VSL sklep Cst 237/2016 in Cst 238/2016

Jedro

Materialnopravno zmotno je sklepanje sodišča prve stopnje, da za ugotovitev procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ni relevantna sama višina terjatve. Nižji dokazni standard (stopnja verjetnosti), ki zadostuje za utemeljitev procesne legitimacije upnika, ne pomeni, da se sodišče v okviru tega dokaznega standarda ni dolžno opredeliti tudi do višine terjatve, ki mora biti izkazana z navedenim dokaznim standardom. Nižji dokazni standard zato ne pomeni, da bi za ugotovitev verjetnosti terjatve sodišču zadoščalo zgolj sklepanje o njegovem temelju, ne da bi se opredelilo tudi do višine terjatve.

Poudarjeno načelo hitrosti postopka v postopkih zaradi insolventnosti ne izključuje načela kontradiktornosti v predhodnem postopku. Načelo kontradiktornosti postopka namreč pomeni udejanjanje pravice do izjavljanja v postopku. Odrekanje strankam postopka, da se jim za svoje trditve omogoči izvedbo dokazov, s katerimi naj bi utemeljevala pravno relevantna dejstva, bi pomenilo onemogočanje stranki uveljavljanja pravnega varstva pred sodiščem in s tem neposredno kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. ZFPPIPP ne daje nobene podlage, da bi smelo sodišče pogojevati presojo utemeljenosti predloga za začetek stečajnega postopka s tem, da bi moral predlagatelj izkazati pravnomočno sodno odločbo, s katero bi bilo odločeno o obstoju predpostavke (obstoj terjatve), ki se v predhodnem postopku zaradi insolventnosti kaže kot predhodno vprašanje. Okoliščina, da upnik proti dolžniku do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka sodno še ni uveljavljal terjatve, na katere se je skliceval v svojem predlogu, za navedeno oceno ne more biti relevantna.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Izpodbijani odločitvi prvostopenjskega sodišča

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 2. 2016 (red. št. 69) v drugič ponovljenem postopku ponovno zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. S sklepom z dne 8. 3. 2016 (red. št. 70) pa je predlagatelju M. d.o.o. naložilo povrnitev dolžnikovih stroškov postopka v višini 8.399,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obseg pritožbe

2. Zoper oba sklepa prvostopenjskega sodišča je predlagatelj postopka vložil pravočasni pritožbi. V pritožbi zoper sklep z dne 2. 2. 2016 (red. št. 71) je uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da začne stečajni postopek nad dolžnikom in imenuje stečajnega upravitelja, podredno temu pa je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom, dolžniku pa naloži plačilo stroškov postopka vključno s pritožbenimi stroški.

3. Tudi v pritožbi zoper sklep z dne 8. 3. 2016 (red. št. 72) je pritožnik uveljavljal vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da stroške dosedanjega postopka prisodi upniku, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, dolžniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov upnika s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 2. 2. 2016 (red. št. 78) pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi, upniku pa naloži plačilo dolžnikovih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 2. 2. 2016 (red. št. 69)

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je upnik (pritožnik) izkazal procesno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, saj naj bi s stopnjo verjetnosti izkazal svojo terjatev do dolžnika. Verjetnost obstoja terjatve upnika je oprlo na izdane račune upnika, ki so bili priloženi k vlogi z dne 18. 3. 2015. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, saj imajo izstavljeni računi kot knjigovodske listine dokazno vrednost glede obstoja terjatve, dokler njihova verodostojnost ni izpodbita. Materialnopravno zmotno pa je sklepanje sodišča prve stopnje, da za ugotovitev procesne legitimacije ni relevantna sama višina terjatve. Nižji dokazni standard (stopnja verjetnosti), ki zadostuje za utemeljitev procesne legitimacije upnika, ne pomeni, da se sodišče v okviru tega dokaznega standarda ni dolžno opredeliti tudi do višine terjatve, ki mora biti izkazana z navedenim dokaznim standardom. Nižji dokazni standard zato ne pomeni, da bi za ugotovitev verjetnosti terjatve sodišču zadoščalo zgolj sklepanje o njegovem temelju, ne da bi se opredelilo tudi do višine terjatve.

