UPRS Sodba I U 1130/2021-47
Sodišče: | Upravno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Upravni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.1130.2021.47 |
Evidenčna številka: | UP00066740 |
Datum odločbe: | 17.02.2023 |
Senat, sodnik posameznik: | dr. Boštjan Zalar |
Področje: | PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA |
Institut: | mednarodna zaščita - statusa begunca - spor polne jurisdikcije - presoja ex nunc - informacije o izvorni državi - verodostojnost - dokazna ocena - splošna verodostojnost prosilca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznanje statusa begunca - datum priznanja pravice |
Jedro
Tožniku ni treba dokazati preteklega preganjanja, saj preganjanja oziroma umorov njegovega sodelavca in prijatelja na poti v Logar ne bi bilo mogoče dokazati z listinskimi dokazi. Možnost pridobitve takšni listinskih dokazov je skoraj nična. Tožniku pa ni mogoče naložiti prehudega dokaznega bremena. Dejstvo, da tožena stranka ni našla v izbranih poročilih in člankih podatka, ki bi se ujemal z opisom omenjenih dveh dogodkov uboja njegovih dveh policijskih kolegov, ki jih je opisal tožnik, ne pomeni, da tožniku glede na razmere v provinci Logar ni mogoče verjeti.
Tožena stranka ni imela podlage za oceno, da tožniku ni verjela, ker je ugotovila, da so bili tarče napadov predvsem pripadniki Afganistanske lokalne policije, častniki Nacionalnega direktorata za varnost, pripadniki provladnih milic, pogosto pa tudi policijski načelniki. Tega zaključka iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka ni mogoče narediti oziroma iz obrazložitve ni razvidno, iz katerega poročila bi to dovolj zanesljivo izhajalo.
Iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. izhaja, da široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot razlog za preganjanje v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja „upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento.“ To v primeru prosilca za mednarodno zaščito iz Afganistana ni možno brez zelo natančnega, neselektivnega in objektivnega upoštevanja relevantnih informacij o stanju v izvorni državi.
Okoliščina, da je tožnikova žena bila zaposlena v vojski je pravno relevantna okoliščina za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem tožnika, ker bi bil tožnik zaradi omenjenega dejstva lahko lažje odkrit s strani talibanov.
Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka uspela utemeljiti, kolikor je to praktično v njeni moči, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti preganjanja oziroma da mu preganjanje resno grozi. Po uveljavljenem standardu tožniku namreč ni treba dokazati, da je bolj verjetno kot ne, da bo preganjan oziroma da ga subjekti zaščite ne bodo mogli ali hoteli zaščititi. Ker je tožnik to dokazno breme izpolnil, je bilo na toženi stranki, ki je pristojni organ za odločanje o prošnji, da bi odvrnila vsakršen dvom o zatrjevanem preganjanju, pa tega ni uspela.
S pravnomočnostjo te sodne odločbe je tožniku priznan status begunca od dneva vložitve prošnje za mednarodno zaščito naprej, in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, ker to izhaja iz interpretacije Sodišča EU določbe iz 21. uvodne izjave Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, po kateri je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt in da ima zato begunec pravico do priznanja takega statusa od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.
Izrek
I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. št. 2142-1439/2020/20 (122-12) z dne 17. 6. 2021 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A. A., roj ... 1993, državljan Islamske republike Afganistan, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 13. 7. 2020.
II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.
Obrazložitev
1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec za mednarodno zaščito z osebnim imenom A. A., roj. ... 1993 v okraju ..., Paktia, Islamska republika Afganistan.
2. Tožena stranka v odločbi povzema, da je v prošnji med drugim povedal, da je obiskoval osem let osnovne in štiri leta srednje šole. Sedem ali osem let je delal kot policist v Logarju. V Republiki Sloveniji še ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor tudi ne v kateri izmed držav članic Evropske unije. V zvezi z družinskimi člani v izvorni državi je navedel, da ima tam očeta, mater, tri brate, sestro, ženo in dva otroka. Preko Hrvaške je prišel skrit v tovornem vozilu v Slovenijo. Ko je voznik hotel razkladati tovor, ga je videl, poklical policijo in takrat je zaprosil za azil. Hotel je priti v prvo varno državo in sedaj, ko vidi, da je Slovenija varna država, bo ostal tukaj. Prosilec je dejal, da je bil policist in prav tako je bila njegova žena policistka, čeprav je njegova družina nasprotovala temu, da je njegova žena policistka. Njegov drugi problem je ta, da se je moral z doma v Kabulu voziti v Logar. Pot je zelo nevarna, ker je policist. Tam, kjer je živel, je bilo veliko ljudi iz mesta Logar. Na poti iz Logarja do Kabula so imeli talibani veliko kontrolnih točk in ljudje so govorili, da je on policist v Logarju. Njegova žena je delala v mestu Kabul. Slišal je, da imajo talibani njegove podatke in slike, zato je vedel, da je v nevarnosti. Razdalja med mestoma Kabul in Logar je 45 kilometrov, ampak pot je nevarna, ker imajo talibani večkrat kontrolo na tej cesti. Njega osebno niso ustavljali, ker je točno vedel, kdaj delajo in kdaj je cesta prosta, zato je takrat odšel na pot.
3. Glede tega, ali je njegova žena imela težave, ker je policistka, je prosilec najprej dejal, da je njegova žena v bistvu zaposlena v vojski. Ljudje so vedeli, da je zaposlena v vojski, ampak ni imela težav. Vendar, ko se je sam odločil, da gre iz države, je pustila službo in odšla živet k svojim staršem, prav tako v mestu Kabul. Sam je nekajkrat prosil za premestitev v Kabul, ampak če v Afganistanu nimaš poznanstev, ti ne ugodijo. Pred delom v Logarju je delal tudi v drugih krajih, ki so bili nevarni. Z denarjem od prodaje avtomobila pa je odšel iz države.
4. S prosilcem je bil dne 19. 8. 2020 opravljen osebni razgovor. Na izrecno vprašanje je prosilec odgovoril, da je star 27 let. Nato je prosilec predložil kopije različnih dokumentov in dodal, da mu bodo originale šele poslali. Tako je predložil kopije naslednjih dokumentov: policijske izkaznice, izkaznice za posedovanje orožja (pištole), izkaznico za posedovanje brzostrelke, ženine vojaške izkaznice, spričevala o dokončanem policijskem treningu, spričevala o dokončani policijski akademiji, spričevala za uporabo policijskih računalniških evidenc, spričevala o opravljenem tečaju delovanja v postopkih, spričevala o opravljenem poznavanju zakona, potrdila o opravljenem treningu, potrdila o pomoči učiteljem, ki so pomagali otrokom v zvezi s težavami s talibani, računalniške diplome, ki jo je pridobil pri policiji, pohvale, ki jo je prejel s strani generala za dobro opravljeno delo v kraju Zoon, pohvale, ki jo je prejel s strani generala za dobro opravljeno delo v kraju Khost, potrdila o varovanju med nogometno tekmo, potrdila o premestitvi iz kraja Wardak v kraj Logar. Prav tako je predložil kopije fotografij, ki dokazujejo, da je delal kot policist in njegova žena kot vojakinja, kakor tudi, da imata dva otroka ter fotografijo medalje za uspešno opravljeno delo.
5. V zvezi s šolanjem je prosilec dejal, da je v šolo hodil deset let in končal srednjo šolo. Šolal se je v Kabulu. Bil je policist, kar je delal približno osem let. Sam je zaslužil 18.500, žena pa 12.500 afganov. Živeli so dobro, lepo. Njegova družina ni želela, da se poroči z žensko, ki je vojakinja, govorili so mu, da to ni v redu. Zaradi tega je prosil mamo, očeta in brate, da se lahko odseli stran. Vsi so živeli v Kabulu, sam se je nato preselil v drugi del Kabula. Njegova sestra in bratje so pretepli njegovo ženo. Tudi njegov brat je policist. En dan je prišel domov in ustrelil njegovo ženo. Imela je srečo, da ni bilo hujših posledic. Takrat je bila noseča, padla je na tla in odpeljal jo je v bolnišnico. Takrat se je odločil, da bo zaživel na svojem. Ko se je to zgodilo, so živeli vsi skupaj. To je bilo približno pet ali šest let nazaj, ne spomni se točno. Ženo je peljal do bolnišnice, ko je prišla ven, pa je ni več peljal nazaj k staršem. Našel je eno hišo in jo odpeljal tja. To je bilo v delu Kabula Sahsahid. Dve ali tri leta sta z ženo hodila v službo, vse je bilo v redu. Hiša, kjer so stanovali, je bila v bližini hiše ženinega očeta in ko sta šla v službo, sta otroka peljala k njenim staršem. Lastnik hiše, kjer so stanovali, jim je dal odpoved, sam pa je potem našel hišo v predelu Kabula po imenu Shudai Salheen. Ljudje, ki so živeli tam, so bili čudni. Sam je delal v kraju Maidan Wardak, tam je imel službo. To je bilo približno 50 kilometrov oddaljeno od njegovega doma. Napisal je prošnjo, da bi ga premestili v Kabul, dobil je potrdilo o premestitvi, vendar so ga premestili v Logar, namesto v Kabul. Logar pa je bil zelo nevaren kraj in ni želel nadaljevati službe v Logarju, vendar mu je žena rekla, da ne bodo preživeli, če ne bo delal tam. Po petih ali šestih mesecih dela tam, so ljudje v predelu, kjer je živel (Shudai Salheen), izvedeli, da dela za policijo in da je žena vojakinja. En dan je šel v mošejo molit. Opazoval je ljudi, ki so se vedli čudno in niso govorili z njim. Lastnik hiše, kjer so živeli, mu je rekel, da je šel v Logar, ker mu je nekdo umrl in talibani so mu pokazali njegovo sliko ter ga spraševali, če pozna prosilca. Rekli so mu, da so slišali, da tam živi in ga prosili, da naj prosilca pripelje k njim. To je bilo približno tri leta nazaj. Lastnik hiše mu je povedal, da imajo talibani njegovo in ženino sliko ter da vedo, da je on policist, žena pa vojakinja. Prosili so ga tudi, naj sporoči, ko bo šel prosilec proti Logarju. Sam nato dva dni ni šel v službo. Čez dva dni ga je nekdo klical, mislil je, da je njegov šef, vendar ni bil. Moški se je predstavil kot taliban in mu rekel, da dela pri policiji, žena pa je vojakinja, da vse ve. Tri dni ni hodil v službo s svojim avtom, ampak je šel s taksijem. Komandir mu je povedal, da so dobili potrdilo z ministrstva, da ima težave s talibani in da naj ne gre domov. Sam mu je dejal, da ima doma ženo in otroke in mora skrbeti zanje. Tisti dan, ko mu je komandir to povedal, je bil