UPRS sodba I U 645/2016

Jedro

Sodišče se s tožnikom strinja, da je organ kršil pravila postopka, ker je o njegovi prošnj odločil v pospešenem postopku. Upravni organ uporabo pospešenega postopka utemeljuje z določbo 54. člena ZMZ, po kateri pristojni organ lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alinee 23. člena tega zakona, in okoliščino, da so bili pogoji iz te določbe izpolnjeni, saj je odločal izključno na podlagi prve in sedme alinee navedenega člena. Vendar pa sodišče tožniku pritrjuje, da so navedene zakonske določbe, ob tem ko veljajo tudi za mladoletne prosilce brez spremstva, saj zanje ZMZ posebne ureditve glede dopustnosti pospešenega postopka nima, v nasprotju z določbami Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Upravni organ bi o tožnikovi prošnji mogel odločiti le v rednem postopku. Ker tako ni ravnal, je kršil pravila postopka, kršitev pa je bistvena, saj je lahko vplivala na odločitev v zadevi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-391/2016 (1312-02) z dne 7. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo mladoletnega prosilca, domnevnega A.A., neznanega državljanstva, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ o prošnji odločil v pospešenem postopku; pogoji za vodenje pospešenega postopka iz 54. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) so bili namreč izpolnjeni, saj je organ o prošnji odločal izključno na podlagi prve alinee in sedme alinee 23. člena ZMZ. Po oceni organa je sprejem prošnje za mednarodno zaščito, izjava tožnika kot prosilca in postavljanje temu vprašanj ob podaji prošnje potekalo tako, da so bile v zadostni meri spoštovane procesne garancije v zvezi z osebnim razgovorom iz Procesne direktive II. Organ se pri tem sklicuje tudi na sodbo tega sodišča I U 198/2016. Prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je organ kot očitno neutemeljeno zavrnil, ker je ugotovil, da so podani zavrnilni razlogi iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

2. Tožnik v tožbi graja uporabo pospešenega postopka, saj gre za mladoletnega prosilca brez spremstva, zato je ta nedopustna in krši prenovljeno Procesno direktivo II, člen 25, šesti odstavek. Tožnik dalje graja tudi opustitev osebnega razgovora v pospešenem postopku, saj je po njegovem mnenju to v neskladju s prenovljeno Postopkovno direktivo. Tožnik očita organu tudi nepopolno ugotovitev njegovega dejanskega državljanstva. Organ meni, da je tožnik pakistanskega državljanstva in zato presoja obstoj razlogov za podelitev mednarodne zaščite zgolj glede Pakistana. To, da je tožnik dejansko pakistanskega državljanstva, pa ni nesporno ugotovljeno; nasprotno, tožnik sam navaja, da ne ve kakšnega državljanstva je in da se je rodil v Afganistanu. Tožnik organu očita tudi nepravilno presojanje o upravičenosti tožnika do subsidiarne zaščite po tretji alinei 28. člena ZMZ. Organ presoja varnostno situacijo v Pakistanu, čeprav ni ugotovljeno, da ima tožnik pakistansko državljanstvo. Če se izkaže, da ima afganistansko državljanstvo, bi morala biti presoja varnostne situacije opravljena za Kabul, kamor bi bil tožnik po vsej verjetnosti vrnjen. Zaključno tožnik opozarja, da je pri vračanju mladoletne osebe potrebno preveriti, ali mu bosta ob vrnitvi zagotovljena primerna sprejem in nega. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je, ker gre pri tožniku za mladoletnega prosilca brez spremstva, organ izpodbijano odločbo mogel izdati v pospešenem postopku, ali je mogel opustiti osebni razgovor o vsebini prošnje, ter ali je obstoj zavrnilnega razloga po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ ugotavljal na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja glede državljanstva tožnika.

