UPRS Sodba in sklep I U 1358/2020-13
Sodišče: | Upravno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Upravni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:UPRS:2022:I.U.1358.2020.13 |
Evidenčna številka: | UP00060155 |
Datum odločbe: | 20.01.2022 |
Senat, sodnik posameznik: | mag. Miriam Temlin Krivic |
Področje: | JAVNI SHODI IN JAVNE PRIREDITVE - UPRAVNI POSTOPEK |
Institut: | hrup - dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja - obnova postopka - izločitev uradne osebe - stranski udeleženec - rok za obnovo postopka - subjektivni rok |
Jedro
Z izpodbijanim sklepom se je odločalo o zahtevi tožnikov za izločitev uradne osebe – A. A., ki je v zadevi odločala na drugi stopnji, torej pravna narava tega sklepa onemogoča upravni spor. Razlogi za izločitev osebe, ki v izpodbijani zadevi odloča, sodišče preizkuša pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti glavne stvari. Zgolj iz razloga, ker je v postopku izdaje dovoljenja kot aktivna stranka nastopal župan kot zakoniti zastopnik stranke, ni podan dvom o nepristranosti uradne osebe v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP. Po drugem odstavku 12. člena ZUP namreč uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil.
Stranka lahko razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP predlaga le v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, vendar razlogi organa, kot so navedeni v odločbi, torej dejstva o prvi prireditvi dne 4. in 5. 6. 2016 in nato še 28 naslednjih prireditev do vložitve predloga za obnovo postopka, vse na podlagi dovoljenja z dne 29. 4. 2016, niso dokaz, da sta tožnika za dovoljenje z dne 29. 4. 2016 izvedela že prej kot z elektronskim sporočilom z dne 27. 4. 2019.
Izrek
I. Tožba zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 35407-12/2019-0 (612) z dne 6. 3. 2020 in sklep Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto št. 354-17/2020-15 z dne 14. 8. 2020 se zavrže.
II. Tožbi zoper 2., 3 (razen v točki 3.1., kolikor se odločitev nanaša na 6.točko 260. člena ZUP) in 4. točko izreka odločbe Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto št. 354-17/2020-16 (430) z dne 14. 8. 2020 se ugodi in se zadeva v tem obsegu odpravi in vrne drugostopnemu organu v ponoven postopek.
III. V preostalem se tožba zavrne.
IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Obrazložitev
1. Prvostopni organ je s sklepom z dne 6. 3. 2020 v 1. točki izreka ugodil predlogu tožnikov po 9. točki 290. člena ZUP in dovolil obnovo postopka za del dovoljenja, ki se nanaša na prireditveni prostor Glavni trg, ki je bil končan z izdajo dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom zaradi uporabe zvočnih naprav na prireditvenem prostoru Glavni trg in prireditvenem prostoru Novi trg št. 35407-9/2016-3 (603) z dne 29. 4. 2016, ter v izpodbijani 2. točki izreka zavrnil predlog za obnovo postopka, ki sta ga vložila tožnika, po 6. točki 260. člena ZUP.
2. Drugostopni organ je z odločbo v 1. točki izreka pritožbi Mestne občine Novo mesto delno ugodil, v delu glede stroškov pa pritožbo zavrgel; v 2. točki izreka pritožbo tožnikov v celoti zavrnil; v izpodbijani 3. točki izreka pa sklep prvostopnega organa št. 35407-12/2019-9 (612) z dne 6. 3. 2020 v celoti spremenil tako, da se sedaj glasi: "1. Predlog za obnovo postopka izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom zaradi uporabe zvočnih naprav na prireditvenem prostoru Glavni trg in prireditvenem prostoru Novi trg, št. 35407-9/2016-3 (603) z dne 29. 4. 2016, po 6. in 9. točki 260. člena ZUP, ki sta ga vložila tožnika, se zavrže. 2. Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov se v celoti zavrne."; ter v 4. točki izreka, da stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi je navedel, da je ob preizkusu predloga za obnovo postopka ugotovil, da predlog za obnovo postopka vložen na podlagi 9. točke 260. člena ZUP ni pravočasen, vložen po 6. točki 260. člena ZUP pa ni dovoljen.
3. Prvostopni organ Občinski svet Mestne občine Novo mesto pa je s sklepom št. 354-17/2020-15 z dne 14. 8. 2020 v izpodbijani 1. točki izreka zavrnil zahtevo za izločitev A. A., ki jo je Občinski svet Mestne občine Novo mesto pooblastil za vodenje postopka in odločitev o pritožbi zoper izdani sklep o obnovi postopka, št. 35407-12/2019-9 z dne 6. 3. 2020 ter v izpodbijani 3. točki izreka ugotovil, da posebni stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi navaja, da razlogi, ki sta jih tožnika navedla v zvezi z izločitvijo pooblaščene uradne osebe niso podlaga za izločitev.
