Strokovni članki

Besedilo

Ekskluzija dokazov - (nova) metodologija presoje?

Celotno besedilo

1. UVOD

Delo sodnika, ki se ukvarja s področjem kazenskega prava, se je v zadnjih tridesetih letih močno spremenilo. Upam si trditi, da je postalo veliko težje. K temu ne pripomore le bistveno zahtevnejše dejansko stanje konkretnih primerov, za razumevanje katerih je pogosto treba dobro poznavanje različnih pravnih področij, še zlasti gospodarskega prava, temveč tudi čedalje obširnejše dokazno gradivo v konkretnih zadevah, ki je bilo pogosto zbrano z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov. Kadar obremenilno gradivo zoper obdolženca temelji na dokazih, zbranih na takšen način, so redki primeri, ko obsojenčeva obramba ne bi skušala doseči njihove izločitve. Zaradi tega sodnik, ki sodi v kazenskih zadevah, znatni del časa nameni prav vprašanju dovoljenosti oziroma nedovoljenosti dokazov. S temi vprašanji se sodnikom do leta 1994, ko je začel veljati novi Zakon o kazenskem postopku (ZKP),¹ ni bilo treba ukvarjati. Ta zakon je tako kakor njegov jugoslovanski predhodnik iz leta 1977² prevzel model mešanega kazenskega postopka, ki je vseboval sestavine kazenskega inkvizatornega in akuzatornega postopka, v slovenski pravni red pa je uvedel pomemben adversarni institut izločitve dokazov. Od tedaj delo kazenskega sodnika ni bilo nikoli več takšno, kakor je bilo do tedaj.

Prispevek je mogoče primerjati z napravo, ki je vsem dobro znana – daljnogledom. Namen daljnogleda je približati oddaljene stvari in omogočiti njihov natančnejši pregled. Daljnogled pa je mogoče tudi obrniti. V tem primeru se zaradi optičnih lastnosti stekel, ki jih vsebuje ta naprava, opazovani predmeti oddaljijo, opazovalcu pa je omogočeno, da jih opazuje s primerne distance. V prvem delu prispevka bom daljnogled obrnil in ekskluzijo nedovoljenih dokazov preveril na podlagi dveh v svetu prevladujočih temeljnih modelov izločitve dokazov. V osrednjem delu prispevka bom daljnogled uporabil "na njegovi pravi strani" in navedel nekaj novejših odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki se nanašajo na vprašanja, povezana z izločitvijo nedovoljenih dokazov. V sklepnem delu prispevka pa bom skušal skozi tisto stran daljnogleda, ki prikazuje oddaljeno sliko, podati sklepe, ali je pri odločanju o izločitvi dokazov v zadnjem času prišlo do takšnih sprememb, ki jih je že mogoče označiti za novo metodologijo presoje.

2. SPLOŠNO O EKSKLUZIJI NEDOVOLJENIH DOKAZOV IN NJENEM NAMENU

Izločitev dokazov je sankcija za kršitev dokaznih prepovedi, ki preprečuje, da bi država zoper obdolženca uporabila dokaze, zbrane na nezakonit oziroma neustaven način, to je s kršitvijo temeljnih človekovih pravic.³ Gre za institut kazenskega procesnega prava, ki zagotavlja enakost orožja obeh strank z načelno prepovedjo prevlade države nad posameznikom.⁴ Bistvo izločitve dokazov je, da država pri zbiranju dokazov v kazenskem postopku ne sme uporabiti vseh sredstev, ne glede na to, ali bi bila lahko njena ravnanja v interesu skupnosti. Izločitev dokazov tako preprečuje, da bi država zoper obdolženca na sodišču uporabila dokaze, ki so bili pridobljeni nezakonito ali protiustavno. Institut povzroči fizično izločitev in pravno izničenje nedovoljenih dokazov iz dokaznega gradiva, kar pomeni, da se taki dokazi ne morejo in ne smejo uporabiti pri sojenju zoper obdolženca oziroma kot podlaga za izdajo sodne odločbe.⁵ Izločitev je ključni inštitut, ki je pogoj in jamstvo za obstoj pravičnega in poštenega kazenskega postopka, v katerem so varovane človekove pravice in temeljne svoboščine ter v katerem je kršitev dokaznih prepovedi ustrezno sankcionirana. Če država pri zbiranju dokazov krši pravice posameznika, je naloga sodišča, da ga postavi v položaj, kakor da do kršitve ne bi prišlo. Izločitev tako zagotavlja, da država nima koristi zaradi svojega nezakonitega in protiustavnega delovanja. Oblast mora namreč prav tako kakor vsi drugi subjekti spoštovati pravo, v okviru katerega mora izvajati tudi nalogo preiskovanja in kazenskega pregona. Pravo torej zavezuje vse, tako oblastvene organe kakor tudi državljane in naloga sodišč je, da oblast obsodi, kadar krši lastna pravila.

Institut izločitve dokazov izvira iz anglosaškega akuzatornega tipa kazenskega postopka. Po ameriškem modelu se je izločitveno pravilo z modalitetami in različno ravnjo strogosti začelo širiti tudi v druge demokratične države sveta.⁶

Iz ameriške sodne prakse izločitve dokazov je mogoče izluščiti tri temeljne namene ekskluzijskega pravila:

– preventivni namen, ki se kaže v preprečevanju prihodnjih nezakonitosti, predvsem nezakonitih preiskav in zasegov;⁷

– pravilo omogoča, da sodniki, ki so prisegli, da bodo varovali ustavo, ne postanejo soudeleženi pri njenih kršitvah in ne uporabljajo nedovoljenih dokazov;⁸

– izločitveno pravilo zagotavlja pravno varnost državljanom, ki so lahko potencialne žrtve nezakonitega delovanja države, saj jim zagotavlja, da država ne more imeti koristi od svojega nezakonitega in protiustavnega delovanja;⁹

Uvedba izločitvenega pravila v katero koli nacionalno ureditev je nujno povezana z vzpostavitvijo nasprotja z načelom iskanja materialne resnice, ki je stoletje veljalo za krono kazenskega postopka. Izločitev dokazov namreč otežuje ali pa celo onemogoča doseganje cilja iskanja materialne resnice. Cilj kazenskega postopka nista več le iskanje materialne resnice in učinkovitost pregona, temveč tudi (in predvsem) varstvo človekovih pravic. Pri tem cilja – iskanje materialne resnice – ni dopustno dosegati s kakršnimi koli sredstvi, temveč le ob spoštovanju pravic in svoboščin obdolženca. Če je učinkovitost predvsem v interesu družbe, je varstvo temeljnih pravic predvsem v interesu posameznika, torej tistega nasproti državi.¹⁰

3. DVE TEMELJNI OBLIKI IZLOČITVE DOKAZOV

V primerjalnem pravu v zvezi z izločevanjem dokazov obstajata dve temeljni obliki izločitve dokazov:

1. Radikalna oziroma absolutna oblika

Ta izvira iz anglosaškega čistega akuzatornega tipa kazenskega postopka.¹¹ Dosledna oblika izločevanja dokazov predvideva, da je treba dokaze, ko so izpolnjeni pogoji za to, dosledno izločiti. Oblika temelji na samodejnem sankcioniranju kršitev dokaznih prepovedi. Dokazi, pridobljeni s kršitvijo, so torej absolutno neveljavni. Prostora za tehtanje preprosto ni. Težnja po varovanju pravic obdolženca in interesov posameznika prevlada nad interesi države, četudi v škodo javnega interesa, resnice in učinkovitosti kazenskega pregona. Ta oblika je vzpostavljena ob zavedanju, da dosledna uporaba izločitvenega pravila lahko pripelje do oprostitve sicer krivega obdolženca, vendar pa se to šteje za manj nevarno, kakor da država ne spoštuje lastnih predpisov oziroma z njihovo kršitvijo pridobiva zoper obdolženca obremenilne dokaze.¹²

