<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 966/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:II.IPS.966.2008

Evidenčna številka:VS0011606
Datum odločbe:15.01.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 5204/2007
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorska pravica - izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca - avtorsko delo - prodajna stojnica - dela uporabne umetnosti - monizem - koncept konstitutivnih prenosov materialnih avtorskih pravic
Objava v zbirki VSRS:CZ 2008/2009

Jedro

Individualnost je značilnost, ki avtorsko delo po eni strani ločuje od množice avtorsko nevarovanih vsakdanjih predmetov in pojavov, po drugi strani pa od umetniške kulturne dediščine, ki je v obči lasti in po tretji strani od drugih varovanih avtorskih del. Pri delih uporabne umetnosti je treba upoštevati tudi dejstvo, da je zaradi njihovega funkcionalnega poslanstva, ustvarjalni manevrski prostor zožan.

Zakonsko terminologijo, predvsem izraza pravica in prenos, je razumeti kot tehnična termina in kot prilagoditev posebnostim pri eksploataciji avtorskih del. Prenos torej ne pomeni dobesedno prenosa, temveč gre za obremenitev enovite pravice, kar pomeni, da se materialna pravica od avtorja ne izloči, temveč se v njenem obsegu le obremeni njegova avtorska pravica kot celota. Če tretje osebe kršijo preneseno pravico, njen pridobitelj pa ne reagira, je tudi avtor legitimiran, da nastopi zoper kršilce.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so toženci kršili tožnikovo avtorsko pravico na prodajni stojnici s tem, da je prvi toženec brez dovoljenja in vednosti tožnika sprejel naročilo in plačilo drugega toženca za izdelavo vsaj 50 komadov prodajnih stojnic ter nepooblaščeno izročil načrt in šablone za njihovo izdelavo tretjemu tožencu, ki je te stojnice po naročilu prvega toženca tudi izdelal in katere je drugi toženec v času vrtnarskega sejma od 24. 4. 1993 do 4. 5. 1993 dal v najem, jim prepovedalo nadaljnjo kršitev, drugemu tožencu naložilo uničenje plagiatov ter objavo izreka sodbe v časopisu Mladina in Delo. Zavrnilo je zahtevek za objavo sodbe v časopisu S. ter zahtevo za izročitev načrtov, šablon ter posameznih delov spornih stojnic. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega in drugega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je drugi toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ob obstoju nasprotujočih si mnenj izvedencev B. I. in J. S., ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Poudarja, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve sledilo mnenju izvedenca S., ki je prvič opravljal izvedensko delo. Tožnik je na stranskega intervenienta prenesel materialne avtorske pravice, zato ni aktivno legitimiran za uveljavljanje konkretnih zahtevkov. S prenosom vseh materialnih avtorskih pravic namreč avtor nima več pravice do njihovega uveljavljanja, ostanejo mu le moralne avtorske pravice. Tožnikova stojnica ni avtorsko delo, saj izdelava načrta za pohištvo oziroma v konkretnem primeru stojnico sama po sebi ni kreacija. Stojnica je prodajni artikel, ki ne izstopa. Tako je ideja mize, postelje, stojnice ali omare nekaj, kar je dano vnaprej ter njegovega osnovnega bistva v avtorskopravnem smislu ni mogoče posnemati. Nižji sodišči bi zato morali presojati, kakšna je avtorjeva determiniranost z občo idejo določnega predmeta. Opozarja, da pri objavi sodbe v medijih ne gre le za varovanje moralnih avtorskih pravic, ampak tudi materialnih. Tako ima lahko objava za avtorja povsem komercialne učinke, zato bi moral tožnik za takšen zahtevek izkazati pravovarstveni interes. Drugi toženec je bil pri nakupu stojnic v dobri veri. Ni mogel vedeti, da gre za stvar, ki je avtorskopravno varovana. Povprečen kupec tožnikovega izdelka namreč ne bi mogel prepoznati kot avtorsko delo. Posest stojnic ne more predstavljati kršitve avtorske pravice. Izjema velja le za računalniške programe. S čim naj bi drugi toženec kršil avtorsko pravico nižji sodišči nista pojasnili. Uveljavlja tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Mnenje drugih izvedencev se med drugim lahko zahteva, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Revident sodišču neutemeljeno očita, da ga je prikrajšalo v njegovih procesnih pravicah, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca. V obravnavani zadevi sta bila postavljena dva izvedenca. Naloženo jima je bilo, naj ugotovita, ali je tožnikova stojnica avtorsko delo. Izvedenec B. I. je po citiranju predpisov s področja intelektualne lastnine zaključil, da ne gre za avtorsko delo. Izvedenec J. S. pa je, kljub zgrešenemu vprašanju, pojasnil, katere so tiste lastnosti sporne stojnice, v katerih se izraža njena individualnost in zakaj ocenjuje, da bistvena podobnost med tožnikovo stojnico in spornimi stojnicami ne more biti naključna. Vprašanje, ali je določena stvaritev avtorsko delo, je vprašanje materialnopravne narave, zato je njegov odgovor v domeni sodišča in ne izvedenca. Pri opredelitvi vsebine takega pravnega standarda pa je potrebno raziskati vse odločilne okoliščine v zvezi z obstojem vseh potrebnih predpostavk. Med temi okoliščinami so tudi vprašanja dejanske narave in vprašanja v zvezi s pravili znanosti in stroke. Zlasti pri slednjih je zaradi dejstva, da sodišča s potrebnim posebnim strokovnim znanjem ne razpolagajo, velikokrat potrebna pomoč izvedenca. Ker pa so vsi zaključki izvedenca I. pravne narave, njegovega mnenja, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, ni mogoče uporabiti kot izvedensko mnenje. Revident tako nima prav, da bi moralo sodišče zaradi nasprotij med mnenji izvedenca I. in S., ugoditi dokaznemu predlogu po postavitvi drugega izvedenca. Poleg tega pa tudi če bi bili izvedenski mnenji nasprotni, to še ne bi bil zadosten razlog za postavitev novega izvedenca. Podani bi morali biti razumni razlogi; zgolj nezadovoljstvo stranke z mnenjem ni takšen razlog. Revizijske navedbe, ki oporekajo dokazni presoji sodišča glede izvedenskega mnenja S., ne morejo biti upoštevne, saj nedovoljeno izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Podana tudi ni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Očitki, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne da preskusiti oziroma da so odločilni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, so zato presplošni, da bi jih revizijsko sodišče obravnavalo.

7. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da je prodajna stojnica, ki jo je projektiral tožnik, avtorsko delo. Zakon o avtorski pravici (Ur. list SFRJ, št. 19/78, 24/86 in 21/90, v nadaljevanju ZAP, ki se je v letu 1993 v Republiki Sloveniji še uporabljal) je v tretjem členu avtorsko delo opredeljeval kot stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti ter drugih področij ustvarjalnosti (npr. s področja uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja), ne glede na vrsto, način in obliko izražanja. Revident izpostavlja, da tožnikova prodajna stojnica ne odstopa od drugih ter da izdelava načrta za stojnico sama po sebi ne more predstavljati kreacije, saj je ideja mize, postelje, omare ali stojnice, nekaj, kar je dano vnaprej ter tega osnovnega bistva v avtorskopravnem smislu ni mogoče posnemati. Res je, da je tožnikova stojnica prepoznavna kot stojnica, vendar pa ima, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, nekatere individualne značilnosti, zaradi katerih se razlikuje od že videnega; ima torej nek idejni presežek. Znani elementi (koza, dvokapno senčilo, itd.) so interpretirani na samosvoj način, kar vse dokazuje individualnost tožnikove stvaritve in jo opredeljuje kot preplet vsebinskih in oblikovnih potez. Pri avtorskem delu se namreč ne ugotavlja objektivne novosti, kot na področju patentov, temveč individualnost, ki je posledica ustvarjalnega podviga avtorja, ki pa je lahko črpal iz množice obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev, skratka iz splošne kulturne dediščine človeštva. Individualnost prihaja od avtorja, kaže in presoja pa se na samem delu, vendar ne nujno samo na obliki dela. Ta lahko zajema nekatere ali pa vse elemente avtorskega dela, npr. misel, vsebino, izrazne oblike, materialno podlagi itd.; lahko se nanaša na dele avtorskega dela ali pa na celoto. Individualnost je torej značilnost, ki avtorsko delo po eni strani ločuje od množice avtorsko nevarovanih vsakdanjih predmetov in pojavov, po drugi strani pa od umetniške kulturne dediščine, ki je v obči lasti in po tretji strani od drugih varovanih avtorskih del.(1) Pri delih uporabne umetnosti je treba upoštevati tudi dejstvo, da je zaradi njihovega funkcionalnega poslanstva, ustvarjalni manevrski prostor zožan.

