<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba II U 140/2014

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2015:II.U.140.2014
Evidenčna številka:UM0012420
Datum odločbe:21.10.2015
Senat, sodnik posameznik:Vlasta Švagelj Gabrovec (preds.), Violeta Tručl (poroč.), Sonja Kočevar
Področje:REVIDIRANJE
Institut:ocenjevanje vrednosti podjetij - dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij - kršitev pravil ocenjevanja vrednosti podjetij - odvzem dovoljenja - uvedba postopka odvzema dovoljenja

Jedro

Za nadzor pooblaščenih ocenjevalcev podjetij - tudi, ko ti pripravljajo poročila oziroma mnenja po ZFPPIPP - je pristojna Agencija za javni nadzor nad revidiranjem.

Pooblaščeni ocenjevalec je pri izdelavi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja o načrtu finančnega prestrukturiranja po 146. členu ZFPPIPP vezan na Hierarhijo standardov ocenjevanja vrednosti, v skladu s Hierarhijo pa mora upoštevati tudi Pojasnilo 7. Ne drži torej tožbena navedba, da lahko pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij sam izbere načela, metode in standarde, po katerih bo podal svoje mnenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo št. 10.00-22/2013 z dne 21. 10. 2013 je tožena stranka odločila, da se začne postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca tožeči stranki, ker iz: poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij po 146. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) družbe A. d.d. na dan 30. 9. 2012, načrta finančnega prestrukturiranja družbe A. d.d., poročila o ocenjevanju vrednosti 24,25 % deleža v lastniškem kapitalu družbe B. d.o.o. na dan 30. 9. 2012, poročila o oceni vrednosti nepremičnin A. d.d. na dan 30. 9. 2012, analize uresničljivosti projekcij poslovanja v okviru načrta finančnega prestrukturiranja družbe A. d.d. in seznama obveznosti družbe A. d.d. na dan 30. 9. 2012 in 21. 12. 2012 izhaja utemeljen sum, da je tožnica pri pripravi poročila izdelanega za naročnika A. d.d. kršila 88. člen Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2).

S sklepom Agencije za javni nadzor nad revidiranjem št. 10.00-22/2013-2 z dne 27. 2. 2014 je bilo odločeno, da se zavrne zahteva tožeče stranke za izločitev članice strokovnega sveta mag. C.C., z odločbo z isto št. in z istim datumom pa je bilo odločeno, da je tožnica pri pripravi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v skladu s 146. členom ZFPPIPP A. d.d. na dan 30. 9. 2012, izdelanega za naročnika A. d.d., kršila 88. člen ZRev-2 in 146. člen ZFPPIPP, vse to pa v povezavi s Pojasnilom 7, ki določa podrobnejšo vsebino posameznih sestavin določila.

Iz opravljenega nadzora nad opravljanjem nalog pooblaščene ocenjevalke izhaja, da je kršila pravila ocenjevanja vrednosti s tem, da:

A. je v poročilu upoštevala 46 % diskont na vrednost dolgoročne finančne naložbe v najpomembnejšo naložbo družbe A. d.d. in sicer B. d.o.o. ob predpostavki prisilne prodaje in to kljub temu, da iz poročila o ocenjevanju vrednosti 24,25 % deleža v lastniškem kapitalu B. d.o.o. na dan 30. 9. 2012 izhaja 40 % diskont, upoštevajoč povprečno ocenjeno vrednost tako za primer prisilne poravnave kot za stečaj. To je vplivalo na izračun deleža poplačila upnikov, pri čemer je prav uporaba tega diskonta odločilno vplivala na to, da se je prisilna poravnava za upnike izkazala za bolj ugodno rešitev od stečaja. Tako je mnenje tožeče stranke, da bodo upniki bolje poplačani v primeru prisilne poravnave kot v primeru stečaja, glede na uporabljene predpostavke neustrezno in napačno ter v nasprotju s 5.c točko Pojasnila 7 (točka 2.A izreka).

B. v poročilu predvidela, da bo z ločitvenimi upniki A. d.o.o. dosežen reprogram obveznosti s štiriletnim moratorijem na poplačilo glavnice ter z znižanjem obrestne mere na 3 %, za kar pa družba do izdaje mnenja ni pridobila soglasja ločitvenih upnikov. Načrt prisilne poravnave bi moral vsebovati pogodbeno prevzete ročnosti poplačila dolgov, hkrati pa bi moral predvideti poplačilo zavarovanih obveznosti po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi (torej v letu 2013 in ne z odlogom). Pomembna predpostavka načrta finančnega prestrukturiranja je v nasprotju z določbo drugega odstavka 144. člena ZFPPIPP, kar bi morala pooblaščena ocenjevalka prepoznati. Poleg tega bi morala oceniti realnost te predpostavke, saj zanjo v načrtu finančnega prestrukturiranja ni nobenih dokazov, da je ta predpostavka uresničljiva. S tem je pooblaščena ocenjevalka kršila 4. točko Pojasnila 7, saj je pri analiziranju podlag za pripravo mnenja upoštevala navedeno predpostavko kot realno, kar je vplivalo na izračun deleža poplačila terjatev upnikov v korist prisilne poravnave (točka 2.B izreka).

C. so projekcije bodočega poslovanja, ki so predvidene v načrtu finančnega prestrukturiranja in potrjene v okviru poročila preoptimistične in nerealne, saj ne odražajo logične korelacije ne s preteklim poslovanjem družbe A. d.d. ne z bodočim razvojem dogodkov. V projekciji so izrazito nizko ocenjeni stroški storitev, skladno s predpostavko znižanja obrestne mere na 3 % nerealno nizko ocenjeni finančni odhodki, medtem ko so finančni prihodki planirani na nerealno visoki ravni 680.000,00 € letno in to kljub temu, da tega ne podpirajo niti pretekli rezultati A. niti analiza dobičkonosnosti in dividendne politike naložb v lasti A. d.d.. Projekcija tudi ne predvideva nikakršnih novih slabitev naložb. S tem je tožnica kot pooblaščena ocenjevalka kršila 3. točko Pojasnila 7 in Slovenskega poslovno finančnega standarda 1, točke 1.2, podtočke 1.2.1. a) in b) ter podtočke 1.2.2., e) in f), saj pooblaščena ocenjevalka ni ustrezno analizirala projekcij predračunskih računovodskih izkazov in predpostavk, na katerih je bila pripravljena projekcija predračunskih računovodskih izkazov dolžnika, ki je predmet pregleda pooblaščenega ocenjevalca (točka 2.C izreka).

