<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 33/2022

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2022:CST.33.2022
Evidenčna številka:VSL00053431
Datum odločbe:09.02.2022
Senat, sodnik posameznik:Nada Mitrović (preds.), Helena Miklavčič (poroč.), Renata Horvat
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:predhodni stečajni postopek - začetek stečajnega postopka - vpliv vložitve predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo - prekinitev in nadaljevanje postopka - trajnejša nelikvidnost

Jedro

Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko določena procesna dejanja, kamor sodi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, vloži v imenu in za račun dolžnika tudi zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka, saj se s tem varujejo koristi dolžnika do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, da se nad njim ne začne stečajni postopek.

Prekinitev predhodnega stečajnega postopka (to je čas od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka tj. uvedbe stečajnega postopka, do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka; prim. 49. člen ZFPPIPP) je glede na posebnosti poenostavljene prisilne poravnave mogoča le v primeru, da je dolžnik v času za ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za odložitev odločanja o tem predlogu v smislu 236. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom P. d. o. o. (1. točka izreka), za upravitelja določilo A. A. (2. točka izreka) in ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: A. A. s. p.

2. Zoper sklep sta se pritožila dolžnik (p. d. 30) in družbenik dolžnika (p. d. 31). Pritožnika sta pritožbi vložila iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču sta predlagala, da pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Predlagatelj na pritožbi ni odgovoril.

4. Upravitelj je v zvezi s pritožbama podal izjavo, v kateri je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrže kot nedovoljeno, pritožbo družbenika pa zavrne kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdi.

5. Pritožbi sta vloženi skupaj, zato jih bo pritožbeno sodišče tako tudi obravnavalo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Zmotno je stališče upravitelja, da pritožba dolžnika ni dovoljena, ker ni bila vložena po upravitelju. Pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, ki sodi v fazo predhodnega postopka zaradi insolventnosti, lahko vloži tudi dolžnik (55. člen ZFPPIPP). Z začetkom stečajnega postopka sicer res prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje dolžnika in pooblastila poslovodstva dolžnika za vodenje njegovih poslov (prvi odstavek 245. člena ZFPPIPP), pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena tega zakona pa z začetkom stečajnega postopka pridobi upravitelj (drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP). Vendar lahko do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka določena procesna dejanja, kamor sodi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, vloži v imenu in za račun dolžnika tudi zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka, saj se s tem varujejo koristi dolžnika do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, da se nad njim ne začne stečajni postopek.

8. Predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom je v obravnavanem primeru dne 19. 7. 2021 podal upnik B. d. o. o. Sodišče prve stopnje je predlog vročalo dolžniku, ki je zoper predlog dne 20. 8. 2021 vložil ugovor, zato je sodišče prve stopnje dne 4. 11. 2021 opravilo narok za začetek stečajnega postopka. Dne 4. 11. 2021 je dolžnik vložil tudi predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je na naroku 4. 11. 2021 sprejelo sklep (p. d. 16), v katerem je navedlo, da je dolžnik vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, zato sodišče v tem postopku še ne more odločati, po potrebi bo razpisalo nov narok oziroma če poenostavljena prisilna poravnava ne bo uspela. Predlog dolžnika za poenostavljeno prisilno poravnavo se vodi pred istim sodiščem pod St 000/2021.1 Dne 7. 12. 2021 je sodišče prve stopnje nato izdalo izpodbijani sklep in začelo stečajni postopek nad dolžnikom. V njem je navedlo, da je na naroku 4. 11. 2021 sicer zapisalo, da zaradi vloženega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave stečajnega postopka še ne more začeti, vendar je po temeljitem premisleku odločilo, da za prekinitev stečajnega postopka ni pogojev. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je predlog za začetek stečajnega postopka vložil upnik 19. 7. 2021, dolžnik je ugovor na ta predlog vložil 20. 8. 2021, pri tem pa v okviru ugovora ni predlagal odložitve odločanja o upnikovem predlogu, temveč je šele 4. 11. 2021 vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, kar je več kot 2 meseca po vloženem ugovoru in po poteku roka za vložitev predloga za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, s tem pa tudi po poteku roka za opravičitev zahteve za odložitev odločanja. Ker ni pogojev za prekinitev postopka, je s postopkom nadaljevalo, ugotovilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen, da je upnik procesno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, dolžnik domneve o trajni nelikvidnosti ni uspel izpodbiti, zaradi česar je pri dolžniku podano stanje insolventnosti, zato je odločilo, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek.

9. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, da je kljub temu, da je 4. 11. 2021 prekinilo predmetni postopek, nato brez izdaje sklepa, s katerim bi odpravilo sklep o prekinitvi in s tem utemeljilo in obrazložilo nadaljevanje postopka, dne 7. 12. 2021 izdalo izpodbijani sklep. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje s prekinitvijo stečajnega postopka namreč dolžniku omogočilo, da začne postopek poenostavljene prisilne poravnave, kar je po stališču pritožbe tudi skladno z določbo 152. člena ZFPPIPP, ki jo je sodišče ob prekinitvi tudi uporabilo, saj ima postopek poenostavljene prisilne poravnave prednost, dva postopka insolventnosti hkrati ne moreta teči, sodišče prve stopnje pa tudi ni sledilo osnovnim načelom insolvenčnega prava, saj je treba te postopke voditi tako, da se zagotovijo najboljši pogoji za plačilo upnikov, čemur sledi postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki bi bil tudi hitrejši, ker so stečajni postopki dolgotrajni v primerjavi s 4 mesečnim postopkom poenostavljene prisilne poravnave.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 4. 11. 2021 sicer res navedlo, da o predlogu za začetek stečajnega postopka zaradi vloženega dolžnikovega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, še ne more odločati. S tem je smiselno prekinilo obravnavani predhodni stečajni postopek. Sama pravna podlaga za prekinitev postopka v takem sklepu sodišča prve stopnje ni navedena, ne glede na to pa gre po vsebini zapisanega za prekinitev po 6. točki prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP tj. iz razloga, če drug zakon tako določa. Iz prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP izhaja, da če je upnik pred uvedbo postopka prisilne poravnave vložil predlog za začetek stečajnega postopka, o katerem sodišče do uvedbe postopka prisilne poravnave še ni odločilo, ali če je upnik tak predlog vložil po uvedbi in pred koncem postopka prisilne poravnave, sodišče prekine postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka prisilne poravnave.

11. Na splošno velja, da naj se postopek nadaljuje brž, ko je odpadel razlog za prekinitev. Pri tem lahko sodišče naknadno ugotovi, da so nastopile nove okoliščine, ki narekujejo nadaljevanje postopka, ali pa celo drugače oceni situacijo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je po temeljitem premisleku odločilo, da za prekinitev stečajnega postopka ni pogojev. Situacijo je torej drugače ocenilo, zato je bilo glede na zgoraj navedeno, nadaljevanje postopka povsem pravilno. Pri tem dejstvo, da sodišče prve stopnje posebnega sklepa o nadaljevanju ni izdalo, ne predstavlja take procesne kršitve, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, zakaj je s postopkom nadaljevalo, podrobno utemeljilo in obrazložilo v izpodbijanem sklepu. Pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati poseben sklep, s katerim bi odpravilo sklep o prekinitvi, pa tudi niso utemeljeni. Postopek se je nadaljeval z izdajo izpodbijanega sklepa, v njem je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem obrazložilo in utemeljilo, zato sta se pritožnika imela možnost seznaniti z razlogi za odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka. Le sama odsotnost sklepa o nadaljevanju, pri čemer je odločitev o nadaljevanju postopka vsebovana v izpodbijanem sklepu, na pravilnost odločitve nima vpliva.

