VSL sklep I Cpg 972/2016

Jedro

Upnik lahko uveljavlja ničnost pogodbe tudi, če se je nad eno od pogodbenih strank nične pogodbe pričel postopek osebnega stečaja.

Navidezna pogodba je nična, ničnost lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom. Niti OZ niti ZFPPIPP ne določata, da bi se z začetkom stečajnega postopka nad fizično osebo zaradi tega karkoli spremenilo. Glede na to je mogoče sklepati, da ničnostni spori zgolj zaradi začetka postopka osebnega stečaja niso nedopustni.

Zahtevke na ugotovitev ničnosti lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom, ne more pa uveljavljati zahtevkov iz neupravičene obogatitve. Podobne zakonske določbe glede zahtevkov iz neupravičene obogatitve kot je 92. člen OZ glede ugotavljanja ničnosti, v OZ namreč ni.

Namen ZFPIPP je ravno, da se odpravijo pravne posledice dejanj, zaradi katerih je stečajna masa manjša, kot bi bila sicer. Temu namenu služi stečajno izpodbijanje. Zahtevek lahko uveljavlja tudi oseba, ki sicer ni bila udeležena pri samem pravnem dejanju, pod predpostavko, da uveljavlja zahtevek v korist stečajnega dolžnika. To pa je tožeča stranka tudi storila. Če tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe – kot jo je v tej zadevi - vodi ničnost do dajatvenih (vrnitvenih) zahtevkov. Ti pa so po svoji vsebini enaki tistim, ki se lahko uveljavljajo s stečajnim ali zunajstečajnim izpodbijanjem. Isti namen, kot je dosežen z eno od obeh vrst izpodbijanja, je dosežen tudi s sodno ugotovitvijo ničnosti. Tožeča stranka lahko zato uveljavlja tudi zahtevke na vrnitev dajatev ali storitev v stečajno maso.

Tožba je bila vložena pred uvedbo postopka osebnega stečaja nad tretjo toženko. Zato tožba, ki je bila vložena po 255. in naslednjih členih OZ ni bila vložena niti preuranjeno, še manj pa prepozno po prvem odstavku 277. člena ZFPPIPP. Od začetka stečajnega postopka naprej je treba uporabljati pravila, določena v pododdelku 5.3.4 ZFPPIPP. V drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP je določeno le, da je treba zahtevek po tožbi, ki je bila vložena pred začetkom stečajnega postopka uveljavljati samo še za račun stečajne mase. Nikjer pa ni določeno, da bi morala biti tožba po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP spremenjena v roku, ki velja za vložitev izpodbojne tožbe po prvem odstavku 277. člena ZFPPIPP. Zato je lahko spremenjena do konca glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi zoper točke I, II, IV in V izreka se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se v teh delih razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Pritožba zoper točko III izreka prvostopenjskega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi ničnosti prodajne, posojilne in zastavne pogodbe in zaradi izpodbijanja pravnih dejanj.

2. Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka trdila, da sta prvi in tretji toženec 22. 12. 2010 sklenila nično prodajno pogodbo. Predmet te prodajne pogodbe je bilo plovilo. Tretji toženec je bil prodajalec, prvi toženec kupec. Prvi toženec se je vpisal kot lastnik v slovenski ladijski register in je tudi postal lastnik tega plovila.

3. Tožeča stranka je tudi trdila, da sta prvi in drugi toženec sklenila posojilno pogodbo 15. 12. 2010 (s kasnejšimi spremembami). Prvi toženec je bil posojilojemalec, drugi toženec posojilodajalec. Prvi toženec in drugi toženec sta sklenila tudi pogodbo o zastavi plovila 15. 6. 2011. Zastavitelj je bil prvi toženec, drugi toženec zastavni upnik. Drugi toženec je vpisan kot zastavni upnik v slovenskem ladijskem registru.

4. Toženci so trdili, da si je s posojilno pogodbo prvi toženec priskrbel denar od drugega toženca za plačilo kupnine iz pogodbe s tretjim tožencem. Drugi toženec naj bi z zastavno pravico zavaroval svojo terjatev na vračilo posojenega denarja v razmerju do prvega toženca.

5. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku trdila, da so vsi pravni posli navidezni. Uveljavljala je ničnost vseh pogodb in v zvezi z ničnostjo pogodb povezane obogatitvene zahtevke. Poleg teh zahtevkov je tudi uveljavljala zahtevke na temelju zunajstečajnega izpodbijanja (255. člen in naslednji OZ) in v zvezi z zunajstečajnim izpodbijanjem povezane zahtevke.

6. Prvostopenjsko sodišče je zahtevke tožeče stranke povzelo in o njih odločilo v štirih točkah izreka (točke I do IV). Vsaka od teh točk ima še vsaj dve podtočki. Podtočke so označene z arabskimi številkami. V točki V izreka je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

7. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in z ničnostjo te pogodbe povezane zahtevke (točka I izreka). Zavrglo je tožbo, kolikor se je nanašala na zahtevek na ugotovitev ničnosti posojilne in zastavne pogodbe in s tem povezani zahtevek na izbris zastavne pravice iz slovenskega ladijskega registra (točka IV izreka).

8. Tožbo na razveljavitev prodajne pogodbe in s tem povezane zahtevke (točka II izreka) in tožbo na ugotovitev, da prodajna pogodba nima pravnega učinka proti tožeči stranki in s tem povezan zahtevek na dopustitev izvršbe na plovilo (točka III izreka) je prvostopenjsko sodišče zavrglo.

9. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka.

10. Glede točke I izreka navaja pritožba, da v sodbi navedena sodna praksa ne potrjuje pravnega stališča, ki ga zagovarja sodba. Poleg tega navede še pravno mnenje, da lahko tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke na različnih pravnih temeljih. Naj bi torej ne bilo razloga, da ne bi mogla ravnati tako tudi v tem primeru.

11. Glede točke II izreka navaja pritožba, da naj bi zakonodajalec izrecno ne določil, da je potrebno že vloženo tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po OZ spremeniti v 6 mesecih po uvedbi stečajnega postopka. Ker naj ne bi bilo takšne izrecne določbe, naj bi bilo treba upoštevati splošno določbo (1. odstavek 184. člena ZPP). Tožba naj bi se torej lahko spremenila do konca glavne obravnave. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi upoštevalo, da se je nad tretjo toženko začel osebni stečaj. Tretja toženka je človek, ne pravna oseba. V postopku osebnega stečaja naj ne bi bilo izključevalnega roka za prijavo terjatev. Terjatev naj bi bilo mogoče uveljavljati tudi po koncu stečajnega postopka. Nobenega razloga naj ne bi bilo, da bi se moral spoštovati šestmesečni prekluzivni rok.

12. Glede točke III izreka navaja pritožba, da naj bi VSL v zadevi I Cpg 1141/2009 zavzelo stališče, da lahko upnik, če izpodbojna tožba po določbah stečajnega zakona ni bila vložena v roku, vloži izpodbojno tožbo po določbah OZ. Kot dodaten razlog navaja še, da je stečajno izpodbijanje mogoče za dejanja, ki so bila izpodbijana tri leta pred uvedbo stečajnega postopka (1. odstavek 391. člena ZFPPIPP). Če bi tožeča stranka ne smela še naprej voditi postopka na temelju actio Pauliana, bi prišlo do tega, da bi bilo tudi stečajno izpodbijanje neučinkovito, ker so se izpodbojna dejanja v tej zadevi dogodila pred iztekom triletnega roka (1. odstavek 391. člena ZFPPIPP).

13. Glede točke IV izreka navaja pritožba, naj bi tožeča stranka imela pravni interes za odločanje o zahtevkih pod točko I izreka. Posledično naj bi ga imela tudi za odločanje o zahtevkih v točki IV izreka.