četrtek, naslednji dan je bil petek, imel je dopust in ni šel delat. V soboto je šel v službo s taksijem. Ura je bila približno devet ali deset dopoldne. Talibani so ubili njegovega prijatelja in sodelavca B. B. Komandir mu je dejal, da so ga ubili namesto njega (prosilca). Talibani so čakali njega (prosilca), ubili pa so omenjenega sodelavca. Šli so tja, kjer se je to zgodilo. Ubili so ga in ga pustili tam, sami pa so truplo prepeljali na policijsko postajo. Potem so šli v kraj Bazare Purak, da so pregledali, kaj se je zgodilo. To je zelo nevaren kraj, tam so ves čas spopadi s talibani. Tam je bila ena lekarna. Šel je tja in prosil, da mu povedo, kaj se je zgodilo. Vendar mu ta moški v lekarni takrat ni povedal nič, ker ga je bilo strah. Dal mu je svojo številko telefona in vzel njegovo. Prosil ga je, naj pomaga in naj sporoči, kdaj bodo prišli talibani. Lekarnarju so rekli, da mu bodo dali denar ali kaj drugega, kar želi, samo sporoči naj, kdaj bodo prišli talibani. Lekarnarju je bilo ime C. On je rekel, da jim bo pomagal, ampak želel je delati kot pomagač policiji. Rekel mu je, da bo videl, kaj bo lahko uredil. Povedal je komandirju in ta mu je rekel, da bo lahko pomočnik policije. To je bilo za tega človeka zelo nevarno, saj je v kraju Bazare Purak težko najti nekoga, ki bi pomagal policiji, saj se vsi bojijo talibanov. Če talibani sumijo, da nekdo pomaga policiji, ga obsodijo na smrtno kazen, in sicer tako, da ga likvidirajo sredi krožišča. Komandir je poklical na policijsko akademijo Afganistana, kjer so mu rekli, da se C. lahko pridruži, vendar se mora dve leti izobraževati in uvajati. Sedaj je tam na akademiji in se šola. C. jim je zelo pomagal. Vsakič, preden je sam končal službo, ga je poklical in C. mu je povedal, kakšna je bila situacija tam. Če je nekdo pil alkohol ali hitro vozil, mu je povedal tudi to. Talibani so ga ves čas klicali in mu grozili, da ga ne bodo pustili pri miru. Govorili so mu, da ga bodo ubili, tako kot B. Velikokrat so mu grozili po telefonu. Rekli so mu, da naj ne misli, da ga lahko ubijejo samo v Logarju, ampak ga lahko ubijejo tudi v bližini njegove hiše. Nekaj dni ni hodil delat. Napisal je izjavo oziroma prošnjo Ministrstvu za notranje zadeve, naj ga premestijo v kakšen drug kraj. Tudi novo namestitev je iskal, pa je ni našel. En teden ni hodil delat. Neko jutro, ko je želel v službo, so ga klicali talibani in dejali, da ga bodo kmalu ubili. Vzel je svoj avto in se odpeljal v službo. Bil je na cesti in videl afganistanske vojake. Vendar to niso bili vojaki, ampak talibani, oblečeni v vojaška oblačila. Bili so na obeh straneh ceste. Dvomil je, da so to vojaki in poklical komandirja. Vprašal ga je, ali so vojaki res tam in kako to, da so tam. Tudi on ni vedel, da bi bila vojska tam. Opazil je enega človeka in ga vprašal, kdo so ti ljudje. Povedal mu je, da so talibani, oblečeni v vojake. Obrnil je avto, zraven pa je bil taksi, v katerem je bil njegov prijatelj D., ki je bil tudi policist. Ko so talibani videli, da je obrnil avto, so začeli streljati nanj, on pa je pobegnil. Po dveh, treh kilometrih vožnje je bila na hribu policijska postaja, kjer je bil varen. Poklical je D. in mu rekel, naj pobegne, ta pa mu je odgovoril, da ne more, ker so zelo blizu. Rekel mu je, naj skrije pištolo in policijsko izkaznico, nato pa je prekinil. Čez pet ali 10 minut je poklical ponovno, a se mu ni oglasil. Potem je poklical komandirja in ta mu je povedal, da so talibani ubili D. Približno dve uri je bil na postaji. Želeli so napasti talibane. Komandir in velika skupina policistov so šli proti njim in ko so jih talibani videli, so pobegnili. Vzeli so truplo prijatelja D. in ga odpeljali na policijsko postajo. Komandirju je rekel, da so talibani najprej ubili B. in nato D. in zato ne more več delati kot policist. Komandir ga je vprašal, zakaj se vsak dan vozi domov. Povedal mu je, da ima družino, ženo in otroke in jih ne more pustiti samih. Ko je prišel domov, je vse povedal ženi in ta mu je rekla, da ne bo več delal kot policist. Tri mesece ni hodil v službo, samo žena je delala in denarja ni bilo dovolj. Tako je poklical komandirja in ga vprašal, če se lahko vrne kljub temu, da je nehal delati. Komandir mu je rekel, da se lahko kadarkoli vrne v službo. Zaradi pomanjkanja denarja je šel ponovno delat, vendar se ni več vozil s svojim avtom. Približno pet mesecev je hodil delat z različnimi avtomobili in taksiji. Z ženo sta se odločila, da je šla takrat, kadar je delal, k svojim staršem. Čez pet mesecev je vzel svoj avto, ki ga je imel parkiranega pri prijateljevi hiši. Vsakodnevna vožnja s taksijem je veliko stala. En dan je poklical prijatelja C., kakšna je situacija in ta mu je rekel, da je vse v redu. Na poti je bila avtopralnica, kamor je vozil čistit avto. Tudi tisti dan je šel tja. Ko je šel mimo Bazar Puraka, je za sabo zagledal talibane, ki so bili tudi v avtu. Z avtom je pospešil, oni pa tudi. Streljali so nanj. Ko je prišel do krožišča, mu niso več sledili. Potem so ga poklicali po telefonu in mu rekli, da ne bo imel vsak dan takšne sreče in jim bo en dan uspelo, da ga ubijejo. Od takrat naprej ni več želel delati kot policist. Šel je na Ministrstvo za notranje zadeve v Kabul in tam povedal, kaj se mu je zgodilo. Rekel je, da ne bi več delal v Logarju, lahko pa ga premestijo kam drugam. Rekli so mu, da ga bodo premestili, vendar ga niso. Poklical je komandirja in mu rekel, da če ga ne premestijo, ne bo več delal kot policist. Približno osem mesecev ni delal kot policist. Delala je samo žena in ni bilo dovolj denarja za preživetje celotne družine. Poskusil je ponovno delati kot policist. Šel je na ministrstvo in h komandirju. Trudil se je, da bi kot policist delal v kakšnem drugem kraju, vendar ni šlo. Ni pa hotel delati v Logarju. Talibani so ga velikokrat klicali in mu grozili. Rekli so mu, da so videli, da ne dela več kot policist, vendar vedo, da njegova žena dela kot vojakinja in mora prenehati s službo. Če bi tudi ona prenehala s službo, kako bi potem živeli. Imel je avto in ga prodal. Ženi je rekel, naj gre živet k staršem, sam bo pa odšel proti Evropi in povedal, kaj se mu je zgodilo, kakšne težave ima, zakaj je prišel iz Afganistana in če mu bo uspelo dobiti kakšen status, bo prišla tudi družina. Tako je potem odšel v Evropo.
6. O tem, kako to, da je njegova družina nasprotovala, da bi bila žena vojakinja, saj sta po drugi strani oba z bratom policista, je prosilec dejal, da je bilo normalno, da sta z bratom policista in da je bila ona vojakinja, vendar je v Afganistanu takšen zakon, da žena sploh ne more delati. Zato njegovi družini to ni bilo všeč. Ne ve, kje je to zapisano, ve samo, da njegova družina tega ni želela, takšna je kultura. Brata ni prijavil policiji, da je ustrelil njegovo ženo. Ni želel, da bi šel njegov brat v zapor. To so bile njihove družinske težave in ni želel, da bi drugi ljudje vedeli za to. Zato se je želel preseliti drugam. V zvezi s tem, ali ima kakšne dokaze, da je ženo ustrelil njegov brat, je prosilec dejal, da jo je peljal v bolnišnico, vendar ne ve, ali ima kakšno potrdilo o tem. Prosilec je v zvezi s tem še dejal, da ko je njegov brat streljal, je njegovo ženo želel ubiti. Vendar sta jo njegova mama in sestra obvarovali. Žena je padla in je bila v komi, ni bila ustreljena.
7. Glede groženj talibanov je prosilec dejal, da so mu talibani prvič grozili pred približno tremi leti. Pogosto so mu grozili preko mobitela. Imeli so veliko informacij, imeli so tudi njegovo sliko, ki so jo pokazali lastniku hiše, kjer je stanoval. Ne ve, kako so dobili te informacije. Vedeli so, da dela za policijo v kraju Logar. Grozno je bilo to, da so vedeli tudi, da njegova žena dela za vojsko. Tega oni nočejo. Njegova žena groženj s strani talibanov ni prijela. Talibani so mu velikokrat rekli, da tudi njegove žene ne bodo pustili pri miru. Rekli so, da njegova žena dela v vojski in ju bodo oba ubili. Po tem, ko so ga talibani prvič poklicali, je še dve leti delal kot policist, vendar je bilo tako, da je nekaj časa hodil delat, nekaj časa pa ne zaradi groženj talibanov.
8. V zvezi s potjo na delo je prosilec pojasnil, da je ves čas, ko je hodil na delo, hodil mimo kraja Bazar Purak. Talibani so imeli nekoga, ki jih je obveščal o tem, kaj je delal in kdaj je hodil delat. Vendar sam ni hodil ob istih urah, poleg tega se je na poti ustavljal in pil kavo ali čaj, po eno uro na primer. Bližnje srečanje s talibani je imel v krajih Bazar Purak in Tangi Wahjan. V zvezi s srečanjem v Tangi Wahjanu je prosilec dejal, da so ga en dan zjutraj klicali talibani. S svojim avtom se je odpeljal na delo in tam so bili talibani, ki so bili oblečeni v vojaška oblačila. Takrat je obrnil avto in jim zbežal. Streljali so nanj. To je bilo v kraju Tangi Wahjan.
9. Ljudem, civilistom, ni bilo všeč, da je njegova žena nadaljevala delo kot vojakinja. Ko je hodila v službo, so ji grozili, zakaj tam dela in so grdo govorili o njej. O tem, da bi zamenjal službo, prosilec ni razmišljal, ker mu je policijska služba zelo všeč. Tudi žena ni želela prenehati s služenjem v vojski. Težave s talibani so na njegovo življenje vplivale tako, da ga je bilo strah za življenje. Vendar ima ženo in otroke in zato ga je bilo strah, kako bo poskrbel za njih. Nadalje je prosilec navedel, da njegova žena sedaj živi z očetom oziroma starši v Kabulu in še vedno dela kot vojakinja. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dejal, da je njegova žena pustila službo in odšla živet k staršem, ko je sam zapustil Afganistan. Ko je bil prosilec pozvan k pojasnilu, je dejal, da tega ni dejal, dejal je, da ko je šel proti Evropi, je prodal avto, ženo pa pustil pri njenih starših. O pomenu tetovaže na roki je dejal, da ne pomeni nič.
10. Prodal je avto in še nekaj denarja je imel doma. Še nekaj stvari je prodal. Vse skupaj je bilo 6.000 evrov. Za toliko denarja ne dobiš evropskega vizuma. Za Turčijo ali Iran bi dobil vizum, evropskega pa ne. V Grčiji so mu dali potrdilo, kjer je bilo zapisano, da ima dovoljenje za prebivanje za en mesec in da mora nato zapustiti državo. Na Hrvaškem sploh ni bil, saj je prišel s kamionom iz Srbije, Beograda. Imel je mobitel in ko je bil v kamionu, je gledal lokacijo. Kamion je šel mimo Šida in preko Hrvaške, potem pa je videl, da so v Sloveniji. Ko je bil tukaj, v Sloveniji, je voznik odprl vrata in je stopil iz kamiona.