4. Tožnika odločitve izpodbijata iz razloga napačne uporabe določb splošnega upravnega postopka, kar v tožbi podrobno pojasnjujeta. V zvezi z drugostopno odločbo z dne 14. 8. 2020 grajata ugotovitev, da sta tožnika o obstoju odločbe sklepala in morala sklepati. Noben od njiju ni bil nikoli povabljen s stani pristojnega občinskega organa v kakršenkoli postopek za izdajo dovoljenja, čeprav so se tovrstne obremenitve na prireditvah vseskozi izvajale. Nobena takšna odločba jima ni bila pred 27. 4. 2019 nikoli vročena, niti je še nikoli nista videla, niti za takšno dovoljenje slišala. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sprevračajo navedbe, ki sta jih tožnika podala v izjasnitvi z dne 23. 7. 2020, in povzemajo protispisno. Sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča III U 295/2014 z dne 22. 7. 2015 je neprimerno, ker so okoliščine primera drugačne. Tožnika iz dejstva, da so prireditve potekale, nista mogla sklepati, da obstoji dovoljenje, ki bo veljalo še za vse bodoče prireditve sedem let naprej. Pritožbeni organ je v pozivu na izjasnitev celo navedel, da ne dvomi v verodostojnost poslanega elektronskega sporočila z dne 27. 4. 2019 in tako ni nobenih razlogov, da ne bi tožnikoma verjel, da sta za obstoj izpodbijanega dovoljenja z dne 29. 4. 2016 izvedela šele 27. 4. 2019. Dejansko stanje glede vprašanja pravočasnosti predloga je bilo tudi nepopolno ugotovljeno, ker organ ni izvedel dokaznih predlogov, ki sta jih tožnika že v predlogu za obnovo predlagala v dokaz pravočasnosti vložitve predloga. Tožnika prej kot 27. 4. 2019 nista mogla vedeti, da je postopek vodila in izdala izpodbijano dovoljenje B. B. in s tem za obstoj izločitvenega razloga. Šele njuna odvetnica je ugotovila, da je B. B. pooblaščenka same stranke Mestne občine Novo mesto. Uradna oseba, ki bi morala biti izločena, je z zavestnimi kršitvami postopkovnih določil, onemogočila udeležbo v postopku izdaje dovoljenja tožnikoma in drugim stanovalcem na Glavnem trgu in jim dovoljenja tudi ni vročila. To je lahko storila le po nalogu župana oziroma stranke v postopku, saj je B. B. izkušena uradna oseba in dobra poznavalka določil ZUP. Glede na takšno situacijo je nesprejemljivo stališče, da oseba, ki v prejšnjem postopku ni mogla sodelovati, nima obnovitvenega razloga po 6. točki ter da lahko uveljavlja le razlog po 9. točki, tega pa je zamudila, ker naj bi morala sklepati, da je bilo dovoljenje že izdano. Vse obnovitvene razloge lahko tako kot stranka uveljavlja tudi stranski udeleženec, torej tudi tožnika. Iz vsebine določil 260., 261. in 262. členov ZUP ne izhaja, da ima stranski udeleženec za izpodbijanje pravnomočne odločbe na voljo en sam in samcat obnovitveni razlog. Če bi bil tak namen zakonodajalcev, bi to v navedenih zakonskih določilih jasno zapisal. Odločitev o zavrženju obnovitvenega razloga po 6. točki, češ da tožnika nista upravičeni osebi je nepravilna in nezakonita. V drugostopni odločbi je kot izdajatelj navedena A. A., ki pa kljub pooblastilu občinskega sveta toženke, ne more biti organ druge stopnje, ampak je to lahko le občinski svet Mestne občine Novo mesto. Odločbo z dne 14. 8. 2020 pa izpodbijata tudi, ker je odločala in vodila postopek A. A., ki bi po zakonu morala biti izločena. Ta je zaposlena pri stranki in v podrejenem odnosu napram županu, ki se je podpisal kot predlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja za čezmerno obremenitev okolja s hrupom ter je tudi občinska odvetnica. S stranko je torej v takšnem razmerju, da o predmetni zadevi v pritožbenem postopku ni mogla nepristransko odločati. Vse to izhaja iz poziva za izjasnitev z dne 14. 7. 2020. Obstoji najmanj dvom v njeno nepristranskost in zato sta tožnika utemeljeno zahtevala njeno izključitev. Podan je ne le izločitveni razlog po prvem odstavku 37. člena ZUP, ampak dejansko celo izločitveni razlog iz 1. točke 35. člena ZUP. Iz istih razlogov tožnika zahtevata tudi odpravo sklepa z dne 14. 