8. Pritrditi je revidentu, da tako ZAP kot Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. list RS, št. 21/95 in nasl., v nadaljevanju ZASP) izhajata iz temeljne opredelitve avtorske pravice kot enovite pravice, v okviru katere se neločljivo prepletajo osebnostna in premoženjska upravičenja avtorja. Zato je treba tudi zakonsko terminologijo, predvsem izraza pravica in prenos, razumeti kot tehnična termina in kot prilagoditev posebnostim pri eksploataciji avtorskih del. Prenos torej ne pomeni dobesedno prenosa, temveč gre za obremenitev enovite pravice.(2) Gre torej za sledenje konceptu konstitutivnih prenosov materialnih avtorskih pravic (t.i. kvazi prenosov), kar pomeni, da se materialna pravica od avtorja ne izloči, temveč se v njenem obsegu le obremeni njegova avtorska pravica kot celota. Pravica ostane pri avtorju, obremenjena pa je s pravico pridobitelja. Če tretje osebe kršijo preneseno pravico, njen pridobitelj pa ne reagira, je tudi avtor legitimiran, da nastopi zoper kršilce. Glede na navedeno so zmotni zaključki revidenta, da tožnik, ki je na stranskega intervenienta prenesel materialni avtorski pravici distribuiranja in reproduciranja, ni aktivno legitimiran za uveljavljanje konkretnih zahtevkov. Revident pa ob tem tudi pozablja, da je bila v obravnavani zadevi zatrjevana in ugotovljena tudi kršitev tožnikove moralne avtorske pravice. Očitka, da bi tožnik moral za objavo sodbe v javnih glasilih izkazovati poseben pravni interes, ker ima lahko zanj takšna objava tudi komercialne učinke, drugi toženec v pritožbi ni podal, zato se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Ker se z revizijo izpodbija drugostopenjska sodba, v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Kljub vsemu pa revizijsko sodišče dodaja, da v primeru kršitve avtorske pravice lahko upravičenec (tisti, čigar pravice so bile kršene) uveljavlja enega od zahtevkov, ki jih je določal 57. člen ZAP oziroma jih določa 167. člen ZASP. Med njimi je tudi možnost objave sodbe v javnih glasilih na stroške kršilca v obsegu in na način, ki ga določi sodišče, pri čemer posebnega pravnega interesa, ob zatrjevanju kršitve avtorske pravice, za uveljavljanje takšnega zahtevka ni treba izkazovati.

9. Moralne in materialne avtorske pravice so izključne. To pomeni, da avtorska pravica deluje absolutno, to je izključno zoper vsakogar (erga omnes). Predpostavke kršitve izključnih pravic so: obstoj pravice, obstoj imetništva te pravice po tožniku in obstoj kršitve. Zato za obstoj kršitve ni pomembno, ali je kršitelj vedel zanjo, jo hotel in ga s tem v zvezi nasploh zadane kakšna krivda.(3) Dobrovernost kršitelja tako ni relevantna. Glede na navedeno so neutemeljeni revizijski očitki, da drugi toženec ni mogel vedeti, da so tožnikove prodajne stojnice avtorskopravno varovane ter da povprečen kupec tožnikovega izdelka ne bi mogel prepoznati kot avtorsko delo. Kljub temu pa glede na dejanske ugotovitve, kako je drugi toženec prišel do prodajnih stojnic, ni moč zaključiti, da je bil v dobri veri. Nižji sodišči sta tudi natančno pojasnili, s čim je drugi toženec kršil tožnikovo avtorsko pravico (naročil je ponaredke stojnic in jih uporabljal ter predrugačil tožnikovo avtorsko delo), zato je revidentovo navajanje, da tega iz sodb nižjih sodišč ni mogoče razbrati, neutemeljeno. Ker torej ugotovljena kršitev drugega toženca ni bila v posedovanju prodajnih stojnic, revizijske navedbe v tej smeri, do katerih pa se je pritožbeno sodišče opredelilo, ne morejo biti relevantne.

10. Uveljavljena revizijska razloga glede na navedeno nista podana, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov (378. člen ZPP).

---.---Op. št. (1): Trampuž, M., Oman, B. in Zupančič, A.; Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV, Ljubljana 1997, str. 31, 32 in 42. Štempihar, J.; Avtorsko pravo, GV, Ljubljana 1960, tč. 24. Dreier, T. in Schulze G.; Urheberrechtsgesetz, Kommentar, Verlag C.H., Beck, Muenchen 2004, str. 79-84. Dreyer, G., Kotthoff, J. in Meckel, A.; Heidelberger Kommentar zum Urheberrecht, C. F. Mueller Verlag, Heidelberg 2004, str. 73-75. Op. št. (2): Tako tudi Štempihar J.; Prenos avtorske pravice in licence, ZZR 1959 str. 197, 203 in 204. Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 47/2003 z dne 29. 1. 2004.


Zveza:

ZPP člen 254, 254/3. ZAP člen 3, 57.ZASP člen 5, 167.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0xMTAw