11. Prosilec je v nadaljevanju osebnega razgovora navedel, da ima stike z ženo in tudi mama ga pokliče, da vpraša, kako je. Njegovi bližnji v Afganistanu niso ogroženi s strani talibanov. Vendar je bil mož od njegove sestre prav tako policist, talibani so mu podtaknili bombo pod avto in ga ubili. Njegov brat, ki je tudi policist, nima težav s talibani, ker živi v Kabulu in ima službo v Kabulu. Ima službo na Ministrstvu za notranje zadeve.
12. Nadalje je bil prosilec vprašan, kaj meni, zakaj mu ni policija pomagala v zvezi s tem, da bi ga premestili kam drugam. Odgovoril je, da ni imel zvez na ministrstvu. Logar je takšen kraj, kjer je zelo veliko talibanov in nihče noče delati tam kot policist. Prejel je medaljo s strani ministrstva in je bil vesel, potem pa so ga premestili v Logar. Prosilec je tudi navedel, da v kolikor bi ga vrnili v Afganistan, ga talibani ne bi pustili pri miru.
13. Uradna oseba je prosilcu tudi predočila, da je iz njegove lastnoročne izjave razvidno, da je Afganistan zapustil zaradi vojne, ki pa je na tem osebnem razgovoru ni omenjal. Ko je bil pozvan k pojasnilu, je dejal, da na policijski postaji želijo samo besedo, ne moreš razlagati cele zgodbe. Bila je gneča in moral je z eno besedo povedati, zakaj je zapustil Afganistan. Sedaj pa je razložil svoj razlog. O tem, ali je v času, ko je v Evropi, slišal za kak primer, ko bi talibani poškodovali njegovega sodelavca, je prosilec dejal, da so, ko je bil v Turčiji, talibani ubili njegovega sodelavca E. v kraju Logar. Ko je bil v Grčiji, so še enega prijatelja po imenu F. v kraju Charkh ubili talibani.
14. Vsak policist je imel svoj teren, tudi on je imel svojega. Tam je bila ženska šola. Ta del je varoval kot policist, da ne bi kdo napadel šole, na primer z bombami. Delal je tudi v stavbi Ministrstva za notranje zadeve in bil tam kot varnostnik, varoval je to območje. Ko je šel delat in preden je šel nazaj domov, je poklical prijatelja C. v Bazar Puraku. C. ga je informiral. Ko sta se slišala, mu je povedal, ali so talibani tam ali ne. Če bi bili tam, bi šel kasneje v službo ali pa z dela.
15. Pristojni organ je dne 6. 10. 2020 prejel dopis prosilčeve pooblaščenke, kateremu je bilo priloženih 18 listin, ki se naj upoštevajo ob odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Prosilec je dne 9. 12. 2020 po pooblaščenki sporočil, da so tazkira, eno potrdilo Ministrstva za notranje zadeve in izkaznici z ženinima fotografijama dejansko kopije originalnih dokumentov. Forenziki znakov prenarejanja niso našli. V zvezi z vojaško izkaznico in službeno izkaznico vojske, na katerih je fotografija prosilčeve žene, pa je navedeno, da gre najverjetneje za reprodukcijo.
16. S prosilcem je bil dne 10. 3. 2021 ob prisotnosti predstavnika pooblaščene organizacije opravljen drugi osebni razgovor. Ko je bil prosilec pozvan, da opiše del Kabula, kjer je nazadnje je dejal, da je bil to Sarake Shuhadae Salihin, okraj številka 8 (nahia 8). Tam je mošeja Shaoqut Baidar in zgodovinska znamenitost Bale Hasare Kabul.
17. Prosilec je dejal, da je bil njegov položaj asfar, tako tam pravijo. To je tista policija, ki nima uniform in dela brez uniforme kot CIA. Imeli so en kraj, ki ga je kontroliral. Uradna oseba je prosilcu nato predočila, da je v postopku predložil izkaznico - licenco za nošenje orožja, ki se nanaša na to obdobje in kjer je navedeno, da je bil šef policije Maidan Wardak. Prosilec je dejal, da tudi tam piše asfar, ne ve pa, kako piše angleško ali slovensko. Če bi bil običajen policist in bi bil šef, bi imel 80 ljudi pod sabo. Vendar ni bil normalna policija, ampak je delal v obveščevalni službi. Na njihovih avtomobilih piše CID. CID ima dve skupini, en del se ukvarja s terorizmom, en pa z običajnim kriminalom in on je bil v slednji skupini. Prevajalec je ob vpogledu na omenjeno izkaznico potrdil, da je kot naziv prosilca navedeno asfar. Uradna oseba je nato prosilcu pojasnila, da ima afganistanska policija več podskupin, vendar nobena kratica ne ustreza temu, kar je napisal (prosilec je zapisal CID).
18. Ko je končal službo, osem mesecev sploh ni hodil delat. Delal je na območju od Puli Amana do Bazare Kalangarja. Na vprašanje, kje je bila njihova policijska postaja, je navedel Komandani Amania Woliate Logar. Ko je bil prosilec vprašan, ali je to del Puli Amana ali kje drugje, je odgovoril, da se Velika policijska postaja imenuje Komandani Amiona in je tri kilometre izven Puli Amana, ki se imenuje Marabdal. Prosilec je pritrdil, da je vsak dan šel na postajo Komandani Amnia in dodal, da se je tam zabeležil, da je prišel delat, potem pa je šel na svoj kraj, kjer je imel delo. V zvezi s samim delom je prosilec navedel, da je kontroliral od Puli Amana do Bazare Kalangarja, tam je veliko trgovin, mošeja, šole. Kontrolirali so to območje, da ne bi kdo podstavil kakšne mine, kontrolirali so tatove. To je bilo vsak dan. Ljudje, ki so bili v politični stranki, so govorili na shodu na bazarju in tudi to so kontrolirali. Ko je uradna oseba prosilcu predočila, da je na prvem osebnem razgovoru dejal, da je varoval eno šolo in je bil vprašan, kako se je imenovala, je odgovoril, da se ne spomni imena. Na terenu ni bil sam, bila sta dva.
19. V nadaljevanju osebnega razgovora je bilo prosilcu predočeno, da je večkrat navedel, da je zaradi strahu pred talibani večkrat prekinil z delom v Logarju, nato pa čez nekaj časa spet začel delati. Nato je bil prosilec vprašan, ali je vsakič, ko je nehal, dal odpoved in vrnil uniformo ter orožje. Prosilec je dejal, da uniforme ni imel. Kar se tiče orožja, ima izpit za orožje in lahko ima orožje tudi zase in lahko ga ima po celotnem Afganistanu. Na vprašanje, da je verjetno imel službeno orožje, je prosilec pritrdil in dejal, da je tisto orožje vrnil in zdaj ima doma samo eno pištolo.
20. Prosilcu je bilo nato predočeno, da je na prvem osebnem razgovoru dejal, da je bil ubit njegov sodelavec B. B., nakar je bil vprašan, ali je bil ubit, ko je opravljal svojo dolžnost kot policist. Prosilec je potrdil, da je bil ubit, delal je kot policist in so ga ubili, ne samo njega, še veliko ljudi. Ko je bil še enkrat vprašan, ali je bil v službi, ko je bil ubit, je dejal, da je šel od doma v službo in na poti v službo in so ga napadli talibani. Uradna oseba je nato prosilcu še predočila, da je navedel, da pri svojem delu ni uporabljal uniform, vendar je na slikah, ki jih je predložil, v uniformah. Prosilec je dejal, da je imel uniformo in ni rekel, da je ni imel. Včasih je oblekel uniformo, vendar je bil takšen policist, da se uniforma ni uporabljala. Njemu je uniforma všeč, rad jo ima. Uradna oseba je nato prosilcu dejala, da ga je predhodno vprašala, če je vrnil uniformo, pa je rekel, da je ni imel, sedaj pa trdi, da jo je imel, vendar je ni nosil. Ko je bil prosilec pozvan k pojasnilu, je dejal, da uniforme ne da policija, ampak si jo je uredil sam, kupil jo je.
21. Nadalje je bil prosilec soočen, da je na prvem osebnem razgovoru omenjal smrt še enega sodelavca, policista po imenu D., nato pa pozvan, da pove kaj več v zvezi s tem, kako je umrl. Prosilec je dejal, da je to njegov prijatelj D. Na cesti, po kateri so se vozili v službo in kjer so tudi imeli kontrole talibani, je bil njegov prijatelj D. v taksiju in talibani so ga potegnili ven iz taksija in ga ubili. Taksista so talibani pustili.
22. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da je predložil nekaj originalnih potrdil in izkaznic, vendar se nič od tega ne nanaša na njegovo delo v Logarju. Prosilec je bil nato vprašan, zakaj ni predložil nobenega originalnega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je delal v Logarju. Prosilec je dogovoril, da je dal eno potrdilo, da so ga iz Maidan Wardaka premestili v Logar. Uradna oseba je temu pritrdila in dejala, da je to kopija in ne original, nakar je prosilca vprašala, zakaj ni na primer predložil kakšne originalne izkaznice, ki bi izkazovala njegov delo v Logarju. Prosilec je dejal, da dobijo kopije in ne originala. Uradna oseba mu je nato pojasnila, da ne govori o tistem potrdilu, govori o izkaznicah, tako kot sta licenci za nošenje orožja, iz katerih je razvidno, da je delal v Logarju (pravilno Wardaku). Prosilec je dejal, da je napisal izjavo za novo izkaznico za Logar, vendar je ni dobil, zato ni mogel predložiti, imel je samo potrdilo. O tem, kdaj je dobil kopijo potrdila o tem, da je bil premeščen v Logar, je prosilec dejal, da mu je njegov prijatelj po messengerju poslal to potrdilo in mu povedal, da bo začel delati v Logarju. Prevajalcu se je nato v pogled predložila kopija potrdila, da bi povedal, kdaj je bilo izdano. Prevajalec je povedal, da ne piše izrecno, kdaj je bilo izdano, prosilec pa je dejal, da je datum izdaje 13. 9. 1397 in da je ta datum naveden na vrhu dokumenta. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da navedeno pomeni, da je bilo potrdilo izdano 4. 12. 2018, sam pa je državo glede na lastne navedbe zapustil nekje poleti 2019. Glede na to, da trdi, da zadnjih osem mesecev pred odhodom sploh ni delal, bi se iz tega dalo sklepati, da v Logarju sploh ni delal. Prosilec je dejal, da ne ve točno, ali je ta datum pravi ali ne, ampak tako so napisali. Potrdil je, da drži, da je potrdilo dobil, preden je začel delati v Logarju. Prevajalec je na poziv uradne osebe pojasnil, da je potrdilo v farsiju. Prosilec je bil nato vprašan, kje na potrdilu je navedeno njegovo ime. Prosilec je dejal, da je njegovo ime v devetem paragrafu. Takrat, ko je delal v Logarju in je nehal delati v Logarju, je želel v Evropo, ker je imel težave v Afganistanu. Takrat je razmišljal, da mora imeti en dokument, da je delal v Logarju. Potem mu je prijatelj preko messengerja posredoval ta dokument. Uradna oseba je nato prosilcu dejala, da je prej povedal drugače in da bo poskušala dati prevest dokument, čeprav se zelo slabo vidi. Nato je bil prosilec vprašan, kako je glede na to, da sedaj trdi, da je ta dokument dobil šele pred potjo v Evropo, bil obveščen, da bo premeščen v Logar. Prosilec je dejal, da je šel na glavno postajo v Wardaku in oni so povedali, da je premeščen v Logar in oni so poslali pošto v Logar na glavno postajo. Oni so šli tja in na glavni postaji v Logarju so jim dejali, da imajo sedaj tam službo. Tudi na Ministrstvu za notranje zadeve v Afganistanu imajo to pošto. Originalnega dokumenta o premestitvi sami ne dobijo, ne dovolijo, ker je skrivnost. O tem, kako je lahko sam prišel do tega dokumenta, če je skrivnost, je prosilec dejal, da en njegov prijatelj dela na Ministrstvu za notranje zadeve in on mu je pomagal in poslal to kopijo. Ob branju zapisnika je prosilec v zvezi s potrdilom o premestitvi v Logar dejal, da je potrdilo dobil po tem, ko je že delal v Logarju.