2. Utilitaristična oblika izločitve dokazov

Pri utilitaristični obliki izločitve dokazov se samodejno ne izločijo vsi dokazi, pridobljeni nezakonito. V vsakem posameznem primeru se pred izločitvijo nezakonito pridobljenega dokaza opravi tehtanje in šele na podlagi te presoje morebitna izločitev dokaza. Pri tem sodišče tehta med vplivom nezakonitega dokaza in družbenim interesom za izrek pravične končne sodbe. Tehta, ali je nezakonito pridobljeni dokaz pomemben za izvedbo učinkovitega kazenskega postopka in iskanje materialne resnice, ali pa je v konkretnem primeru pomembnejše varovanje človekovih pravic, ki so bile kršene pri pridobitvi tega dokaza. Pri tej obliki izločitve dokazov se zastavi vprašanje, kdaj lahko cilj upraviči sredstvo oziroma kdaj lahko zadostna stopnja javnega interesa, ki se odraža v pregonu (najhujših) kaznivih dejanj, upraviči posege v človekove pravice. Nezakonito pridobljeni dokaz se izloči le, če preventivni učinek prevlada nad učinkovitostjo pregona. Pretehtajo se torej prednosti in pomanjkljivosti izločitve dokaza v konkretnem primeru glede na družbeno ceno , ki jo mora plačati družba zaradi obstoja izločitvenega pravila. Takšen instrumentalizirani način izločitve dokazov uporablja na primer Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike.¹³

Pomanjkljivosti utilitarističnega načina izločanja dokazov so zlasti negotovost položaja obdolžencev, predvsem težjih kaznivih dejanj, odrekanje varstva njihovim ustavnim jamstvom, zmanjševanje pravne varnosti v kazenskem postopku, nezaupanje v pravo in sodne institucije ter integriteto kazenskega postopka.

Takšno tehtanje sprejema tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), vendar na kakovostno drugačen način glede presoje poštenosti postopka kot celote. Dokaza, ki je pridobljen s kršitvami konvencijskih pravic, ni treba izločiti v vsakem primeru oziroma zaradi njegove uporabe postopek sam po sebi ni samodejno nepošten. ESČP poudarja, da čeprav 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) zagotavlja pravico do poštenega sojenja, ne določa pravil glede dopustnosti dokazov, zato je to stvar nacionalnega prava. V praksi ESČP tako ni enotnega pogleda na to, kdaj naj bodo določeni dokazi izločeni oziroma v kakšnem obsegu naj velja izločitveno pravilo.¹⁴ Jasno je oblikovano le stališče o prepovedi dokazov, pridobljenih z mučenjem. Ti morajo biti izločeni ne glede na njihovo dokazno vrednost. Pri drugih dokazih pa ESČP dopušča tehtanje. V več zadevah je poudarilo pomen tako imenovanega merila javnega interesa¹⁵ po preiskavi in kaznovanju določenih dejanj, ki ga je treba postaviti nasproti interesu posameznika po zakoniti pridobitvi dokazov zoper njega in nato opraviti tehtanje med njima.¹⁶

4. EKSKLUZIJA DOKAZOV V SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMU

Slovenska pravna ureditev določa sistem absolutnega izločevanja dokazov in je s primerjalnopravnega vidika ena najstrožjih na svetu.¹⁷

S sprejetjem ZKP je bila v slovenski pravni sistem prevzeta ameriška oblika izločevanja dokazov, vendar brez upoštevanja zgodovinskih okoliščin razvoja tega instituta in brez številnih izjem, ki ameriškim sodiščem omogočajo, da zaradi iskanja ravnotežja med cilji kazenskega postopka dopustijo tudi uporabo nezakonito pridobljenega dokaza. Tako strogo zakonsko ureditev je v primeru, ko so bili dokazi pridobljeni z nezakonitim posegom države v sfero posameznika ob upoštevanju naših zgodovinskih okoliščin mogoče razumeti. V prejšnji državi so bile namreč človekove pravice pogosto kršene, zato je zakonodajalec očitno menil, da jih je treba v novi, demokratični državi zavarovati do skrajnih meja. Nihalo je torej zanihalo v drugo smer. Zakonodajalec je že ob uvedbi instituta nedovoljenih dokazov opravil tehtanje med interesom pregona kaznivih dejanj na eni strani in varovanjem človekovih pravic na drugi strani, zato sodišču ostaja razmeroma malo prostora za razlago in tehtanje različnih pravno zavarovanih dobrin in interesov.¹⁸ Odločanje o izločitvi dokazov (v radikalnih in utilitarističnih sistemih) vselej poteka v dveh korakih, pri čemer je prvi korak vedno ugotavljanje obstoja kršitve, iz katere izvira sporno dokazno gradivo, drugi korak pa je ocena, ali in kako takšno kršitev sankcionirati. V našem pravnem sistemu je druga faza praviloma samodejna, saj je po ugotovljeni kršitvi dokaz brezpogojno izločen.¹⁹

Ustava izločitve nedovoljenih dokazov ne ureja, mogoče pa jo je izpeljati iz številnih ustavnih določb in načel, med drugim načela pravne države, poštenega kazenskega postopka, predvsem pa privilegija zoper samoobtožbo, domneve nedolžnosti ter učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Razloge za izločitev lahko v skladu z določbo 18. člena ZKP razdelimo v tri temeljne skupine. Gre za tri skupine dokazov, na katere sodišče ne sme opreti sodne odločbe:

1) Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Ustava zagotavlja varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, prepoved mučenja, varovanje pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, varstvo nedotakljivosti stanovanja, tajnosti pisem in drugih občil ter varstvo pred številnimi drugimi posegi, ki jih za potrebe kazenskega postopka izvaja država. Posebno mesto daje tudi privilegiju zoper samoobtožbo in domnevi nedolžnosti. Prav zaradi slednje morajo organi pregona vsak poseg v ustavno zavarovane pravice utemeljiti. Če jim to ne uspe, se vsi tako pridobljeni dokazi izločijo ter so zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin izločeni iz spisa.²⁰

2) Dokazi, pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka, za katere je v ZKP določeno, da se sodba nanje ne more opreti

To so personalni dokazi, ki so bili pridobljeni pred osredotočenjem suma na storilca kaznivega dejanja,²¹ personalni dokazi, ki so bili pridobljeni od osumljenca, ki kljub osredotočenju suma ni bil seznanjen s svojimi pravicami, dokazi, pridobljeni z uporabo sile, grožnje in medicinskih sredstev za dosego izjave ali priznanja, dokazi, pridobljeni z uporabo sugestivnih in kapcioznih vprašanj ter preslepitve, dokazi, pridobljeni z zaslišanjem osumljenca, ki mu ni bila zagotovljena ustrezna obramba oziroma ni bil ustrezno poučen o možnosti, da se brani z zagovornikom, dokazi, pridobljeni od tako imenovanih privilegiranih prič, če te niso bile ustrezno poučene o pravni dobroti, dokazi, pridobljeni s postavitvijo izvedenca, ki je bil s kaznivim dejanjem oškodovan ali je bil v položaju absolutno ali relativno privilegirane priče, zlasti pa dokazi, ki so plod nezakonito izvedenih prikritih preiskovalnih ukrepov oziroma nezakonito in neustavno opravljene hišne ali osebne preiskave.

3) Dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza

Drugi odstavek 18. člena predvideva izločitev slehernega dokaza, ki je pridobljen na podlagi drugega dokaza, na katerega se odločba sodišča ne sme opreti. S to določbo je v slovensko procesno pravo sprejeta doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, ki jo poznajo tudi tuje ureditve, vendar pa hkrati dopuščajo številne izjeme in uporabljajo tako imenovani bifurkativni test.²² Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa sicer pomeni najširši doseg izločitvenega pravila. Iz spisa se namreč ne izločajo le dokazi, ki so bili pridobljeni z neposredno kršitvijo pravil postopka, temveč tudi dokazi na podlagi naknadnega sicer samo po sebi zakonitega izkoriščanja prvotnih nezakonitih dokazov.

5. EKSKLUZIJA DOKAZOV V NOVEJŠI PRAKSI VRHOVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE

5.1 Kratek ekskurz o moči in pomenu precedensov

Precedenčni sistem pomeni vezanost odločanja sodišč na predhodne sodbe istega ali drugih sodišč. Doktrina, ki utemeljuje precedenčnost, se imenuje stare decisis in izvira iz latinskega reka o spoštovanju sprejetih odločitev in neposeganju v že razrešene zadeve.²³ Najvišja sodišča v sodnem sistemu praviloma zavestno oblikujejo in sprejemajo odločitve v posameznem sporu prav z namenom usmerjanja sodne prakse.²⁴

V našem pravnem redu nimamo vzpostavljenega precedenčnega sistema tako, da bi bile sodbe sodišč formalni pravni vir, na katerega je sodnik pravno vezan pri sprejemanju svojih odločitev. Moč formalnega pravnega vira imajo le odločbe ustavnega sodišča, vključno z njihovo obrazložitvijo. Zaradi zavezujoče narave razlage, s katero ustavno sodišče napolnjuje vsebino posameznih ustavnih določb, zlasti tistih, ki urejajo človekove pravice in temeljne svoboščine, ima odločitev, ki jo ustavno sodišče sprejme v konkretnem ustavno-sodnem postopku, naravo precedensa. Ker sodišča pri odločanju niso vezana le na zakon, temveč tudi na ustavo (125. člen ustave), odločbe ustavnega sodišča zavezujejo tudi sodišča pri odločanju v konkretnih sodnih postopkih.²⁵

Odločitve sodišč, ki spadajo v sistem rednega sodstva, torej nimajo formalnega precedenčnega učinka. Sodnik mora s strogo formalnega vidika pri svojem odločanju v skladu z načelom legalitete uporabiti "le" postavljene pravne norme, torej ustavo, mednarodne pogodbe, zakon, podzakonske predpise in podobno, ki jih v skladu z vzpostavljeno hierarhijo norm uporabi glede na ugotovljena dejstva in s tem odloči v predloženem sporu. V praksi tako popolnoma zadošča utemeljitev odločitve s sklicevanjem na zakone in druge predpise, ne da bi sodišče navedlo eno samo odločitev vrhovnega ali katerega drugega sodišča v državi.²⁶ Sodniku je lahko predhodna odločitev sodišč z vsebovano pravno argumentacijo v strokovno pomoč, vendar pa iz tega samo po sebi ne izhaja, da jo mora upoštevati ali se do nje posebej in izrecno opredeljevati, tudi če jo v podporo svojih argumentov navedejo stranke. Dejstvo, da se sodnik izrecno ne opredeljuje do sodne prakse, še ne pomeni, da je ne pozna in ustrezno ne upošteva.

Vendar pa zaradi navedenega stališča ni pomen sodne prakse vrhovnega sodišča nič manjši. Njena moč je v tako imenovanem "de facto oziroma dejanskem precedensu". Sodbe vrhovnega sodišča so usmerjene v to, da s svojo kakovostjo in strokovno pravno argumentacijo prepričajo, zato je njihov učinek precedenčen po dejanskih rezultatih, ne po pravni vezanosti. To pomeni, da se sodišča v praksi sklicujejo na sodno prakso vrhovnega sodišča, ne zato, ker so nanjo pravno vezana, temveč zato, ker je prepričljiva, dosledna in dobro utemeljuje pravne vidike posameznega instituta. Precedenčnost učinkuje na podlagi enakosti dejstev in na temelju ugotovitve, da so v določenem primeru dejstva enaka oziroma bistveno enaka kakor v precedenčnem primeru. Enakost pred zakonom je torej pomemben vidik precedensa, pa četudi samo "dejanskega". Po drugi strani pa velja, da četudi določena sodba vrhovnega sodišča pomeni ustaljeno sodno prakso, to v našem pravnem sistemu ne izključuje možnosti nižjih sodišč za odstop od takšne prakse. V skladu z določbo 22. člena ustave lahko namreč sodišče obrazloženo odstopi tudi od ustaljene sodne prakse, še zlasti v primeru, če sodnik meni, da je sodna praksa protiustavna.

Čeprav sodbe vrhovnega sodišča niso formalni pravni vir, pa so kljub temu pomembna usmeritev za delo nižjih sodišč, zato v nadaljevanju navajam nekaj novejših odločitev vrhovnega sodišča v zvezi z izločitvijo nedovoljenih dokazov. Pri tem bom skušal ugotoviti, ali se v novejši sodni praksi vrhovnega sodišča nakazuje nova metodologija presoje nedovoljenih dokazov. Zlasti glede tega, ali vrhovno sodišče počasi zapira vrata strogemu sistemu izločitve dokazov in postopoma sprejema utilitaristično doktrino.

5.2 Kako pravilno voditi dokazni postopek o ekskluziji nedovoljenih dokazov – zadeva I Ips 4259/2018 z dne 8. julija 2021

V tej zadevi sta bila obsojenca spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.

Razloge sodbe je mogoče razdeliti v dva dela:

a) presoja obrazloženosti odredb državnega tožilstva za odreditev prikritega ukrepa tajnega opazovanja.

Obramba obsojencev je v celotnem kazenskem postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ter v zahtevi za varstvo zakonitosti trdila, da gradivo, na katero je tožilka oprla presojo obstoja utemeljenih razlogov za sum, ni zadostovalo za njeno lastno, samostojno presojo.

Državno tožilstvo je tajno opazovanje zoper obsojenca odredilo, ker je v opremljanju katamarana za čezoceansko plovbo prepoznalo priprave na prevoz prepovedanih drog.²⁷

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta sodišči v postopku odločanja o zahtevi za izločitev dokazov in v izpodbijani sodbi opravili podrobno naknadno presojo pravilnosti odreditve tajnega opazovanja.²⁸ Zato je sklenilo, da so bile okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na namen ravnanj obsojencev, ob odreditvi tajnega opazovanja znane in preverljive. Pri tem je poudarilo, da namen tajnega opazovanja ni le dokazovanje kaznivih dejanj, ki vstopajo v fazo poskusa ali so že dokončana, ampak tudi njihovo preprečevanje. Državno tožilstvo je v obravnavanem primeru torej v celoti delovalo v mejah zakonske podlage za tajno opazovanje, saj je določno opredelilo dejstva in spoznavne vire, na podlagi katerih je sklepalo o namenu obeh osumljencev, razloge za odreditev tajnega opazovanja pa je razumno obrazložilo.

b) Kako pravilno voditi dokazni postopek o ekskluziji

V drugem delu zahtev za varstvo zakonitosti je obramba obsojencev uveljavljala, da je policija po izteku veljavnosti odredb za tajno opazovanje še naprej izvajala dejavnosti, ki naj bi bile vsebinsko enake kakor tajno opazovanje.