14. Prva toženka je v odgovoru na pritožbo navedla iste razloge, kot jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče pri odločitvi glede točke I svojega izreka. Dodatno k temu navaja še, da stečajni upravitelj domnevno obstoječe terjatve tretjega toženca na plačilo domnevnega preostanka kupnine za plovilo sploh ni uveljavljal. Iz takšnega ravnanja naj bi bilo mogoče sklepati, da takšna terjatev niti ne obstaja. Kolikor se odgovor na pritožbo nanaša na odločitev v točki II izreka prvostopenjske sodbe, se tudi strinja s pravnim razlogovanjem prvostopenjske odločbe, zlasti še z njegovo uporabo 277. člena ZFPPIPP. Meni, da je tožeča stranka 10. 3. 2016 postavila nov in samostojen tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnega dejanja A. A. kot stečajnega dolžnika v korist stečajne mase, tega tudi prepozno. Kolikor se pritožba nanaša na uveljavljanje ničnosti prodajne pogodbe glede plovila meni, da ni mogoče, da bi bil en in isti pravni posel hkrati obremenjen z napakami, ki povzročijo njegovo izpodbojnost in z napakami, ki povzročijo njegovo ničnost. Iz davčnega zapisnika naj bi bilo razvidno, da niso bile ugotovljene kršitve predpisov. Kolikor se pritožba nanaša na odločitev prvostopenjske odločbe v točki IV, navaja različne okoliščine v zvezi s sklenjeno posojilno in zastavno pogodbo.

15. A. A. je poslal vlogo, ki jo je sam poimenoval „Odgovor tretje tožene stranke“. Z začetkom stečajnega postopka pridobi upravitelj pooblastilo za zastopanje stečajnega dolžnika že po zakonu (2. odstavek 245. člena ZFPPIPP in drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP). Stečajnega dolžnika mora v pravdnem postopku, v katerem je predmet tožbenega zahtevka premoženje, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj (prim. III Ips 124/2015). Ta pravda je takšne vrste. Ker A. A. ni zastopal stečajni upravitelj, vloge A. A. pritožbeno sodišče ni upoštevalo, njene vsebine pa tudi ne bo niti povzelo.

I. ODLOČITEV GLEDE TOČK I IN IV IZREKA (NIČNOSTNI IN Z NJIMI POVEZANI ZAHTEVKI)

16. Pritožba je v tem delu utemeljena. Izpodbijano odločbo je v teh delih pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (353. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o zahtevkih pod točkami I.1. in IV.1

17. Zahtevki na ugotovitev ničnosti vseh treh pogodb so bili vloženi še preden se je začel postopek osebnega stečaja nad tretjim tožencem. Isto velja tudi za zahtevke, ki so povezani s temi zahtevki.

18. Tožeča stranka je poleg tega poskušala izpodbijati pravna dejanja na temelju 255. člena OZ in naslednjih.

19. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da tožeči stranki ni več dovoljeno uveljavljati ničnosti v primeru stečaja. Kot razlog je navedlo, da tožeča stranka zahtevka na ničnost prodajne pogodbe ne more uveljavljati, saj naj bi ji zakon nudil zgolj tožbo na zunajstečajno izpodbijanje pravnih dejanj (actio Pauliana; r. št. 25). Pritožbeno sodišče je presodilo drugače. K temu je prispevala tudi odločba VS RS, opr. št. II Ips 259/2013, ki je kasnejša kot odločba VSL I Cpg 190/2014. Odločba VS RS meni celo, da upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, temveč s tožbo za ugotovitev ničnosti.

20. Navidezna pogodba je nična, ničnost lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom (1. odstavek 50. člena in 92. člen OZ). Niti OZ niti ZFPPIPP ne določata, da bi se z začetkom stečajnega postopka nad fizično osebo zaradi tega karkoli spremenilo. Glede na to je mogoče sklepati, da ničnostni spori zgolj zaradi začetka postopka osebnega stečaja niso nedopustni.

21. Temu ne nasprotuje niti namen samega stečajnega postopka, niti sistematika ZFPPIPP. Ničnosti zahtevek je ugotovitveni zahtevek. Sam po sebi ne vodi do nastanka materialnopravnih zahtevkov (terjatev) do stečajnega dolžnika in se zato nanj ne nanašajo niti določbe o prijavi terjatev in ne določbe o spremembi tožbenih zahtevkov v stečaju.