6. Sodišče se s tožnikom strinja, da je organ kršil pravila postopka, ker je o prošnji tožnika odločil v pospešenem postopku. Upravni organ uporabo pospešenega postopka utemeljuje z določbo 54. člena ZMZ, po kateri pristojni organ lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alinee 23. člena tega zakona, in okoliščino, da so bili pogoji iz te določbe izpolnjeni, saj je odločal izključno na podlagi prve in sedme alinee navedenega člena. Vendar pa sodišče tožniku pritrjuje, da so navedene zakonske določbe, ob tem ko veljajo tudi za mladoletne prosilce brez spremstva, saj zanje ZMZ posebne ureditve glede dopustnosti pospešenega postopka nima, v nasprotju z določbami Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (v nadaljevanju Procesna direktiva II). V določbi 25. člena, odstavka 6(a) navedene direktive je namreč določeno, da se v primeru mladoletnika brez spremstva določbe o pospešenem postopku (vsebovane v 31. členu, odstavku 8), uporabijo le, če : (i) prosilec prihaja iz države, ki izpolnjuje merila za to, da se lahko šteje za varno izvorno državo v smislu te direktive; (ii) je prosilec vložil naknadno prošnjo za mednarodno zaščito, ki ni nedopustna v skladu s členom 40(5); ali (iii) obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da prosilec predstavlja grožnjo za nacionalno varnost ali javni red države članice, ali če je bil prosilec zaradi tehtnih razlogov javne varnosti ali javnega reda po nacionalnem pravu prisilno izgnan. Kot rok za prenos v nacionalni pravni red je v navedeni direktivi določen 20. 7. 2015 (člen 51). Kar pomeni, da bi do navedenega roka določbe ZMZ z navedenimi določbami 25. člena, odstavka 6(a) morale biti usklajene. (Med drugim) ob takih primerih, ko implementacija direktive v določenem roku ni bila izvedena, je Sodišče EU v sodni praksi razvilo načelo skladne razlage; nacionalnim organom je naložilo obveznost skladne razlage (razlage nacionalnega prava glede na cilje direktive, vendar ne contra legem)(1). Če to ni mogoče, Sodišče EU v svoji praksi dopušča vertikalni neposredni učinek direktiv (kar pomeni, da se posameznik v sporu zoper državo lahko sklicuje na direktivo); pogoj za to, da se določbe direktive namesto nasprotujočega nacionalnega prava lahko uporabi, pa je, da gre za določbe, ki so jasne, nepogojne, ki ne potrebujejo izvedbenih ukrepov ter državam članicam ne puščajo nobene diskrecijske pravice(2). Glede na navedeno bi upravni organ v obravnavanem primeru, ko je postopek vodil po 20. 7. 2015, določbe 25. člena, odstavka 6(a) Procesne direktive II o primerih dopustnosti uporabe pospešenega postopka za mladoletne prosilce brez spremstva (ob odsotnosti ustrezne določbe v ZMZ) moral upoštevati. Vendar se na te določbe direktive organ ne sklicuje, v zvezi z uporabo pospešenega postopka pa tudi ni ugotavljal, ali so pogoji iz 25. člena, odstavka 6(a) navedene direktive za tak postopek izpolnjeni.

7. Navedeno pomeni, da organ v pospešenem postopku ne bi mogel tožnikove prošnje zavrniti kot očitno neutemeljene zaradi okoliščin iz prvega odstavka 55. člena ZMZ (ki predstavljajo zavrnilne razloge), kot bi lahko ravnal, če ne bi šlo za mladoletnega prosilca brez spremstva (drugi odstavek 32. člena Procesne direktive II v zvezi s členom 31, odstavek 8), za katerega po že povedanem veljajo omejitve glede vodenja pospešenega postopka (člen 25, odstavek 6(a)). Upravni organ bi tako o tožnikovi prošnji mogel odločiti le v rednem postopku. Ker tako ni ravnal, je kršil pravila postopka, kršitev pa je bistvena, saj je lahko vplivala na odločitev v zadevi. Zato je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrniti organu v ponovni postopek.