7. Glede stanja insolventnosti dolžnika je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo izhodišču, ki je bilo nakazano v napotkih pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu Cst 761/2015 z dne 23. 12. 2015, to je, da mora sodišče relevantne okoliščine, iz katerih naj bi sklepalo na stanje insolventosti dolžnika, ugotavljati z dokaznim standardom prepričanja. To velja tako v primeru, ko dolžnik izpodbija domnevno bazo domneve, na katero se sklicuje predlagatelj postopka, kot v primeru, ko se ugotavlja relevantne okoliščine, na podlagi katerih dolžnik utemeljuje svojo solventnost.

8. V konkretnem primeru je za ugotovitev insolventosti dolžnika ključna presoja obstoja terjatve pritožnika, na kateri je utemeljeval svojo domnevo iz prve alineje drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) Ker je presoja insolventnosti dolžnika očitno odvisna od obstoja terjatve pritožnika do dolžnika, to pomeni, da glede obstoja te terjatve ne zadošča sklepanje na stopnji verjetnosti (ki sicer zadostuje za utemeljitev aktivne legitimacije predlagatelja), temveč na stopnji prepričanja. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zmotno sklicevanje dolžnika v odgovoru na pritožbo, da je pritožbeno sodišče v svojih napotkih iz razveljavitvenega sklepa št. Cst 761/2015 in Cst 762/205 naložilo ugotavljane terjatve s stopnjo gotovosti.

9. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni zaključilo, da se o obstoju dolga v višini 1.937.519,84 EUR na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni prepričalo. Pritožbeno sodišče pa pri tem ocenjuje, da je takšna dokazna ocena očitno posledica napačnega materialnopravnega izhodišča, ki ga je prvostopenjsko sodišče izrazilo v 1. točki zadnjega odstavka na 4. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče je pojasnilo, da je upoštevalo, da predhodni postopek, v katerem se ugotavlja insolventnost dolžnika zaradi načela hitrosti postopka, ne more služiti ugotavljanju obstoja in višine terjatve v postopkih, kateri zahtevajo izvedbo kontradiktornega postopka v najširšem smislu in da naj bi bil temu prvenstveno namenjen le pravdni postopek.

10. Poudarjeno načelo hitrosti postopka v postopkih zaradi insolventnosti ne izključuje načela kontradiktornosti v predhodnem postopku. Načelo kontradiktornosti postopka namreč pomeni udejanjanje pravice do izjavljanja v postopku. Odrekanje strankam postopka, da se jim za svoje trditve omogoči izvedbo dokazov, s katerimi naj bi utemeljevala pravno relevantna dejstva, bi pomenilo onemogočanje stranki uveljavljanja pravnega varstva pred sodiščem in s tem neposredno kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. ZFPPIPP ne daje nobene podlage, da bi smelo sodišče pogojevati presojo utemeljenosti predloga za začetek stečajnega postopka s tem, da bi moral predlagatelj izkazati pravnomočno sodno odločbo, s katero bi bilo odločeno o obstoju predpostavke (obstoj terjatve), ki se v predhodnem postopku zaradi insolventnosti kaže kot predhodno vprašanje. Okoliščina, da upnik proti dolžniku do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka sodno še ni uveljavljal terjatve, na katere se je skliceval v svojem predlogu, za navedeno oceno ne more biti relevantna.

11. Zmotno je tudi sklepanje prvostopenjskega sodišča, da ima kljub zavrnitvi predloga za začetek stečajnega postopka upnik možnost v drugem postopku v celoti zavarovati svoj pravovarstveni interes, kakor tudi, da se v primeru začetka stečajnega postopka ne bi upniku položaj v ničemer izboljšal.

