UPRS sodba I U 1920/2013
Sodišče: | Upravno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Upravni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1920.2013 |
Evidenčna številka: | UL0010932 |
Datum odločbe: | 20.01.2015 |
Senat, sodnik posameznik: | mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), Adriana Hribar Milič |
Področje: | REVIDIRANJE |
Institut: | ocenjevanje vrednosti podjetij - kršitev pravil ocenjevanja - pogojni odvzem dovoljenja pooblaščenemu ocenjevalcu - mednarodni standardi revidiranja - načrt finančnega prestrukturiranja družbe - plačilna sposobnost |
Jedro
Tožnica je pri pripravi Poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZZPPIPP za družbo A. d.o.o. kršila 88. člen ZRev-2, ki med drugim določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki poleg Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti, vključujejo druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja.
Izrek
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Obrazložitev
Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju Agencija) je z izpodbijano odločbo zaradi kršitev pravil ocenjevanja, opisanih v izreku odločbe, tožnici kot pooblaščeni ocenjevalki vrednosti podjetij izrekla ukrep odvzema dovoljenja, ki se ne bo izvršil, če tožnica v preizkusni dobi enega leta od dneva pravnomočnosti navedene odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Hkrati ji je naložila, da je dolžna Agenciji poravnati pavšalno nadomestilo stroškov postopka v višini 2.250,00 EUR. V izreku odločbe ugotavlja, da je tožnica pri pripravi Poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) za družbo A. d.o.o. kršila 88. člen Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2), ki med drugim določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki poleg Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju MSR), vključujejo druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo (v nadaljevanju Inštitut) ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja.
Agencija tožnici očita kršitev točke 1.1., podtočke 1.1.1. a) in b) Slovenskega poslovnofinančnega standarda 1 (v nadaljevanju SPS 1) ter kršitev Pojasnila 7, točke 5) Mnenje, podtočka b). Tožnica je navedena pravila ocenjevanja vrednosti kršila s tem, da je v Poročilu podala pritrdilno mnenje, da obstoja več kot 50 % verjetnost, da bo izvedba predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje družbe A. d.o.o., da bo le-ta postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna, čeprav kapital dolžnika ostaja negativen tudi po izvedeni prisilni poravnavi in tako dolžnik v projekcijah Poročila ostaja insolventen. Tožnica je kršila tudi Pojasnilo 7 točko 3), ker ni ustrezno utemeljila predpostavke, da bo podjetje poslovalo z negativnim čistim obratnim kapitalom v obdobju projekcije in ni ustrezno utemeljila načrtovanih denarnih prilivov iz tega naslova. Tožnica je prav tako kršila Pojasnilo 7 točko 4), ker ni podala informacije o spremembi stanja obveznosti dolžnika v času priprave Poročila, glede na stanje obveznosti na bilančni presečni datum. Postopek o začetku postopka za odvzem dovoljenja, začet z odločbo z dne 20. 6. 2013, pa se v točkah 2.a in 2.c izreka navedene odločbe ustavi. Navedene kršitve pravil ocenjevanja vrednosti pomenijo kršitev 88. člena ZRev-2. Zaradi kršitve pravil ocenjevanja vrednosti je mnenje o ocenjeni vrednosti napačno zaradi nepravilnih analiz ter podlag za pripravo mnenja in zavajajoče zaradi podaje neustreznega mnenja, zaradi česar je Agencija skladno z 99. členom in ob upoštevanju 100. člena ZRev-2 tožnici izrekla navedeni ukrep.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je Agencija z odločbo z dne 20. 6. 2013 začela postopek za izrek ukrepa odvzema dovoljenja tožnici, zaradi suma, da je pri pripravi Poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZFPPIPP za družbo A. d.o.o. na dan 31. 3. 2011 kršila pravila ocenjevanja vrednosti. Z odločbo o začetku postopka je Agencija tožnici določila 30-dnevni rok za predložitev izjave o razlogih za začetek postopka. Tožnica je podala izjavo, v kateri očitanim kršitvam ugovarja. Agencija se s stališči tožnice ne strinja. Ugotavlja, da je po izvedeni prisilni poravnavi lastniški kapital dolžnika – družbe A. d.o.o. še vedno negativen. Navedeno je razvidno iz 29. strani Poročila – Projekcija bilance stanja. Lastniški kapital dolžnika, družbe A. d.o.o., po izvedeni prisilni poravnavi znaša -2,954 mio EUR, kar po mnenju Agencije ni ustrezna in zadovoljiva osnova za nadaljnje poslovanje dolžnika ter ni primerna osnova za sprejemljivo verjetnost uspešne izvedbe predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja dolžnika. Agencija meni, da je nemogoče sprejeti trditev, da je negativni kapital zadovoljiva osnova poslovanja in da za družbo z negativnim kapitalom (brez ukrepa v obliki dokapitalizacije) obstoja najmanj 50-odstotna verjetnost, da bo izvedba predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje družbe, da bo le-ta postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. Po mnenju Agencije je nerealno pričakovanje, da bo finančno prestrukturiranje družbe uspešno. Iz Poročila namreč izhaja, da družba ni sposobna normalno poslovati že prvih 21 mesecev prisilne poravnave.
Agencija zaključuje, da je tožnica kršila pravila ocenjevanja vrednosti: SPS 1, točko 1.1., podtočko 1.1.1. a), ki določa, da mora ocenjevalec vrednosti opraviti svoje delo brez napake in upoštevati vse sestavine, ki bi pomembno vplivale na oceno vrednosti in podtočko 1.1.1. b), ki določa, da mora ocenjevalec vrednosti izdelati oceno vrednosti odgovorno in skrbno. Prav tako je tožnica kršila Pojasnilo 7 točko 5) podtočko b), ki določa, da ocenjevalec poda mnenje o tem, ali bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Ker je mnenje tožnice o ocenjeni vrednosti napačno in zavajajoče, je to v skladu s 99. členom ZRev-2 razlog, da Agencija pooblaščeni ocenjevalki izreče ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Tožnica je kršila tudi SPS 1, podtočko 1.2.1. a), ki določa, da mora vsako pisno poročilo o ocenjevanju vrednosti vsebovati dovolj informacij, da omogoči osebam, ki jim je namenjeno, v celoti in pravilno razumeti njegovo vsebino in podtočko 1.2.1. b), ki določa, da mora vsako pisno poročilo o ocenjevanju vrednosti nedvomno in točno opisati kakršnekoli predpostavke in omejevalne okoliščine, ki neposredno vplivajo na ocenjevanje vrednosti.