Sodišče je presojo zakonitosti ravnanja policije po izteku veljavnosti odredb za tajno opazovanje oprlo na dva temelja. Prvi temelj so bili uradni zaznamki policije, drugi temelj pa izpovedbe sodelujočih policistov. Prav na podlagi izpovedb policistov je ugotovilo, da so po koncu izvajanja odredb za tajno opazovanje nadaljevali tako imenovano klasično policijsko delo, niso pa izvajali prikritih preiskovalnih ukrepov.

Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi presodilo, da je bistvo poštenega postopka pri odločanju o izločitvenih zahtevkih, da ima obramba učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaznega gradiva na način, ki zagotavlja enakopravnost strank v postopku. To dosežemo z upoštevanjem naslednjih izhodišč:

– odločanje o zahtevi za izločitev dokazov zahteva presojo, ali so kršitve dokaznih prepovedi vodile k obsodilni sodbi na način, da je sodišče na tako pridobljene dokaze ali ugotovitve na njihovi podlagi oprlo sodbo;

– odločanje o zahtevi za izločitev dokazov je oblika sodnega varstva človekovih pravic in oblika odprave posledic njihovih kršitev;

– v veljavni zasnovi predkazenskega postopka so za zbiranje dokaznega gradiva pooblaščeni državni organi, kar pomeni, da sta zbiranje in selekcija gradiva prepuščena policiji, državnemu tožilstvu in sodišču. To pomeni:

– da je od državnih organov oziroma sodišča odvisno učinkovito izvrševanje pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe in

da je za učinkovito delovanje pravne države nujna domneva, da državni organi odkrivajo, zbirajo, hranijo, predlagajo in izvajajo dokaze v skladu s predpisi in strokovnimi pravili. Bistveno pri tem je, da lahko stranke to domnevo vedno izpodbijajo oziroma zahtevajo preverjanje zakonitosti delovanja državnih organov.

Sporočilo tega dela obravnavane odločbe je torej, da sodišče ne sme nekritično izhajati iz domneve zakonitega delovanja policije, ampak mora izvesti ustrezen dokazni postopek o policijskih aktivnostih. Sodišče ima torej pravico in dolžnost, da s skrbno izvedenim dokaznim postopkom preveri zakonitost zbranega dokaznega gradiva.²⁹

5.3 Pomen osredotočenosti suma na obdolženca in domet privilegija zoper samoobtožbo – zadeva I Ips 88506/2010 z dne 15. oktobra 2020

V tej zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva in treh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari na škodo svoje nekdanje partnerke.

Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo na kratko naslednje: policista sta ustavila obsojenčevo vozilo in ga pozvala, da izroči predmete, ki jih ima pri sebi. Neposredno po tem je obsojenec iz žepa vzel mobilni telefon in ga odvrgel za sedež vozila. Policista sta obsojencu zasegla mobilni telefon, nato pa opravila pregled njegovega vozila. Policija je skoraj mesec dni pred tem, ko je policijska patrulja ustavila obsojenčevo vozilo, od oškodovanke prejela prijavo več kaznivih dejanj ogrožanja varnosti. Na podlagi te prijave so policisti, kakor so navedli, že dlje časa »polagali pozornost na obsojenca z namenom ugotoviti, ali se v resnici vozi za oškodovanko in jih grozi po mobilnem telefonu«. Policista sta neposredno pred ustavitvijo obsojenčevega vozila in izvedbo postopka opazila, da je obsojenec na bencinskem servisu kupil dve kartici za polnjenje računa mobilnega telefona. To informacijo sta preverila tudi na bencinskem servisu.

Obsojenčeva obramba je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala, da so v času, ko so policisti zasegli mobilni telefon, že obstajali razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, zato bi ga morala policija poučiti v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je najprej ugotovilo, da za zaseg mobilnega telefona ni bilo pravne podlage v določbi takrat veljavnega zakona, ki je urejal naloge in pristojnosti policije. Policist je smel iz razloga javne varnosti z namenom zasega predmetov opraviti pregled osebe in stvari, ki jih je imela ta pri sebi, če je bila na podlagi njegove neposredne zaznave podana utemeljena verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki bi jih bilo v skladu z zakonom treba zaseči. Vrhovno sodišče je presodilo, da je bilo predmete na tej podlagi mogoče zaseči le, če so za to obstajali razlogi javne varnosti. Zakonodajalec je namreč s takšno ureditvijo želel odpraviti pravno praznino predvsem pri množičnih športnih prireditvah in javnih zbiranjih, kjer ni bilo zakonske podlage za zaseg določenih pirotehničnih in drugih podobnih sredstev, ker niso obstajali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

V nadaljevanju je vrhovno sodišče presojalo, ali je bil v času ustavitve obsojenčevega vozila in policijskega postopka na obsojenca že osredotočen sum, da je storil kaznivo dejanje. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali bi morala policija ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP. Z obravnavano zadevo je bilo torej ključno, ali bi moral biti obsojenec v času policijskega postopka, torej preden mu je bil zasežen mobilni telefon, seznanjen s pravico do privilegija zoper samoobtožbo.³⁰

Vrhovno sodišče je presodilo, da je v obravnavanem primeru odločilen dejanski začetek kazenskega postopka, in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Kazenski postopek zoper osumljenca se začne, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zoženo proti enemu možnemu storilcu, tako da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca kaznivega dejanja. Gre za tako imenovano "merilo obdolžitve". Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika tako vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera.

Nadalje je vrhovno sodišče preizkusilo, ali bi poziv na izročitev predmetov in zaseg mobilnega telefona lahko predstavljal kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Ta se namreč primarno nanaša na tako imenovane izjave testimonialne ali komunikativne narave. Vendar pa je treba ločiti med fizičnimi dokazi, ki izvirajo iz ali od telesa obdolženca, ki jih je od njega mogoče pridobiti neodvisno od njegove volje³¹ in med fizičnimi dokazi – predmeti, ki jih ima obdolženec v svoji posesti in utegnejo biti zanj obremenilni. Slednji poleg testimonialnih izjav spadajo med privilegije zoper samoobtožbo.

Vrhovno sodišče je sklenilo, da lahko organi pregona predmete, ki jih ima obdolženec v svoji posesti in ne pomenijo nevarnosti za policiste, ki vodijo postopek, za druge osebe ali obdolženca, pridobijo na dva načina:

– da sodišče na predlog državnega tožilstva izda odredbo za osebno oziroma hišno preiskavo;

– da obdolženec navedene predmete organom pregona na njihov poziv prostovoljno izroči, pri čemer je pogoj za prostovoljnost njegove odločitve seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo v skladu z določbo 427. člena ZKP.³² Z odločitvijo ni poseglo v tako imenovano plain view doktrino, ki omogoča policistom, da zasežejo predmete, ki niso v neposredni zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bila izdana odredba za hišno ali osebno preiskavo ali preiskavo elektronske naprave in se pri preiskavi ne iščejo, temveč kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru, kakor že rečeno, odredba za preiskavo osumljenčevega vozila ni bila izdana.

5.4 Pomen spoznavnega učinka nedovoljenega dokaza – zadeva I Ips 17977/2018 z dne 15. aprila 2021

V tej zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve neprimernega poskusa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami.