22. Pritožba tožeče stranke je pravilno opozorila na to, da sodna praksa, na katero se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo v opombi pod črto št. 2, in tudi mnenje M. Juharta v Juhart/Plavšak (redaktorja) Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2003, komentar k 255. členu OZ, uvodni komentar pred 255. členom, pod 1 (str. 248) ne podpira stališča, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, da je uveljavljanje ničnosti po začetku stečajnega postopka nedopustno. VS RS je v zadevi z opr. št. II Ips 297/2010 odločalo o zadevi, v kateri je upnik uveljavlja ničnost med prvo toženko na eni strani, in drugo in tretjo toženko na drugi stranki sklenjenih dveh pravnih poslov. Vsak pravni posel je bil sklenjen z eno od obeh toženk, in z njim je prvi toženec odtujil vse svoje premoženje, na katerega bi tožeča stranka še lahko posegla z izvršbo, pri čemer je tožeča stranka imela terjatev iz pravnomočne sodbe. Tožeča stranka (upnica prvega toženca) je bila z ničnostno tožbo uspešna na vseh stopnjah. Drugostopenjsko sodišče je menilo, da sta bili obe pogodbi sklenjeni z nedopustnim namenom in nagibom, za katerega sta sopogodbenici (druga in tretja toženka) vedeli. Vsaka od obeh pogodb je bila glede na odločitev višjega sodišča nična (2. odstavek 39. člena in 1. odstavek 86. člena OZ).

23. Revizijsko sodišče je takšno odločitev le še potrdilo. Obrazložitev je sicer mogoče razumeti tako, kot da ni mogoče izpodbijati pravnega dejanja, če se lahko uveljavlja ničnost pravnega posla. Vendar o tem nobeno od sodišč ni zares odločalo, ker tožeča stranka poleg ničnostnega zahtevka ni postavila še zahtevka na izpodbijanje pravnega dejanja. Vsa izvajanja VS RS so, kolikor se nanašajo na actio Pauliana, obiter dictum. Poleg tega se zadeva ni nanašala na dolžnika v osebnem stečaju. VS RS je moralo odgovoriti le na vprašanje, ali je smela tožeča stranka uveljavljati svoj ničnostni zahtevek, glede na to, da je pravzaprav iz njenih trditev izhajalo, da je bila z med prvim in tretjim tožencem sklenjeno pogodbo prizadeta, ker je z njo prvi toženec odsvojil vse svoje premoženje. Posledično bi torej lahko uveljavljal zahtevek na temelju actio Pauliana, česar pa ni storila. VS RS je, kot je že bilo obrazloženo, ničnostni zahtevek dopustilo.

24. Uveljavljanju obeh vrst zahtevkov ne nasprotuje niti procesno pravo. Tožeča stranka je uveljavljala kot glavne zahtevke zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in z njim povezane zahtevke (pod I izreka prvostopenjske odločbe). Kot podrejeni zahtevek je uveljavljala zahtevek na izpodbijanje pravnega dejanja in s tem zahtevkom povezane zahtevke (prvostopenjska odločba, pod II). Pri istih življenjskih dogodkih je tožeča stranka uveljavljala svoje zahtevke na dveh različnih materialnopravnih temeljih. To pa, glede na 3. odstavek 182. člena ZPP, ni nedopustno.

25. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe. Ker je takšen zahtevek zavrnilo, je menilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za odločitev o zahtevkih na ugotovitev ničnosti posojilne in zastavne pogodbe. Sklepanje prvostopenjskega sodišča temelji na napačni predpostavki, da tožeča stranka s svojim zahtevkom na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe ni uspela in da tudi ne more uspeti. Takšen sklep pa je, glede na predhodno podane razloge, napravljen prehitro. Dokler zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe ne bo pravnomočno zavrnjen, ima tožeča stranka pravni interes tudi za ugotavljanje ničnosti posojilne in zastavne pogodbe.