Tožnica je kršila tudi Pojasnilo 7 točko 3) Analiza računovodskih izkazov, ki določa, da ocenjevalec poda pregled in analizo že sestavljenih računovodskih izkazov (vsaj za pretekla 3 leta), projekcije predračunskih računovodskih izkazov (vsaj za obdobje, dokler dolžnik ne plača terjatev vseh upnikov, na katere učinkuje poravnava) in predpostavk, na katerih je bila pripravljena projekcija predračunskih računovodskih izkazov dolžnika, ki je predmet pregleda. Tožnica ni ustrezno utemeljila predpostavke, da bo podjetje poslovalo z negativnim čistim obratnim kapitalom v obdobju projekcije in ni ustrezno utemeljila načrtovanih denarnih prilivov iz tega naslova. Agencija se ne strinja z mnenjem tožnice, da razkritje podatkov o neizplačanih plačah delavcev pri dolžniku nima tolikšne teže, da bi spremenilo njeno mnenje o tem, da je predlagani načrt finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju NFP) z izpeljavo vseh predlaganih ukrepov omogočal doseganje dolgoročne plačilne sposobnosti. Agencija meni, da neizplačila plač zaposlenim in s tem povečevanje obveznosti do prednostnih upnikov ter javne informacije o trajajoči stavki zaposlenih, pomenijo pomembno spremembo glede na situacijo v obravnavanem podjetju in glede na stanje obveznosti v času priprave Poročila (datum poročila je 4. 8. 2011), v primerjavi s stanjem obveznosti na bilančni presečni datum (31. 3. 2011), v zvezi s čemer pa tožnica v Poročilu ne podaja informacij.
Agencija zaključuje, da je celovita projekcija poslovanja insolventnega podjetja, ki je obravnavana v Poročilu, in je podlaga za tožničino Mnenje, pretirano optimistična in strokovno neustrezna ter neuresničljiva. Konkretizacija težav opisane situacije je po mnenju Agencije povezana z zaposlenimi. Sodeč po javno dostopnih informacijah, je pri obravnavanem podjetju od 13. 7. 2011 potekala stavka zaposlenih, zaradi neizplačila plač od meseca maja naprej, ki do datuma Poročila (4. 8. 2011) ni bila končana. Prav tako do takrat plače niso bile izplačane. Neizplačilo majske, junijske in julijske plače pomeni povečanje obveznosti družbe glede na obveznosti na dan 31. 3. 2011. Novo stanje obravnavanih obveznosti je mogoče na podlagi ugotovitev nadzora oceniti v razponu od 1,3 do 1,5 mio EUR, kar v Poročilu ni razkrito. Tri tedne trajajoča stavka (do datuma poročila) ima, verjetno in predvidljivo, močne negativne posledice za poslovanje dolžnika. Posledično bi nastalo situacijo tožnica morala razkriti v Poročilu ter upoštevati pri oblikovanju končnega mnenja.
Zaradi navedenih kršitev 88. člena ZRev-2, torej pravil ocenjevanja vrednosti, Pojasnila 7 in SPS 1, je mnenje o ocenjeni vrednosti napačno in zavajajoče. Take kršitve pa so skladno s 1. alinejo drugega odstavka 99. člena ZRev-2 razlog, da Agencija pooblaščeni ocenjevalki izreče ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca. V obravnavani zadevi je Agencija ocenila, da bi bil odvzem dovoljenja preoster ukrep nadzora zoper tožnico, zato ji je na podlagi 100. člena ZRev-2 izrekla ukrep pogojnega odvzema dovoljenja. O povrnitvi pavšalnega nadomestila stroškov je odločila na podlagi 76. člena ZRev-2 ter ob upoštevanju Tarife o nadomestilih stroškov postopkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem.
Tožnica s tožbo izpodbija odločbo o uvedbi postopku, v delu, v katerem postopek ni bil ustavljen, kot odločbo, s katero ji je izrečen ukrep. Uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oz. nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica najprej navaja, da tožena stranka sploh ni imela pravne podlage za izrek izpodbijane odločbe. Iz 138. člena ZRev-2 namreč izhaja, da Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja, ki ga je izdala, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za odvzem dovoljenja. Tožnica poudarja, da ji je dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij izdal Inštitut in ne tožena stranka. Zato tožena stranka zoper tožnico sploh ne bi smela izpeljati postopka v delu očitka kršitve pod točko 1, ki tožnici ni bil očitan v zaključni dokumentaciji pri nadzoru Inštituta.
Izpodbijana odločitev se nanaša na očitek kršitve, ki v nadzoru Inštituta ni bila ugotovljena, to je očitka nedoseganja dolgoročne plačilne sposobnosti zaradi negativnega kapitala dolžnika A. d.o.o. Ta očitek se tožnici niti v zapisniku in niti v priporočilih Inštituta ni očital, zato se tožnica v zvezi z njim sploh ni mogla izreči oz. se je prvič izrekla šele v izjavi z dne 7. 8. 2013, ki jo je podala potem, ko je prejela odločbo o uvedbi postopka z dne 20. 6. 2013. S tem pa je po mnenju tožnice podana kršitev kontradiktornosti upravnega postopka, saj ta očitek kršitev ni bil vsebovan niti v zapisniku Inštituta z dne 5. 12. 2012. Tožena stranka je s tem nedopustno in protipravno razširila očitane kršite mimo določil ZRrev-2. S strani Inštituta pa bi bilo nedopustno, da pri nadzoru ne bi opazil tako hude kršitve pravil ocenjevalca, ki so podlage za odvzem licence. Po mnenju tožnice je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe grobo posegla v suverenost odločanja Inštituta. Slednji pa navedene kršitve ni ugotovil, ker dejansko le-ta ne obstoja. Meni, da je takšno različno razumevanje in interpretacija predpisov za organe nadzora popolnoma nesprejemljivo. Tožnica se sklicuje tudi na pravno mnenje najvišjih pravnih avtoritet dr. Nine Plavšak in prof. dr. Šimeta Ivanjka, iz katerih izhaja, da potrjujejo ugotovitve Inštituta. Iz slednjih namreč izhaja, da se nedoseganje dolgoročne plačilne sposobnosti v začetku izvajanja ukrepov prestrukturiranja ne šteje za kršitev pravil poslovno finančne stroke in ZFPPIPP. Zato tožnica vztraja, da kršitev pravil ocenjevanja v zvezi z doseganjem dolgoročne plačilne sposobnosti družbe A. d.o.o. z njene strani ni bila storjena. Družba mora namreč v prisilni poravnavi poslovati skladno z načrtom in poskušati dosegati takšne rezultate, kot so predvideni, ni pa dolžna biti ves čas kapitalsko ustrezna, dokler ne bodo izvedeni vsi ukrepi, s katerimi se zagotavlja dolgoročna plačilna sposobnost. Tožnica med drugim navaja, da pri ugotavljanju višine kapitala oz. kapitalske ustreznosti, na način, kot je predstavljen v projekcijah bodočega poslovanja dolžnika, ni upoštevana npr. vrednost strokovne ekipe dolžnika, prav tako ne vrednost referenc. Tožnica izpodbijani odločbi očita, da je ozka, formalistična in neživljenjska. Ker ZFPPIPP ne daje konkretnih napotkov v zvezi z obveznostjo doseganja dolgoročne plačilne sposobnosti, tožnica meni, da je to prepuščeno ocenjevalcu.