23. V nadaljevanju osebnega razgovora je bil prosilec vprašan, zakaj ni večkrat prespal v Logarju in se redkeje vračal, saj bi tako bil manj ogrožen na poti. Prosilec je odgovoril, da v Logarju ni prespal, ker je bilo tam zanj nevarno. Ko ga je uradna oseba vprašala, ali je bilo v Logarju zanj bolj nevarno, kot pa na poti iz Kabula v Logar, je prosilec dejal, da je iz Kabula v Logar samo 40 kilometrov. Je zelo nevarna pot, na obeh straneh je gozd in talibani to kontrolirajo. Na vprašanje, ali ne bi bilo bolj varno, če bi kdaj ostal v Logarju in se ne bi vračal v Kabul, je prosilec odgovoril, da je imel ženo in otroka v Kabulu, bili so sami, moral je iti. Prosilec je dejal, da njegova žena in otroci živijo z ženinimi starši in oni skrbijo za njih
24. Prosilec je bil nato vprašan, ali ima še kakšne druge razloge, zaradi katerih se ne more vrniti v Afganistan, na kar je odgovoril, da ima težave s svojo družino. Njegov brat je jezen nanj in na njegovo ženo. Uradna oseba je prosilcu pojasnila, da je o tem že veliko povedal, zanima pa jo, ali ima še kakšne druge razloge, zaradi katerih se ne more vrniti v Afganistan. Prosilec je odgovoril nikalno in dejal, da ima glavne težave zaradi talibanov. V zvezi s tem, ali si je v Afganistanu skušal poiskati kakšno drugo delo, je prosilec dejal, da je ena stvar to, da ima zelo rad službo policista, druga stvar pa je to, da četudi bi zamenjal službo, bi ga talibani vseeno ubili, saj vedo, da je delal kot policist in da je njegova žena zaposlena v vojski.
25. Na poziv, da našteje odlikovanja, ki jih je prejel in pojasni, zakaj, je prosilec dejal, da imajo v Afganistanu mednarodni dan policije in tisti dan dobijo odlikovanja - medalje. Sodeloval je v akciji, ki je bila uspešna in zato je dobil medaljo. Takrat so napadli talibani in bojevali so se vojaki in talibani. Po koncu so preiskali vsako hišo in informirali svoje šefe, ki so tudi odločili, kdo dobi kakšno medaljo. Ima štiri ali pet pohval za svoje delo in eno medaljo. Ko je bil prosilec vprašan, zakaj je dobil pohvalo, katere kopija je v spisu označeno s št. 13, je odgovoril, da je to pohvala, ker je dobro delal. Glede položaja v policiji je prosilec navedel, da je bil takrat, ko je bil v Wardaku, šef dvanajstim drugim sodelavcem, ko je delal v Logarju, pa je bi šef osmim. Njegove naloge šefa so bile takšne, da je, v kolikor se je kaj zgodilo v mestu (na primer, da je nekdo ukradel stvari, je prišlo do eksplozije bombe), to kontroliral in informiral svoje šefe. Njegov najvišji naziv je naveden na kartici. V Afganistanu se je imenoval Lumray Saran, v angleščini piše na kartici.
26. Trikrat je tudi dobil grozilno pismo. Pisma je začel prejemati, ko je začel delati v Logarju. V enem mesecu je dobil tri grozilna pisma in tudi velikokrat so ga klicali. V teh pismih je bilo napisano njegovo ime, napisali so, da dela kot policist, njegova žena pa dela kot vojakinja. Napisali so še, da ga ne bodo pustili pri miru in da ga bodo ubili. Pisalo je tudi, da njegova žena po šeriatskem pravu ne more delati kot vojakinja. O tem, kako bi ga v tako velikem mestu, kot je Kabul, našli talibani, je prosilec dejal, da če talibani vedo, da delaš kot vojak ali policist, te iščejo po celem Afganistanu, ne samo v Kabulu in te najdejo.
27. Uradna oseba je nato prosilca vprašala, zakaj je šele malo prej omenil, da je dobil grozilna pisma, čeprav nikoli prej v postopku tega ni navedel, tudi ne na tem osebnem razgovoru, četudi je bil vprašan, na kak način so mu talibani grozili. Prosilec je dejal, da ga uradna oseba ni vprašala po grozilnem pismu, ampak po grožnjah. To grozilno pismo ni tako pomembno, bili so majhni listi in pisalo je, kar je prej povedal. Ni vedel, da je to tako pomembno. Prvo grozilno pismo je prejel približno en mesec po tem, ko je začel delati v Logarju. Talibani so enkrat dali pismo vaški starešini, enkrat so ga dali sami ali nekdo drug. Ta starešina je živel v Kabulu, ampak je imel zemljo v Logarju, zato je včasih šel v Logar. Uradna oseba je nato prosilcu predočila, da je na prvem osebnem razgovoru dejal, da prvih pet ali šest mesecev po začetku dela v Logarju ni imel nobenih težav, sedaj pa trdi, da je že po enem mesecu začel prejemati grozilna pisma. Prosilec je dejal, da tega ni povedal na prvem osebnem razgovoru, ampak je povedal, da so se čez teden ali dva začele težave s talibani. Uradna oseba je prosilcu še enkrat pojasnila, da je na prvem osebnem razgovoru dejal, da so pet ali šest mesecev po tem, ko je začel delati v Logarju, ljudje v Kabulu izvedeli, kje dela in kje dela njegova žena. Prosilec je dejal, da mogoče tako piše, lahko je napaka. Težave s talibani so se začele že čez en teden. Pooblaščenec je nato dejal, da meni, da iz osebnega razgovora ne izhaja nujno, da je šele pet ali šest mesecev kasneje začel dobivati grožnje, ampak so ljudje takrat izvedeli, da dela za policijo in da je žena vojakinja, kar pa ni nujno enako. Na koncu je prosil, da se mu podeli status begunca in tudi njegova družina pride sem.
28. Tožena stranka je štela, da je prosilec na podlagi predložene tazkire izkazal istovetnost. Prosilec je v postopku mednarodne zaščite sicer predložil nekaj listin, večinoma originalov, nekaj pa tudi kopij oziroma reprodukcij. Gre za listine, ki izkazujejo, da je prosilec delal kot policist, njegova žena pa kot vojakinja, vendar pa te listine ne izkazujejo groženj, s katerimi prosilec utemeljujejo svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je v postopku izkazal pričakovano mero sodelovanja, na postavljena vprašanja je podal obsežne odgovore in se vprašanjem ni izogibal.
29. Glede na to, da je šlo za verbalne grožnje po telefonu in preko drugih oseb, od prosilca ni mogoče pričakovati, da bi o tem predložil dokaze. Vendar pa je prosilec skoraj ob koncu drugega osebnega razgovora navedel, da so mu talibani posredovali tudi tri grozilna pisma, v zvezi s tem, kje se ta pisma nahajajo, pa je prosilec precej neprepričljivo pojasnil, da jih je imel v jakni, ki jo je žena oprala, pisma pa so se pri tem uničila.
30. Prosilčeve izjave v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil državo, so precej izčrpne in tudi natančne. Vendar pa je v njegovih izjavah nekaj bistvenih kontradiktornosti, prav tako pa so v določenem delu neprepričljive.
31. Najbolj izstopajoče kontradiktornosti v prosilčevih izjavah se nanašajo na grožnje, ki jih je prejemal s strani talibanov. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec dejal, da njemu osebno niso nikoli grozili, je pa v mestu Logar slišal, da imajo talibani njegove podatke in slike, zato je vedel, da je v nevarnosti. Za razliko od tega pa je prosilec na prvem osebnem razgovoru dejal, da so mu talibani pogosto grozili preko mobitela, imeli pa so tudi njegovo sliko, ki so jo pokazali lastniku hiše, v kateri so živeli. Ko je bil prosilec na drugem osebnem razgovoru vprašan, na kak način so mu grozili talibani, je dejal, da preko mobitela, poklicali so ga in mu grozili. Talibani so tudi imeli njegovo sliko in sliko njegovega avtomobila. Šele na koncu drugega osebnega razgovora pa je prosilec, ko ga je njegov pooblaščenec vprašal, koliko je bilo groženj in kakšna je bila njihova dinamika, omenil, da je prejel tudi tri grozilna pisma.
32. Kot je razvidno iz navedenega, je prosilec nenehno spreminjal svoje izjave o grožnjah talibanov, od tega, da mu osebno sploh niso grozili, do tega, da so mu grozili po mobilnem telefonu in nato še do tega, da je prejel grozilna pisma. Uradna oseba je prosilca vprašala, kako to, da je tako pozno omenil grozilna pisma, čeprav je bil na istem osebnem razgovoru predhodno izrecno vprašan, na kak način so mu grozili talibani. Prosilec je odgovoril, da ni bil vprašan po grozilnem pismu, ampak samo po grožnjah in da pisma niso tako pomembna. Po oceni pristojnega organa je prosilčevo pojasnilo neprepričljivo, saj ne le, da je bil izrecno vprašan o načinu groženj, na prvem osebnem razgovoru je bil tudi vprašan, ali je imel težave s talibani v Kabulu, pa teh groženj v obliki pisem ni omenil, ampak samo, da je imel tam težave z ljudmi, da so bili tam čudni ljudje.
33. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je prosilec, kot že navedeno, dejal, da mu osebno niso nikoli grozili. Na prvem osebnem razgovoru je dejal, da so mu talibani prvič grozili pred približno tremi leti, kar bi glede na datum osebnega razgovora pomenilo poleti 2017. Na istem osebnem razgovoru je dejal, da so po petih do šestih mesecih dela v Logarju ljudje izvedeli, da dela kot policist, njegova žena pa kot vojakinja. Lastnik hiše, kjer so živeli, mu je povedal, da so mu talibani v Logarju, ko je bil tam na pogrebu, pokazali njegovo sliko in dodal, da je bilo to približno tri leta nazaj. Čez dve dni pa ga je nekdo klical in ta moški se je predstavil kot taliban. Do sem so prosilčeve izjave v zvezi z začetki groženj skladne, nato pa se pojavlja vse več kontradiktornosti. Prosilec je namreč na prvem osebnem razgovoru dejal, da je po tem, ko so ga prvič klicali, delal še dve leti, vendar je bilo tako, da je zaradi teh groženj nekaj časa delal, nekaj časa ne. To pa je v nasprotju z njegovo izjavo na drugem osebnem razgovoru, da je v provinci Logar z vmesnimi prekinitvami delal vsega skupaj eno leto ali 15 mesecev. Tako prosilec po eni strani trdi, da so ga prvič klicali po petih ali šestih mesecih dela v Logarju in je nato z vmesnimi prekinitvami delal še dve leti, po drugi strani pa, da je tam delal vsega skupaj s prekinitvami največ 15 mesecev. Prav tako je prosilec po soočenih kontradiktornostih na drugem osebnem razgovoru dejal, da so se težave s talibani začele že čez en teden po njegovem delu v Logarju, kar je ponovno v nasprotju z njegovimi izjavami na prvem osebnem razgovoru in seveda tudi s tistimi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko je trdil, da mu osebno sploh niso grozili.