26. S plačilom kupnine in različnimi okoliščinami v zvezi s posojilno in zastavno pogodbo se prvostopenjska odločba sploh ni ukvarjala, saj je temeljila izključno na takšni razlagi prava, pri kateri se z ugotavljanjem te okoliščine sploh še ni bilo treba ukvarjati. Brez pomena je torej tisto, kar je navedel prvi toženec v odgovoru na pritožbo, namreč da stečajni upravitelj terjatve zaradi plačila kupnine ni uveljavljal, in da je iz tega mogoče sklepati, da je bila plačana. Enako velja tudi za trditve, da v davčnem zapisniku ni bilo ugotovljenih kršitev predpisov. Pritožbenemu sodišču se pri tem ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je ustrezne trditve prva toženka sploh postavila pravočasno in tudi ne, ali so za odločitev v tej zadevi sploh pomembne, celo če so bile postavljene pravočasno. Smiselno isto velja tudi za v odgovoru na pritožbo navedena različna dejstva v zvezi s posojilno in zastavno pogodbo.

Odločitev o zahtevkih pod točkami I.2., I.3. in IV.3.

27. Tožeča stranka ni uveljavljala le ugotovitvenega zahtevka glede ničnosti prodajne, posojilne in zastavne pogodbe (točke I.1, IV.1. in IV.2.), temveč tudi dajatvene zahtevke. Ti zahtevki so lahko le zahtevki iz neupravičene obogatitve, ki nastanejo, če pogodbeni stranki opravita dajatve na temelju nične pogodbe (1. odstavek 190. člena in 1. odstavek 87. člena OZ). Zahtevke iz neupravičene obogatitve je uveljavljala v korist stečajne mase (zahtevek iz I.2. in I.3.). Izbris zastavne pravice pa tudi koristi stečajni masi (zahtevek pod IV.3.), ne glede na to, da je zahtevek pod IV.2. niti ne omenja.

28. Tožeča stranka pri nobeni od ničnih pogodb ni bila udeležena kot stranka. Zahtevke na ugotovitev ničnosti lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom (92. člen OZ), ne more pa uveljavljati zahtevkov iz neupravičene obogatitve. Podobne zakonske določbe glede zahtevkov iz neupravičene obogatitve kot je 92. člen OZ glede ugotavljanja ničnosti, v OZ namreč ni.

29. Ne glede na to ima tožeča stranka procesno upravičenje za uveljavljanje teh zahtevkov. Namen ZFPPIPP je ravno, da se odpravijo pravne posledice dejanj, zaradi katerih je stečajna masa manjša, kot bi bila sicer. Temu namenu služi stečajno izpodbijanje (1. odstavek 271. člena ZFPIPP). Zahtevek lahko uveljavlja tudi oseba, ki sicer ni bila udeležena pri samem pravnem dejanju. (2. odstavek 276. člena ZFPPIPP), pod predpostavko, da uveljavlja zahtevek v korist stečajnega dolžnika (2. odstavek 270. člena ZFPPIPP). To pa je tožeča stranka tudi storila. Če tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe – kot jo je v tej zadevi - vodi ničnost do dajatvenih (vrnitvenih) zahtevkov. Ti pa so po svoji vsebini enaki tistim, ki se lahko uveljavljajo s stečajnim ali zunajstečajnim izpodbijanjem. Isti namen, kot je dosežen z eno od obeh vrst izpodbijanja, je dosežen tudi s sodno ugotovitvijo ničnosti. Tožeča stranka lahko zato uveljavlja tudi zahtevke na vrnitev dajatev ali storitev v stečajno maso.

II. ODLOČITEV GLEDE TOČKE II IZREKA (ZUNAJSTEČAJNO IZPODBIJANJE PRAVNIH DEJANJ)

30. Pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v točki II izreka je utemeljena. Ob smiselni uporabi 1. odstavka 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklep o zavrženju tožbe v točki II izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

31. Odločitev o zahtevkih pod točko II izreka prvostopenjske sodbe temelji na zmotni uporabi 1. in 3. odstavka 277. člena ZFPPIPP.

32. Tožeča stranka uveljavljala zahtevke, o katerih je bilo odločeno v točki II prvostopenjske odločbe, že pred začetkom osebnega stečaja nad 3. toženko. Spremenila jih je po začetku stečajnega postopka.