Kršitve pravil ocenjevalca vrednosti navedene v točkah 2.A, 2.B in 2.C izreka te odločbe pomenijo kršitev 88. člena ZRev-2. Zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz točk 2.A in 2.B izreka te odločbe je mnenje pooblaščene ocenjevalke v zvezi s 146. členom ZFPPIPP napačno, zaradi kršitve pravil ocenjevanja vrednosti iz točke 2.B izreka te odločbe pa je mnenje pooblaščene ocenjevalke v zvezi z 146. členom ZFPPIPP tudi zavajajoče, zato Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (Agencija) v skladu z 99. členom in ob upoštevanju 100. člena ZRev-2 pooblaščeni ocenjevalki izreka odvzem dovoljenja Slovenskega Inštituta za revizijo št. DOP-1/00-17 z dne 3. 3. 2001 za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, nazadnje podaljšanega do 3. 3. 2015 z odločbo št. DOP-P-1/13-241 z dne 14. 2. 2013. Ukrep odvzema dovoljenja iz prejšnjega odstavka se ne bo izvršil, če pooblaščena ocenjevalka v preizkusni dobi dveh let od dneva pravnomočnosti te odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin.

Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija na podlagi zgoraj navedenih listinskih dokazov z odločbo z dne 21. 10. 2013 začela postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca zoper tožečo stranko in ji v izreku odločbe o začetku postopka določila 30 dnevni rok za predložitev izjave o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja. Izjavo je tožnica podala 4. 12. 2013.

Tožnica je v tej izjavi zahtevala, da se iz postopka odločanja izloči članica strokovnega sveta Agencije mag. C.C. Glede tega Agencija pojasnjuje, da je bila družba B. d.o.o. leta 2007 z zakonom prenesena v upravljanje na SOD d.d., od prenosa dalje pa Ministrstvo za finance s to naložbo ni upravljalo. Mag. C.C. je leta 2009 kot sekretarka v direktoratu za javno premoženje na Ministrstvu za finance sodelovala pri pripravi odzivnega poročila računskemu sodišču, v tem poročilu pa so bili predlagani in kasneje izvedeni popravljalni ukrepi, povezani s prenosom naložbe B. d.o.o. na SOD in izkazovanjem javnega dolga države. Tako odzivno poročilo, kot tudi popravljalni ukrepi niso povezani z ocenjevanjem vrednosti družbe B. d.o.o. in niso v nikakršni povezavi s kakršnimikoli postopki v zvezi z družbo A. d.d. in njeno prisilno poravnavo oziroma sedaj že stečajnim postopkom. V času priprave odzivnega poročila imenovana ni sodelovala z nobenim od vpletenih predstavnikov kapitala, saj so se zahteve Računskega sodišča nanašale zgolj na popravljalne ukrepe v pristojnosti Ministrstva za finance in Vlade RS. Ker C.C. tudi sicer ni povezana s konkretnim postopkom, ni izpolnjen noben razlog za izločitev.

V nadaljevanju Agencija pojasnjuje razloge, iz katerih se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da Agencija ni pristojna za odločanje v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče RS je v že v zadevi G 52/2011 odločalo v zvezi s tožbo proti odločbi Agencije, ki je pooblaščenemu ocenjevalcu izrekla ukrep nadzora zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti v zvezi s pripravo poročila po 146. členu ZFPPIPP. Razen tega določbi šestega in sedmega odstavka 146. člena ZFPPIPP govorita o odškodninski odgovornosti pooblaščenega ocenjevalca in ne o sankciji. Ukrepi nadzora, ki jih izreka Agencija, so namenjeni zagotavljanju strokovnosti pri delu pooblaščenih ocenjevalcev in v skrajnem primeru, da pooblaščenega ocenjevalca zaradi nestrokovnega dela z odvzemom dovoljenja izloči iz trga. Izvajanje ukrepov nadzora s strani Agencije torej ne posega v pristojnost sodišča po ZFPPIPP.

Glede očitkov tožeče stranke o nedovoljenem vplivu na postopek Agencije, pri čemer navaja mnenje družbe D. d.o.o., ki naj bi bilo neustrezno uporabljeno, Agencija pojasnjuje, da je v skladu z ZRev-2 pri odločanju samostojna. Za izdajo odločbe o začetku postopka zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, kar določa 138. člen ZRev-2. Podatke lahko pridobi od Inštituta, ki opravlja določene naloge nadzora po zakonu, lahko pa tudi iz drugih virov, kot so npr. pobude fizičnih in pravnih oseb. Ali bo razpoložljive informacije Agencija upoštevala in na njihovi podlagi začela postopek, je stvar njene lastne presoje, kot to določa tretji odstavek 18. člena ZRev-2.

Odločba o začetku postopka in odločba o izreku ukrepa ne temeljita na mnenju družbe D. d.o.o., temveč je Agencija opravila neodvisen pregled poročila, na podlagi katerega je pripravila odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja in končno odločbo. Agencija se pri tem ne strinja s tožnico, da je v poročilu želela zgolj enakovredno obravnavati vse upnike, torej tudi družbo E. saj je iz poročila jasno razvidno, da ta družba ne spada med navadne upnike, na katere prisilna poravnava lahko vpliva, temveč med ločitvene, saj je njena terjatev zavarovana. Enakovredna obravnava je možna le znotraj istovrstnih terjatev do družbe, ne pa tudi za upnike, ki imajo terjatve zavarovane in lahko uveljavljajo zavarovanje za poplačilo le-teh. Glede postopkov v zvezi s prijavo družbe A. Agencija pojasnjuje, da ti niso povezani s tem postopkom, zato se do njih ne opredeljuje.