34. Prav tako je prosilec podal kontradiktorne izjave v zvezi s pridobitvijo sicer slabo čitljive kopije potrdila, iz katerega bi naj bilo razvidno, da je prosilec delal v Logarju. Ko je bil prosilec vprašan, kdaj je prejel kopijo tega potrdila, da je premeščen v Logar - pred samo premestitvijo ali po njej, je dejal, da mu je to potrdilo poslal prijatelj po messengerju in mu povedal, da bo začel delati v Logarju.
35. Ko je uradna oseba prosilcu pojasnila, da bi bilo glede na njegove izjave o času odhoda iz izvorne države in te, da zadnjih osem mesecev pred odhodom sploh ni delal, mogoče sklepati, da v Logarju sploh ni delal, je dejal, da ne ve točno, ali je datum pravi ali ne, ampak tako so napisali.
36. Dodal je še, da je takrat, ko je nehal delati v Logarju, želel v Evropo, ker je imel v Afganistanu težave. Takrat je razmišljal, da mora imeti en dokument, da je delal v Logarju in potem mu je prijatelj preko messengerja posredoval ta dokument. Prosilec je ob branju zapisnika sicer dejal, da je to potrdilo prejel po tem, ko je že delal v Logarju. Uradna oseba je prosilcu pojasnila, da bo to sicer zavedeno kot opombo, vendar pa je prej dvakrat rekel, da je kopijo tega potrdila dobil pred začetkom dela v Logarju. Pristojni organ vztraja, da so prosilčeve izjave v zvezi s tem kontradiktorne, saj je bil prosilec dvakrat vprašan po tem, kdaj je to kopijo pridobil in dvakrat je dejal, da pred začetkom dela v Logarju, zato njegovih naknadnih navedb v zvezi s tem ni mogoče sprejeti. K temu pristojni organ še dodaja, da gre za tako slabo kopijo, da prevajalec iz paragrafa, na katerega se sklicuje prosilec, ni mogel razbrati omenjenosti province Logar.
37. Prosilec je bil podrobno povprašan o svojem delovanju v provinci Logar, pri čemer je po oceni pristojnega organa izkazal dovolj podrobno poznavanje glavnega mesta in okoliša, lokacije glavne policijske postaje. Pristojni organ tako lahko sprejme, da je prosilec v svoji karieri policista delal tudi v Logarju. Vendar pa je v prosilčevih izjavah preveč kontradiktornosti in neprepričljivosti, da bi bilo mogoče sprejeti, da je prosilčeva zaposlitev v Logarju zadnja pred odhodom iz izvorne države. Lahko bi se sklepalo, da je z delom v tej provinci začel v začetku leta 2017. Glede na to, da je prosilec predložil ogromno listinske dokumentacije v zvezi s svojim delom policista, vendar pa iz nobenega dokumenta ni bila razvidna njegova zaposlitev v provinci Logar, je bil prosilcu to predočeno, nakar je bil vprašan, zakaj ni predložil nobenega originalnega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da je delal v provinci Logar. Prosilec je trdil, da je dal potrdilo, da so ga premestili iz Maidana Wardaka v Logar in ko ga je uradna oseba opozorila, da gre za kopijo in ga ponovno vprašala, zakaj ni predložil nobene originalne izkaznice, je po pojasnilu, da je mišljeno takšna izkaznica, kot je na primer licenca za nošenje orožja, prosilec dejal, da je napisal izjavo za novo izkaznico za Logar, vendar je ni dobil, zato je ni mogel predložiti. Takšna izjava je po oceni pristojnega organa povsem neprepričljiva. Ni namreč mogoče verjeti, da prosilec v enem letu ali 15 mesecih dela v provinci Logar ni pridobil licence za nošenje orožja. Še posebej je to neprepričljivo ob dejstvu, da je predložil dve takšni izkaznici v originalu, ki se nanašata na čas njegovega dela v provinci Wardak in sta bili izdani v razmiku manj kot enega leta. Očitno gre torej za dokument, ki se redno obnavlja in izdaja, kar je glede na njegovo vsebino tudi povsem logično. Če je prosilec resnično delal v provinci Logar, bi torej moral razpolagati z licenco za nošenje orožja za ta čas. Prosilec se je sicer izgovarjal, da njegova premestitev v provinco Logar izhaja iz kopije potrdila o premestitvi, vendar pa je pristojni organ že zgoraj pojasnil kontradiktornosti prosilčevih izjav v zvezi s pridobitvijo tega potrdila, zaradi česar temu potrdilo kakšne kredibilnosti ni mogoče pripisovati. Prav tako pa gre tudi za zelo slabo kopijo, iz katere ni mogoče razbrati, da je bil prosilec premeščen v provinco Logar. Zraven navedenega pa je tudi sporen datum izdaje dokumenta, kakor tudi datum v devetem odstavku, ki bi se naj nanašal na prosilca. Nobeden od teh datumov ne ustreza času, ko bi naj prosilec začel delati v provinci Logar, ampak sta oba datuma precej kasnejša (7. 5. 2018 in 4. 12. 2018).
38. Tudi prosilčevim izjavam o tem, da je bil v primeru uboja njegova prijatelja in sodelavca B. B. on tarča talibanov, manjka prepričljivosti. Ta njegova izjava temelji zgolj na pavšalni trditvi, da mu je tako dejal njegov komandir. Pristojni organ je izjave prosilca v zvezi z dogodki, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, preveril tudi v luči informacij o izvorni državi.
39. Na straneh 16 do 20 tožen stranka obravnava poročila o stanju v Afganistanu, med drugim tudi Poročilo EASO: Podatki o državi: Afganistaan varnostne razmere (maj 2018); obsežen članek z naslovom „Pregled varnostnih razmer v provinci logar (18. 7. 2020); Smernice o državi: Afganistan (junij 2018)
40. Tožena stranka na to na strani 20 pravi, da iz predstavljenih informacij o izvorni državi izhaja, da so bili v času prosilčevih zatrjevanih težav prednostne tarče upornikov med pripadniki Afganistanskih nacionalnih varnostnih sil častniki Državnega direktorata za varnost, pripadniki Afganistanske lokalne policije in pripadniki lokalnih, vladi naklonjenih milic. Kot je razvidno iz mnogo opisanih incidentov v tem času, so bile tarče osebe z višjimi položaji v varnostnih silah - načelnik policije, vodja kriminalistične policije, bilo pa je tudi nekaj incidentov, ko so bili napadeni člani varnostnih sil pred bankami, ko so dvigovali svojo plačo. Za to obdobje sta v zgornjih informacijah za mesto Kabul navedena dva incidenta. Čeprav so talibani v tem obdobju izvajali ciljne napade tudi v večjih mestih, so bili ti napadi rezervirani predvsem za pomembnejše in vidne tarče, torej ljudi na visokih položaj in obseg tarč je bil omejen. Kar se tiče same province Logar, iz informacij izhaja, da se razmere v tej provinci zaostrujejo že od leta 2011, uporniška dejavnost pa je dosegla vrh oktobra 2018, leta 2019 pa se je aktivnost talibanov še zlasti okrepila na logarski strani avtoceste Kabul-Gardez. V preučenih informacijah je navedenih nekaj napadov na pripadnike varnostnih sil v provinci Logar, in sicer ugrabitev in umor vodje kriminalističnega sektorja policije v Logarju julija 2017, streljanje na vozilo ALP septembra 2017, obglavljenje pripadnika ALP s strani talibanov januarja 2018, aprila 2020 pa so talibani izvlekli iz vozila prometnega policista, ki je potoval iz Kabula v Logar in ga ubili.
41. Na podlagi preučenih informacij pristojni organ ugotavlja, da imajo prosilčeve navedbe o tem, da je bil osebno tarča talibanov zelo šibko podporo v informacijah o izvorni državi. Prosilec namreč ni imel kakšnega visokega položaja v policiji, zato so navedbe o tem, da so ga iskali oziroma mu grozili v tako velikem mestu, kot je Kabul, v luči informacij malo verjetne. Le redki so incidenti, ko so v Kabulu napadeni policisti. Prav tako prosilec ne spada med tiste pripadnike varnostnih sil, ki so najbolj ogroženi, to so častniki Državnega direktorata za varnost, pripadniki Afganistanske lokalne policije in vladi naklonjenih milic. Čeprav je za obdobje prosilčevih zatrjevanih težav v provinci Logar v informacijah mogoče zaslediti nekaj incidentov, se dva nanašata na pripadnike Afganistanske lokalne policije, eden pa na ugrabitev in umor šefa kriminalističnega oddelka policije v Logarju. Pristojni organ pa v zgoraj povzetih informacijah, prav tako pa tudi v drugih informacijah ni našel navedb o incidentih, ki jih je sam opisal, ko sta bila ubita dva njegova sodelavca, in sicer na poti v službo. Res je, da ni mogoče predpostavljati, da so vsi incidenti zabeleženi, pa vendar, ko gre za umore pripadnike varnostnih sil, je o teh incidentih običajno mogoče najti informacije. Tako je za leto 2020 mogoče najti informacijo, da so aprila tega leta talibani iz vozila izvlekli prometnega policista, ko je potoval iz Kabula v Logar in ga na mestu ubili, medtem ko dveh podobnih incidentov, ki jih je navedel prosilec, ni mogoče zaslediti. Prav tako je tudi presenetljivo, da prosilec ni omenil ugrabitve in umora šefa kriminalistične policije v Logarju julija 2017, torej v času, ko bi naj sam delal v tej provinci kot policist Afganistanske nacionalne policije. K temu tudi velja dodati, da čeprav provinca Logar že dolgo velja za provinco s slabo varnostno situacijo, je do zaostritve razmer, vključno z močno talibansko aktivnostjo ob avtocesti Kabul-Gardez na odseku v provinci Logar (kar vključuje tudi omenjeni incident umora policista aprila 2020), prišlo ravno v času, ko je prosilec z delom v tej provinci že prenehal.
42. Tožena stranka meni, da ni podana splošna verodostojnost prosilca. Prosilec se je v veliki meri potrudil za utemeljitev svoje prošnje, predložil je tudi večje število listin, vendar pa je precej neprepričljivo pojasnil, kaj se je zgodilo z grozilnimi pismi, ki jih je prejel od talibanov. Čeprav je prosilec podal obsežne izjave o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, pa je v teh izjavah nekaj bistvenih kontradiktornosti, prav tako pa so v večjem delu neprepričljive in malo verjetne, imajo pa tudi šibko podporo v informacijah o izvorni državi. Prosilec ni prepričljivo pojasnil, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil že v Grčiji, je pa prepričljivo njegovo pojasnilo, zakaj tega ni storil na Hrvaškem, prav tako pa je mogoče šteti, da je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo mogoče. Čeprav je prosilec v večini elementov ocenjen pozitivno, pa ni mogoče šteti, da je podana splošna verodostojnosti prosilca, saj ni mogoče spregledati kontradiktornosti in neprepričljivosti njegovih izjav, ki imajo le šibko podporo v informacijah o izvorni državi.