Procesno dejansko stanje je naslednje: obsojenec je zoper dva osumljenca vložil kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja ropa, ki naj bi ga storila v času, ko je od njiju kupoval osebno vozilo. Osumljenca kaznivega dejanja ropa sta bila kmalu po podaji kazenske ovadbe prijeta, z njima je bil opravljen razgovor. Po podaji kazenske ovadbe je policija z obsojencem opravila podrobni razgovor v zvezi s kaznivim dejanjem ropa, ki ga je naznanil kot oškodovanec. Iz vsebine uradnega zaznamka tega razgovora je med drugim izhajalo, da obsojenec ni znal opredeliti podatkov o nakupu osebnega vozila.³³ Obsojenčeva obramba je v postopku trdila, da ta razgovor ni bil namenjen preiskovanju kaznivega dejanja ropa, temveč zbiranju informacij o obsojencu, ki je bil takrat že osumljen storitve kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, ne da bi bil pred tem poučen o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.

Vrhovno sodišče je zatrjevano kršitev presojalo v dveh korakih:

a) Presoja, ali je bil kršen privilegij zoper samoobtožbo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da iz pisnega gradiva policije ni mogoče jasno razbrati okoliščin, od katerih je odvisna presoja, ali je bil obsojencu kršen privilegij zoper samoobtožbo.³⁴ Presodilo je, da stališče sodišč nižje stopnje, da ob podrobnem razgovoru še niso bili izpolnjeni pogoji za pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ne zadosti zahtevam po učinkovitem sodnem varstvu procesnih jamstev. Nadaljevalo je, da težava ni v tem, da so sodišča ta dejstva ugotovila z zaslišanjem policistov, temveč da je za dokazno oceno njihove izpovedbe pomembno dejstvo, da so policisti opustili svoje dolžnosti zakonitega in verodostojnega beleženja procesnih okoliščin, pomembnih za zagotovitev sodnega varstva osumljenčevega položaja. Sklenilo je, da je v obravnavanem primeru podana kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker sodišče pri presoji, da ni bila podana kršitev privilegija zoper samoobtožbo, ni upoštevalo, da dokazne prepovedi ne vzpostavljajo le zahteve po opustitvi in izločitvi dokaznega gradiva, ki izvira iz kakšne prepovedi, ampak tudi pozitivno obveznost zagotovitvi učinkovito sodno varstvo takšne kršitve.

Ob upoštevanju takšnih razlogov sodbe na prvi pogled kaže, da je treba izpodbijano pravnomočno sodbo razveljaviti. Vendar se vrhovno sodišče pri tem ni ustavilo, temveč je opravilo drugi korak presoje, ki se nanaša na spoznavni prispevek obsojenčeve izjave.

b) Presoja, ali se izpodbijana sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo

Vrhovno sodišče je namreč ugotovilo, da opisano ravnanje policije še ne pomeni, da je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana le, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo dokazne prepovedi. Ni pomembno le, ali je bila zaradi tega, ker uradni zaznamek ni bil izločen iz spisa, obsojencu kršena kakšna ustavna pravica, temveč tudi, ali sodba temelji na takšnem dokazu. Povedano drugače; pomembna je presoja, ali je ravnanje državnih organov v predkazenskem postopku, s katerim so kršene ustavne pravice obdolžencev, v (spoznavni) vzročni zvezi z obsodilno sodbo.

V obravnavanem primeru je vrhovno sodišče ugotovilo, da ugotovljena kršitev privilegija zoper samoobtožbo ni v pravno odločilni zvezi z izpodbijano obsodilno sodbo. Zaznamek, v katerem je navedena vložnikova izjava, sicer ni bil izločen iz spisa, vendar pa njegova vsebina ni vplivala na izrek obsodilne sodbe. Sodba namreč temelji na dokazih, pridobljenih neodvisno od spornega uradnega zaznamka.³⁵ Izpodbijana sodba torej ne temelji na spornih izjavah osumljenca, zato je vrhovno sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

5.5 Sodišče mora pri presoji izločitve dokazov preprečevati procesne zlorabe – zadeva I Ips 25975/2017 z dne 17. decembra 2020

V tej zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. Obsojenčeva zagovornica je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za izločitev nedovoljenih dokazov, in hkrati zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega.

Prvo vprašanje, na katerega je moralo odgovoriti vrhovno sodišče, je bilo, ali je mogoče zahtevo vložiti tudi zoper sklep o (ne)izločitvi dokazov. Odgovor na to vprašanje je nikalen. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je odločanje o dovoljenosti dokazov v fazi predobravnavnega naroka le „tako imenovani stranski rokav“ odločanja o glavni stvari, zato s pravnomočnostjo sodbe sklep o (ne)izločitvi dokazov izgubi svojo samostojnost in postane del pravnomočne sodbe. Pri tem je treba upoštevati tudi, da sklep o (ne)izločitvi dokazov nima učinkov v res iudiciata; če se na glavni obravnavi oziroma v pritožbenem postopku ugotovijo nove okoliščine v zvezi z nedovoljenostjo dokazov, ki so bili že presojeni v pravnomočnem sklepu, ne pride do obnove kazenskega postopka, temveč lahko sodišče samo do pravnomočnosti sodbe odloči drugače, kakor je bilo odločeno s sklepom, s katerim je bila presojena zakonitost dokazov.

Procesno dejansko stanje, pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, je naslednje: obsojenčeva zagovornica je na predobravnavnem naroku podala obsežni predlog za izločitev nedovoljenih dokazov. Sodišče prve stopnje je predlog za izločitev dokazov zavrnilo, njegovo odločitev je potrdilo pritožbeno sodišče. Sodišče je v obravnavani zadevi razpisalo več narokov za glavno obravnavo. Obsojenec je sprva kaznivo dejanje zanikal, na eni od naslednjih glavnih obravnav pa je kaznivo dejanje priznal, ker da „sprejema ponudbo, ki mu jo je dalo državno tožilstvo.“ Sodišče je razglasilo sodbo na podlagi priznanja krivde.

Kljub obsojenčevemu priznanju krivde je njegova zagovornica zoper sodbo vložila pritožbo, v kateri je v celoti ponovila očitke iz zahteve za izločitev dokazov in uveljavljala kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, v obrazložitvi sodbe pa se je sklicevalo na že pravnomočni sklep o neizločitvi dokazov. Zoper to sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ima ravnanje obsojenčeve obrambe v tem primeru vse lastnosti zlorabe procesnih pravic.³⁶ Pri presoji se je najprej oprlo na svojo že utrjeno sodno prakso, da obdolženec s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde in s priznanjem krivde na predobravnavnem naroku oziroma med glavno obravnavo, ne priznava pravne opredelitve kaznivega dejanja, temveč objektivna in subjektivna dejstva, ki so zajeta v obtožbenem očitku in kažejo zakonske znake določenega kaznivega dejanja. Poudarilo je, da je v pravni dogmatiki uveljavljeno stališče o neizogibni povezanosti med dokazi in dejstvi; dokazno gradivo je podlaga za odločitev o dejstvih. Obdolženec s priznanjem krivde ali sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde s tožilstvom prizna nič več in nič manj kakor odločilna dejstva, na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo. Vrhovno sodišče je sklenilo, da je obsojenec v obravnavanem primeru ob prisotnosti svoje zagovornice krivdo priznal ob zavedanju, da je sodišče že pravnomočno odločilo o tem, da so dokazi v spisu zakoniti. S tem je priznal materialnopravno odločilna dejstva, ki temeljijo na dokazih oziroma izhajajo iz njih, za katere je bilo tedaj njemu in njegovi zagovornici znano, da so po presoji sodišča zakoniti. Povedano drugače; s tem, ko je obsojenec prostovoljno priznal krivdo, je priznal tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi, na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti, zato je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri je vložnica ponovno uveljavljala kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pomenila očitno zlorabo procesnih upravičenj, ki ne sme uživati pravnega varstva. Še več: očitna zloraba procesnih pravic v tem primeru ni le vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, temveč tudi vložitev pritožbe zoper sodbo sodišče prve stopnje iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v kateri je zagovornica ponovila pritožbene trditve, ki so bile uperjene zoper sklep o neizločitvi dokazov in jih je sodišče pred tem že pravnomočno preizkusilo. Ker pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu ne bi smelo (vsebinsko) obravnavati, je jasno, da obsojenčevi obrambi še toliko manj pripada pravica do izrednega pravnega sredstva.³⁷

