VSL Sodba II Cp 1590/2018

Jedro

Ničnost pogodbe je skrajna sankcija, za katero se zahteva obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi se ohranitev posla v veljavi upirala občutku pravičnosti ter kršila temeljna načela, na katerih temelji pravni red. Gre za primere, ko sta pogodbenika pri sklenitvi posla zasledovala nedopustne, zavržne cilje. Takšnih okoliščin tožnik ni zatrjeval niti izkazal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče:

- ugotovi, da je kupoprodajna pogodba z dne 17. 1. 2012, s katero je O., d. o. o. drugemu tožencu prodal stanovanjsko hišo na H. (ID znak 000-251/11-0), navidezna pogodba, ki prikriva nedovoljeno darilno pogodbo, s katero je prva toženka kot zakonita zastopnica O., d. o. o. podarila to hišo drugemu tožencu, zato se kupoprodajna pogodba razveljavi in se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje lastninsko stanje tako, da se drugi toženec izbriše kot lastnik in vpiše lastninska pravica na izbrisano družbo O., d. o. o.;

- ugotovi, da predstavlja skupno premoženje tožnika in prve toženke naknadno najdeno premoženje izbrisane družbe O., d. o. o., to je stanovanjska hiša na H. in kupnina od prodanega stanovanja v prvem nadstropju hiše na S. (ID znak 000-132/14) v znesku 166.660,66 EUR in je prva toženka dolžna plačati tožniku njegov delež kupnine v znesku 81.999,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2006 do plačila;

- ugotovi, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spada poslovni prostor v pritličju stavbe S. (ID znak 000-132/2), pri čemer znašata deleža bivših zakoncev za vsakega ½.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu prva toženka in drugi toženec iz naslova oškodovanja zaradi neodplačne odtujitve hiše na H. solidarno plačata znesek 147.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2012 do plačila.

Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da v roku 15 dni povrne prvi toženki 3.769,18 EUR, drugemu tožencu pa 3.974,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je bila družba O., d. o. o. med postopkom izbrisana iz sodnega registra, zato bi moralo sodišče postopek prekiniti ter pravne naslednike družbe pozvati, da prevzamejo postopek. Kupoprodajna pogodba za hišo na H. je navidezna oz. darilna pogodba, take pogodbe pa prva toženka ne bi smela podpisati brez soglasja solastnikov družbe in je zato zahtevek za njeno razveljavitev utemeljen. Utemeljen je tudi zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja ter plačilo dela kupnine za stanovanje na S. Zastaranje terjatve za plačilo dela kupnine ni moglo nastopiti, saj zahtevki iz naslova skupnega premoženja ne zastarajo. Prav tako je neutemeljen ugovor zastaranja za podrejeni zahtevek, saj je od odtujitve hiše na H. do vložitve tožbe minilo manj kot eno leto. Iz navedb tožencev in izvedenih dokazov izhaja, da drugi toženec ni plačal kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 17. 1. 2012, prav tako ni jasno, kako bi bili s kupnino poplačani dolgovi družbe O., d. o. o. Prva toženka in drugi toženec sta z navidezno prodajo oškodovala tožnika tako kot skupnega lastnika kot tudi kot solastnika družbe O., d. o. o. Tožnik ni predlagal uvedbe stečajnega postopka za O., d. o. o., saj mora za takšen predlog najprej doseči ugotovitev kasneje najdenega premoženja. Sodišče prve stopnje je tožniku povzročilo nesorazmerne stroške potovanj iz ZDA, saj je brez pravega razloga preklicalo večino narokov, pri čemer je to storilo le dan pred narokom. Sodišče je 31. 5. 2016 zaključilo glavno obravnavo in je ni nikoli odprlo, zato je datum sodbe napačen. Po koncu obravnave je poizvedovalo o državljanstvu tožnika zaradi odločanja o varščini za pravdne stroške, čeprav bi o tem moralo odločiti že na začetku postopka. Navedeno procesno postopanje utemeljuje razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve pred drugim sodnikom.

3. Prva toženka in drugi toženec sta vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno. Sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna, čeprav delno iz drugačnih razlogov, kot so navedeni v sodbi.