Glede razkritja podatkov in analiz v poročilu pooblaščenega ocenjevalca v povezavi z varovanjem poslovne skrivnosti Agencija pojasnjuje, da je že Vrhovno sodišče RS v sodbi G 52/2011 zavzelo stališče, da v primeru insolventnosti podjetja v ospredje stopijo interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikom. To pomeni, da je interese lastnikov za nadaljevanje poslovanja podjetja dovoljeno uresničevati samo v takšnem obsegu, da niso ogroženi interesi upnikov, da prejmejo plačilo svojih terjatev v največjem mogočem deležu. Poleg tega je s 137. členom ZFPPIPP še posebej podrobneje urejeno načelo razkritja finančnega položaja in poslovanja dolžnika, po katerem mora dolžnik upnikom razkriti vse informacije potrebne za njihovo odločitev o sprejetju prisilne poravnave. Zato je pravno neupoštevno sklicevanje na varstvo zaupnosti podatkov o podrobnosti poslovne politike ocenjevanega podjetja.

Ugotovljene kršitve pravil ocenjevanja pomenijo kršitev prvega odstavka 88. člena ZRev-2 in 146. člen ZFPPIPP. Po 1. alinei drugega odstavka 99. člena ZRev-2 Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če le-ta pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačna oziroma zavajajoča. Ob smiselni razlagi navedene določbe in glede na to, da je zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz točk 2.A in 2.B izreka te odločbe mnenje pooblaščene ocenjevalke v zvezi s 146. členom ZFPPIPP napačno, zaradi kršitve pravil ocenjevanja iz vrednosti točke 2.B izreka te odločbe pa je mnenje pooblaščene ocenjevalke v zvezi s 146. členom ZFPPIPP tudi zavajajoče, so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca.

Tožnici je bil izrečen opomin kot ukrep nadzora že dvakrat in sicer z odločbo Inštituta z dne 29. 10. 2007 in z odločbo Agencije z dne 25. 3. 2013. Tako je izpolnjen tudi pogoj iz tretje alinee drugega odstavka 99. člena ZRev-2. Agencija je ocenila, da bo namen ukrepa nadzora izpolnjen tudi s pogojnim odvzemom dovoljenja po prvem odstavku 100. člena ZRev-2, glede na to, da izpolnjuje pogoje za odvzem iz prve in tretje alinee drugega odstavka 99. člena pa je bilo odločeno, da se določi zakonsko najdaljša dovoljena preizkusna doba dveh let. Če bo pooblaščena ocenjevalka v preizkusni dobi storila novo kršitev, bo Agencija pogojni odvzem dovoljenja preklicala in dovoljenje odvzela, kot to določa drugi odstavek 100. člena ZRev-2.

Tožeča stranka z vloženo tožbo izpodbija zgoraj navedeno odločbo z dne 21. 10. 2013 ter sklep in odločbo z dne 27. 2. 2014. V tožbi navaja, da le-to vlaga zaradi razlogov, zaradi katerih se upravna odločba izreče za nično v skladu s 4. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), razen tega pa, ker se v zadevi ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava. Tožeča stranka zatrjuje, da tožena stranka ni stvarno pristojna za izdajo predmetne odločbe. V predmetni zadevi ne gre za izvedbo ocene vrednosti premoženja in cenilnega poročila kot takega ampak za vprašanje stopnje verjetnosti realizacije načrta finančnega prestrukturiranja po 146. členu ZFPPIPP. Zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZRev-2. Odvzem dovoljenja po drugem odstavku 99. člena ZRev-2 je namreč mogoč le v primeru, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja krši pravila ocenjevanja vrednosti. Poročilo ocenjevalca vrednosti po 146. členu ZFPPIPP pa to ni. V nadaljevanju navaja, da ima pooblaščena ocenjevalka strokovno avtonomno in diskrecijsko pravico glede na naravo poročila po 146. členu ZFPPIPP, da si izbere tako metode in standarde, po katerih bo podala svoje mnenje. Pojasnilo 7 - dajanje mnenja pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZFPPIPP ureja zgolj tehniko in splošna pravila oziroma formo, kakšno naj bo to mnenje. Razen tega je treba upoštevati, da je ZFPPIPP specialni predpis glede na ZRev-2, zato je treba uporabiti prvega. Pri tem tožeča stranka v tožbi napravi analogijo s pridobitvijo izvedenskega mnenja v pravdnem postopku in s procesnimi pravili, ki veljajo za izvedbo dokaza z izvedencem.

V tožbi tožeča stranka vztraja tudi pri svoji v postopku postavljeni trditvi, da bi morala biti članica strokovnega sveta Agencije C.C. izločena iz odločanja v predmetni zadevi. Imenovana je sodelovala pri postopku lastninjenja družbe B. d.o.o. in pri pripravi odzivnega poročila Računskemu sodišču, kar je po mnenju tožeče stranke zadosten razlog, da bi morala biti iz odločanja o zadevi izločena.

V nadaljevanju tožeča stranka opisuje razmerje med družbo E. iz Hamburga, A. d.d. in njenim deležem v družbi B. d.o.o.. Ugotavlja, da vrednost poslovnega deleža družbe A. d.d. v družbi B. d.o.o. ni sporna in izhaja iz cenitve pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij F.F. Vprašanje v zadevi je le, kdaj in v kakšnem času bo družba A. d.d. izstopila iz družbe B. d.o.o. in prejela tržno vrednost svojega poslovnega deleža. Družba A. d.o.o. je namreč izbrala zakonito možnost in za izstop iz družbe vložila tožbo na izstop in izplačilo poslovnega deleža v vrednosti 55,201.923,00 €. Večinski družbenik družbe B. d.o.o. je z namenom, da bi to preprečil, odkupil del terjatev do družbe A. d.d. od banke G. in nato v roku 16 dni predlagal stečaj družbe A. d.d.. Vse to pa je bilo namenjeno temu, da bi kot večinski lastnik družbe B. d.o.o. preprečil izplačilo na osnovi izstopa družbe A. d.d. kot družbenika iz družbe B. d.o.o.. V takšne materialne in ekonomske interese je padla tožeča stranka pri pripravi poročila po 146. členu ZFPPIPP. Te okoliščine izhajajo tudi iz ugovora proti vodenju prisilne poravnave, ki ga je podal upnik E. dne 26. 2. 2013, kateremu je bilo priloženo mnenje glede načrta finančnega prestrukturiranja družbe A. d.d., ki bi ga naj pripravila družba D. d.o.o. in sicer X.X. Pravilnosti izdaje tega mnenja Agencija ni želela preverjati. Pri tem pa vsi očitki iz izpodbijanih odločb izvirajo prav iz tega mnenja.