8. 2020. Iz previdnosti pa izpodbijata tudi odločitev v točki 2 prvostopnega organa in menita, da sta povsem utemeljeno v predlogu za obnovo uveljavljala tudi obnovitveni razlog po 6. točki 260. člena ZUP. Nobenega dvoma ni, da je pri izdaji izpodbijanega dovoljenja sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena, kot sta tožnika že pojasnila. Podan je izločitveni razlog iz prve točke 35. člena ZUP, izpodbijano dovoljenje pa obremenjeno z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tudi v primeru, če postopanje in izdaja odločbe s strani B. B., ki je v zadevi odločala na podlagi pooblastila župana, ne bi predstavljalo situacije iz 1. točke 35. člena ZUP, gre pri njej v vsakem primeru za obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. B. B. je namreč pri sami stranki zaposlena ter od nje ekonomsko odvisna in zato evidentno ne more v zadevi odločiti nepristransko. Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi in izpodbijana sklepa in odločbo odpravi. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.
5. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
K točki I izreka:
6. Tožba zoper sklep Mestne občine Novo mesto št. 35407-12/2019-9 (612) z dne 6. 3. 2020 in sklep Občinskega sveta Mestne občine Novo mesto št. 354-17/2020-15 z dne 14. 8. 2020 ni dovoljena.
7. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o pravnem sporu (ZUS-1) odloča v upravnem sporu sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
8. V obravnavani zadevi vlagata tožnika tožbo zoper 2. točko izreka sklepa prvostopenjskega organa z dne 6. 3. 2020, ki je predlog tožnikov za obnovo postopka po 6. točki 260. člena ZUP zavrnil, odločitev pa je drugostopenjski organ spremenil in predlog za obnovo postopka po 6. točki 260. člena ZUP zavrgel. Z izpodbijano 2. točko izreka sklepa prvostopenjskega organa z dne 6. 3. 2020 torej ni meritorno odločeno o predlogu tožnikov za obnovo postopka, tako naravo ima odločba drugostopenjskega organa z dne 14. 8. 2020 v 3. točki izreka, s katero je odločeno o predlogu tožnikov za obnovo postopka tudi iz razloga po 6. točki 260. člena ZUP. Izpodbijani prvostopni sklep v izpodbijani 2. točki torej ne izpolnjuje materialnega pogoja določenega v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, zato je sodišče tožbo zoper izpodbijano 2. točko sklepa z dne 6. 3. 2020 kot nedovoljeno zavrglo, po določbi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
9. Tožba pa ni dovoljena tudi zoper izpodbijani 1. in 3. točko izreka sklepa št. 354-17/2020-15 z dne 14. 8. 2020.
10. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno ne o obnovi, postopek ni bil ustavljen oziroma drugače končan. Odločalo se je o zahtevi tožnikov za izločitev uradne osebe – A. A., ki je v zadevi odločala na drugi stopnji, torej pravna narava tega sklepa onemogoča upravni spor. Razlogi za izločitev osebe, ki v izpodbijani zadevi odloča, sodišče preizkuša pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti glavne stvari, v obravnavani je to odločba drugostopenjskega organa z dne 14. 8. 2020.
11. Na podlagi navedenega je sodišče zavrglo tožbo tudi zoper sklep z dne 14. 8. 2020, ker tožba zoper ta sklep ni dovoljena, iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
K točki II izreka:
12. Tožba zoper odločbo Mestne občine Novo Mesto št. 354-17/2020-16 (430) z dne 14. 8. 2020 je deloma utemeljena.
13. Predmet upravnega spora je odločitev, s katero je organ predlog za obnovo postopka izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom zaradi uporabe zvočnih naprav na prireditvenem prostoru Glavni trg in prireditvenem prostoru Novi trg, št. 35407-9/2016-3 (603) z dne 29. 4. 2016, po 6. in 9. točki 260. člena ZUP zavrgel, po 6. točki 260. člena iz razloga, ker tožnika za vložitev predloga nista upravičeni osebi in po 9. točki 260. člena ZUP, ker je ugotovil, da tega razloga nista uveljavljala pravočasno.