6. Pravno nepomembni so pritožbeni očitki o prepoznem in nepotrebnem odločanju o varščini za pravdne stroške ter prepoznih preklicih in preložitvah narokov, zaradi katerih naj bi tožniku po nepotrebnem nastali visoki stroški potovanj iz ZDA. Tudi če bi bili ti očitki utemeljeni, ne vplivajo za zakonitost in pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka in obveznosti tožnika, da tožencema povrne njune stroške postopka. Sodišče prve stopnje je na naroku 31. 5. 2016 res končalo glavno obravnavo, vendar je nato razpisalo in izvedlo še dva naroka. Zadnji narok za glavno obravnavo je opravilo 28. 2. 2017, zato je datum sodbe pravilen. Dejstvo, da ni izdalo posebnega sklepa o ponovnem začetku glavne obravnave, predstavlja kršitev 292. člena ZPP, ki bi jo moral tožnik grajati takoj, ko je bilo to mogoče. Ker tega ni storil, hkrati pa v pritožbi ni opredelil okoliščin, ki so mu to onemogočale, so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tudi sicer je pritožbeni očitek premalo substanciran, saj tožnik ne pojasni, ali in kako je opustitev izdaje navedenega sklepa vplivala na rezultat sojenja.

7. Izpodbijana odločitev temelji na naslednjih dejstvih:

- tožnik in prva toženka sta bivša zakonca, drugi toženec je toženkin sin in tožnikov posvojenec;

- tožnik, prva toženka in F. Š. so 18. 10. 1993 ustanovili tretjo toženko - družbo O., d. o. o., in sicer je poslovni delež tožnika znašal 49,22 %, prve toženke 48,88 % in F. Š. 1,89 %;

- dne 29. 4. 1996 je O., d. o. o. kupila nepremičnino z ID znakom 000-251/11-0, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na H.;

- 12. 6. 1998 je O. d. o. o. kupila dvosobno stanovanje v prvem nadstropju hiše na S. skupaj s teraso in kletjo;

- v letu 1998 sta tožnik in prva toženka ustanovila družbo V., d. o. o.;

- družba V., d. o. o. je kupila nepremičnino ID znak 000-132/2, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v pritličju stavbe na S.;

- leta 2001 je tožnik odšel v ZDA;

- dne 14. 3. 2002 sta se tožnik in prva toženka razvezala;

- prva toženka je bila od leta 2002 zakonita zastopnica O., d. o. o.;

- dne 11. 7. 2006 je O., d. o. o., stanovanje na S. prodal za kupnino 166.958,77 EUR;

- dne 17. 1. 2012 je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je O., d. o. o. drugemu tožencu prodal nepremičnino na H. za kupnino 102.405,00 EUR. Pogodbo je v imenu O., d. o. o. podpisala prva toženka;

- dne 22. 10. 2012 je tožnik vložil obravnavano tožbo;

- dne 10. 12. 2013 je bila O., d. o. o. izbrisana iz sodnega registra po postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije.

8. Tožnik je po več spremembah tožbe s tožbenim zahtevkom zahteval, da sodišče:

- ugotovi, da predstavljajo skupno premoženje njega in prve toženke stanovanjska hiša na H., kupnina od prodanega stanovanja na naslovu S. in poslovni prostor v stavbi S. ter prvi toženki naloži plačilo polovice kupnine od prodanega stanovanja;

- ugotovi, da je kupoprodajna pogodba z dne 17. 1. 2012 navidezna pogodba, ki prekriva nedovoljeno darilno pogodbo, in zato kupoprodajno pogodbo razveljavi ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da izbriše lastninsko pravico drugega toženca na nepremičnini na H. in vpiše lastninsko pravico v korist tretje toženke;

- podredno prvi toženki in drugemu tožencu naloži plačilo odškodnine zaradi neodplačne odtujitve nepremičnine na H.

Glede ugotovitve skupnega premoženja in plačila kupnine od prodanega stanovanja

9. Iz zgoraj povzetega in v pritožbi neizpodbijanega dejanskega stanja izhaja, da je bila lastnica nepremičnine na H. in stanovanja na S. družba O., d. o. o.; lastnica poslovnega prostora na S. pa družba V., d. o. o.

10. Gospodarske družbe so pravne osebe in so lahko lastnice premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo ali so tožene (4. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Ker so gospodarske družbe samostojne nosilke pravic in obveznosti, premoženje pravne osebe ni hkrati premoženje družbenikov. To pomeni, da predmet skupnega premoženja tožnika in prve toženke ne more biti premoženje družb O., d. o. o., in V., d. o. o., temveč so to lahko le poslovni deleži obeh družb kot celota korporacijskih pravic. Zahtevek, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje bivših zakoncev spadajo nepremičnine, katerih lastnici sta bili gospodarski družbi, in na tej podlagi od prve toženke zahteva plačilo kupnine od prodanega stanovanja na naslovu S., je zato nesklepčen in že iz tega razloga neutemeljen. Posledično so nepomembne ugotovitve sodišča prve stopnje o zastaranju denarnega dela zahtevka, kakor tudi pritožbena graja teh ugotovitev.