12. V obravnavani zadevi je upnik predlog za začetek stečajnega postopka vložil 19. 7. 2021, ugovor na ta predlog je dolžnik vložil 20. 8. 2021. V ugovoru ni predlagal odložitve odločanja o upnikovem predlogu. Več kot dva meseca po vložitvi ugovora, je dolžnik 4. 11. 2021 vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Prekinitev predhodnega stečajnega postopka (to je čas od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka tj. uvedbe stečajnega postopka, do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka; prim. 49. člen ZFPPIPP) je glede na posebnosti poenostavljene prisilne poravnave mogoča le v primeru, da je dolžnik v času za ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za odložitev odločanja o tem predlogu v smislu 236. člena ZFPPIPP. V postopku poenostavljene prisilne poravnave so namreč interesi upnikov varovani v bistveno zmanjšani meri glede na postopek redne prisilne poravnave, saj upniki nimajo možnosti vložiti ugovora proti vodenju prisilne poravnave, prav tako se terjatve ne prijavljajo, upniški odbor se ne oblikuje, upravitelja se ne postavi, poleg tega pa poročila o dolžnikovem finančnem položaju in poslovanju ne pregleda revizor in tudi ni potrebno, da bi načrt finančnega prestrukturiranja pregledal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja (po 221.b členu ZFPPIPP se ne uporabljajo oddelki 3.4, 3.5 in 3.6 ter 3. odstavek 142. člena in 146. člen ZFPPIPP). Zaradi sorazmernosti posega v interese upnikov je zato primerna le smiselna uporaba pravil ZFPPIPP o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka iz 236. do 238. člena ZFPPIPP, nikakor pa ne uporaba prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP.

13. To pomeni, da je odložitev odločanja o upnikovem predlogu in prekinitev predhodnega stečajnega postopka mogoča le, če je bil vložen predlog za odložitev odločanja v roku za ugovor proti upnikovemu predlogu (dolžnik lahko ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka vloži v 15 dneh po njegovem prejemu; drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP). Nič od navedenega dolžnik v obravnavanem primeru ni storil, temveč je dne 4. 11. 2021, kar je več kot dva meseca po poteku roka za ugovor, vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da s postopkom, v katerem ni bilo zakonskih pogojev za prekinitev, nadaljuje in odloči o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Uporaba prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP namreč za primer poenostavljene prisilne poravnave ni primerna, razen v zvezi s pravili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, takega predloga pa dolžnik v obravnavanem primeru ni podal.

14. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cst 644/2016, saj je bila v navedeni zadevi zahteva za odložitev odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka vložena. Okoliščine primera so torej drugačne kot v obravnavanem postopku.

15. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnikov na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 116/2014 in Cst 96/2014, saj je sodišče v tem primeru reševalo vprašanje kolizije med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom poenostavljene prisilne poravnave, v obravnavanem primeru pa postopek poenostavljene prisilne poravnave še ni začet. Poleg tega je stališče iz navedenih sklepov tako v pravni teoriji2 kot sodni praksi že preseženo. O enakem vprašanju je bilo namreč odločeno v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani Cst 141/2015, Cst 187/2014 in Cst 248/2014, pri čemer je v zadnjih dveh zadevah dolžnik prav tako v roku za ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka predlagal odložitev odločanja o tem predlogu. Ne glede na navedeno iz vseh teh sklepov jasno izhaja, da določila prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP za postopek poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče uporabiti niti smiselno, čemur pritrjuje s svojo odločitvijo, pritožbeno sodišče tudi v obravnavanem postopku.

16. Višje sodišče pri tem sicer dopušča možnost, ki jo skuša uveljaviti pritožnika, da bi bila potrjena poenostavljena prisilna poravnava za navadne upnike bolj ugodna od stečajnega postopka, vendar pa je čas za to tehtanje v obravnavanem primeru minil, zato ga ni več mogoče opraviti.

17. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da ima upnik B. d. o. o. do dolžnika dve terjatvi, ki ju je pridobil na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve (cesije), sklenjene med C. C., kot odstopnico (cedentko) in upnikom, kot prevzemnikom (cesionarjem) dne 8. 7. 2021 v obliki notarskega zapisa SV .../2021 (v nadaljevanju: Pogodba o odstopu), in sicer i) terjatev iz naslova pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 1120/2020 z dne 17. 9. 2020 za glavnico v višini 111.780,82 EUR, zamudne obresti od zneska 100.000,00 EUR od 22. 10. 2017 pa do plačila, zamudne obresti od zneska 11.780,82 EUR od 30. 5. 2018 pa do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 193,33 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2020 pa do plačila, ter ii) terjatev iz naslova pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 508/2019 z dne 28. 8. 2020 v višini 12.148,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 9. 2020 pa do plačila, torej vse skupaj v znesku 123.928,86 EUR s pripadki.

18. Dolžnik ne izpodbija dejstva, da obveznosti, ki jih je imel prvotno do odstopnice C. C., obstojijo, saj ne trdi, da jih je (vsaj delno) plačal. Pritožnik zgolj vztraja na svojem stališču, ki ga je neuspešno uveljavljal že v postopku na prvi stopnji tj. da upnik ni aktivno legitimiran za vložitev predloga za uvedbo stečajnega postopka, ker naj ne bi z ustrezno listino izkazal prenosa terjatve (cesije) in dejstva, da je odstopnici po Pogodbi o odstopu plačal kupnino, pa tudi tega ne, da je bil dolžnik o prenosu terjatve obveščen, zato bi po mnenju pritožnikov sodišče prve stopnje predlog upnika moralo zavreči.

19. Terjatev do dolžnika preide na novega upnika s tem, ko jo prejšnji upnik prenese (cedira) nanj (prvi odstavek 417. člena OZ), torej s samo sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve. Pritožbeno vztrajanje, da bi moral upnik v tem stečajnem postopku za namen obstoja aktivne legitimacije dokazati tudi, da je odstopnici po Pogodbi o odstopu plačal kupnino je neutemeljeno. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Plačilo pogodbeno dogovorjene kupnine na način, kot ga skušata uveljaviti pritožnika, na veljavnost sklenitve Pogodbe o odstopu nima vpliva, saj sodi plačilo kupnine v fazo izpolnitve pogodbe in ne njene sklenitve. Dolžnik pa tudi ni trdil, da bi med pogodbenima strankama tekel kakšen spor o veljavnosti ali obstoju Pogodbe o odstopu. Glede na navedeno je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča upnik v predlogu za začetek stečajnega postopka sodišču s tem, ko je predložil Pogodbo o odstopu (pri čemer je pogodba celo v obliki notarskega zapisa) ustrezno izkazal prehod terjatve do dolžnika nanj.

20. Dolžnik tudi neutemeljeno trdi, da je pogoj za stvarno legitimacijo upnika podan le, če izkaže, da je bil dolžnik o prenosu terjatve obveščen. Obvestitev dolžnika o prenosu je pomembna zgolj za presojo, komu lahko dolžnik veljavno izpolni obveznost (z zornega kota upnika preneseno terjatev), kar izhaja iz 419. člen OZ. V skladu z navedeno zakonsko določbo (prvi odstavek 419. člena OZ) privolitev dolžnika na veljavnost prenosa nima nobenega vpliva, saj privolitev dolžnika v prenos, za pravno veljavnost prenosa terjatve, ni zakonsko določena.

21. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik ni nasprotoval višini upnikove terjatve, niti ni navedel, da je terjatev (vsaj delno) plačal ali upniku ali odstopnici C. C., je to dejstvo pravilno štelo za izkazano, čemur pritožba niti ne nasprotuje. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da samo obvestilo o odstopu terjatev za predmetni postopek ni pomembno, ker je bil dolžnik o prenosu terjatve (in s tem komu mora veljavno izpolniti svojo zapadlo terjatev) obveščen najkasneje z vročitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, ki je vseboval vsa relevantna dejstva v zvezi s prenosom terjatev. Sklicevanje dolžnika na to, da obvestila novega upnika o odstopu, ki so bila dolžniku poslana pred uvedbo stečajnega postopka, dolžniku niso bila poslana oziroma vročena pravilno oziroma da dolžnik o odstopu ni bil pravilno obveščen ali da sploh ni bil obveščen, so zato za ta postopek pravno irelevantna in na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vplivajo.