Po mnenju tožnice gre za neustrezno, napačno, preozko in povsem samovoljno interpretacijo predpisov, mimo mnenj pravne stroke, kar je nevzdržno in ne more biti podlaga za najstrožji ukrep nadzora. Negativni kapital je bil razkrit v tožničinem Poročilu, zato zavajanja upnikov ni bilo. Izdajo pozitivnega mnenja ni mogoče šteti kot zavajanje upnikov. Zahteva po pozitivnem kapitalu ob pravnomočni potrditvi prisilne poravnave je v koliziji z dolgim rokom odložnega plačila dolga pri prisilni poravnavi in je zakon ne zahteva. Morebitna zahteva predpisov, da insolventni dolžnik s potrditvijo poravnave doseže tudi pozitivni kapital, bi nujno pomenila drugačen pravni sistem pri ureditvi postopka prisilne poravnave. Cilj in namen ZFPPIPP ni zahtevati vzpostavitve dolgoročne plačilne sposobnosti ob pravnomočni potrditvi prisilne poravnave, saj bi bila možnost odloženega plačila upnikov, ki jo je ta zakon ves čas dopuščal, v temeljnem nasprotju s takšnim ciljem. Doseganje dolgoročne plačilne sposobnosti je namen finančnega prestrukturiranja in ne zahteva ob pravnomočni potrditvi prisilne poravnave. Tožnica še dodaja, da je po izdaji odločbe o uvedbi postopka bil pripravljen predlog prenove insolvenčne zakonodaje, vendar gre za nov zakon, ki ne more vplivati na odločanje v zadevah za nazaj.
Tožnica navaja, da temelji izpodbijana odločba na enostranski in neceloviti analizi in presoji iz celote iztrganih delov podatkov iz projekcij bodočega poslovanja dolžnika. Meni, da gre za nedopustno širitev očitanih kršitev s strani Agencije po 140. členu ZFPPIPP, kar je nezakonito in pomeni bistveno kršitev postopka. V izpodbijani odločbi se prvič pojavi očitek o spornosti preživetja dolžnika v 21 mesecih po 31. 3. 2013. Tožnica tudi ugotavlja, da očitno izpodbijana odločba ne uporablja pravilno pojma „izvedena prisilna poravnava“, ker gre do konca leta 2012 za obdobje 21 mesecev po bilančnem presečnem datumu, kar nikakor ni isto kot datum izvedene prisilne poravnave. Prav tako ne drži, da se je negativni kapital zmanjšal (odpravil) le za 4,2 mio EUR, pač pa gre za bistveno več, učinek pa je pobotan z odpisom dolga in ga zaradi posploševanja odločba ne opazi. V revidiranih računovodskih terjatvah upnikov niso bile vsebovane pogojne obveznosti na dan 31. 3. 2011. Dodatno k izgubi v revidiranih računovodskih izkazih na dan 31. 3. 2011, ki je za prve tri mesece leta 2011 znašala 17 mio EUR, je bilo treba zaradi obstoja potencialnih obveznosti pripoznati še prek 16 mio EUR izgube. To pa pomeni, da se negativni kapital ni „izboljšal“ samo za 4,2 mio EUR, ampak za bistveno več, to je za več kot 20 mio EUR, kar je bilo pojasnjeno v nadzoru pred Inštitutom, ki na to ni imel pripomb.
Tožnica tudi opozarja, da je bilo v začetku avgusta 2011, ko je bilo izdano njeno Mnenje, povsem nerealno pričakovati, da bi v letu 2011 dolžnik lahko posloval z dobičkom. Leto 2011 pa je bilo edino, za katerega je bilo v projekcijah bodočega poslovanja predvideno poslovanje z izgubo. Glavni razlog za izgubo v projekcijah za leto 2011 je bil v tem, da dolžnik ni pravočasno že v začetku leta zmanjšal stroškov poslovanja. Znano je, da je pri dolžniku šele 29. 6. 2011 prišlo do prve zamenjave uprave, stara uprava dolžnika pa sploh ni priznavala insolventnosti dolžnika in jo je celo prikrivala. Zato tudi v prvi polovici leta 2011 ni izvajala nobenih ukrepov racionalizacije stroškov. S takšno popotnico je bilo v juliju odpovedano nekaj projektov, dolžnik je imel blokirane račune. Na tej podlagi je bilo edino realistično projecirati izgubo za leto 2011, za leto 2012 pa je bil na podlagi predvidenih ukrepov predviden dobiček. Tožnica meni, da je bistveno v zadevi ali je dolžnik po uvedbi prisilne poravnave načrtoval ponovno vzpostavitev poslovanja, da bi postopno dosegel dobičkonosno poslovanje.
Tožnica nadalje očita toženi stranki, da noče priznati možnosti zadolževanja dolžnika na podlagi povprečnih preteklih mesečnih stroškov poslovanja, s katerim bi lahko dolžnik po potrebi znižal obveznosti do dobaviteljev na minimum. Dejstvo, da bi dolžnik na podlagi 151. čl. ZFPPIPP lahko prejel dodatno financiranje za izvedbo načrtovanih projektov, ni bilo vključeno v projekcijo bodočega poslovanja. Predstavljalo je dolžnikovo rezervo. Zato je v nasprotju z zaključkom izpodbijane odločbe o majhni možnosti preživetja dolžnika do konca leta 2012. Če bi dolžnik koristil prek 6,3 mio financiranja po 151. členu ZPPIPP npr. v letu 2012, bi lahko ta vir nadomestil druge vire financiranja poslovanja, ki so bili v projekciji predvideni. Obstoj takšnega neizkoriščenega vira, ki je bil na voljo, bistveno izboljša možnost preživetja insolvenčnega dolžnika. Da je prav za gradbene družbe takšen način financiranja po 151. členu ZFPPIPP bil realna možnost, je tožnica obrazložila v svoji izjavi z dne 7. 8. 2013. Tožnica izpodbija še druge zaključke iz izpodbijane odločbe. Ne strinja se z navedbami, da so izgubo leta 2011 financirali novi dobavitelji. Izpodbija tudi navedbe, da so se znižala celotna sredstva in povečale kratkoročne poslovne obveznosti.
V nadaljevanju tožnica pojasnjuje, da dokapitalizacija ni bila nujna, ampak je bila predvidena kot ena od razpoložljivih rezerv, po kateri bi dolžnik lahko oz. moral poseči, če bi se pri delu sredstev unovčevanja ne odvijalo po projekcijah. Obstoj in pripravljenost strateškega partnerja vlagati je vidna iz predloženih izjav B.B. in C.C. pri izjavi tožnice z dne 7. 8. 2013. V NFP pa je bila za primer potrebe dopuščena možnost dopolnitve NFP po 182. členu ZFPPIPP in sicer s predlogom dokapitalizacije po 199.a členu ZFPPIPP. Iz vseh navedenih razlogov je tožnica verjela, da bo lahko dolžnik uspešno izpeljal prisilno poravnavo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka za uspeh prisilne poravnave ne priznava pomembnih predloženih dokazov npr. v zvezi z možnostjo dokapitalizacije in višjega vzdržnega dolga od predlaganega v projekciji. Tožnica dodaja, da je bila projekcija poslovanja za 9 mesecev leta 2011 in za leto 2012 pesimistična, tožnica pa ni mogla vedeti, da bo prišlo do prekinitve vseh pogodb, razen dveh manj pomembnih.