11. Navedenega ne spremenijo pritožbena opozorila, da so bile nepremičnine kupljene s sredstvi bivših zakoncev. Dejstvo, da sta k nakupu nepremičnin s strani družb s svojimi denarnimi sredstvi prispevala tudi tožnik in prva toženka, slednjima namreč ne daje stvarnopravnih upravičenj na kupljenih nepremičninah.

Glede navideznosti in razveljavitve kupoprodajne pogodbe z dne 17. 1. 2012 ter izbrisne tožbe

12. Za navidezno pogodbo je značilno, da stranki vede simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve v resnici ne želita. Njuno soglasje volj torej ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, marveč zgolj v nastanek videza pogodbe. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ta v resnici ni sklenjena (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ), saj resnični konsenz volj ni podan. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ); če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, pa velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ).¹

13. Če držijo navedbe tožnika, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo 17. 1. 2012 sklenila O., d. o. o., in drugi toženec, navidezna, ta pogodba torej ni izpodbojna niti nična, temveč neobstoječa. Tožbeni zahtevek, s katerim tožnik na podlagi ugotovitve, da je kupoprodajna pogodba navidezna, zahteva njeno razveljavitev, je zato nesklepčen in s tem neutemeljen.

14. O neobstoju oziroma neučinkovitosti pogodbe ali njenega dela je mogoče odločiti tudi kot o predhodnem vprašanju, zato pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da morebitna navideznost kupoprodajne pogodbe sama po sebi ne pomeni utemeljenosti zahtevka izbrisne tožbe. Tožnik trdi, da je izpodbijana kupoprodajna pogodba prikrivala darilno pogodbo. Ker je tako kot pri prodajni pogodbi tudi pri darilni pogodbi tipično izpolnitveno ravnanje prenos lastninske pravice na stvari (435. in 533. člen OZ), bi bil zahtevek izbrisne tožbe lahko utemeljen le, če bi poleg navideznosti kupoprodajne pogodbe izkazal tudi neveljavnost darilne pogodbe. To pa tožniku ni uspelo.

15. Tožnik je v tej smeri navedel, da je darilna pogodba neveljavna, ker prva toženka ni imela njegovega soglasja kot večinskega lastnika O., d. o. o. za brezplačno razpolaganje z nepremičnino.

16. Tožnik ni navajal, da bi bilo v družbeni pogodbi oziroma aktu o ustanovitvi družbe O., d. o. o. določeno skupno delovanje več poslovodij (peti odstavek 515. člen ZGD-1), zato je bila v času sklenitve sporne pogodbe prva toženka njena edina zakonita zastopnica. Pritožnik tudi ni trdil, da bi bila v družbeni pogodbi pravica prve toženke do zastopanja družbe O., d. o. o. kakorkoli omejena oziroma, da bi bilo predpisano soglasje družbenikov za sklenitev pogodb o neodplačni odsvojitvi nepremičnin. Ob odsotnosti statutarne ali druge omejitve zastopanja pa je prva toženka lahko opravljala vsa pravna dejanja in sklepala vse pravne posle, ki so spadali v pravno sposobnost družbe, vključno s sklepanjem darilnih pogodb (drugi odstavek 32. člena ZGD-1). Odsotnost soglasja družbenikov k sklenitvi sporne pogodbe zato ne glede na njeno naravo ne utemeljuje ničnostne sankcije.

17. Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da sta ga O., d. o. o. in drugi toženec s sklenitvijo navidezne kupoprodajne pogodbe oškodovala kot skupnega lastnika in družbenika. S temi trditvami je sicer prvenstveno utemeljeval njuno odškodninsko odgovornost, vendar jih je pritožbeno sodišče, upoštevajoč določbo 92. člena OZ, presodilo tudi z vidika drugega in četrtega odstavka 39. člena OZ, drugega in tretjega odstavka 40. člena OZ in prvega odstavka 86. člena OZ.