5.6 Kršitve dokaznih prepovedi, ki jih storijo državni organi, je mogoče upoštevati le, če obstaja vzročna zveza med njihovim ravnanjem in obsodilno sodbo – zadeva I Ips 35324/2018 z dne 17. junija 2021

V tej zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj umora iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov.³⁸ Obsojenčeva obramba je v zahtevi za varstvo zakonitosti trdila, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti del izjave priče, ki jo je ta podala na glavni obravnavi, ko je izpovedala, da je slišala policista, ki je na obsojenca dvakrat močno na glas zakričal: „Kaj si naredil, vklenjeni in na tleh ležeči obsojenec pa mu je odgovoril, da v kuhinji leži tudi njegova sestra, enako kot on na dvorišču, ter, da njegova sestra ne bo več lagala na sodišču.“

Vrhovno sodišče je takšne trditve obsojenčeve obrambe zavrnilo. Sodba je pomembna z dveh vidikov:

Prvič: vrhovno sodišče je ponovilo že znano stališče, da je kršitve dokaznih prepovedi, storjene v predkazenskem postopku, mogoče upoštevati le, če obstaja vzročna zveza med njihovim ravnanjem in obsodilno sodbo. Presodilo je, da v spoznavnem pomenu izpovedba priče, na katero se pravnomočna sodba ne opira, ni v nikakršni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. Sklenilo je, da dokaz, ki sploh ni vir dejstev, čeprav je bil v dokaznem postopku izveden, ni opora sodbe.

Drugič: vrhovno sodišče je (ponovno) potrdilo, da je tudi v našem pravnem sistemu mogoče uporabiti izjeme pri izločitvi dokazov, ki jih je uveljavila ameriška sodna praksa.³⁹ Presodilo je, da izjava osumljenca, ki jo je dal, še preden je bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, in ki jo je ponovila priča na glavni obravnavi, ni vplivala na pridobivanje dokazov. Ta izjava osumljenca bi bila lahko pomembna le glede odkritja njegove sestre, ki je hudo poškodovana ležala v kuhinji, in motiva kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je sklenilo, da bi policisti (tudi neodvisno ob obsojenčeve izjave) ob ogledu odkrili takrat hudo poškodovano oškodovanko.

5.7 Posebnosti presoja zakonitosti dokazov, pridobljenih od zasebnikov – zadeva I Ips 26906/2014 z dne 22. julija 2021

Samo z jezikovno razlago določbe 18. člena ZKP ni mogoče ugotoviti razlikovanja med položaji, kadar ustavne pravice pri pridobivanju dokazov kršijo državni organi, in med položaji, ko jih kršijo posamezniki.⁴⁰ ZKP namreč prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo, ne določa pa, kdo je takšne dokaze pridobil.⁴¹ Po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča je treba tehtati med prizadetima ustavnima pravicama, kadar sta pri pridobivanju dokazov neposredno ogroženi dve ustavni pravici, in sicer določena ustavna pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani. Bistveno je, da vrhovno sodišče v primerih, ko je dokaz pridobljen od zasebniku, loči med posegom v pravico in med kršitvijo pravice. Poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve.⁴² Vrhovno sodišče tako tehta v primerih, ko so bili dokazi, ki bi bili lahko predmet izločitve, pridobljeni od zasebnika, in sicer po načelu sorazmernosti že v prvem koraku, ko se sprašuje, ali je kršitev (zasebnosti) navkljub posegu sploh podana. Če ugotovi, da do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, tudi razloga za sankcijo z izločanjem tega dokaza ni. Vrhovno sodišče tako v svoji sodni praksi do drugega koraka odločanja o izločitvi dokaza – tehtanja o tem, ali je kršitev pravice do zasebnosti treba sankcionirati z izločitvijo dokaza, sploh ne pride.⁴³

Praksi razločevanja med dokazi, pridobljenimi od zasebnika, in med dokazi, ki jih pridobijo državni organi, je vrhovno sodišče ostalo zvesto tudi v sodbi I Ips 26906/2014 z dne 22. julija 2021. V tej zadevi je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je obsodilno sodbo med drugim oprlo na video posnetek nadzornih kamer, ki je prikazoval uvoz obsojenkinega vozila v garažno hišo neposredno po prometni nesreči, s kraja katere je obsojenka pobegnila. Obsojenkina obramba je ves čas kazenskega postopka trdila, da bi moralo sodišče video posnetek kot nezakoniti dokaz izločiti.

Vrhovno sodišče se je pri presoji ugovorov med drugim oprlo na svojo ustaljeno sodno prakso v primerih, kadar dokaza, ki je predmet izločitve, niso pridobili državni organi, temveč zasebnik. Izhajalo je s stališča, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar posameznikovi pravici do zasebnosti stoji nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. Presodilo je, da je v obravnavanem primeru dokaz z video posnetkom pridobil zasebnik – upravnik garažne hiše, nastal pa je neposredno po izvršenih kaznivih dejanjih.

Ta zadeva pa se od obstoječe sodne prakse razlikuje v tem, da dokaz ni nastal med izvrševanjem kaznivega dejanja oziroma v zvezi z izvrševanjem kaznivega dejanja, temveč nepovezano s tem zaradi običajnih namenov izvajanja video nadzora v garažnih hišah. Vendar pa je vrhovno sodišče presodilo, da ta (drugačna) okoliščina ne vpliva odločilno na uporabnost metode tehtanja. Ob nastanku, pridobitvi in uporabi video posnetka v kazenskem postopku je zaradi izvršenega kaznivega dejanja še vedno obstajalo nasprotje nasprotujočih si z ustavo zavarovanih interesov obsojenke in oškodovanca, kar zahteva njihovo uravnoteženje oziroma pomiritev. Sklenilo je, da je pri nasprotju pravice obsojenke do zasebnosti iz 35. člena ustave na eni in pravic oškodovanca do nedotakljivosti življenja, osebnega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti njegove telesne in duševne celovitosti na drugi strani, treba dati prednost temeljnim ustavnim pravicam oškodovanca. Ob okoliščinah, v katerih je bil pridobljen dokaz z video posnetkom, ustavna vsebina tehtanja pravic zahteva, da se varstvo obsojenkine informacijske zasebnosti umakne drugim oškodovančevim ustavnim pravicam.

6. SKLEP

Že stari Rimljani so rekli ex facti ius oritur.⁴⁴ V naravi vsakega še tako strogega in trdnega pravnega pravila je, da ga praksa vedno skuša omiliti tako, da poišče številne izjeme oziroma odstope od njega.⁴⁵ Temeljno vprašanje v zvezi z izločitvijo torej je, ali je mogoče v novejši sodni praksi vrhovnega sodišča prepoznati zametke utilitarističnega izločevanja dokazov. Odgovor na to vprašanje je nikalen. Čeprav številni menijo, da je zakonodajalec v določbi drugega odstavka 18. člena ZKP izločitev dokazov zastavil preširoko in preveč dosledno, pa zakonske ureditve (brez ustrezne normativne spremembe) ni mogoče razlagati tako, da bi nedopustni posegi državnih organov v človekove pravice in svoboščine konvalidirali s sklicevanjem na težo kaznivega dejanja in varstvo drugih pravnih dobrin v kazenskem postopku. Tega se v svoji sodni praksi zaveda tudi vrhovno sodišče, ki zavrača uporabo utilitarističnega pristopa k izločitvi.