12. ZFPIPP v 3. točki 231. člena ZFPPIPP jasno opredeljuje pogoje, pod katerimi lahko upnik uveljavlja predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. S tem sam zakon upniku v tem okviru priznava pravni interes za sprožitev takšnega postopka. Če so ti pogoji izpolnjeni, se sodišče ne sme ukvarjati z vprašanjem pravne koristi upnika od predlaganega postopka insolventnosti. Ob tem ne gre spregledati tudi, da uvedba stečajnega postopka neposredno vpliva tudi na možnost oblikovanja stečajne mase v primeru začetega stečajnega postopka v posledici izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ki je časovno vezano na uvedbo stečajnega postopka. Sklepanje prvostopenjskega sodišča, da zavrnitev predloga za začetek stečajnega postopka ne vpliva na položaj upnika, je zato materialnopravno zmotno.

13. Obe stranki predhodnega postopka sta podajali trditveno podlago in ponujali dokaze za svoje trditve. Iz dokaznega sklepa, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje na naroku z dne 27. 1. 2016 (red. št. 68) je razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem smislu zgolj vpogledalo v dokazne listine, ki sta jih predložili obe stranki. Pri tem pa se sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni do vseh predloženih listin niti ni vsebinsko opredelilo. Pritožnik upravičeno opozarja v pritožbi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb pritožnika, s katerimi je utemeljeval način poslovanja in obračunavanja popustov pri poslovanju z dolžnikom. Pri tem se je pritožnik skliceval na izstavljene račune dolžnika, ki naj bi bili tudi vsebovani v seznamu odprtih računov upnika do dolžnika na dan 11. 12. 2014 in so bili na ta način upoštevani v stanju terjatev do dolžnika.

14. Če je sodišče prve stopnje dvomilo v prepričljivost izkazane terjatve pritožnika do dolžnika na podlagi izkazanih računov, bi moralo dokazni postopek dopolniti z dokaznimi predlogi, ki sta jih stranki v smeri podanih trditev ponudili. Tako pa se izkaže, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi materialnopravno zmotnega izhodišča prvostopenjskega sodišča, da v okviru predhodnega insolvenčnega postopka ni dolžno izvajati vseh ponujenih dokazov, s katerimi bi s stopnjo prepričanja ugotovilo obstoj terjatve pritožnika, na kateri je le-ta utemeljeval insolventnost dolžnika.

15. V posledici navedenega zmotnega izhodišča prvostopenjskega sodišča je tudi v tretjem poskusu izvedbe predhodnega postopka na predlog pritožnika ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je tudi tokrat podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

16. Pritožbeno sodišče zato ponovno vztraja pri napotkih prvostopenjskemu sodišču, ki jih je podalo že v okviru razveljavitvenega sklepa Cst 761/2015 z dne 23. 12. 2015. Pritožbeno sodišče pri tem še opozarja, da mora v skladu s prvim odstavkom 362. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je bilo opozorjeno s strani pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Neodprava pomanjkljivosti v postopku, na katera je bilo izrecno opozorjeno, namreč pomeni odrekanje predlagatelju postopka možnost, da bi efektivno uveljavljal pravovarstveni zahtevek, ki ga zasleduje s samim predlogom. Prvostopenjsko sodišče je zato dolžno v ponovno ponovljenem postopku vendarle izvesti dokazni postopek tako, da bo z dokaznim standardom prepričanja ugotovilo, ali obstoji terjatev pritožnika do dolžnika, na kateri je utemeljeval insolventnost dolžnika.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 8. 3. 2016 (red. št. 70)

17. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep z dne 2. 2. 2016, s katerim je bilo odločeno o glavni stvari, se izkaže kot utemeljena tudi pritožba pritožnika zoper odločitev o stroških postopka v sklepu z dne 8. 3. 2016 (red. št. 70). Zato je pritožbeno sodišče tudi tej pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da niti ZFPPIPP niti ZPP ne dajeta podlage za odločanje o stroških postopka z ločenim sklepom od odločitve o glavni stvari v postopku (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru ne gre za primer iz šestega ali sedmega odstavka 163. člena ZPP, ki obravnavata primere, ko sodišče o stroških postopka odloča s posebnim sklepom.

Glede pritožbenih stroškov

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. lčena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 422/2015
• VSL Sklep I Cp 2050/2018
• VSC Sklep I Cp 455/2020