18. Ničnost pogodbe je skrajna sankcija, za katero se zahteva obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi se ohranitev posla v veljavi upirala občutku pravičnosti ter kršila temeljna načela, na katerih temelji pravni red. Gre za primere, ko sta pogodbenika pri sklenitvi posla zasledovala nedopustne, zavržne cilje. Takšnih okoliščin tožnik ni zatrjeval niti izkazal. Ker je bila lastnica nepremičnine na H. dejansko družba O. d. o. o., tožnik v posledici zatrjevane neodplačne odsvojitve ni bil oškodovan za vrednost 49,2 % deleža nepremičnine, temveč se je njegovo oškodovanje izrazilo v morebitnem zmanjšanju vrednosti poslovnega deleža in kasnejšem izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije. Tožnik ni trdil, da je bil namen tožencev ob sklenitvi pogodbe izčrpati družbo in doseči njen izbris iz sodnega registra brez likvidacije, hkrati pa ne napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da se vse od svoje selitve v ZDA in razveze s prvo toženko v letu 2002 s poslovanjem družbe ni ukvarjal, da je za likvidnost in poslovanje družbe v celoti skrbela prva toženka, da je bila družba zadolžena in ni oddajala letnih poročil ter da so bili predhodni poskusi prodaje nepremičnine neuspešni. Tožnikova skopa trditvena podlaga in povzeto procesno gradivo tako ne omogočajo zaključka, da je bil odločilni nagib pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe izigrati tožnika, zmanjšati vrednost njegovega poslovnega deleža ter mu onemogočiti, da bi v postopku (redne) likvidacije ali v stečajnem postopku nad kasneje najdenim premoženjem prejel sorazmerni delež ostanka družbinega premoženja. Nenazadnje bi lahko tožnik zatrjevano oškodovanje preprečil oziroma zmanjšal, saj je imel možnost vložiti ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa, hkrati pa bi lahko kot večinski družbenik vsaj poizkušal poskrbeti za izterjavo kupnine v korist družbe.²

19. Tožnik tako ni izkazal neveljavnosti morebitne darilne pogodbe med O., d. o. o. in drugim tožencem glede nepremičnine na H., s tem pa tudi ne neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, ki je bila na njeni podlagi opravljena v korist drugega toženca. Zahtevek za njen izbris in ponoven vpis lastninske pravice v korist O., d. o. o., je zato utemeljeno zavrnjen.

Glede zahtevka za plačilo odškodnine

20. Tožnik je ta del zahtevka utemeljeval z navedbami, da sta ga prva toženka in drugi toženec oškodovala kot skupnega lastnika in kot solastnika družbe O., d. o. o., in sicer prva toženka in drugi toženec z navidezno prodajo stanovanjske hiše na naslovu H., prva toženka pa tudi s prisvojitvijo kupnine za stanovanje na naslovu S. Trdil je, da je bil oškodovan za znesek, ki bi mu pripadal po izbrisu družbe iz sodnega registra, in iz tega naslova zahteval plačilo 49,2 % vrednosti nepremičnine na H. in polovice kupnine za stanovanje na naslovu S.

21. Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da tožnik ni bil (skupni) lastnik navedenih nepremičnin, zato z njunim razpolaganjem ni mogel biti oškodovan v svoji lastninski pravici.

22. Glede zahtevka, ki ga postavlja kot družbenik, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre po vsebini za odškodninski zahtevek družbenika zoper poslovodjo zaradi oškodovanja družbe z omejeno odgovornostjo. Razmerja med družbeniki in družbo so v osnovi korporacijskopravne narave, zato jih je mogoče obravnavati samo v okvirih, v katerih to dopuščajo korporacijskopravna pravila. Materialnopravno podlago za tožnikov odškodninski zahtevek zoper prvo toženko zaradi oškodovanja družbe zato predstavljajo določbe ZGD-1, ki urejajo odgovornost organov družbe za škodo, povzročeno družbi ali drugim družbenikom.

23. V skladu z določbo tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 503. člena ZGD-1 lahko družbenik vloži tožbo v svojem imenu in za račun družbe tudi proti poslovodji, ki ni izpolnil dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe. Gre za družbeniško tožbo, ki je po svoji naravi subsidiarna, saj mora družbenik pred njeno vložitvijo izčrpati možnosti za razčiščevanje spornih situacij znotraj družbe in izpolniti zahteve, ki so predpisane v drugem odstavku 503. člena ZGD-1. Ker tožnik izpolnitve navedenih predpostavk ni zatrjeval, pravice do družbeniške tožbe ni dobil.