43. Tožen stranka v nadaljevanju ugotavlja, da je tožnik kot drugi razlog za preganjanje navedel nasilje njegove družine nad njegovo ženo. Pristojni organ v zvezi z drugim razlogom pojasnjuje, da čeprav je prosilec obširno razložil težave, ki jih je imela njegova žena, so ti razlogi popolnoma nerelevantni za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pristojni organ poudarja, da se postopek priznanja mednarodne zaščite vodi v zvezi z osebo, ki je prošnjo za mednarodno zaščito vložila, ugotavlja se torej, ali ima ona osebno utemeljen strah pred preganjanjem, oziroma ali obstaja utemeljen razlog, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ne more pa ta oseba uveljavljati razlogov ogroženosti neke druge osebe, ki je še vedno v izvorni državi, četudi je njen sorodnik.
44. Organ ugotavlja, da prosilec po smislu svojih navedb uveljavlja strah pred preganjanjem zaradi (pripisanega) političnega prepričanja. Čeprav je pristojni organ, kot že predhodno podrobno obrazloženo, ocenil, da je v prosilčevih izjavah nekaj bistvenih kontradiktornosti, prav tako pa so v večjem delu tudi neprepričljive, pristojni organ, upoštevajoč tudi vse predložene listine, sprejema, da je bil prosilec v Afganistanu več let zaposlen v Afganistanski nacionalni policiji. Prosilec je glede na lastne navedbe ves čas bivanja v izvorni državi, torej od rojstva do odhoda leta 2019, bival v mestu Kabul, zato pristojni organ šteje, da je to mesto izvorni kraj prosilca.
45. Kar se tiče prosilčevega izvornega kraja, torej mesta Kabul, pristojni organ ugotavlja, da na podlagi prosilčev izjav, kakor tudi preučenih informacij, ni mogoče ugotoviti, da bi prosilec že bil izpostavljen preganjanju ali da mu je le-to že neposredno grozilo. Prosilec je sicer navedel, da je v Kabulu prejel tri grozilna pisma talibanov, vendar ob dejstvu, da je to navedel šele na koncu drugega osebnega razgovora, med tem ko je na prvem osebnem razgovoru v zvezi s težavami s talibani v Kabulu dejal, da ga je bilo strah, ker so ljudje tam čudni in bilo ga je strah, da bi talibani koga podkupili in potem podstavili bombo, pristojni organ teh izjav o prejemu talibanskih pisem ne more sprejeti za resnične. Prav tako je tudi iz preučenih informacij razvidno, da so se v času zatrjevanih težav prosilca v večjih mestih talibani osredotočali na pomembnejše tarče, torej ljudi na visokih položajih, kar pa za prosilca ni mogoče trditi. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilec v preteklosti v Kabulu ni bil izpostavljen preganjanju niti mu ni to neposredno grozilo.
46. Prosilec pa je svojo ogroženost strani talibanov zatrjeval predvsem na poti v službo in iz nje, torej na poti iz mesta Kabul v mesto Pul-e Aman, kjer je bil zaposlen kot policist. Čeprav prosilec trdi, da je bil pravzaprav on tarča napada, v katerem je bil ubit njegov kolega policist na poti v službo, za to ni podal prepričljivih izjav in trditev; da je tako rekel njegov komandir, ni prepričljiv dokaz zato. Prosilec je prav tako navedel, da se je enkrat za las izognil zasedi talibanov in obrnil avto, medtem ko so njegovega kolega policista v tej zasedi ubili, enkrat pa, da so mu sledili in nanj streljali, ko se je vračal s službe. Pristojni organ je že predhodno natančno pojasnil, da sprejema, da je bil prosilec član Afganistanske nacionalne policije, vendar pa se tudi ob odsotnosti dokazov in kontradiktornosti prosilčevih navedb v zvezi s tem, pojavlja resen dvom v to, upoštevajoč tudi primerjanje njegovih izjav z informacijami o izvorni državi, da je v času zatrjevanih težav res delal v provinci Logar. Čeprav iz informacij izhaja, da so pripadniki varnostnih sil tarča talibanov v raznih zasedah na cesti, pa prosilec s svojimi izjavami ni uspel izkazati, da bi bil on osebno tarča na poti med mestoma Kabul in Pul-e Amanom. Tako pristojni organ ugotavlja, da ni mogoče šteti, da je bil prosilec na poti od doma do delovnega mesta in obratno, že izpostavljen preganjanju niti da mu je to neposredno grozilo.
47. Z namenom presoje, ali je prosilčev strah pred preganjanjem s strani talibanov v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen, je pristojni organ preučil informacije o izvorni državi. Na straneh od 24 do 29 tožena stranka navaja informacije o stanju v Afganistanu, vključno s poročilom UNHCR z dne 30. 8. 2018, poročilo ESO Protivladni elementi (AGE) iz avgust 2020, poročilo EASO Afganistan: varnostne razmere iz septembra 2020, Smernice za državo: Afganistan iz decembra 2020. Tožen stranka iz teh poročil povzema dejstva, ki se nanašajo na Afganistan na splošno in na razmere v Kabulu.
48. Tožena stranka nato zaključuje, da iz najbolj aktualnih informacij še vedno izhaja, da so pripadniki domačih varnostnih sil tarča talibanov, tudi bivši pripadniki in tisti, ki niso na dolžnosti, včasih pa tudi njihovi sorodniki. Čeprav so pripadniki varnostnih sil lahko tarča talibanov tudi takrat, ko niso na dolžnosti, pa prevladujejo napadi na te osebe v času opravljanja dolžnosti. Primarne tarče so predvsem pripadniki Afganistanske lokalne policije, častniki Nacionalnega direktorata za varnost, pripadniki provladnih milic, pogosto pa tudi policijski načelniki. Iz informacij sicer izhaja, da so se v mesto Kabul vtihotapili talibani, kjer imajo tudi svoje ovaduhe in obveščevalce, vendar pa iz varnostnih dogodkov v Kabulu izhaja, da so bili policisti napadeni predvsem na policijskih nadzornih točkah in na policijskih postajah. Z izjemo umora načelnika policije v Badghisu, ki je bil ubit v Kabulu med svojim dopustom, v aktualnih informacijah za mesto Kabul ni navedenih dogodkov, ko bi bili bivši pripadniki varnostnih sil ali pripadniki varnostnih sil, ki niso na opravljanju dolžnosti, tarča talibanov, so pa takšni incidenti navedeni za druge province.
49. Pristojni organ tako na podlagi preučenih informacij v povezavi s prosilčevimi osebnimi okoliščinami ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za sklepanje, da bo prosilec v primeru vrnitve v svoj izvorni kraj Kabul soočen s preganjanjem s strani talibanov. Čeprav prosilec ni bil policist najnižjega ranga, pa vendar tudi ni imel kakšne pomembnejše pozicije, vsekakor ni bil vodilen kader. Kot izhaja iz informacij, pa so iz vrst Afganistanske nacionalne policije, kjer je bil prosilec zaposlen, tarča talibanov predvsem policijski načelniki, druge primarne tarče pa izhajajo iz drugih vrst varnostnih sil. Kot že ugotovljeno, v preteklosti v Kabulu tudi ni bil soočen s preganjanjem niti mu to ni neposredno grozilo. Prav tako je prosilec osem mesecev po tem, ko je prenehal z delom policista, še živel v Kabulu, vendar ni imel nobenih težav, prav tako tudi njegova družina, kljub temu, da je njegova žena vojakinja, v času njegove odsotnosti nima nobenih težav. To vse pa kaže na to, da prosilec v Kabulu ni primarna ali zanimiva tarča za talibane, prav tako pa tudi na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bi bile osebe, s profilom, kakšen je prosilčev, v Kabulu sistematično ciljene s strani talibanov. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilčev strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v Kabul ni utemeljen.
50. V zadnje delu odločbe tožena stranka pravi, da je prosilčeve navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, in ki so že bile presojene v okviru ocenjevanja izpolnjevanja pogojev za status begunca, možno obravnavati tudi v okviru resne škode. Pristojni organ ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bo prosilec v primeru vrnitve v domači kraj soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1.
51. Sicer je splošno znano, da v večjem delu Afganistana poteka oborožen spopad, vendar pa prosilec niti izrecno niti po smislu svojih navedb s prošnjo za mednarodno zaščito ne uveljavlja, da se v Afganistan ne more vrniti zaradi splošnih varnostnih razmer. Glede na to, da je postopek mednarodne zaščite postopek, ki se začne na vlogo osebe in se torej ne vodi po uradni dolžnosti, pristojni organ ni presojal, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
52. Vendar pa je v skladu z zahtevami, izhajajočimi iz sodne prakse, potrebno tudi ugotoviti, ali bo prosilec lahko varno potoval iz predvidenega kraja povratka do domačega kraja. Glede na to, da je običajno, da se državljane Afganistana v primeru vrnitve iz Evrope v izvorno državo, vrača z letalskim prevozom na Mednarodno letališče Hamida Kairzaia v Kabulu, prosilčeva pot do mesta Kabul ne bi smela biti problematična. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.
53. Na drugačno oceno pristojnega organa tudi ne morejo vplivati komentarji in informacije. Ne spada med profile, ki bi bili prednostna tarča, njegova ogroženost pa je še toliko manjša, ker prihaja iz Kabula. Ker prosilec niti izrecno in niti po smislu svojih navedb ne uveljavlja, da se v Afganistan ne more vrniti zaradi splošne varnostne situacije, so te informacije za konkreten primer nerelevante. Kar se tiče v teh informacijah omenjenih napadov na policiste v Kabulu, pa pristojni organ poudarja, da je iz navedb mogoče sklepati, da je šlo za napade, ko so bili policisti na opravljanju svoje dolžnosti. Ker je delo policista že samo po sebi neločljivo povezano s tveganjem svojega življenja, napadi med opravljanjem dolžnosti ne morejo predstavljati preganjanja ali resne škode.
54. V tožbi tožnik pravi, da je pripadnik afganistanske policije, njegova žena pa je vojakinja. Tožnik uveljavlja preganjanje s strani talibanov, ki so mu večkrat grozili, imajo njegovo sliko ter njegove podatke in dvakrat so nanj tudi streljali, vendar ga na srečo niso zadeli. Tožena stranka napačno povzame dejansko stanje, ko na 23. strani odločbe zapiše, da so na tožnika streljali enkrat. Na tožnika so streljali dvakrat in sicer prvič ko je opazil, da so talibani preoblečeni v vojake in je obrnil avto, drugič pa tik preden je z delom policista prenehal in sicer ko je vozil mimo Bazar Puraka, so talibani nanj streljali in mu sledili do križišča, nato na ne več. Nekateri njegovi sodelavci niso imeli te sreče, saj so jih talibani ubili (B., D., E., F.).