Z izpodbijano odločbo se tožnici jemlje možnost, da bi se v bodoče preživljala z dejavnostjo ocenjevanja vrednosti podjetij ter pomeni za tožnico materialno grožnjo za njeno eksistenco in eksistenco njene družine. Tožnica se sklicuje na svoje izkušnje pri svojem delu ocenjevalke. Kvaliteto tožničinega dela pa dovolj dobro kaže npr. že to, da je tožnica izdala mnenje po 146. členu ZFPPIPP doslej samo v desetih primerih, vendar pa od teh še vedno uspešno tečejo po pravnomočnosti potrditve prisilne poravnave za pet od teh dolžnikov. Torej je uspešnost tožnice v tej luči 50%, kar je visoko nadpovprečen rezultat. Toženi stranki tudi očita, da se ne opredeli do vprašanja vzdržnega dolga, ki ga je tožnica izpostavila v izjavi z dne 7. 8. 2013 in je med najpomembnejšimi kriteriji za presojo vzdržnosti financiranja podjetja. Torej je v tem delu dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje, da so projekcije bodočega poslovanja vključevale samo odplačevanje obstoječih obveznosti, niso pa vključevale možnosti novega zadolževanja v meri, ki bi bila razumna in sprejemljiva. Pri celoviti presoji bi bilo treba ugotoviti dejansko stanje npr. z ločevanjem med gibanjem sredstev in obveznosti, zatečenih na 31. 3. 2011, od tekoče nastajajočih sredstev in obveznosti. Potrebno bi bilo tudi upoštevati relativno stanje kategorij in tako npr. ni sprejemljivo kar počez trditi, da je bila izguba dolžnika v letu 2011 zelo velika, ampak bi bilo potrebno priznati utemeljenost argumentacije, zakaj pretežno je ta izguba sploh nastala. Tožnica ugotavlja, da je iz njene argumentacije utemeljeno, da je bila izguba za leto 2011 glede na obseg poslovanja obvladljiva in glede na okoliščine poslovanja realno predvidena.
Tožnica navaja, da je za možnost preživetja dolžnika v prvih 21 mesecih treba upoštevati, kaj vse je izboljšalo možnosti za uspeh prisilne poravnave. Najbolj pomembni rezervi sta predvidena možnost dokapitalizacije in realna možnost finančnega zadolževanja dolžnika. Dodatna rezerva pa je bila v tem, da se je vnaprej vedelo, da bo med bilančnim presečnim datumom in predvideno pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave poteklo najmanj leto dni časa. Slednje pomeni, da bo dolžnik plačeval zatečene obveznosti kasneje, kot je bilo predstavljeno v projekciji bodočega poslovanja. Tožnica še dodaja, da je do bistvenega poslabšanja razmer in s tem do poslabšanja možnosti za uspeh prisilne poravnave dolžnika prišlo v avgustu 2011, po izdaji njenega Poročila, ko je bila odpovedana večina projektov. Tožnica vztraja, da očitanih dejanj in opustitev pri dajanju mnenja pooblaščenega ocenjevalca po 146. členu ZFPPIPP za družbo A. d.o.o. na dan 31. 3. 2011 s Poročilom z dne z dne 4. 8. 2011 ni storila, posebej pa ni izdala napačnega in zavajajočega mnenja, za kar ji je bil izrečen izpodbijani ukrep.
Tožnica nadalje izpodbija očitek kršitev iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na negativni obratni kapital. Sklicuje se na 16. stran izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da znaša kumulativna izguba pri poslovanju do konca leta 2013 po projekcijah 0,22 mio EUR. Tožnica ugotavlja in dodaja, da je v tem času predvidena tudi amortizacija 0,41 mio EUR. Izguba iz poslovanja je torej manjša od amortizacije. K izgubi iz poslovanja je dodana sprememba čistih obratnih sredstev kumulativno 23,1 mio EUR. Tožnica izrecno poudarja, da je ta denarni tok seštevek unovčevanja sredstev in odplačila obveznosti, obstoječih na dan 31. 3. 2011 na eni strani, in spremembe obratnih sredstev iz tekočega poslovanja v obdobju projekcij na drugi strani. Meni, da je mešanje teh dveh skupin postavk nedopustno. Tožnica se ne strinja z zaključki Agencije na 16. strani izpodbijane odločbe in vztraja pri navedbi, da je načrtovano povečanje obveznosti do dobaviteljev in drugih kratkoročnih poslovnih obveznosti iz tekočega poslovanja v višini 10 mio EUR do konca leta 2013 utemeljeno. Pomeni, da bi dolžnik konec leta 2012 petino vseh v tem letu nastalih kratkoročnih poslovnih obveznosti še ne imel poravnanih, konec leta 2013 pa četrtino. Ob tem tožnica ponavlja, da bi bilo vire, ki so v tabeli obratnega kapitala predvideni s financiranjem iz vira povečanih obveznosti do dobaviteljev, možno v večjem delu zagotoviti tudi po 151. členu ZFPPIPP. Dodaja še, da je izhajajoč iz NFP, bilo dejansko poplačilo navadnih terjatev upnikov predvideno za prvi obrok po enem letu od pravnomočne potrditve prisilne poravnave, nato pa konec vsakega leta en obrok. Zamik odplačevanja navadnih terjatev upnikom pomeni pomembno rezervo, ki je povečevala možnost za uspeh prisilne poravnave dolžnika.
Tožnica se tudi ne strinja z očitkom kršitve iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da tožnica ni podala informacije o spremembi stanja obveznosti dolžnika v času priprave poročila, glede na stanje obveznosti na bilančni presečni datum. Tožnica vztraja pri svojem stališču, da navedena opustitev ni bila pomembna, ker se zahteva samo razkritje morebitne pomembne spremembe. V zvezi s plačami, ki pri dolžniku v času izdaje Poročila niso bile izplačane, tožnica poudarja, da je šlo na dan 4. 8. 2011 za plače le za meseca maj in junij, ker julijske plače še niso zapadle v plačilo. Po mnenju tožnice pa neizplačilo navedenih plač in s tem sprememba obveznosti dolžnika ni bila tako zelo pomembna, zaradi česar ne more biti podlaga za ukrep, ki je bil izrečen tožnici.