Kljub temu pa vrhovno sodišče še zlasti v nedavnih odločbah, navedenih v obravnavanem prispevku, pri presoji o (ne)dovoljenosti dokazov sprejema stališča oziroma usmeritve, ki nižjim sodiščem vendarle omogočajo nekoliko strožji pristop pri presoji ugovorov, ki se nanašajo na izločitev nedovoljenih dokazov. Ta stališča je strnjeno mogoče povzeti v nekaj točkah:

– sodišče ima pravico in dolžnost, da izvede dokazni postopek (na primer z zaslišanjem oseb, ki so sodelovale pri zbiranju dokazov, za katere obramba zatrjuje, da so nezakoniti) in šele po tako izvedenem dokaznem postopku odloči o izločitvenih zahtevkih obrambe;

– pri presoji kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je kršitve dokaznih prepovedi mogoče upoštevati samo, če obstaja vzročna zveza med ravnanjem državnih organov in obsodilno sodbo. Povedano drugače: pogoj za obstoj te absolutne bistvene kršitve določb ZKP je, da se izpodbijana sodba na dokaz, pridobljen s kršitvijo, opira;

– sodišča morajo pri sklicevanju obrambe na izločitveno pravilo preprečevati vsakršne procesne zlorabe pravic;

– kadar so predmet izločitve dokazi, ki niso bili pridobljeni z oblastvenim posegom v obdolženčeve pravice, temveč z ravnanjem zasebnikov, morajo sodišča po metodi tako imenovane praktične konkordance ob uporabi načela sorazmernosti opraviti tehtanje med dvema nasprotnima, ustavno varovanima pravicama in ugotoviti, kateri izmed njiju je treba dati prednost;

– tudi v slovenskem pravu je mogoče uporabiti izjeme (neizogibnega odkritja, neodvisnega vira in zbledelega madeža), ki jih je oblikovala ameriška sodna praksa in ki lahko prekinejo vzročno zvezo.

Ob upoštevanju teh smernic vrhovnega sodišča tudi slovenska, čeprav absolutna oblika izločitve dokazov, vendarle ni tako trda in absolutna, kakor se morda zdi na prvi pogled.

LITERATURA:

- Dežman, Z. in Erbežnik, A. (2003): Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana.

- Erbežnik, A. (2009): Vprašanje ekskluzije: Primerjava Evropskega sodišča za človekove pravice ter slovenskega in hrvaškega sistema, Revus: revija za evropsko ustavnost, št. 11.

- Gorkič, P. (2009): Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov: v slovenskem pravu?!, Pravna praksa, št. 42.

- Gorkič, P. (2014): Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, Pravna praksa, št. 5.

- Kerševan, E. (2012): Precedenčna moč odločitev Ustavnega sodišča, Pravnik, letnik 67, št. 11/12.

- Selinšek, L. (2015): Izločitev dokazov v kazenskem postopku (primerjalnopravni pogled), Pravna praksa, št. 28.

- Šošić, M. (2014): Nekaj argumentov proti utilitaristični doktrini izločanja dokazov, Pravna praksa, št. 8.

- Šugman, K. (1999): Ekskluzija dokazov in doktrina sadeža zastrupljenega drevesa, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana.

- Šugman, K. (2000): Dokazne prepovedi v kazenskem pravu, Založba BONEX, Ljubljana.

- Šugman, K. (2001): Kritična predstavitev ureditve izločanja dokazov po Zakonu o kazenskem postopku, Pravnik, leto 56, št. 4/5.

- Šugman Stubbs, K. in Gorkič, P. (2011): Dokazovanje v kazenskem postopku, GV založba, Ljubljana.

- Vavken, L. (2017): Praktična konkordanca v kazenski judikaturi, Zbornik konference kazenskega prava in kriminologije, IUS Software, GV založba, Ljubljana.

- Zobec, J. (2011): Vprašanje enotne sodne prakse, Podjetje in delo, letnik 37, št. 6/7.

- Zrlić, A. (2019): Izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo, magistrsko diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

¹ Uradni list RS, št. 63-2168/94 z dne 13. oktobra 1994.

² Uradni list SFRJ, št. 4/77.

³ Glej Dežman in Erbežnik: nav. delo, str. 605.

⁴ Tako Šugman (2000): nav. delo, str. 243.

⁵ Glej Šugman (2001): nav. delo, str. 199.

⁶ Podrobneje o tem Šugman (2000): nav. delo, str. 247.

⁷ Na primer zadeva Wolf v. Colorado.

⁸ Na primer zadeva Elkins v. United States.

⁹ Na primer zadeva Mapp v. Ohio.

¹⁰ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-92/96 z dne 28. marca 2002.

¹¹ Glej Šugman (2000): nav. delo, str. 247.

¹² Podrobneje o tem glej Dežman in Erbežnik: nav. delo, str. 607.

¹³ Primerjaj na primer sodbe v zadevah Stone v. Powell, Bivens v. Bivens v. Six Unknown Named Agents, Harris v. New York, Oregon v. Elstad, Michigan v. Tucker, United States v. Patane in druge.

¹⁴ O tem glej Erbežnik: nav. delo, str. 183–208.

¹⁵ Podrobneje o praksi ESČP v zvezi z izločitvijo dokazov zlasti v povezavi s privilegijem zoper samoobtožbo glej Zrlić: nav. Delo.

¹⁶ Primerjaj npr. zadevi Jalloh proti Nemčiji in Gäfgen proti Nemčiji.

V prvi zadevi so policisti opazili, kako je osumljenec pogoltnil vrečko s prepovedano drogo. Državni tožilec je odredil zdravniku, da osumljencu predpiše zdravilo, ki spodbudi bruhanje. Zdravilo so mu prisilno aplicirali skozi cev, ki so jo speljali skozi nos v želodec, poleg tega pa so mu ga vbrizgali tudi z injekcijo. Osumljenec je nato izbruhal vrečko z zelo majhno količino kokaina. Na podlagi tega dokaza je bil obsojen na pogojno kazen zaradi preprodaje mamil. ESČP je presodilo, da v konkretnem primeru javni interes po obsodbi ni bil dovolj močan, da bi lahko upravičil uporabo spornega dokaza na sojenju, saj je šlo le za uličnega prodajalca, ki je prodajal manjše količine drog in mu je bila izrečena le nekajmesečna pogojna obsodba. Takšno stališče pa lahko vodi v sklep, da vsi obdolženci nimajo enakih pravic v zvezi z izločitvijo dokazov, temveč je pri storilcih hujših dejanj bolj upravičena uporaba prisilnih sredstev.

V drugem primeru pa je policija obravnavala posameznika, ki je bil osumljen, da je ugrabil enajstletnega dečka, ga umoril, skril njegovo truplo, od njegovih staršev pa zahteval milijonsko odkupnino. Policist, ki je verjel, da je deček še živ, je osumljencu grozil, da mu bo posebej izurjena oseba povzročila nevzdržne bolečine, če ne bo razkril njegove lokacije. Po nekaj minutah groženj je osumljenec razkril lokacijo trupla in priznal, da je dečka umoril. ESČP je na vprašanje, ali lahko policist osumljencu grozi z mučenjem, če verjame, da bi s tem rešil življenje otroka, odgovorilo negativno z vidika dopustnosti dejanja. Z vidika izločitve dokazov pa odgovor ni bil takoj jasen. Težko si je namreč zamisliti primer, ko bi bil javni interes po kaznovanju storilca višji kakor v tem primeru.