14. Tožnika ugovarjata zaključku organa in vztrajata, da sta predlog za obnovo postopka predlagala pravočasno. Ni sporno med strankama, da je bil predlog za obnovo postopka vložen 29. 4. 2019, Dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom pa je bilo izdano 29. 4. 2016 in postalo dokončno 5. 5. 2016. Ni sporno tudi, da sta tožnika prejela elektronsko sporočilo C. C. 27. 4. 2019, kateremu je bilo v priponki pripeto dovoljenje, katerega obnovo predlagata.
15. Upravni organ utemeljuje, da tožnika nista izvedela, da je bila odločba (dovoljenje) izdana šele 27. 4. 2019, ker se je na podlagi dovoljenja, od njegove izdaje do vložitve predloga za obnovo, zvrstilo že 28 prireditev, prva v noči med 4. in 5. 6. 2016, na lokaciji odra G3, za katerega ugotovi, da je v neposredni bližini ..., kjer tožnika živita. Na podlagi dejstva o prvi prireditvi in naslednjih na podlagi spornega dovoljenja je organ napravil sklep, da bi tožnika morala ugotoviti, da na območju potekajo prireditve in iz tega sklepati, da je bilo izdano dovoljenje. Po sklepanju organa je zato posledično rok enega meseca od vložitve predloga za obnovo začel teči naslednji dan po končani prvi prireditvi, to je 6. 6. 2016.
16. Sodišče navedenemu razlogovanju ne more slediti. Res, kot povzema organ lahko stranka razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP predlaga le v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, vendar razlogi organa kot so navedeni v odločbi, torej dejstva o prvi prireditvi dne 4. in 5. 6. 2016 in nato še 28 naslednjih prireditev do vložitve predloga za obnovo postopka, vse na podlagi dovoljenja z dne 29. 4. 2016, niso dokaz, da sta tožnika za dovoljenje z dne 29. 4. 2016 izvedela že prej kot z elektronskim sporočilom z dne 27. 4. 2019. Kot utemeljeno v zvezi s sklepanjem organa navajata tožnika in to dejstvo je neprerekano, so se prireditve na lokaciji izvajale že pred datumom prireditve dne 4. in 5. 6. 2016, zato tožnika bremeniti z vedenjem o izdanem dovoljenju z dne 29. 4. 2016, ki ima svojo vsebino in časovno veljavo, od datuma prve izvedene prireditve po tem dovoljenju, nima dokazne vrednosti kot jo je napravil organ in na tej podlagi zavrgel predlog za obnovo postopka na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, zaradi nepravočasnosti.
17. Sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča III U 295/2014 kot na stališče sodne prakse ni relevantno, saj okoliščine primera niso enake. V zadevi na katero se organ sklicuje je šlo za začasno dovoljenje, za sklop prireditev v trajanju enega meseca, ki so se izvajale tradicionalno, zato se je organ lahko oprl na datum izvedbe prireditve kot datum na katerega je stranka izvedela za izdano odločbo, pri tem pa je šlo za dovoljenje, ki je ob začetku vložitve predloga že izgubilo svojo veljavo. V obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sploh nista vedela, da se za prireditve izdajajo dovoljenja in pooblaščenka pojasnjuje, da je bilo na podlagi njenega vedenja v postopku navedeno, da so bila v preteklosti izdana enkratna dovoljenja, pa to v izpodbijani odločbi ni zanikano, se kot že rečeno, organ ni mogel opreti pri presoji pravočasnosti predloga na datum prve prireditve izvedene na podlagi deset let trajajočega dovoljenja.
18. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ ponovno presoditi ali sta tožnika predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP vložila pravočasno ter kolikor bo na podlagi trditev in listinskega dokaza – elektronskega sporočila o tem dvomil, tudi izvesti predlagana zaslišanja.