Tožnica odločbo izpodbija tudi v delu odmerjenih stroškov upravnega postopka v višini 2.250,00 EUR. Tožnica meni, da teh stroškov ni dolžna plačati iz razlogov, ker postopek nadzora tožnici neutemeljeno očita kršitve pravil ocenjevalske stroke. Poleg tega tožnica v času izdaje predmetnega Poročila ni delovala kot podjetnik, ampak je bila zaposlena pri družbi D. d.o.o., zaradi česar za njeno delo v celoti odgovarja njen delodajalec, torej tudi za stroške upravnega postopka. Med drugim navaja, da je v predmetni zadevi zaradi enormnega časovnega angažiranja skupen čas njenega dela že dosegel in presegel čas dela na projektu A. d.o.o. v času pred izdajo Poročila. V tem času tožnica ni mogla delati na tekočih projektih družbe v zadostnem obsegu, zato je utrpela izgubo dohodka. Tožnica je posledično celo izgubila službo pri delodajalcu, kar je dodaten razlog za to, da navedenih stroškov ne more kriti. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi, tako o uvedbi postopka, v delu, v katerem le-ta ni bil ustavljen, kot odločbo, s katero je tožnici v postopku nadzora izrečen ukrep, odpravi ter ugotovi, da tožnica pri pripravi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZFPPIPP z dne 4. 8. 2011 za družbo A. d.o.o. ni kršila 88. člena ZRev-2. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponovni postopek. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške tega postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Ne strinja se z očitki tožnice, da Agencija ni pristojna za izrek obravnavanega ukrepa. Meni tudi, da je bila tožnici v postopku ustrezno zagotovljena kontradiktornost postopka, ter da v postopku tudi niso bile storjene druge kršitve, na katere se sklicuje tožnica. Pojasnjuje, da je na osnovi dejstev in informacij iz tožničinega poročila z dne 4. 8. 2011, podporne dokumentacije ter zunanjih virov sprejela stališče, da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba NFP omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 odstotkov. Navaja dejstva in informacije, za katere meni, da bi morale biti zadosten razlog za tožničin dvom v predloženi NFP insolventnega dolžnika in posledično izdajo negativnega mnenja. Sklicuje se na podatke, ki jih povzema, in iz katerih izhaja, da je bilo nerealno pričakovati, da bo finančno prestrukturiranje omenjenega insolventnega dolžnika uspešno. V zvezi z tožničinim ugovorom, da ni priznana možnost zadolževanja dolžnika, pa opozarja, da pri navedenem očitku tožnica očitno pozabi, da je treba pridobiti mnenje upravitelja prisilne poravnave kot tudi upniškega odbora, predvsem pa odobritev finančne institucije. Glede dokapitalizacije tožena stranka zatrjuje, da je bila le-ta nujna. Vendar dokapitalizacija ni bila opredeljena in vključena v NFP in je kot take ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi za teoretično financiranje po 151. členu ZFPPIPP, ki ni samoumevno, in ki v danih razmerah ni bilo verjetno. Tožena stranka se tudi sprašuje, zakaj dokapitalizacija ni bila izvedena, če je bila možna. Ob upoštevanju okoliščin, ki jih povzema, tožena stranka vztraja, da je bil insolventni dolžnik, ne glede na izveden institut prisilne poravnave, v izjemno slabi finančni situaciji. V zvezi z ugovori tožnice, ki se nanašajo naloženo plačilo stroškov postopka, tožena stranka navaja, da se pooblaščene ocenjevalce obravnava kot samostojne strokovnjake z javnim pooblastilom.
Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih tožbenih navedbah, tožena stranka pa v svojih odgovorih vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločitve.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:
Agencija je v obravnavani zadevi odločala v postopku nadzora nad kakovostjo dela pooblaščene ocenjevalke (drugi odstavek 31. člena ZRev-2) in ji z izpodbijano odločbo na podlagi 99. člena v zvezi z 100. členom ZRev-2 izrekla ukrep pogojni odvzem dovoljenja. Ukrep odvzema dovoljenja se ne bo izvršil, če tožnica v preizkusni dobi enega leta od dneva pravnomočnosti odločbe, ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Na podlagi drugega odstavka 99. člena ZRev-2 namreč Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačna oziroma zavajajoča. Iz prvega odstavka 100. člena ZRev-2 pa izhaja, da lahko Agencija z odločbo o odvzemu dovoljenja izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Agencija, ki ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin.
V postopku sodnega varstva po ZRev-2 se preizkuša zakonitost izdane odločbe Agencije tako glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava kot glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijano odločbo sodišče preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi (114. člen ZRev-2), pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz zakona, ki ureja upravni spor (to je na kršitve iz drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, na katere napotuje tretji odstavek 27. člena ZUS-1).
Upravno sodišče je zato kot pristojno sodišče iz 111. člena ZRev-2 pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe s formalne plati najprej preizkusilo, ali je bil postopek odločanja pred Agencijo izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z določbami ZUP, ki se po ZRev-2 uporablja subsidiarno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2).
Po presoji sodišča je postopek pred izdajo izpodbijane odločitve potekal skladno z določbami ZRev-2. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da je Agencija v obravnavanem primeru začela postopek za odvzem dovoljenja (prvi odstavek 138. člena ZRev-2) in o začetku tega postopka odločila z odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja; da je bila navedena odločba tožnici vročena; da je bila tožnica pozvana, da se o razlogih za začetek postopka izjavi in da je to tožnica tudi storila. Nato je Agencija izdala odločbo o pogojnem odvzemu dovoljenja (1. alineja drugega odstavka 99. člena v zvezi z prvim odstavkom 100. člena ZRev-2).
V obravnavni zadevi iz uvoda tožbe, opredelitve izpodbijanega akta in tožbenega zahtevka, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijanega akta, izhaja, da tožnica izpodbija tako odločbo o uvedbi postopka in sicer v delu, v katerem postopek ni bil ustavljen, kot tudi odločbo o izreku pogojnega odvzema dovoljenja. Skladno z 2. alinejo drugega odstavka 110. člena ZRev-2 namreč zoper odločbo o začetku postopka ni posebnega sodnega varstva, temveč se le-ta po četrtem odstavku istega člena lahko izpodbija le s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa.
Sodišče zavrača tožničine očitke, da Agencija ni pristojni organ za izrek izpodbijanega ukrepa pogojnega odvzema dovoljenja. Iz četrtega odstavka 25. člena ZRev-2 namreč izhaja, da o ukrepu nadzora odloča strokovni svet Agencije. Slednji je v obravnavani zadevi kot pristojni organ tudi sprejel izpodbijano odločitev. Kršitve, ki jih Agencija očita tožnici, so navedene že v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja z dne 20. 6. 2011. Z odločbo, s katero je tožnici izrečen predmetni ukrep, tudi ni bil prekoračen okvir iz odločbe o začetku postopka. Glede dveh kršitev, navedenih v odločbi o uvedbi postopka, pa je bil postopek ustavljen.
Nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci vrednosti v skladu z določbami ZRev-2 opravljata Inštitut in Agencija kot nadzorna organa (33. točka 3. člena ZRev-2), vsak v okviru svojih pristojnosti po tem zakonu (6. člen ZRev-2 v zvezi z 33. členom ZRev-2). Zakon predvideva različne oblike nadzora (93. člen oziroma 122. člen ZRev-2), ki se med seboj med drugim razlikujejo po tem, ali ima nadzorni organ v okviru posamezne oblike nadzora pristojnost, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi pooblaščenega ocenjevalca oziroma, da izda odločbo, zoper katero je v skladu z ZRev-2 zagotovljena pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 110. člena ZRev-2), ali pa takšne pravice nima. V primeru nadzora z opravljanjem pregledov kakovosti ocenjevanja vrednosti se nadzor zaključi z zapisnikom in morebitnimi pripombami na zapisnik, v določenih primerih se pripravi še strokovno mnenje Inštituta ter priporočila subjektu nadzora (129. člen ZRev-2). Nadzorni organ pri tem ne izda nobene odločbe, s katero bi posegel v pravni položaj ocenjevalca vrednosti. Zato v teh primerih ni zagotovljenega posebnega sodnega varstva v skladu z določbami ZRev-2. Drugače pa je v primeru nadzora z izrekanjem ukrepa nadzora. Tam se, tako kot v obravnavani zadevi, postopek začne z odločbo o začetku postopka za izrek ukrepa (v konkretni zadevi odvzema dovoljenja) in konča z odločbo o izreku tega ukrepa (138. člen in 142. člen ZRev-2). Le zoper navedeni odločbi je tudi možno uveljavljati pravico do sodnega varstva po določbah ZRev-2 (110. člen ZRev-2).
Ker se je v obravnavani zadevi postopek za izrek ukrepa prenehanja dovoljenja začel z izdajo odločbe o začetku postopka, so nerelevantni tožničini ugovori, ki se nanašajo na ugotovitve v okviru nadzora Inštituta. Neupoštevni so zato tožničini ugovori, da so ji z izpodbijano odločitvijo očitane kršitve, ki jih Inštitut ni ugotovil. Kot že pojasnjeno, se je v konkretnem primeru postopek začel z odločbo o začetku postopka. Za izdajo odločbe o začetku postopka zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek ukrepa – v konkretnem primeru prenehanja dovoljenja (138. člen ZRev-2). Agencija lahko pridobi podatke s strani Inštituta, ki opravlja določene naloge nadzora po zakonu, lahko pa tudi iz drugih virov, kot so na primer pobude fizičnih in pravnih oseb. Ali bo razpoložljive informacije upoštevala in na njihovi podlagi začela postopek, je stvar njene lastne presoje, saj je pri izvrševanju svojih nalog in pristojnosti samostojna in neodvisna (tretji odstavek 18. člena ZRev-2). Agencija ni vezana na morebitno mnenje Inštituta niti na pripombe, ki jih je v postopku pred Inštitutom podal subjekt nadzora, zato se do njih ni dolžna opredeljevati. Ker odločitev Agencije ni vezana na ugotovitve Inštituta, tožničini ugovori, da gre za kršitve pravil postopka, niso utemeljeni.
Tožnici je bila kontradiktornost zagotovljena s tem, da se je z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznanila z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Na ta način je po presoji sodišča (in tudi po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča, npr. sodbi v zadevi G 12/2011 z dne 21. 6. 2011 in G 5/2013 z dne 11. 12. 2013) tožnica imela možnost, da se izjavi o razlogih za začetek postopka, ter da navaja dejstva in predlaga dokaze v tej zvezi. Agencija šele nato lahko izda odločbo o izreku odvzema dovoljenja, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 140. člena ZRev-2). Navedene zakonske določbe so bile v obravnavani zadevi upoštevane, zato ugovor, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, ni utemeljen.
Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe z materialne plati pa je sodišče preizkusilo, ali izpodbijana odločba temelji na ustreznem materialnem predpisu ter preverilo očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V konkretni zadevi je tožnici očitano, da je kot pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij pri pripravi mnenja po 146. členu ZFPPIPP za insolventnega dolžnika A. d.o.o. kršila pravila ocenjevanja, zaradi česar je njeno mnenje napačno in zavajajoče. Očitane so ji kršitve SPS 1: točka 1.1., podtočka 1.1.1. a), ki določa, da mora ocenjevalec pri ocenjevanju vrednosti podjetij opraviti svoje delo brez napake in upoštevati vse sestavine, ki bi pomembno vplivale na oceno vrednosti in podtočko 1.1.1. b), ki določa, da mora ocenjevalec vrednosti izdelati oceno vrednosti odgovorno in skrbno; točka 1.2., podtočka 1.2.1. a), ki določa, da mora vsako pisno poročilo o ocenjevanju vrednosti podjetja vsebovati dovolj informacij, da omogoči osebi (osebam), ki ji (jim) je namenjeno, v celoti in pravilno razumeti njegovo vsebino in podtočka 1.2.1. b), ki določa, da mora vsako pisno poročilo o ocenjevanju vrednosti nedvoumno in točno opisati kakršnekoli predpostavke in omejevalne okoliščine, ki neposredno vplivajo na ocenjevanje vrednosti.
Tožnici so očitane tudi kršitve Pojasnila 7: točka 3), Analiza računovodskih izkazov, ki določa, da poda ocenjevalec pregled in analizo že sestavljenih računovodskih izkazov (vsaj za pretekla tri leta), projekcije predračunskih računovodskih izkazov (vsaj za obdobje, dokler dolžnik ne plača terjatev vseh upnikov, na katere učinkuje prisilna poravnava) in predpostavk, na katerih je bila pripravljena projekcija predračunovodskih izkazov dolžnika, ki je predmet pregleda. Računovodski izkazi morajo obsegati bilanco stanja, izkaz poslovnega izida in izkaz denarnih tokov; točka 4) Podlage za pripravo mnenja, ki določa, da če se stanje obveznosti do upnikov v času priprave Poročila občutno razlikuje od stanja obveznosti do upnikov na dan, ki je enak zadnjemu dnevu zadnjega koledarskega trimesečja, ki se je končalo pred uvedbo postopka prisilne poravnave, mora ocenjevalec pridobiti pojasnilo dolžnika in to razkriti v Poročilu; točka 5) Mnenje, podtočka b), ki določa, da ocenjevalec poda mnenje o tem, ali bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.
V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica storila navedene kršitve s tem, ker je v Poročilu podala pritrdilno mnenje, da obstaja več kot 50 % verjetnost, da bo izvedba predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje družbe A. d.o.o., da bo le-ta postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, čeprav kapital dolžnika ostaja negativen tudi po izvedeni prisilni poravnavi in tako dolžnik v projekcijah Poročila ostaja insolventen. Tožnica tudi ni ustrezno utemeljila predpostavke, da bo podjetje poslovalo z negativnim čistim obratnim kapitalom v obdobju projekcije in ni ustrezno utemeljila načrtovanih denarnih prilivov iz tega naslova. Prav tako ni podala informacije o spremembi stanja obveznosti dolžnika v času priprave Poročila, glede na stanje obveznosti na bilančni presečni datum.