8. Sodišče še dodaja, da tudi če bi organ o tožnikovi prošnji mogel odločati v pospešenem postopku, osebnega razgovora o vsebini prošnje ne bi mogel opustiti, in je s tem, ko ga je opustil, zagrešil nadaljnjo bistveno kršitev pravil postopka. Tožniku pritrjuje, da je v členu 14, odstavku 2 Procesne direktive II določeno, da se osebni razgovor o vsebini prošnje lahko opusti le v primeru, da se prosilcu izda ugoditveno odločbo glede statusa begunca ali v primeru, da je prosilec nezmožen za osebni razgovor. Vendar celo ob stališču, ki ga je to sodišče zavzelo v sodbi I U 198/2016 z dne 16. 3. 2016, in ga v bistvenem povzema v nadaljevanju, v obravnavanem primeru organ ni imel podlage za opustitev osebnega razgovora. Namreč, glede na ureditev podaje prošnje za mednarodno zaščito v ZMZ (42., 43. člen), ko prosilec ob pomoči uradne osebe navede predpisane podatke ter (že) ima možnost samostojno podati izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji (pri čemer za mladoletnega prosilca brez spremstva kot posebnost velja le, da je pri tem prisoten zakoniti zastopnik ter da se v postopku upošteva mladoletnikovo starost, stopnjo njegovega duševnega razvoja in njegove sposobnosti razumeti pomen postopka, četrti odstavek 42. člena), so ob ustreznem vodenju postopka sprejema prošnje lahko že v zadostni meri spoštovane procesne garancije v zvezi z osebnim razgovorom, kot jih določa Procesna direktiva II v členih 15 in 16 (glede zahtev za osebni razgovor in vsebine osebnega razgovora). Za presojo, da bi navedene zahteve glede vsebine osebnega razgovora bile v celoti spoštovane ob sprejemu prošnje v obravnavanem primeru, pa sodišče podlage nima. Kot izhaja iz prošnje, se je uradna oseba ob sprejemu prošnje ob tožnikovem odgovoru, da ne ve, katero državljanstvo ima, s tem zadovoljila. Po členu 16 Procesne direktive II, ki določa vsebino osebnega razgovora, pa mora biti prosilcu zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje, kar vključuje možnost podati pojasnila glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca. Glede na to bi osebni razgovor v postopku ne mogel biti opuščen, saj bi organ v tem moral ugotavljati dejstva in okoliščine zaradi ugotovitve njegovega državljanstva, kajti to je (bilo) pomembno za odločitev. Tako pa je organ kljub tožnikovem podatku ob podaji prošnje, da ne ve, katerega državljanstva je (glede na podatke spisnih listin bi naj tožnik bil ali afganistanskega ali pakistanskega državljanstva), pri odločanju oziroma ugotavljanju obstoja zavrnilnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ brez podlage v spisnih listinah upošteval, da je tožnik državljan Pakistana, takega svojega zaključka o državljanstvu tožnika pa ni niti obrazložil.

9. Ker je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano določbo odpraviti ter zadevo vrniti organu v ponovni postopek že zaradi navedenih bistvenih kršitev pravil postopka, se do ostalih tožbenih navedb, ki na odločitev tako ne morejo vplivati, ne opredeljuje.

10. Zaključno sodišče še ugotavlja, da je po izdaji izpodbijane odločbe in pred začetkom tega upravnega spora stopil v veljavo ZMZ-1 (24. 4. 2016), kar pa na postopek sodnega varstva v tej zadevi ne vpliva (125. člen ZMZ-1).

----------

opomba (1) : Npr. združena zadeva C-378/07 do 380/07 z dne 23. 4. 2009

opomba (2) : Npr. zadeva C-243/09 z dne 14. 10. 2010, tč. 59 do 61)

Datum zadnje spremembe:

23.08.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1876/2015
• UPRS sodba I U 525/2016
• UPRS sodba I U 198/2016