33. Po pravnem mnenju prvostopenjskega sodišča je zahtevek pod točko II.1. zahtevek na temelju 255. člena in naslednjih OZ (actio Pauliana). Šlo naj bi torej za zahtevek na temelju določb OZ o zunajstečajnem izpodbijanju (prvostopenjska sodba, r. št. 26). Tožeča stranka naj bi zamudila (nekdanji) šestmesečni rok za spremembo tožbenih zahtevkov (1. in 3. odstavek 277. člena ZFPPIPP). Ker je tožeča stranka ta rok zamudila, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrglo (prvostopenjska sodba, r. št. 27). Stališče prvostopenjskega sodišča naj bi, glede na obrazložitev v r. št. 27 (in opombi pod črto št. 4) ustrezalo tudi ustaljeni sodni praksi.

34. V postopku osebnega stečaja ni izključevalnega roka za prijavo terjatev (3. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Terjatev je mogoče uveljavljati še tudi po zaključku postopka osebnega stečaja. Vendar je treba za pridobitev upnikovega upravičenja za uveljavljanje izpodbojnega zahtevka (drugi odstavek 276. člena ZFPPIPP) svojo terjatev prijaviti v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZFPPIPP in to v rokih, ki omogočajo pravočasno uveljavljanje izpodbojnih zahtevkov v skladu s prvim odstavkom 277. člena ZFPPIPP.

35. V tej zadevi je položaj drugačen. Tožba je bila vložena pred uvedbo postopka osebnega stečaja nad tretjo toženko. Zato tožba, ki je bila vložena po 255. in naslednjih členih OZ ni bila vložena niti preuranjeno, še manj pa prepozno po prvem odstavku 277. člena ZFPPIPP. Od začetka stečajnega postopka naprej je treba uporabljati pravila, določena v pododdelku 5.3.4 ZFPPIPP (prvi odstavek 270. člena ZFPPIPP). V drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP je določeno le, da je treba zahtevek po tožbi, ki je bila vložena pred začetkom stečajnega postopka uveljavljati samo še za račun stečajne mase (in ne več le za upnika po 255. členu OZ). Nikjer pa ni določeno, da bi morala biti tožba po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP spremenjena v roku, ki velja za vložitev izpodbojne tožbe po prvem odstavku 277. člena ZFPPIPP. Zato je lahko spremenjena do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

36. Pritožbeno sodišče je pregledalo tudi dosedanjo sodno prakso, ki jo je navajalo prvostopenjsko sodišče. Nobena od navedenih sodnih odločb se ne nanaša na enako dejansko stanje kot je v tej zadevi. Dve odločbi se poleg tega nanašata še na ZPPSL, ki je bil tudi po vsebini drugačen zakon kot je ZFPPIPP. Med drugim ni poznal osebnega stečaja. Vse odločbe se poleg tega nanašajo na stečaj pravne osebe. Med dejanskim stanjem odločbah in tem v tej zadevi obstajajo poleg tega tudi bistvene razlike. Niti dosedanja sodna praksa torej ne podpira takšnega pravnega mnenja, kot ga je imelo prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi. Odločitev, ki bi se nanašale na enako dejansko in pravno stanje kot je v tej zadevi, pritožbeno sodišče ni našlo.

37. Zakaj odgovor na pritožbo meni, da je tožeča stranka 10. 3. 2016 postavila nov zahtevek na izpodbijanje pravnega dejana tretje toženke, pritožbenemu sodišču ni razumljivo. Tožeča stranka ima pravico do spremembe tožbenega zahtevka po 2. odstavku 270. člena ZFPPIPP. Če jo izkoristi to še ne pomeni, da je postavila nov zahtevek. V isti vlogi je navedla tožeča stranka tudi, da je svoj zahtevek prijavila v osebnem stečaju in da želi svoj (že prej uveljavljani) zahtevek prilagoditi.

38. Pritožbeno sodišče želi v svoji odločbi opozoriti tožečo stranko na to (285. člen ZPP), da zahtevek, ki ga je postavila v točki II.1. izreka, ni zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj, ne glede na to, da je očitno tožeča stranka hotela postaviti prav takšen zahtevek in ga je prvostopenjsko sodišče tako tudi obravnavalo. Zahtevek se glasi takole: „Razveljavi se kupoprodajna pogodba z dne 22. 12. 2010 ...“. S takšnim se uveljavlja neveljavnost pogodbe, npr. zaradi bistvene zmote (46. člen OZ). Pravna narava izpodbojnega zahtevka po 255. členu OZ in naslednjih in tudi izpodbojnostnega zahtevka po stečajnem pravu je drugačna in ne vodi do neveljavnosti pravnega dejanja. Pravno dejanje zgolj izgubi učinek proti tožeči stranki, tako določa 260. člen OZ. Vsebinsko enak je tudi, ob sicer drugačnem besedilu, 1. odstavek 278. člena ZFPPIPP. V nadaljevanju postopka lahko tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek še popravi tako, da bo zadovoljil zakonskemu besedilu.