Tožnica nasprotuje zaključku o ugotovljenih kršitvah in meni, da v predmetni zadevi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in da v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica obširno pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da je pri izdaji predmetnega Poročila postopala pravilno in razlaga pravila ocenjevanja na način, na podlagi katerega meni, da ni kršila pravil ocenjevanja. Tako zatrjuje, da se nedoseganje dolgoročne plačilne sposobnosti v začetku izvajanja ukrepov prestrukturiranja ne more šteti za kršitev pravil poslovno finančne stroke in ZFPPIPP. Zato vztraja, da ni kršila pravil ocenjevanja v zvezi z doseganjem dolgoročne plačilne sposobnosti družbe A. d.o.o., saj je doseganje dolgoročne plačilne sposobnosti namen finančnega prestrukturiranja in ne zahteva ob pravnomočni potrditvi prisilne poravnave. Pri tem se sklicuje še na pravno mnenje dr. Nine Plavšak in prof. dr. Šimeta Ivanjka. Ker zakon ne daje konkretnih napotkov glede obveznosti doseganja dolgoročne plačilne sposobnosti, je po tožničinem mnenju to prepuščeno ocenjevalcu. Izpodbijani odločitvi očita neživljenjskost.
Po presoji sodišča tožničini ugovori o nepravilni oz. zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni. Glede na pomembno vlogo, ki jo imajo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti podjetij pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje prisilne poravnave, saj prav le-ti s pritrdilnim mnenjem po 146. členu ZFPPIPP v končni posledici presodijo, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstojajo, kot je to bilo tudi v predmetni zadevi, je njihova dolžnost in odgovornost, da pri svojem delu ravnajo po pravilih stroke.
Ocenjevanje vrednosti po ZRev-2 mora potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (MSOV) Odbora za mednarodne standarde ocenjevana vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Inštitut, ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja in prepise, izdane na njihovi podlagi (prvi odstavek 88. člena ZRev-2). Odločilno vlogo pri razlagi navedenih pravil imata sektorska regulatorja, Inštitut in Agencija, ki skrbita, da se ocenjevanje vrednosti izvaja skladno z njimi. V konkretni zadevi je izpodbijani ukrep izrekel strokovni svet Agencije kot najvišji strokovni organ za to področje. Po eni strani je zato sodni nadzor nad pravilnostjo njihove razlage nujno zadržan, po drugi strani pa je tožena stranka postavljena pred strožjo zahtevo, da v odločbi o izreku ukrepa oziroma v odgovoru na tožbo ustrezno odgovori na ugovore, ki jih ima glede njenih strokovnih stališč tožnica. Po presoji sodišča je to Agencija v predmetni zadevi tudi storila. Izpodbijana odločitev vsebuje ob uporabi pravil ocenjevanja vrednosti (SPS 1 ter Pojasnila 7) obširne razloge tako v pravnem kot v dejanskem pogledu. Po presoji sodišča je Agencija svoje ugotovitve razumno, sprejemljivo in ustrezno obrazložila. Zato sodišče sprejema razlago, ki jo je podala Agencija, in zavrača tožničine predloge po postavitvi izvedencev.
Predpise, ki urejajo ocenjevanje, je treba razlagati in uporabljati tako, da sta zagotovljeni resničnost in poštenost prikaza finančnega stanja in poslovnega izida družbe. Sodišče sicer soglaša s stališčem tožnice, da je mogoče standarde razlagati tudi drugače. Tako kot (skoraj) vse normativne akte, je tudi standarde ocenjevanja mogoče razlagati in razumeti na različne načine. Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo normativni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, pa je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil (enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča G 3/2012 z dne 17. 1. 2003). Takega dvoma pa tožnica po presoji sodišča v konkretni zadevi ni izkazala.
Tožnica namreč zatrjuje, da se pri pozitivnem mnenju v Poročilu, ki ga je podala za insolventnega dolžnika A. d.o.o. po 146. členu ZFIPPIPP, nedoseganje dolgoročne plačilne sposobnosti v začetku izvajanja ukrepov prestrukturiranja, ne more šteti za kršitev pravil ocenjevanja poslovno finančne stroke. Sodišče poudarja, da je pravila ocenjevanja, ki predstavljajo zapisana pravila stroke, treba razlagati kot celoto in pri tem upoštevati okoliščine konkretne zadeve. V obravnavanem primeru je ob upoštevanju vsega navedenega po presoji sodišča Agencija zadostno utemeljila razloge z razumskimi in izkustvenimi kriteriji, zaradi katerih tožnici, ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve, ki se nanašajo na omenjenega insolventnega dolžnika, očita kršitve pravil ocenjevanja. Zato na drugačen zaključek ne vpliva tožničino sklicevanje na mnenji dr. Nine Plavšak in dr. Šime Ivanjka, ki pa se tudi ne nanašata prav na obravnavano situacijo. Agencija pa je pri svojih zaključkih izhajala prav iz konkretnega primera (iz povzetkov NFP obravnavanega insolventnega dolžnika).
Sodišče zavrača tudi tožničino sklicevanje na možnosti, ki v NFP ali Poročilu sploh niso bile načrtovane. Zato je neutemeljeno tožničino sklicevanje na možnost zadolževanja navedenega insolventnega dolžnika, prav tako na možnost dokapitalizacije ter v zvezi s tem na izjavi B.B. in C.C.. V zadevi je relevantno, da je tožnica preverila NFP obravnavanega insolventnega dolžnika, ki ne vključuje navedenih možnosti, in v zvezi z njim v Poročilu podala pozitivno mnenje brez navedenih možnosti. Sodišče se strinja z ugotovitvami Agencije, da se možnosti (npr. dokapitalizacija), ki niso zajete v Poročilu, ne morejo šteti kot rezerva, ki bi izboljšala možnost preživetja insolventnega dolžnika. Neutemeljeno je zato sklicevanje tožnice na navedene viri ter v zvezi s tem tudi na izjavi B.B. in C.C.. Po ugotovitvah Agencije pa je bila pri omenjenem dolžniku, zaradi ugotovljenih okoliščin (negativni kapital, stavka, odpovedi pogodb), dokapitalizacija nujna. Podobne argumente kot Agencija je kasneje glede obravnavanega dolžnika podal tudi upravitelj prisilne poravnave v “ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave”.
SPS 1 določajo, da mora pri ocenjevanju vrednosti podjetij ocenjevalec opraviti svoje delo brez napake in upoštevati vse sestavine, ki bi pomembno vplivale na oceno vrednosti ter mora izdelati oceno vrednosti odgovorno in skrbno (točka 1.1., podtočka 1.1.1. a) in b)). V SPS 1 je nadalje določeno, da mora vsako pisno poročilo o ocenjevanju vrednosti podjetja vsebovati dovolj informacij, da omogoči osebi (osebam), ki ji (jim) je namenjeno, v celoti in pravilno razumeti njegovo vsebino, ter da mora nedvoumno in točno opisati kakršnekoli predpostavke in omejevalne okoliščine, ki neposredno vplivajo na ocenjevanje vrednosti (točka 1.2., podtočka 1.2.1. a) in b)).