¹⁷ Podrobneje o tem glej Selinšek: nav. delo, str. 22.

¹⁸ Primerjaj Šošić: nav. delo, str. 15. Avtor stališče izpelje iz načela ločenosti posameznih vej oblasti ter posledično vezanosti sodišča na ustavo in zakone.

¹⁹ Podrobneje o tem glej Gorkič (2009): nav. delo, str. 6–8.

²⁰ Primerjaj Šugman Stubbs in Gorkič: nav. delo, str. 59–63.

²¹ Te izjave same po sebi niso pridobljene nezakonito, vendar je zanje predvidena izločitev.

²² Ta preskus obsega dve fazi. V prvi se vprašamo, ali dokaz neposredno izhaja iz zlorabe nezakonitosti oziroma ali obstaja vzročna zveza med nezakonitostjo in spornim dokazom, v drugi pa, ali je bil sporni dokaz pridobljen z aktivnim izkoriščanjem prvotne nezakonitosti. Če na katero izmed vprašanj odgovorimo negativno, doktrine sadežev zastrupljenega drevesa ne moremo uporabiti.

²³ Stare decisis et non quieta movere.

²⁴ Primerjaj Kerševan: nav. delo.

²⁵ Primerjaj na primer Zobec: nav. delo, str. 1308–1320.

²⁶ Tako tudi Kerševan: nav. delo, str. 814. Avtor opozarja, da je sodba v kontinentalnem pravnem sistemu lahko pravilna in zakonita, čeprav v njej ni vsebovano opredeljevanje do vsebine argumentov, ki izhajajo iz različnih predhodnih odločitev sodišč.

²⁷ Osrednji vir podatkov tožilstva sta bili obvestili DEA, v katerih je bila povzeta informacija, ki jo je sporočil zaupni informator o namenu priprav katamarana.

²⁸ Presodili sta, da podatki, ki jih je sporočil informator, niso bili izključni vir podatkov o namenu osumljencev. Državno tožilstvo je informatorjeve podatke ocenilo glede na znane podatke o preteklih ravnanjih obsojencev, to je podatkov o njuni predkaznovanosti, dogovarjanju za nadaljnji promet s prepovedanimi drogami in o stikih z osebami, vpletenimi v trgovino s prepovedanimi drogami.

²⁹ V obravnavanem primeru sta sodišči pravilno prepoznali, da listine (uradni zaznamki policije), ki jih je pri svojem delovanju sestavila policija, niso zadostna podlaga za odločanje o izločitvenih zahtevkih obrambe. Zato je sodišče prve stopnje z izčrpnim zaslišanjem sodelujočih policistov izvedlo ustrezen dokazni postopek o dovoljenosti dokazov. Opustitev takšnega zaslišanja ne bi bila v skladu z merili poštenega postopka, saj bi pomenila, da je sodišče obrambi odreklo pravico do primernih možnosti za pripravo obrambe, ki so jo obsojenčevi zagovorniki gradili na zatrjevanju kršitev dokaznih prepovedi.

³⁰ Ta presoja je ustrezna predvsem zato, ker obsojenec ni odvrgel mobilnega telefona za sedež vozila takoj, ko sta policista ustavila njegovo vozilo, temveč šele med policijskim postopkom po tem, ko so ga organi pregona pozvali, naj izroči predmete, ki jih ima pri sebi.

³¹ Na primer prstni odtisi, sapa, vzorec krvi in urina, telesna tkiva, namenjena za testiranje DNK, vzorec glasu in podobno.

³² Pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu je namreč nastal precejšen dvom, ali je bil v času, ko je obsojenca ustavila policija in mu je bil na poziv policije zasežen mobilni telefon, ki je postal dokaz v kazenskem postopku, obstoj suma, da je storil kazniva dejanja na škodo oškodovanke nanj že osredotočen.

³³ Ni znal povedati za katero znamko, tip in barvo vozila je šlo in podobno, niti ni vedel pojasniti, zakaj je vozilo kupoval na odročnem, neosvetljenem in od glavnih cest oddaljenem kraju.

³⁴ Iz uradnega zaznamka o podrobnem razgovoru, ki je bil sestavljen nekaj mesecev po tem razgovoru, namreč ni mogoče razbrati, kako je potekalo časovno izrazito zgoščeno dogajanje v noči, ko je obsojenec vložil kazensko ovadbo, ko sta bila osumljenca kaznivega dejanja ropa, ki sta bila dejansko za obsojenca obremenilni priči, prijeta in ko je bil z obsojencem opravljen podrobni razgovor.

³⁵ V uradnem zaznamku obsojenec dejanja ni priznal, niti ni navedel drugih podatkov, ki bi prispevali k razkritju njegovega ravnanja, ki se mu očita v obsodilni sodbi.

³⁶ Pri tem se je oprlo na latinski pravni rek: ex dolo malo non oritur actio – tisti, ki mu je mogoče očitati nepošteno ravnanje, ne more zahtevati pravnega varstva, da bi zavaroval pravne učinke, ki so nastali na tej podlagi. Poudarilo je še, da v kazenskem pravu prepoved zlorabe procesnih pravic zahteva, da v konkretnem procesnem dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen. Če ta konkretni namen procesnega jamstva nasprotuje njegovemu objektivnemu namenu, procesnemu jamstvu, ki je predmet zlorabe, odrečemo pravne posledice.

³⁷ Da je šlo v obravnavnem primeru za očitno zlorabo procesne pravice, je vrhovno sodišče sklepalo tudi na podlagi okoliščine, da si je obsojenec s priznanjem krivde vnaprej zagotovil nižjo izrečeno kazen, nato pa je sodbo sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijal (ob upoštevanju načela prepovedi reformatio in peius) brez nevarnosti, da bi kakor koli poslabšal svoj položaj.

³⁸ Žrtvi je večkrat udaril po glavi s kovinsko palico.

³⁹ Gre predvsem za izjeme neizogibnega odkritja, neodvisnega vira in zbledelega madeža.

⁴⁰ Primerjaj Šugman (1999): nav. delo, str. 392.

⁴¹ Tako Gorkič (2014): nav. delo, str. II–VIII.

⁴² Razlikovanje je najbolj preprosto ponazoriti na konkretnem, poenostavljenem primeru. Oškodovanec, ki mu storilec grozi z umorom, njegove grožnje brez vrednosti storilca posname z mobilnim telefonom, posnetek pa nato predloži organom pregona. S svojim ravnanjem je oškodovanec nedvomno posegel v pravico storilca, ni pa je kršil, ker je bil njegov poseg ustavno dopusten.

⁴³ Obširno o tem Vavken: nav. delo, str. 74–98.

⁴⁴ Pravo raste iz dejstev.

⁴⁵ Takšen primer je na primer nerazvezljivost zakona v več stoletja starem kanonskem pravu. Od tega trdega pravila je praksa postopoma izoblikovala številne izjeme. V novejšem času pa je v civilnem pravu znan primer tako imenovane teorije o realizaciji, ki je že v času strogega pozitivističnega socialističnega prava omilila trdoto določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) s tem, da je veljavna tudi pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni strani v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2023

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.