22. Položaj insolventnosti je sodišče prve stopnje utemeljilo (med drugim) na obstoju dolžnikove trajnejše nelikvidnosti. Ugotovilo je, da se je upnik skliceval na domnevo insolventnosti iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti. Iz navedene določbe izhaja, da če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da znaša terjatev upnika najmanj 123.928,86 EUR (glavnica brez obresti). Prav tako se v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. I 1070/2020 izvršuje terjatev upnika D. D. (edini družbenik dolžnika in tudi eden od pritožnikov) v višini 884.124,72 EUR (glavnica brez obresti). Oba upnika (D. D. je eden od pritožnikov) imata do dolžnika terjatve v skupni višini najmanj 1.008.053,58 EUR, kar presega 20% obveznosti, ki znašajo glede na podatke v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu za leto 2020, 2.594.230,47 EUR (višina obveznosti do virov sredstev).

23. Pritožnika v zvezi s temi ugotovitvami neutemeljeno trdita, da sodišče prve stopnje na naroku dne 4. 11. 2021 ni izvedlo ustreznega dokaznega postopka. Iz zapisnika o izvedbi naroka tega dne (PD 16) izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep in med drugim vpogledalo tudi v bilance stanja dolžnika za leto 2020. Da obveznost dolžnika do upnika D. D. obstoji in se izterjuje v izvršilnem postopku, pa je dolžnik v ugovoru navedel in potrdil sam, zato dokaznega postopka v zvezi s tem sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno posebej izvajati. Sodišče izvaja dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem spornih dejstev, ne pa tudi v zvezi s priznanimi dejstvi (prvi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbena graja, da prvostopenjsko sodišče ni preverjalo, v kolikšnem delu je terjatev D. D. že poravnana, pa je povsem pavšalna in nekonkretizirana. Dolžnik tega, da bi bila terjatev D. D. vsaj delno že plačana, ni zatrjeval niti v postopku na prvi stopnji, niti tega konkretizirano pritožnika ne trdita sedaj v pritožbi. Ker mora obstoj domneve insolventnosti izpodbiti dolžnik oziroma družbenik dolžnika v primeru pritožbe (kot je to situacija v obravnavanem primeru), je na njima trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, da so obveznosti dolžnika plačane oziroma da ne obstojijo. Tega bremena pritožnika nista zmogla.

24. Pri tem je pravno zmotno tudi pritožbeno stališče, da terjatve D. D. pri ugotavljanju (in)solventnosti sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker da gre za terjatev zakonitega zastopnik in edinega družbenika do dolžnika, ki ni vložil predloga za začetek stečajnega postopka, temveč predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo. Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik 1. v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali 2. postane dolgoročno plačilno nesposoben prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Pri presoji položaja trajnejše nelikvidnosti se torej upoštevajo vse obveznosti dolžnika in ne le tiste, ki jih ima dolžnik do upnika, ki je hkrati predlagatelj postopka insolventnosti.

25. Glede na navedeno pritožnika v pritožbi nista uspela dokazati, da dolžnik ni insolventen.

26. Pritožbene navedbe so se izkazale za neutemeljene. Ker je izpodbijani sklep uspešno prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika in družbenika dolžnika kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sta dolžna svoje pritožbene stroške nositi sama.

-------------------------------

1 Iz podatkov spisa St 000/2021 izhaja, da o njem sodišče še ni odločalo.

2 Prim. dr. N. Plavšak: Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, PP št. 21/2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 14, 14/2, 14/2-1, 49, 55, 152, 152/1, 236, 245, 245/1, 245/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 205, 205/1, 205/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.07.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDU3ODQz