55. Tožnik ni bil več pripravljen živeti v razmerah, kjer je bil vsak dan na poti v službo (delati je moral v provinci Logar) življenjsko ogrožen. Cesta med Kabulom in Logarjem je izredno nevarna. Talibani so imeli na tej cesti večkrat zasedo. Tožnik je velikokrat zaprosil za premestitev (šel je tudi na ministrstvo) na manj nevarno območje. Živeti brez policijske službe, za katero je bil kvalificiran in katero je rad opravljal, pa prav tako ni mogel, saj njegova družina tako ni mogla finančno preživeti. Enkrat je pustil službo za tri mesece, vendar pa se je na koncu vrnil zaradi pomanjkanja denarja. Ko je drugič komaj ušel smrti, saj so talibani nanj ponovno streljali, je dokončno prenehal z delom. Kljub temu pa mu talibani niso nehali groziti. Še vedno so ga klicali in grozili ter zahtevali, da tudi njegova žena preneha s službo.
56. Ni jim bilo všeč, da je žena delala kot vojakinja, grozili so ji in grdo govorili o njej. Tožnik se je bal, da bi ga kdo od teh ljudi izdal talibanom. Po odhodu tožnika iz Afganistana, se je žena z otroci preselila k njenim staršem in talibani ne vedo, kje stanuje, zato trenutno nima težav. Tožnik je delal v obveščevalni službi - CID, bil je v skupini, ki se je ukvarjala z običajnim kriminalom. Tožena stranka dvomi o obstoju te skupine, saj informacij o kratici CID ni našla. Tožnik se temu čudi, saj hitro iskanje v brskalniku Google takoj navrže rezultat, in sicer da je CID kratica za »Criminal Investigation Department" afganistanske vojske.
57. Tožnik torej uveljavlja preganjanje s strani talibanov na podlagi pripisanega političnega prepričanja. Glede groženj talibanov tožena stranka tožniku očita, da je na podaji prošnje dejal, da talibani njemu niso osebno nikoli grozili, na prvem osebnem razgovoru pa je dejal, da so mu talibani pogosto grozili preko mobitela, na drugem osebnem razgovoru pa je na koncu še dodal, da so mu grozili tudi preko grozilnih pisem. Tožena stranka tožniku očita, da je grozilna pisma omenil šele skoraj ob koncu drugega osebnega razgovora in ne prej, ter da je pojasnitev, da pisem nima več, ker so bila v žepu jakne, ki jo je žena oprala, neprepričljiva. Tožena stranka ne pojasni, zakaj je ta pojasnitev neprepričljiva. Kot pa je tožnik tudi pojasnil, zanj grozilna pisma niso imela velikega pomena, tako da ni neprepričljivo, da jih je pač imel v žepu jakne.
58. Dejstvo, da je grozilna pisma omenil šele na koncu drugega razgovora, pa prav tako ne pomeni, da je tožnik glede obstoja pisem neprepričljiv, saj ljudje izpovedujemo pretekle dogodke na različne načine. Kot že rečeno, se tožniku grozilna pisma niso zdela tako pomembna, da bi se jih spomnil omeniti že takoj na začetku. Toliko drugih zanj bolj resnih dogodkov v zvezi s talibani se mu je zgodilo, da se je osredotočil na njih. Na primer dejstvo, da so mu zelo pogosto grozili po telefonu, da so nanj streljali, da so umrli njegovi sodelavci, da so talibani spraševali po njemu in imeli celo njegovo sliko, so dogodki, ki so tožnika dosti bolj zaznamovali, kot pa tri pisma, ki jih je dobil, in ki so zelo pogosta, sploh pa za pripadnike afganistanske policije, ki so celo v talibanskem kodeksu označeni kot osebe, ki naj jih talibani ubijejo.
59. Kar pa se tiče navedbe, da je tožnik na podaji prošnje navedel, da mu talibani osebno niso grozili, pa želi tožnik izpovedati, da je bilo vprašanje uradne osebe, ali se je njemu osebno kaj zgodilo. Na to vprašanje je tožnik želel odgovoriti, da se mu osebno ni nič zgodilo, v smislu, da ga talibani niso ujeli, niso ga poškodovali itd. Tožnik meni, da je zapis, da mu talibani niso grozili posledica napačnega prevoda, na kar pri branju zapisnika ni bil pozoren.
60. Nadalje tožena stranka tožniku očita, da je na prvem osebnem razgovoru dejal, da je po prejemu prve grožnje delal še dve leti, na drugem osebnem razgovoru pa je navedel, da je v provinci Logar delal vsega skupaj leto dni do 15 mesecev. Tožnik navaja, da je to, da je rekel dve leti mislil zgolj približno dve leti. Prav tako mu dejstvo, da ni znal navesti, kdaj točno je začel delati v Logarju ne more biti v škodo. Spomini običajno vsebujejo le nekaj zelo specifičnih podrobnosti. Podroben spomin na določen čas in datum izkušenj je običajno slab, prav tako pa tudi zelo specifične informacije, kot je natančen povzem pogovorov. Praviloma je visoka stopnja zelo specifičnih podrobnosti v dolgotrajnem spominu redka. Očitno lahko razmeroma dobro datiramo stvari pred približno dvema tednoma, nato pa postajamo v tem vedno slabši, saj se čas od dogodka podaljšuje. Tožnik se torej točnega datuma, kdaj je začel z delom v provinci Logar ne spominja več.
61. Tožena stranka tožniku tudi očita, da je izjava na drugem osebnem razgovoru, da so se težave s talibani začele že po enem tednu dela v Logarju, v nasprotju z njegovo izjavo na prvem osebnem razgovoru, kjer je dejal, da so po petih do šestih mesecih dela v Logarju ljudje izvedeli, da dela kot policist, njegova žena pa vojakinja. To domnevno neskladnost je tožnik pojasnil že tekom drugega razgovora in sicer, da to, da so ljudje izvedeli, da dela za policijo nikakor ne pomeni, da so se težave s talibani začele šele takrat. Na to je opozoril tudi prosilčev pooblaščenec tekom razgovora. Ne gre torej za nobeno neskladje, kot skuša to prikazati tožena stranka. Težave s talibani so se začele že po enem tednu dela v Logarju, ljudje iz okolja, kjer je tožnik živel, pa so pet do šest mesecev kasneje izvedeli, da tožnik dela kot policist in žena kot vojakinja.
62. Glede potrdila o premestitvi v Logar tožnik želi pojasniti, zakaj je glede časa pridobitve potrdila o premestitvi prišlo do nesporazuma. Tožnik je na osebnem razgovoru dvakrat navedel, da je potrdilo dobil pred premestitvijo v Logar, vendar pa se to ni nanašalo na fotografijo potrdila, ki mu ga je poslal prijatelj po messengerju, temveč na dejansko potrdilo o premestitvi, ki ga tožnik ni fizično prejel, temveč je bilo poslano po pošti na postajo v Logar. Tožnik je pojasnil, da policisti takšnega potrdila ne dobijo v roke, saj je skrivnost. Torej to potrdilo o premestitvi je bilo izdano in nato poslano na policijsko postajo Logar preden je tožnik tam začel z delom. Fotografijo potrdila, katero je tožnik predložil tekom postopka, pa je kot že rečeno pridobil preko prijatelja po tem, ko je že delal v Logarju.
63. Glede licence za nošenje orožja v provinci Logar je tožnik pojasnil, da je izjavo za nošenje orožja napisal, vendar licence ni dobil. Dejstvo, da jo je imel v času, ko je delal v Wardaku, nikakor ne pomeni, da je glede licence za provinco Logar neverodostojen. Tožnik želi pojasniti, da so pravila glede licenc v vsaki pokrajini drugačna in da ni neverjetno, da je ni dobil v vsem svojem času dela v provinci Logar.
64. Glede tega, ali je bil tožnikov sodelavec B. ubit namesto tožnika, tožena stranka navede, da čeprav tožnik trdi, da je bil on tarča napada, v katerem je umrl njegov sodelavec na poti v službo, za to ni podal prepričljivih izjav in trditev, da je tako rekel njegov komandir, ni prepričljiv dokaz za to. Na tem mestu tožena stranka meša pojem prepričljivo s pojmom dokazano. Dejstvo je, da tožnik nima dokazov za to, da je namesto njega umrl sodelavec, vendar pa to nikakor ne pomeni, da je njegova izjava neprepričljiva.
65. Nedokazano namreč ni isto kot neprepričljivo. Tožena stranka ne utemelji, zakaj meni, da je tožnikova izjava brez konkretnih dokazov neprepričljiva. Tožnik želi na tem mestu tudi pojasniti, da so bili tudi njegovi sodelavci policisti ogroženi s starani talibanov, vendar pa je bil on sam bolj na udaru, saj je bila njegova žena vojakinja, prav tako pa sta bila še dva člana njegove družine policista. Enega izmed njih (sestrinega moža) so talibani že ubili.
66. Tožeča stranka je mnenja, da ima njegova izpoved zelo močno podporo v preučenih informacijah o izvorni državi. Policijsko in vojaško osebje sta med posebej ogroženimi, med katere spadata tožnik in njegova žena. Ogroženi so tudi družinski člani oseb, ki spadajo pod posebej ogrožene profile, kar potrjuje tožnikove navedbe o grožnjah, ki jih je prejemal zaradi zaposlitve žene ter o tem, da so ga talibani prepričevali, da mora žena zapustiti svoje delo.
67. Policisti so tarče talibanov tudi med dopusti in izven njihovega delovnega časa. Iz poročil je tudi razvidno, da talibani napadajo posameznike tudi po tem, ko zapustijo afganistanske varnostne sile. Število napadov na pripadnike afganistanskih varnostnih sil je zelo visoko. Poročila potrjujejo tožnikove navedbe glede navzočnosti talibanov v Kabulu. V mesto so se vtihotapili talibani, ki imajo tam svoje ovaduhe in obveščevalce.
68. Poleg tega poročila tudi podpirajo trditev tožnika, da je v delu Kabula, kjer je živel z ženo bilo veliko ljudi iz Logarja in tako so informacije o tem, kaj on počne in kje, lahko prehajale med dvema provincama in so prišle tudi do talibanov v provinci Logar. Iz najnovejšega EASO poročila o varnostni situaciji v Afganistanu glede Kabula izhaja, da ker se ljudje navadno selijo na področja, kjer že imajo družino ali pa v okrožja, kjer živijo večje skupine z isto narodnostjo, so različne mestne četrti postale povezane z različnimi etničnimi skupinami. Na teh gosto poseljenih območjih je nastala nekakšna vaška družba, katere prebivalci se med seboj poznajo in imajo bolj neposredne povezave z izvorno provinco kot s centralnim Kabulom.
69. Potovanje v provinco Logar iz Kabula je izredno nevarno. Talibani so navzoči praktično na celem odseku avtoceste. Stalno zapirajo avtocesto in izvlečejo iz vozil ljudi, ki jih sumijo, da so zaposleni v vladi. Ravno to pa je navajal tudi tožnik. Iz vseh preučenih informacij o izvorni državi jasno izhaja, da so talibani aktivno navzoči v provinci Logar in da je ta provinca prizorišče težkih bojev med talibani in varnostnimi silami. Spopadi so naraščali in dosegli vrh v letih 2018 in 2019. Ta podatek kaže na to, da je tožnik na srečo še pravočasno odšel, ne pa kot zaključuje tožena stranka, da v času tožnikovega delovanja v provinci Logar napadi niso bili dovolj pogosti.