39. Pritožbeno sodišče je odločalo o utemeljenosti zavrženja zahtevkov pod II. prvostopenjske odločbe le toliko, kolikor so se razlogi za zavrženje nanašali na 1. in 3. odstavek 277. člena ZFPPIPP. S tem ni izključeno, da bi bilo uveljavljanje teh zahtevkov nedopustno še iz drugih razlogov. Te je prvostopenjsko sodišče omenilo v r. št. 26 (na začetku) prvostopenjske odločbe, vendar na njih svoje odločbe ni oprlo. Izrecno je namreč zapisalo, da se z „vprašanjem glede pravočasnosti vložene tožbe … ni ukvarjalo“. Prav tako se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z morebitnimi drugimi razlogi za nedopustnost odločanja o posameznih drugih zahtevkih (ne le tistih, o katerih je bilo odločeno v točki II prvostopenjske sodbe), ker ni takšnih razlogov našlo v sami izpodbijani odločbi prvostopenjskega sodišča. S tem pa ni izključeno, da ne bi v ponovnem postopku prvostopenjsko sodišče svoje odločbe oprlo na prav takšne razloge.

III. ODLOČITEV GLEDE TOČKE III IZREKA (ZUNAJSTEČAJNO IZPODBIJANJE PRAVNIH DEJANJ)

40. Pritožba zoper odločitev v točki III izreka prvostopenjske odločbe je neutemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločbo v točki III izreka potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. odstavek 365. člena ZPP).

41. Zahtevki, o katerih je bilo odločeno v točki III izreka, so oprti na 255. člen in nasl. OZ. Zahtevki niso bili še niti spremenjeni tako, da bi bili v skladu z zahtevami 2. odstavka 270. člena ZFPPIPP. Enak pravni temelj imajo tudi zahtevki, o katerih je odločalo prvostopenjsko sodišče v okviru točke II izreka prvostopenjske odločbe. Te zahtevke je tožeča stranka spremenila, čeprav pomanjkljivo, v skladu z 2. odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka ne more o isti zadevi uveljavljati istovrstnih zahtevkov z dvema, sicer po svojem besedilu različnima tožbenima predlogoma. Zahtevke, kolikor temeljijo na temelju 255. člena OZ in naslednjih, lahko spremeni do konca glavne obravnave (1. odstavek 184. člena ZPP). Ne more pa hkrati spremeniti tožbenih predlogov in poleg njih ohraniti še nespremenjene tožbene predloge, ki imajo isti pravni temelj kot spremenjeni predlogi. To je v nasprotju z 2. odstavkom 270. člena ZFPPIPP najkasneje potem, ko je tožeča stranka začela spreminjati tožbene predloge tako, da so v skladu 2. odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tako pravilna.

42. Odločba z opr. št. I Cpg 1141/2009, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi se ukvarja z vprašanjem, ali lahko upnik vloži izpodbojno tožbo na temelju 255. člena in naslednjih OZ še po začetku stečajnega postopka. V tej zadevi pa ne gre za takšen primer, saj je tožeča stranka takšno tožbo vložila še pred začetkom stečajnega postopka.

IV. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

43. Ker sodni postopek še ni končan, razen glede zahtevkov, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo v okviru točke III izreka, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (2. odstavek 165. člena ZPP). Prav tako ni mogoče odločiti o stroških prvostopenjskega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP) in je zato bila odločitev prvostopenjskega sodišča v točki V razveljavljena, zadeva pa tudi v tem delu vrnjena v novo odločanje.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 887/2015
• VSL sklep II Cp 3154/2015
• VSL sodba in sklep I Cpg 1405/2012