V nadaljevanju tožeča stranka zatrjuje, da ji tožena stranka pred izdajo odločbe po uradni dolžnosti, to je odločbe z dne 21. 10. 2013, ni dala možnosti, da se o zadevi izjavi. Te možnosti ni imela, ker ni dobila od tožene stranke poziva po drugem odstavku 104. člena ZRev-2. To pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ker ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Pri tem se sklicuje na določila ZRev-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Glede razloga za izrek ukrepa odvzema dovoljenja po točki 2.A izreka odločbe z dne 27. 2. 2014 tožeča stranka v tožbi navaja, da je po 2. točki drugega odstavka 146. člena ZFPPIPP pooblaščena ocenjevalka vrednosti upravičena po prosti presoji izbrati načela in standarde ocenjevanja vrednosti podjetja, na osnovi katerih je pripravila poročilo. Zatrjuje, da je po načelih preproste logike in ekonomskega razmišljanja primerno za primer prisilne poravnave uporabiti srednjo vrednost deleža B. d.o.o., kot ga je ocenila pooblaščena ocenjevalka F.F. Ko pa gre za scenarij stečaja, je že zaradi narave ekonomske logike primerneje vzeti pesimistični scenarij kot osnovo, saj stečaj ne more pomeniti optimističnega scenarija, niti ni upravičeno glede na stanje naložbe upoštevati srednje vrednosti. Stečaj je namreč najradikalnejša oblika, ki po empiričnih in iskustvenih podatkih iz prakse pomeni finančno najbolj pesimistične rezultate za poplačilo upnikov. V postopku stečaja tržna vrednost praviloma nikoli ni dosežena in je zato ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka vztraja, da je prisilna poravnava za upnike, razen za upnika E., ugodnejša.

V zvezi s kršitvijo iz točke 2.B odločbe z dne 27. 2. 2014 glede realnosti predpostavk načrta prisilne poravnave, tožeča stranka navaja, da gre pri poročilu po 146. členu ZFPPIPP za ocenjevanje verjetnosti, kar je druga kategorija kot ocenjevanje vrednosti premoženja. Navaja, da je v poročilu pojasnila, da soglasje ločitvenih upnikov še ni pridobljeno in da bo v primeru, da to tudi ne bo, to lahko negativno vplivalo na načrtovani denarni tok in uspešnost prisilne poravnave. Po mnenju tožeče stranke za vprašanje ocene verjetnosti to zadošča. Med ukrepi finančnega prestrukturiranja je predvideno tudi reguliranje dolžniško upniških razmerij med ločitvenimi upniki, pri čemer bo družba A. zasledovala cilj znižanja obresti za kredite s strani ločitvenih upnikov in dogovor o moratoriju na servisiranje dolga in reprogram kreditov. Družba predvideva, da bo do dogovora z ločitvenimi upniki prišlo, saj se je o tem že večkrat uspešno dogovorila tudi v preteklosti. Odloga plačila ločitvenih upnikov ZFPPIPP ne ureja, vendar ga tudi ne prepoveduje.

Glede izpodbojnega razloga k točki 2.C zatrjuje, da je bilo realno pričakovati izplačilo dividend od družbe B. d.o.o., ki je imela sklenjen dogovor, da v obdobju 2007 do 2011 ne bo izplačevala deležev iz dobička, v tem času pa je ustvarila 146 mio € dobička. Kljub temu je tožeča stranka ocenila, da je realno izplačilo deleža iz dobička družbe B. d.o.o. v znesku 2,72 mio € v štirih letih. Po njenem mnenju gre torej za povsem realna pričakovanja ob izrazito pesimističnem in kritičnem scenariju. Dodaja, da tožena stranka na opozorila družbe A. d.d. o nepravilnosti poslovnih rezultatov družbe B. d.o.o., ki jih daje v javnost, ni reagirala. Glede na to je tožeča stranka poslovna poročila družbe A. d.o.o. štela kot verodostojna.

V nadaljevanju pojasnjuje, da je družba v preteklih letih izkazovala velike stroške storitev zaradi stroškov odvetnikov, že v letu 2012 pa je pričela z drastičnim zniževanjem teh stroškov. Glede na to tožeča stranka vztraja pri tem, da je bila ocena finančnih prihodkov in odhodkov v poročilu realna in temelječa na znanih podatkih.

Glede očitka, da ni upoštevala slabitve sredstev, tožeča stranka pojasnjuje, da je družba H. d.o.o., v kateri ima družba A. d.o.o. 50 % lastniški delež, res razglasila insolventnost in je zaradi tega slabila dano posojilo družbi H. d.o.o. ne pa tudi naložbe. Tega ni storila, ker družba H. d.o.o. razpolaga z nepremičnino v ocenjeni vrednosti 12,330.864,00 € na prvovrstni lokaciji v Ljubljani. Na tej nepremičnini se dolgoročno načrtuje izgradnja poslovnega centra, kar je predvideno tudi v prostorskem načrtu za to območje. Zatrjuje, da je pripravila predmetno poročilo v skladu z vsebino Pojasnila št. 7 in predlaga, da sodišče izpodbijane akte odpravi in postopek zoper tožečo stranko ustavi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Vztraja pri svojih navedbah iz izpodbijanih odločb. Tako vztraja pri tem, da je podana stvarna pristojnost za izdajo izpodbijanih odločb in pri svoji odločitvi glede izločitve članice strokovnega sveta. Pojasnjuje, da je postopek tekel v skladu z določbami ZRev-2, tožeči stranki pa je bila dana možnost izjave po četrtem odstavku 138. člena ZRev-2.

