bi ji zapustnica zaupala osebne stvari. Do prenehanja skupnega življenja je torej prišlo po volji zapustnice, iz subjektivnih razlogov. Pritožnik zato neutemeljeno vztraja, da je bilo ločeno življenje posledica objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo spregled pogoja skupnega življenja. Skupno življenje je, kot že pojasnjeno, nujen pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti, zato je že ugotovitev o njegovem neobstoju po marcu 2009, zadostna podlaga za zaključek o neobstoju zunajzakonske skupnosti po marcu 2009 ter posledično tudi za zaključek o neobstoju tožnikove dedne pravice.

13. Zaradi neobstoja skupnega življenja ne bi bilo mogoče govoriti o obstoju zunajzakonske skupnosti, čeprav bi bili preostali elementi zunajzakonske skupnosti (subjektivni elementi, ekonomska skupnost, notornost) izkazani. Z navedbami, da so izkazani in da na obstoj zunajzakonske skupnosti kažejo tudi nekatere druge okoliščine, zato pritožnik ne more doseči spremembe odločitve sodišča prve stopnje, četudi bi bile utemeljene. Z vidika preizkusa pravilnosti te odločitve gre torej za nerelevantne pritožbene navedbe, ki ne terjajo odgovora (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik in o katerih so izpovedale priče D. S., C. Č. in T. B. Obiski tožnika s strani zapustnice in skupno druženje ter obedovanje s skupnimi znanci v Ljubljani so bili odraz ohranitve prijateljskih stikov in skupnih znancev. Srečevanje na zemljišču, ki ga je tožnik vzel v najem januarja 2008 od zapustničine sestre, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo z okoliščino, da se to zemljišče nahaja ob hiši, v kateri je stanovala zapustnica. Skupno delo tožnika in zapustnice v malinjaku, kjer sta gostila kupovalko malin, je tudi po presoji pritožbenega sodišča logična posledica dejstva, da sta imela malinjak še vedno v najemu. Ob dejstvu, da po marcu 2009 nista imela več skupnega gospodinjstva in nista več pokrivala skupnih stroškov bivanja (kot sta imela navado pred tem), zato o obstoju ekonomske skupnosti ni mogoče govoriti. Logično je, da dolgoletna življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev tudi po njenem prenehanju pusti določene sledi v njunem nadaljnjem življenju, še posebej, če še vedno poslovno sodelujeta (v smislu ugotovljenega skupnega najema malinjaka).

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

16. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): VS RS sodba II Ips 270/2013 z dne 22. 1. 2015.

Op. št. (2): Primerjaj VS RS sodba II Ips 235/2012 z dne 20. 2. 2014, VS RS sodba II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009, VS Rs sodba II Ips 373/2003 z dne 14. 7. 2004.

Op. št. (3): Primerjaj VS RS sodba II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009.

Datum zadnje spremembe:

03.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1361/2016
• VSL sodba I Cp 1802/2015
• VSL sodba I Cp 1777/2012