19. Organ je predlog za obnovo postopka vložen po 6. točki 260. člena ZUP zavrgel kot nedovoljen, ker po tej določbi tožnika nista upravičena oseba za njegovo vložitev. Po drugem odstavku 261. člena ZUP lahko zaradi okoliščin iz 1., 6., 7. in 8. točke 260. člena ZUP stranka predlaga obnovo le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Bistven za pravilno odločitev je torej odgovor na vprašanje, ali je tožnika šteti kot stranko (aktivno, pasivno ali stranskega udeleženca), torej kot upravičeno osebo za vložitev predloga za obnovo. Takega položaja v postopku izdaje dovoljenja, katerega obnovo predlagata, tožnika nesporno nista imela, zato tudi vlagata predlog za obnovo po 9. točki 260. člena ZUP, ker jima ni bilo omogočeno, da bi se postopka udeleževala. Ustaljena sodna praksa razlaga kot toženka, da oseba, ki ni bila stranka v postopku izdaje odločbe, lahko vloži predlog za obnovo le iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ne pa tudi iz drugih razlogov, iz katerih lahko predlaga obnovo postopka oseba, ki je v prejšnjem postopku sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec (Upravno procesno pravo; Kerševan, Androjna, str. 439) (sodba Vrhovnega sodišča I Up 1121/2005 z dne 22. 2. 2006). Zato bosta tožnika, kolikor bosta s predlogom za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP uspela, razloge, ki sta jih uveljavljala v okviru obnovitvenega razloga po 6. točki 260. člena ZUP, uveljavljala v obnovljenem postopku.
20. Sodišče je zato tožbo vloženo zoper zavrženje predloga po 6. točki 260. člena ZUP zavrnilo, posledično pa se tudi ne ukvarja z razlogi zaradi katerih bi morala biti uradna oseba B. B. izločena iz postopka prvostopenjskega odločanja.
21. Tožnika izpodbijata drugostopenjsko odločbo tudi iz razloga, ker je odločala in vodila postopek na drugi stopnji A. A., ki bi po zakonu morala biti izločena, ker je ne le zaposlena pri stranki in v podrejenem odnosu napram županu, ki se je podpisal kot predlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja za čezmerno obremenitev okolja s hrupom, ampak je tudi občinska odvetnica, ki zastopa stranko, zato je po njunem mnenju drugostopenjska odločba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnika utemeljujeta, da je glede na navedeno podan ne le izločitveni razlog po prvem odstavku 37. člena ZUP, zaradi okoliščin, ki sta jih opisala, in ki vzbujajo dvom v nepristranskost A. A., ampak dejansko celo izločitveni razlog iz 1. točke 35. člena ZUP.
22. Po prvem odstavku 37.člena ZUP lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Odklonitveni razlog je po določbi prvega odstavka 37. člena ZUP podan, kadar obstajajo druge okoliščine (izven taksativno naštetih izključitvenih razlogov v 35. členu ZUP), ki vzbujajo dvom o nepristranosti uradne osebe. Te okoliščine morajo biti povezane s konkretno upravno zadevo ali konkretnim postopkom. A. A. je, kot toženka pripozna, zaposlena v občinski upravi Mestne občine Novo mesto in je javni uslužbenec. Ker občinski svet Mestne občine Novo mesto nima zaposlenih uslužbencev za vodenje postopkov in odločanje, je občinski svet Mestne občine Novo mesto njo pooblastil kot zaposleno v občinski upravi, ki izpolnjuje pogoj iz 31. člena ZUP. Zgolj iz razloga, ker je v postopku izdaje dovoljenja kot aktivna stranka nastopal župan kot zakoniti zastopnik stranke, sodišče meni, da ni podan dvom o nepristranosti uradne osebe v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP. Po drugem odstavku 12. člena ZUP namreč uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Tožnika bi morala konkretneje navesti okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost A. A., ne le izpeljevati pristranost iz opisa razmerja aktivne stranke v postopku izdaje dovoljenja z organom oziroma uradno osebo, ki je odločala v pritožbenem postopku.
23. Po 35. členu ZUP uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku iz razlogov naštetih v 1. do 4. točki. Po 1. točki, ki jo tožnika konkretno izpostavljata, uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik. Da bi v svojstvu razmerij naštetih v 1. točki 35. člena ZUP A. A. sodelovala in odločala v konkretnem pritožbenem postopku, ne izhaja iz navedb tožnikov. Sodišče glede na navedeno meni, da odločitev organa ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP oziroma le te tožnika nista izkazala.
24. Posledično, ker sodišče meni, da je toženka napačno odločila o predlogu za obnovo postopka, ki sta ga tožnika vložila po 9. točki 260. člena ZUP, je odpravilo tudi odločitev v 2. točki izreka (odločitev o pritožbi tožnikov) ter v 3.2 točki in 4. točki izreka, s katerima je organ zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka v celoti zavrnil, saj je napačno izhajal iz stališča, da tožnika s predlogom za obnovo postopka nista bila uspešna.
25. Toženka je glede na navedeno v odpravljenem delu kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, saj je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja in posledično napačno uporabljeno procesno pravo (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).
K točki IV izreka:
26. Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR povečane za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 17.01.2023