Tožena stranka povzema razloge iz sklepa in odločbe z dne 27. 2. 2014 in dodaja, da se v okviru presoje ustreznosti ravnanja pooblaščenih ocenjevalcev pri pripravi poročila po 146. členu ZFPPIPP ne presoja tehnična izvedba in izpolnitev zahtev Pojasnila 7, pač pa vsebinska izvedba in presoja uporabljenih predpostavk, ki je potrebna za to, da pooblaščeni ocenjevalec lahko izda ustrezno mnenje o načrtu finančnega prestrukturiranja. Ne strinja se s stališčem tožeče stranke, po katerem lahko pooblaščeni ocenjevalec avtonomno izbira postopke, s katerimi bo prišel do določenih zaključkov, v poročilu pa mora le navesti s predpisi določene vsebine ne glede na to, ali so realne, le da izpolnjujejo formalne zahteve teh predpisov. Po stališču tožene stranke je takšno stališče nesprejemljivo, saj v takem primeru za pripravo mnenja ni potrebno sodelovanje pooblaščenih ocenjevalcev oziroma je takšno mnenje v insolvenčnem postopku nepotrebno oziroma zavajajoče.

Pri svojih stališčih sta obe stranki vztrajali tudi v pripravljalnih vlogah, dodatno k temu pa je tožeča stranka v svoji tretji pripravljalni vlogi vloženi dne 5. 12. 2014 še zatrjevala nepravilnosti pri postopku nadzora s strani tožene stranke.

Tožba ni utemeljena.

Postopek nadzora nad tožečo stranko je tožena stranka začela v zvezi s poročilom oziroma mnenjem tožeče stranke z dne 30. 9. 2012 o načrtu finančnega prestrukturiranja družbe A. d.d. z dne 15. 11. 2012. Zaradi zgoraj navedenih kršitev pri pripravi tega poročila, je Agencija najprej začela postopek odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij (odločba št. 10.00-22/2013 z dne 21. 10. 2013), po izvedenem postopku pa odločila, da se tožnici dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca podjetij odvzame, ta ukrep pa se ne bo izvršil, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila nove kršitve (odločba z dne 10.00-22/2013-2 z dne 27. 2. 2014).

Poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij je obvezna priloga predloga za začetek prisilne poravnave (4. točka 141. člena v času izdelave poročila veljavnega ZFPPIPP). Načrt finančnega prestrukturiranja mora torej pregledati pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja in o pregledu pripraviti svoje poročilo (prvi odstavek 146. člena ZFPPIPP). Poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja mora vsebovati uvod, v katerem je naveden načrt finančnega prestrukturiranja; opis namena in obsega pregleda, ki vsebuje tudi navedbo, na podlagi katerih načel in standardov ocenjevanja vrednosti podjetja je bil opravljen pregled; mnenje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja, v katerem mora biti jasno navedeno, ali je dolžnik insolventen, ali bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben in ali bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, ter datum in podpis pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja (drugi odstavek 146. člen ZFPPIPP). Mnenje pooblaščenega ocenjevalca je lahko pritrdilno ali odklonilno (tretji odstavek 146. člena ZFPPIPP).

Prvi tožbeni ugovor je, da tožena stranka ni stvarno pristojna za izdajo izpodbijanih odločb, ker v obravnavani zadevi ne gre za oceno vrednosti premoženja, ampak za vprašanje stopnje verjetnosti realizacije načrta finančnega prestrukturiranja po 146. členu ZFPPIPP.

Sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Kdo je pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja iz 146. člena ZFPPIPP, določa 25. člen ZFPPIPP, ki pravi, da je pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja fizična oseba, ki ima dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja v skladu z zakonom, ki ureja revidiranje, to je ZRev-2. Ta v 31. točki 3. člena določa, da je pooblaščeni ocenjevalec fizična oseba s strokovnim nazivom pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij (ali nepremičnin oziroma strojev in opreme), ki ima v skladu s tem zakonom veljavno dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca. Pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja pa je fizična oseba, ki je pridobila dovoljenje Inštituta za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja (prvi odstavek 87. člena ZRev-2).

Stališče tožeče stranke je, da zaradi napak pri pripravi mnenja po 146. členu ZFPPIPP zoper pooblaščenega ocenjevalca podjetij ni mogoče začeti postopka nadzora po ZRev-2, ker je odgovornost pooblaščenega ocenjevalca opredeljena v šestem in sedmem odstavku 146. člena ZFPPIPP. Šesti odstavek 146. člena ZFPPIPP določa, da je pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja odgovoren upnikom za škodo, ki jo povzroči s kršitvijo pravil stroke ocenjevanja vrednosti podjetij pri pripravi svojega poročila do višine 150.000,00 €, odškodninska odgovornost pa se ne omeji, če je bila škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti (sedmi odstavek 146. člena ZFPPIPP). Stališču tožeče stranke ni mogoče pritrditi, saj citirani določili urejata le odškodninsko odgovornost pooblaščenega ocenjevalca do upnikov, postopek nadzora po ZRev-2 pa je namenjen zagotavljanju kakovosti dela pooblaščenih ocenjevalcev. To pa velja tako za ocenjevanje vrednosti podjetja kot za izdelavo mnenja po 146. členu ZFPPIPP. Nenazadnje na ZRev-2 napotuje tudi 25. člen ZFPPIPP.

Po obrazloženem je po presoji sodišča Agencija pristojna za nadzor pooblaščenih ocenjevalcev podjetij tudi, ko ti pripravljajo poročila oziroma mnenja po ZFPPIPP. K temu je dodati, da je Vrhovno sodišče tudi v zadevi G 52/2011 z dne 13. 3. 2012 sprejelo pristojnost v tovrstni zadevi, čeprav se o tem vprašanju ni izrecno izjavilo.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija tudi sklep z dne 27. 2. 2014, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev članice strokovnega sveta mag. C.C. Kot razlog za njeno izločitev tožeča stranka navaja, da je bila imenovana povezana s postopki lastninjenja družbe B. d.o.o, sodelovala pa je tudi pri pripravi odzivnega poročila Računskemu sodišču.

Glede tega vprašanja je treba uporabiti določila ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2, ki razloge za izločitev opredeljuje v 35. in 37. členu. Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe, ki jih v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), da okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka niso v nikakršni povezavi s postopki zoper družbo A. d.d., zato ne vzbujajo dvomov o nepristranosti imenovane v predmetni zadevi.