V obravnavani zadevi je Agencija zadostno utemeljila razloge, zaradi katerih je zaključila, da tožnica pri izdelavi Mnenja ni upoštevala prej navedenih SPS 1. Sodišče se prav tako ne strinja z ugovori tožnice glede očitka, da tožnica ni podala informacije o spremembi stanja obveznosti dolžnika v času priprave Poročila, glede na stanje obveznosti na bilančni presečni datum. Šlo je za podatek, da insolventni dolžnik v obdobju do izdelave Poročila tožnice dejansko sploh ni posloval, ker so zaposleni stavkali, saj jim je dolgoval plače za mesece maj, junij in julij 2011, ter so investitorji v juliju 2011 že začeli odpovedovati vse sklenjene pogodbe. Tožnici pa je bilo znano, da je pri dolžniku potekala stavka delavcev, ki ob pripravi Poročila (4. 8. 2011) še ni bila končana. Navedenih informacij pa tožnica ni vključila v Poročilo. Sodišče se ne strinja s tožnico, da navedena opustitev ni bila tako pomembna. Navedena obveznost je izrecno določena tudi v Pojasnilu 7. Iz slednjega izhaja, da če se stanje obveznosti do upnikov v času priprave poročila občutno razlikuje od stanja obveznosti do upnikov na dan, ki je enak zadnjemu dnevu zadnjega koledarskega trimesečja, ki se je končalo pred uvedbo postopka prisilne poravnave, mora ocenjevalec pridobiti pojasnila dolžnika in to razkriti v Poročilu. V konkretni zadevi tožnica tega ni storila. Po presoji sodišča bi tožnica morala biti pozorna na dogajanje v zvezi z zaposlenimi in to upoštevati (povečanje obveznosti dolžnika) pri sklepnem delu svojega Poročila.
Iz Hierarhije pravil ocenjevanja vrednosti (13. člen) izhaja, da SPS 1 spadajo v prvo raven pravil ocenjevanja vrednosti, iz 14. člena ZRev-2 pa izhaja, da je uporaba pravil ocenjevanja vrednosti, ki sodijo na prvo raven, pri ocenjevanju vrednosti obvezna. Tožnica je bila zato pri izdelavi Mnenja vezana na SPS 1. Ne glede na to, da je izrecna določba o obveznosti tožnice, da razkrije v Mnenju določene spremembe, nastale pri dolžniku, določena v Pojasnilu 7, ki po Hierarhiji pravil ocenjevanja vrednosti sodi na drugo raven (za katero ni določeno, da je obvezna), pa bi po presoji sodišča bila tožničina dolžnost, da glede na pomembnost informacije v obravnavani ravna tudi v skladu z omenjeno določbo Pojasnila 7. Tudi sicer dolžnost takega ravnanja po presoji sodišča izhaja že določb SPS 1, kršitev katerih je očitana tožnici (točka 1.1., podtočka 1.1.1., točka a) in točka b), točka 1.2., podtočka 1.2.1. točka a) in točka b)). Omenjena stavka delavcev pa je le eden od argumentov opisanega slabega finančnega stanja, v katerem se je znašel navedeni dolžnik, in v katerem mu je tožnica pripisala najmanj 50-odstotno verjetnost, da bo izvedba NFP omogočila tako finančno prestrukturiranje, da bo obravnavana družba postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna.
Sodišče še pojasnjuje, da se postopek nadzora z izrekom ukrepa začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljanja dela pooblaščenih ocenjevalcev. Navedene osebe morajo namreč s svojo strokovno usposobljenostjo zagotavljati, da bodo svoje naloge in dolžnosti opravljale tako, da je zagotovljeno varstvo uporabnikov njihovih storitev. Agencija odvzame dovoljenje, če oseba, ki je pridobila dovoljenje, krši standarde ocenjevanja, saj s tem ne zagotavlja uresničevanja temeljnih ciljev ocenjevanja. Odvzem dovoljenja je tako primeren ukrep nadzora za zagotovitev omenjenega cilja. Pred Agencijo v postopku izreka ukrepa odvzema dovoljenja ni mogoče postaviti formalnih zahtev (na primer po ugotavljanju odgovornosti oziroma krivde), ki jih pred sodišče postavlja kaznovalno pravo ob izrekanju kazenskih sankcij. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, ki je ob presoji ustavnosti določb o sankcijah, ki jih lahko izrekajo sektorski regulatorji, ugotovilo, da se ukrepi nadzora ne izrekajo kot sankcije kaznovalnega prava. Zato določbe o ukrepih nadzora ne smejo biti razumljene kot kaznovalne norme in se kot take tudi ne smejo uporabljati (10. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-220/03-20 z dne 13. 11. 2004). Odvzem dovoljenja je kot ukrep nadzora predviden samo za hujše kršitve nalog pooblaščenega ocenjevalca, ki so določene v 99. členu ZRev-2. Med navedenimi je v drugem odstavku tega člena določeno, da Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačna oziroma zavajajoča.
Mogoča je tudi neizvršitev odvzema dovoljenja s izrekom pogojnega odvzema dovoljenja. Tak ukrep je bil izrečen tudi v obravnavani zadevi. Iz 100. člena ZRev-2 namreč izhaja, da lahko Agencija z odločbo o odvzemu dovoljenja izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Agencija, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. V konkretni zadevi je bil tožnici izrečen navedeni milejši ukrep in odločeno, da se ne bo izvršil, če tožnica v času enega leta od pravnomočnosti navedene odločbe ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Agencija je izrekla navedeni ukrep, ker je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ocenila, da bo s tem dosežen namen ukrepa nadzora. Po presoji sodišča je utemeljitev izbire ukrepa nadzora sprejemljiva. Cilj pogojnega in nepogojnega odvzema dovoljenja je enak (preprečitev kršitev standardov ocenjevanja), vendar pa je z razlago določb 99. in 100. člena ZRev-2 mogoče ugotoviti, da pooblaščenemu ocenjevalcu ni treba nepogojno odvzeti dovoljenja, če to ni nujno zaradi zaupanja uporabnikov podatkov. To pa je v konkretni zadevi ocenila tudi Agencija, s čimer se strinja tudi sodišče.
Glede na vse navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Hkrati z navedeno odločitvijo so tožnici naloženi v plačilo tudi stroški postopka, nastali z izdajo izpodbijane odločbe. Iz drugega odstavka 76. člena ZRev-2 namreč izhaja, da o povrnitvi stroškov nadzora odloči Agencija z odredbo oziroma odločbo o izreku ukrepa nadzora. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da ji Agencija ne bi smela naložiti plačila stroškov tega postopka, ker je bila zaposlena pri družbi D. d.o.o., zaradi česar bi za njeno delo moral v celoti odgovarjati njen delodajalec. Sodišče se strinja z zaključkom Agencije, da je tožnici kot fizični osebi dano pooblastilo pooblaščene ocenjevalke, zaradi česar je njena odgovornost osebna in je tožnica sama tudi zavezana za povračilo stroškov Agenciji, ki jih je le-ta imela z navedenim postopkom. Pri tem na odločitev v zadevi ne more vplivati tožničino sklicevanje na posledice navedenega nadzora (enormno časovno angažiranje, izguba službe). Same višine stroškov pa tožnica ne izpodbija.
Sodišče je odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki jih je štelo kot bistvene za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.
Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen in da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
Na podlagi 115. člena ZRev-2 je sodišče odločilo na nejavni seji, brez obravnave.
Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške tega postopka.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.11.2015