24. Z družbeniško tožbo se lahko uveljavlja škoda, ki je nastala družbi, zato družbenik odškodninskega zahtevka ne more uveljavljati za svoj račun. Vsaka škoda, ki nastane družbi, se sicer neizogibno odrazi tudi na premoženjskem položaju njenih družbenikov, vendar gre v tem primeru za tako imenovano refleksno, odsevno škodo. Za slednjo družbenik nima samostojnega pravnega varstva, pač pa jo lahko uveljavlja le za račun družbe. V svojem imenu in za svoj račun lahko uveljavlja le nerefleksno (samostojno) škodo, to je tisto škodo, ki se ne bi izravnala z odškodninskim zahtevkom družbe. Tožnik takšne nerefleksne škode ne uveljavlja, saj zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel, ker naj bi prva toženka in drugi toženec družbo O., d. o. o. oškodovala za kupnino za stanovanje na S. in hišo na H.³ Ker takšnega zahtevka tožnik ne more uveljavljati za svoj račun, ni podana njegova aktivna legitimacija.

25. Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe (kamor spadajo tudi terjatve izbrisane pravne osebe) ne pripada avtomatično bivšim družbenikom izbrisane pravne osebe, ampak se nad njim izvede stečajni postopek. Procesno legitimacijo za izterjavo terjatve zoper toženca bi ob predpostavki začetega stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem imel stečajni upravitelj. Če je tožnik menil, da po izbrisu družbe O., d. o. o. obstaja premoženje družbe v obliki odškodninske terjatve, bi lahko zatrjevano pravico do tega premoženja uveljavil le s predlogom za začetek stečajnega postopka.⁴

26. Na podlagi navedenega je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna.

Glede pravnega nasledstva O., d. o. o.

27. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje po izbrisu O., d. o. o. iz sodnega registra postopek prekiniti in v pravdo pozvati njene družbenike: tožnika, prvo toženko in F. Š. O., d. o. o. je bila iz sodnega registra izbrisana 10. 12. 2013 v postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije.⁵ Z izbrisom iz sodnega registra je pravna oseba prenehala (441. člena ZFPPIPP). V času izbrisa tožene stranke iz sodnega registra določbe šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, v katerih je bila določena odgovornost aktivnih družbenikov za izpolnitev obveznosti pravne osebe,⁶ niso več veljale.⁷ O., d. o. o. je torej prenehala ne da bi imela pravnega naslednika, zato tožnik ni bil dolžan predlagati nadaljevanja postopka zoper njene družbenike, prav tako ni bilo podlage za prekinitev postopka in poziv družbenikom, da prevzamejo pravdo (205. in 208. člen ZPP).⁸ Ker družba nima pravnega naslednika, so brez učinka tudi procesna razpolaganja, ki jih je tožnik po njenem izbrisu opravil bodisi zoper njo (umik tožbe in odpoved tožbenemu zahtevku) bodisi v svojstvu njenega pravnega naslednika (vstop v pravdo in pripoznava tožbenega zahtevka). Z izbrisom tretje toženke iz sodnega registra je nastopila situacija iz petega odstavka 81. člena ZPP. Ker pa zaradi vsebinske odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki je pravzaprav edini del zahtevka, ki je naslovljen na tretjo toženko, tožnik ni in ne bo prikrajšan v pravici do sodnega varstva,⁹ pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

28. Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi materialnopravno pravilna, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženca pa stroškov pritožbenega postopka nista priglasila, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018 in II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018.
² Obe pogodbeni stranki namreč priznavata odplačnost pogodbe o prenosu nepremičnine.
³ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 105/2008 z dne 29. 3. 2011 ter Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 338/2010 z dne 16. 9. 2010, I Cpg 832/2011 z dne 12. 6. 2013, I Cpg 1115/2011 z dne 16. 1. 2012 in I Cpg 682/2016 z dne 18. 5. 2017.
⁴ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 180/2016 z dne 26. 4. 2018 in Višjega sodišča v Ljubljani Cst 121/2015 z dne 25. 3. 2015.
⁵ 7. poglavje Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
⁶ Na katerih je temeljilo stališče o družbenikih kot singularnih pravnih naslednikih izbrisane družbe.
⁷ Primerjaj 18. in 19. člen Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD), ki je začel veljati 17. 11. 2011.
⁸ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 88/2013 z dne 2. 9. 2014 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 291/2018 z dne 4. 4. 2018.
⁹ Tožnik zahtevka z isto vsebino zoper neobstoječo osebo v nobenem primeru ne bo mogel več uveljavljati.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 197/2008
• VSL Sodba II Cp 524/2021
• VSC Sodba Cp 356/2020