K navedenemu pa sodišče še dodaja, da je tožena stranka o predlogu za izločitev odločala v skladu s Poslovnikom o delu strokovnega sveta Agencije za javni nadzor nad revidiranjem, ki v drugem odstavku 5. člena določa, da strokovni svet o predlogu za izločitev člana strokovnega sveta veljavno odloča v okrnjeni sestavi tako, da o izločitvi odločajo tisti člani, katerih izločitev ni predlagana. C.C. tako pri izdaji sklepa (in odločbe) št. 10.00-22/2013-2 z dne 27. 2. 2014 ni sodelovala.

Po obrazloženem je sodišče tožbo zoper sklep z dne 27. 2. 2014 zavrnilo.

Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja, ki ga je izdala, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za odvzem dovoljenja, določen z zakonom (prvi odstavek 138. člena ZRev-2). O začetku postopka za odvzem dovoljenja odloči Agencija z odločbo, ki mora vsebovati določen opis dejanja, ravnanj ali okoliščin, ki naj bi bile razlog za začetek postopka, navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih je Agencija zaključila, da obstaja utemeljen sum iz prvega odstavka tega člena in obrazložitev odločitve o začetku postopka (drugi in tretji odstavek 138. člena ZRev-2).

V odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja Agencija določi tudi rok, ki ne sme biti krajši od 15 in ne daljši od 30 dni, šteto od dneva vročitve odločbe subjektu nadzora, v katerem se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka (četrti odstavek 138. člena ZRev-2). V izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja lahko subjekt nadzora navaja dejstva, iz katerih izhaja, da odvzem dovoljenja ni utemeljen in predlaga dokaze, s katerimi dokazuje obstoj zatrjevanih dejstev. Če se subjekt nadzora v izjavi sklicuje na listinske dokaze, mora te dokaze predložiti izjavi. Po izteku roka za izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja subjekt nadzora nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (prvi in tretji odstavek 139. člena ZRev-2).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija (tudi) odločbo o uvedbi postopka odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca podjetij tožeči stranki z dne 21. 10. 2013. Zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka, ki bi naj bila storjena, ker tožeči stranki pred izdajo odločbe o uvedbi postopka z dne 21. 10. 2013 ni bila dana možnost, da se o zadevi izjavi. Pri tem tožeča stranka nepravilno razlaga določilo drugega odstavka 104. člena ZRev-2. Določba prvega odstavka 104. člena ZRev-2 sicer določa, da mora biti stranka pred izdajo odločbe po uradni dolžnosti pozvana, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kolikor zakon v posameznem primeru ne določa drugačnega načina zagotovitve možnosti stranki, da se izjavi. Ta to določa v četrtem odstavku 138. člena ZRev-2, po katerem je poziv stranki, da se v okviru zakonsko določenega roka izjavi o razlogih za začetek postopka, vsebovan v odločbi o začetku postopka, vsebino izjave o razlogih za odvzem dovoljenja pa opredeljuje 139. člen ZRev-2.

V predmetni zadevi je postopek tekel v skladu s citiranimi zakonskimi določili. Tožeča stranka je bila z odločbo o uvedbi postopka pozvana, da se o zadevi izjavi, kar je dne 4. 12. 2013 tudi storila.

Sicer pa sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 povzema tudi razloge iz odločbe z dne 21. 10. 2013, da iz podatkov, s katerimi razpolaga Agencija, izhaja utemeljen sum, da so podani razlogi za odvzem dovoljenja pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, zato je sodišče tožbo tudi v delu, v katerem izpodbija to odločbo (katero je mogoče izpodbijati samo s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja – četrti odstavek 110. člena ZRev-2), zavrnilo.

Agencija kot nadzorni organ opravlja nadzor nad delom pooblaščenih ocenjevalcev (93. in 122. člen ZRev-2) in to tudi, ko je to poročilo oziroma mnenje po 146. členom ZFPPIPP.

Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja - to pa velja tudi za poročilo in mnenje po 146. členu ZFPPIPP - krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje napačno oziroma zavajajoče, krši dolžnost varovanja zaupnih podatkov in ponavljajoče krši določbe tega zakona oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma pravila ocenjevanja vrednosti tako, da mu je bil zaradi tovrstnih kršitev že dvakrat izrečen opomin (drugi odstavek 99. člena ZRev-2). Z odločbo o odvzemu dovoljenja lahko Agencija izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Agencija, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin (prvi odstavek 100. člena ZRev-2).

Sodno varstvo proti odločbam nadzornega organa se zagotavlja v postopku, določenim z ZRev-2 (prvi odstavek 109. člena tega zakona). Ta v prvem odstavku 110. člena določa, da je proti odločbam nadzornega organa dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Za postopek sodnega varstva iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, če ni z ZRev-2 drugače določeno (drugi odstavek 109. člena ZRev-2).

Tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (113. člen ZRev-2). Sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor (114. člen ZRev-2).

Izpodbijana odločba je bila izdana zaradi nepravilnosti, ki jih je Agencija ugotovila pri sestavi poročila oziroma mnenja po 146. členu ZFPPIPP. Vsebina tega poročila ni konkretno predpisana s 146. členom ZFPPIPP. Podrobneje je ta določena s Pojasnilom 7, ki določa, da mora pri dajanju mnenja v zvezi s 146. členom ZFPPIPP ocenjevalec upoštevati določila Hierarhije standardov ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju: Hierarhija). V skladu s Hierarhijo mora ocenjevalec pri pripravi poročila in mnenja upoštevati Pojasnilo 7 in določila ZFPPIPP. Z izrecnim sklicevanjem na Hierarhijo so tako jasno zajeta vsa relevantna pravila revidiranja – tudi Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, ki veljajo tudi za pripravo poročila po 146. členu ZFPPIPP.

Tako ne drži trditev tožeče stranke, da ima pooblaščena ocenjevalka strokovno avtonomno in diskrecijsko pravico, da si izbere metode in standarde, po katerih bo podala svoje mnenje. Niti, kot je zgoraj navedeno, ne drži, da Pojasnilo 7 ureja zgolj tehniko, splošna pravila oziroma formo, kakšno naj bo mnenje.

Glede na obrazloženo sodišče sprejema in povzema obrazložitev iz odločbe z dne 27. 2. 2014, da je v nasprotju s točko 5.c Pojasnila 7 mnenje tožeče stranke, po katerem bodo upniki bolje poplačani v primeru prisilne poravnave kot v primeru stečaja, saj temelji na napačnih predpostavkah (kršitev pod točko 2.A). Tožnica je namreč upoštevala 46 % diskont na 24,25 % delež družbe A. v lastniškem kapitalu B. d.o.o. za primer stečaja, kljub temu, da iz poročila F.F. o ocenjevanju tega deleža na dan 30. 9. 2012 izhaja 40 % diskont, za primer prisilne poravnave pa 40 % diskont in tako porušila osnovno razmerje med vrednostima v primeru stečaja in v primeru prisilne poravnave, s čimer se je prisilna poravnava za upnike izkazala za bolj ugodno rešitev od stečaja.

Glede navedbe tožeče stranke, da se je za uporabo najnižje likvidacijske vrednosti odločila zaradi računovodske previdnosti Agencija poudarja, da je takšno samovoljno poseganje v ocenjene vrednosti in razmerje med njimi neustrezno in nepravilno, saj ruši osnovne predpostavke, ki so bile upoštevane v okviru ocene vrednosti. Poleg tega pa likvidacijska vrednost za scenarij stečaja nima nikakršne povezave z računovodsko previdnostjo, saj ni bila izdelana in uporabljena za namene računovodskega poročanja.

Sodišče se strinja z zaključkom Agencije, da je nedopustno, da tožnica kot pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij spor, ki ga ima družba A. d.d. z večinskim lastnikom družbe B. d.o.o. z družbo E., posredno upošteva v okviru priprave mnenja pooblaščenega ocenjevalca skladno s 146. členom ZFPPIPP. Da je tako ravnala izhaja tudi iz tožbenih navedb, ki pojasnjujejo v kakšne razmere je „padla“ tožnica. Dovoljenje za delo, ki je podeljeno ocenjevalcem vrednosti, in pooblastilo, ki ga le-ti imajo na podlagi 146. člena ZFPPIPP, ni namenjeno temu, da s svojim delom nepooblaščeno posegajo v delo sodišč in pomagajo pri pripravi podlag, ki bi preprečile dejanja, ki jih dopušča insolvenčna zakonodaja.

Ob tem je treba upoštevati, da bi bil tako v primeru likvidacije kot tudi v primeru stečaja hipotetično možen le en kupec tega deleža, to je družba E.., ki je večinski lastnik družbe B. d.o.o. in je bil v času priprave poročila tudi zastavni upnik za 19 % delež v Splošni plovbi v lasti A. d.d.

Vse to pa pomeni kršitev točke 5.c Pojasnila 7, saj je mnenje, da bodo upniki bolje poplačani v primeru prisilne poravnave kot v primeru stečaja, glede na uporabljene predpostavke neustrezno in napačno.

Sodišče sprejema in povzema tudi obrazložitev iz odločbe z dne 27. 2. 2014 k odločitvi pod točko 2.B, da je v nasprotju s točko 4 Pojasnila 7 mnenje tožeče stranke, ki je v poročilu predvidela, da bo z ločitvenimi upniki A. d.d. dosežen reprogram obveznosti s štiriletnim moratorijem na poplačilo glavnice ter z znižanjem obrestne mere na 3 %, za kar pa družba do izdaje mnenja ni dobila soglasja ločitvenih upnikov.

Glede na to, da do izdaje poročila do dogovora z ločitvenimi upniki še ni prišlo, načrt finančnega prestrukturiranja kot tudi poročilo pa sta v okviru predloga prisilne poravnave poplačilo ločitvenim upnikom predvidela šele v letu 2017, je šlo pri tem za predlog prisilne poravnave z odložitvijo obveznosti ločitvenim upnikom, kar pa ni v skladu s 144. členom ZFPPIPP, saj ta omogoča za takega dolžnika le prenos terjatev kot stvarni vložek. Predlog zmanjšanja in odložitev zapadlosti terjatev je mogoč samo pri navadnih terjatvah, pri imetnikih zavarovanih in prednostnih terjatev pa v okviru postopka prisilne poravnave ni mogoč. Predlog postopka prisilne poravnave mora skladno z ZFPPIPP (143. člen) vsebovati tudi navedbo, da na imetnike prednostnih zavarovanih terjatev prisilna poravnava, če bo potrjena, ne bo vplivala. Ta predpostavka predstavlja kršitev pravic ločitvenih upnikov, na katere prisilna poravnava ne sme učinkovati in dokazuje nerealnost predpostavk glede reprograma, ki so bile upoštevane pri izračunu verjetnosti.

Sodišče se strinja tudi z odločitvijo pod točko 2.C odločbe z dne 27. 2. 2014 ter sprejema in povzema njeno obrazložitev, da je tožeča stranka kršila 3. točko Pojasnila 7 in Slovenskega poslovno finančnega standarda 1, točke 1.2, podtočke 1.2.1. a) in b) ter podtočke 1.2.2., e) in f), ker so prikazane projekcije bodočega poslovanja, ki so predvidene v načrtu finančnega prestrukturiranja in potrjene v okviru poročila preoptimistične in nerealne, saj ne odražajo logične korelacije s preteklim in bodočim razvojem dogodkov.

Stroški storitev so v poročilu izrazito nizko ocenjeni, skladno s predpostavko znižanja obrestne mere na 3 % nerealno nizko ocenjeni finančni odhodki, med tem ko so finančni prihodki planirani na nerealno visoki ravni 680.000,00 € letno. V projekciji pa tudi niso bile predvidene nobene slabitve naložb. Tožnica bi morala objektivno preveriti vzdržnost predpostavk v projekciji bodočega poslovanja, ki so predvidene v načrtu finančnega prestrukturiranja, na kar jo napotuje Pojasnilo 7, točka 3. Njenih zaključkov ne podpirajo niti pretekli rezultati A. d.d. niti analiza dobičkonosnosti in dividendne politike naložb v lasti A. d.d.

Znižanje načrtovanih finančnih odhodkov je bilo narejeno na podlagi predpostavke, da bo za to sklenjen dogovor z izločitvenimi upniki, kar bistveno vpliva na povečanje načrtovanih denarnih tokov družbe A. d.d. v primerjavi s preteklim poslovanjem. Ker dogovori o tem niso bili podpisani, prisilna poravnava pa na ločitvene upnike ne more učinkovati, je takšna predpostavka doseženega reprograma posojil prednostnih upnikov in s tem znižanja obrestne mere, neustrezna.

Glede slabitve sredstev Agencija ugotavlja, da je družba H. d.o.o., v kateri ima A. d.d. 50 % lastniški delež razglasila insolventnost, kljub temu pa v projekciji bodočega poslovanja niso predvidene nove slabitve. Slabitev bi povzročila dodatno izgubo, ki v projekciji ni upoštevana.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi ugovori ne more biti uspešna. Kot je že zgoraj pojasnjeno je pooblaščena ocenjevalka pri izdelavi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja o načrtu finančnega prestrukturiranja po 146. členu ZFPPIPP vezana na Hierarhijo standardov ocenjevanja vrednosti (Hierarhija), v skladu s Hierarhijo pa mora upoštevati tudi Pojasnilo 7. Ne drži torej tožbena navedba, da lahko pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij sama izbere načela, metode in standarde, po katerih bo podala svoje mnenje. V skladu s Hierarhijo mora ocenjevalec pri izdelavi poročila prikazati vse analize, mnenja in sklepe tako, da ne zavaja (točka 1.2. Hierarhije). Vsako pisno poročilo mora vsebovati dovolj informacij, da omogoči osebam, ki jim je namenjeno, v celoti in pravilno razumeti njegovo vsebino (točka 1.2.1.a Hierarhije) ter nedvoumno in točno opisati kakršnekoli predpostavke in omejevalne okoliščine, ki neposredno vplivajo na ocenjevanje vrednost (točka 1.2.1.b Hierarhije). Vsako pisno poročilo o ocenjevanju vrednosti podjetja mora nedvoumno in točno opisati vse predpostavke in omejevalne okoliščine, ki vplivajo na analize, mnenja in sklepe (točka 1.2.2.e Hierarhije) ter prikazati vse obravnavane podatke in informacije, uporabljene postopke ocenjevanja vrednosti in utemeljitve za analize, mnenja in sklepe (točka 1.2.2.f Hierarhije).

S sklicevanjem na Hierarhijo so zajeta vsa pravila revidiranja tudi Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, ki veljajo tudi za pripravo poročila po 146. členu ZFPPIPP. Ob tem je dodati, da je vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja ključna pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Prav on s pritrdilnim mnenjem presodi, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstajajo. Čeprav odločitev o sprejetju prisilne poravnave sprejmejo upniki, ti navadno nimajo vseh potrebnih poslovno finančnih znanj in se posledično zanesejo na poročilo neodvisnega strokovnjaka, konkretno pooblaščenega ocenjevalca vrednost podjetja. V primeru insolventnosti podjetja v ospredje stopijo interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Interese lastnikov za nadaljevanje poslovanja podjetja je torej dovoljeno uresničevati samo v takšnem obsegu, da niso ogroženi interesi upnikov, da prejmejo plačilo svojih terjatev v največjem (mogočem) deležu (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. 52/2011).

Iz tega razloga je treba zavrniti kot neutemeljene navedbe tožeče stranke, v okviru katerih opisuje spor med družbo E., A. d.d. in njenim deležem v B. d.o.o.. V tožbi se sklicuje na njihove materialne in ekonomske interese in s tem pojasnjuje razloge za vsebino predmetnega poročila o načrtu finančnega prestrukturiranja, kot je zgoraj pojasnjeno, pa tovrstne okoliščine na izdajo mnenja po 146. členu ZFPPIPP ne smejo vplivati.

Tožeča stranka v tožbi navaja tudi, da je v poročilu pojasnila, da soglasje ločitvenih upnikov še ni pridobljeno in da to lahko vpliva na načrtovani denarni tok in uspešnosti prisilne poravnave. Sodišče se strinja z zaključkom Agencije, da tožeča stranka te okoliščine pri pripravi poročila ni ustrezno upoštevala, zaradi česar je končno mnenje napačno oziroma zavajajoče.

Neuspešno pa je tudi tožbeno zatrjevanje, da je imela tožeča stranka pri pripravi mnenja zadostne podlage za zaključek, da sta pričakovanje dividend (glede na to, da je družba A. d.d. manjšinski delničar) oziroma ocena rasti finančnih prihodkov nasploh realni, nerealni pa so tudi njeni zaključki glede zmanjšanja stroškov storitev oziroma finančnih odhodkov. Tožeča stranka pa tudi ni ustrezno predvidela slabitev glede na to, da je družba H. d.o.o., v kateri ima A. d.d. 50 % lastniški delež, razglasila insolventnost.

Kot neutemeljeno sodišče zavrača tudi pavšalno tožbeno sklicevanje na ničnost izpodbijanih odločb, saj nobeden od ničnostnih razlogov iz 279. člena ZUP ni podan. V predmetni zadevi, ki temelji na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, ni mogoče upoštevati določb, ki se nanašajo na pridobitev izvedenskega mnenja v pravdnem postopku, zato je tudi v tem delu tožba neuspešna.

S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so po njegovi presoji bistvene za odločitev. V postopku pa ni bilo mogoče upoštevati ugovorov tožeče stranke, ki so bili postavljeni po izteku roka za vložitev tožbe, ob tem pa je opozoriti tudi na 113. člen ZRev-2, po katerem v postopku sodnega varstva ni mogoče navajati (oziroma, če so navajana, upoštevati) novih dejstev in dokazov.

Izpodbijani akti so torej tudi po presoji sodišča pravilni in na zakonu utemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.


Zveza:

ZRev-2 člen 88, 93, 99, 100, 122, 138. ZFPPIPP člen 146.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.01.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg5MjE5