70. Nikakor pa iz informacij ne izhaja zaključek, da so med žrtvami samo pripadniki policije na visokih položajih, kot to skuša prikazati tožena stranka. Iz EASO-vega poročila o varnostni situaciji iz leta 2018, ki ga tožena stranka tudi povzema v odločbi izhaja, da so talibani v napadih januarja 2018 odsekali glavo pripadniku afganistanske lokalne policije in jo nataknili na kol z grozilnim napisom, da bodo enako storili tudi z drugimi, če ne bodo pustili svoje službe. Poročilo ne omenja, da bi bil pripadnik na kakšnem visokem položaju.
71. Poročilo EASO »Posamezniki, tarča oboroženih udeležencev spora«, v poglavju o ciljanju pripadnikov afganistanskih varnostnih sil in provladnih milic (poglavje 1.2.1) na strani 28 in 29 navaja številne incidente in očitno med njimi ne prevladujejo napadi na ljudi na visokem položaju (zgolj trije od 12 incidentov so se nanašali na vodje). Posledično je napačen tudi zaključek tožene stranke, da imajo prosilčeve navedbe o tem, da je bil osebno tarča talibanov, zelo šibko podporo v informacijah o izvorni državi napačen.
72. Prav tako ni pravilen zaključek, da v luči informacij ni verjetno, da bi talibani tožnika iskali oziroma mu grozili v Kabulu. Incidenti zoper afganistanske varnostne sile so se dogajali in se še vedno dogajajo tudi v Kabulu. Iz zadnjega EASO poročila o varnostni situaciji, ki je bilo izdano junija 2021, torej še pred izdajo odločbe in bi ga torej tožena stranka morala upoštevati izhaja, da je bila večina oboroženih spopadov v provinci Kabul napadov talibanov in neznanih oboroženih skupin na afganistanske varnostne sile, vključno z vojsko, policijo in osebjem NDS ter pripadniki provladnih milic ali tako imenovanih arbakov.
73. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1560/2020 z dne 8. 3. 2021, kjer je Upravno sodišče podoben argument tožene stranke že zavrnilo in sicer, da tožena stranka nikjer ne pojasni od kod sklepa, da bi o tovrstnih dogodkih mediji ali kdo drug zagotovo poročal, predvsem pa je življenjsko neprepričljiv argument, da ker o dogodku ni našla informacij, se ta ni mogel zgoditi.
74. Tožena stranka tožniku tudi očita, da ni prepričljivo pojasnil, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil že v Grčiji. Ker tožena stranka hkrati šteje, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče v smislu tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, je ta očitek za obravnavo konkretnega primera brezpredmeten. Tožeča stranka želi pri tem poudariti, da v Grčiji še vedno obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in da še vedno velja, da se prosilcev za azil tja ne vrača, saj Komite Ministrov Sveta Evrope še ni zaključil primera M.M.S. proti Grčiji in Belgiji, kar pomeni, da Grčija še ni zadovoljivo izvršila napotkov ESČP.
75. Tožnikov primer je specifičen, ker kljub temu, da je nesporno, da je njegov izvorni kraj Kabul, se po tožnikovem mnenju vseeno ne more presojati njegove ogroženosti izključno glede dogodkov v Kabulu. Tožnik je namreč pripadnik afganistanske policije in narava njegovega dela je bila, da je moral delati v provinci Logar. Njegova ogroženost se mora torej presojati tudi v zvezi s provinco Logar, predvsem pa v zvezi s potjo iz Kabula v Logar. Glede na to, da kljub številnim poskusom tožniku ni uspelo doseči premestitve, prav tako ni neverjetno, da bi v primeru vrnitve, tožnik ponovno bil primoran delati v provinci Logar.
76. Nikakor se od tožeče stranke ne more pričakovati, da bo zamenjala svoj poklic in se tako izognila preganjanju na poti v Logar. V primeru MSM (Somalia), kjer je interveniral tudi UNHCR, je sodišče odločilo, da prosilcu ni potrebno spremeniti svojega poklica samo zato, da bi se izognil preganjanju. Prav tako je napačno sklepanje tožene stranke, da ker se tožniku ni nič zgodilo v osmih mesecih po tem, ko je prenehal z delom, ni zanimiva in primarna tarča za talibane. Tožnik je navedel, da so mu tudi po tem ko je prenehal z delom talibani še vedno grozili. Dejstvo, da se ženi ni nič zgodilo, je povezano s tem, da ženi že prej talibani niso direktno grozili, sedaj pa živi pri svojih starših in za enkrat talibani še ne vedo, kje se nahaja.
77. Tudi, če tožnik ni spadal med ljudi, ki so bili a priori najbolj ogroženi, pa to še ne pomeni, da tožnik ni bil ogrožen. Tožena stranka selektivno navaja EASO smernice. EASO smernice o Afganistanu navajajo, da v primem posameznikov, ki so najpogosteje tarča talibanov (npr. NDS, proti-vladne milice in policijski šefi), je strah pred preganjanjem na splošno utemeljen. Nikakor pa te smernice ne navajajo, da drugi pripadniki afganistanskih sil niso preganjani, kot to razume tožena stranka. Nasprotno, smernice navajajo, da v primeru drugih posameznikov v tem profilu mora posamezna ocena, ali obstaja razumna stopnja verjetnosti, da se bo prosilec soočil s preganjanjem, upoštevati okoliščine, ki vplivajo na tveganje, kot so: območje opravljanja dela in vidnost prosilca, spol, območje izvora in prisotnost uporniških skupin (zlasti v zvezi s kontrolnimi točkami upornikov), obdobje od zapustitve varnostnih sil, osebna sovražnost, itd. Tožnik je deloval na področju, kjer je kot že rečeno bila prisotnost talibanov velika in spopadi pogosti, še posebej pa so bile pogoste zasede in napadi na tožnikovi poti od doma do delovnega mesta. Prav tako je napačen zaključek tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za sklepanje, da bo prosilec v primeru vrnitve v Kabul soočen s preganjanjem s strani talibanov, saj ni imel pomembnejše pozicije.
78. Napadi, namerni uboji in ugrabitve pripadnikov ANDSF so izrecno upravičeni po talibanskem Kodeksu. Iz EASO poročila o varnostni situaciji, ki ga je uporabila tožena stranka izhaja, da je bilo v drugi polovici leta 2019 po državi več primero načrtnih ubojev in ugrabitev članov ANDSF in njihovih sorodnikov. Iz najnovejšega EASO poročila o varnostni situaciji pa izhaja, da so se vsi ti napadi samo še povečali. Generalni sekretar OZN je pri dokumentiranju zadnjega četrtletja 2020 in prvega četrtletja leta 2021 poročal o nadaljevanju odmevnih napadov proti-vladnih skupin po vsej državi, zlasti v mestu Kabul, v kombinaciji s povečanim številom ciljnih atentatov (UNAMA poroča, da se je v prvih treh mesecih leta 2021 število ciljnih usmrtitev povečalo za 40 odstotkov v primerjavi z istim obdobjem leta 2020). Prav tako so se povečale varnostne grožnje na avtocesti Kabul-Gardez, ki povezuje Kabul s provincama Logar in Paktya. Zaključek, da torej tožnikov profil ne spada med tarče talibanov je torej neutemeljen.
79. Nikakor pa ni vmesno trditi, da so napadi talibanov na policiste, ko so v službi del njihovega poklica. Iz omenjenih predloženih informacij izhaja, da so policisti umrli v vožnji s tovornjakom, na katerega je bila pritrjena bomba, ali ob eksploziji cvetličnega lončka, v katerem je tudi bila bomba. Takšno razumevanje dejanj preganjanja ali resne škode je materialno pravno sporno, saj niti iz ZMZ-1, niti iz Kvalifikacijske direktive ne izhaja, da se določena dejanja, ki ustrezajo definiciji dejanj preganjanja (na primer uboj, ugrabitev, ...) ne štejejo za dejanja preganjanja zato, ker je tveganje za nastanek preganjanja opravljanje določenega poklica. To potrjujejo tudi EASO smernice o Afganistanu: Nekatera tveganja za pripadnike varnostnih sil so neločljivo povezana z njihovimi nalogami in dejavnostmi, pri katerih sodelujejo, in ne bi pomenila preganjanja ali resne škode. Tveganja zunaj opravljanja njihovih nalog pa bi lahko bila tako huda, da bi pomenila preganjanje (npr. ciljno ubijanje zunaj spopadov, ugrabitev, mučenje). Dejstvo, da je bila na tovornjak, v katerem so se peljali policisti, ali pa v cvetličnem lončku, mimo katerega so se peljali policist,i nastavljena bomba, očitno pomeni ciljen uboj zunaj spopadov.
80. Kar se tiče presoje splošnih varnostnih razmer, se tožena stranka moti v prepričanju, da ji ni potrebno preučiti varnostnih razmer v Kabulu, ker se tožnik na splošne varnostne razmere ni skliceval. Tožnik razloga resne škode zaradi situacije indiskriminatornega nasilja ni navajal v prošnji ali na razgovorih, vendar pa je tožena stranka dolžna tudi sama preveriti to tveganje, saj obstajajo javno dostopna poročila o tem.
81. Odgovornost države za kršitev 3. člena Evropske Konvencije o Človekovih Pravicah (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah bodisi z vidika statusa begunca ali subsidiarne zaščite po pravu EU namreč lahko nastopi, če bi država morala vedeti za določeno kritično stanje v izvorni državi, pa splošno znanih informacij o tem stanju ni pridobila in upoštevala (Upravno sodišče, I U 27/2018-87, z dne 9. 8. 2018). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da mora biti končna ocena organa, ki odloča o mednarodni zaščiti, izdana upoštevajoč vse dokaze predložene v postopku, in če je potrebno, mora pristojni organ sam pridobiti določene dokaze, zlasti kadar je mogoče informacije o takšnem tveganju prosto ugotoviti iz številnih virov, (F.G. proti Švedski, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji).
82. Tožena stranka je bila s slabo varnostno situacijo, ki lahko pomeni resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1 seznanjena tudi preko nekaterih poročil o izvorni državi, ki so jih vložili tožnikovi pooblaščenci tekom postopka. Poleg tega najnovejše EASO poročilo o varnostni situaciji poroča, da se je povečalo število talibanskih napadov v mestu Kabul od zadnjega četrtletja 2020. Po mnenju analitikov so talibani leta 2020 uvedli nov pristop. Namesto odmevnih napadov in množičnih žrtev v večjih mestih, so se preusmerili na taktiko namernega ciljnega ubijanja civilistov na urbanih območjih, kot je Kabul. Družinski člani pripadnikov ANDSF so bili pogosto ubiti kot kolateralna škoda pri napadih na policiste na ali izven dolžnosti v Kabulu. Hkrati pa k višji stopnji nevarnosti prispevajo tudi napadi Islamske države. V prvih mesecih leta 2021 je OZN poročala o nadaljnjih napadih ISKP in ciljanje civilistov na urbanih območjih, in pričakuje se, da bo militantna skupina nadaljevala z napadi v glavnem mestu. Zaradi povečanega nasilja talibanov je afganistansko ministrstvo za begunce in repatriacije dne 11. julija 2021 pozvalo k ustavitvi prisilnega vračanja afganistanskih migrantov iz EU in drugih evropskih držav v naslednjih treh mesecih, dokler se varnostna situacija ne izboljša.
83. Po mnenju tožeče stranke bi tožena stranka torej morala presoditi varnostno situacijo v Kabulu, saj je stopnja nasilja v zadnjem času tako visoka, da po mnenju tožnika predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista po tretji alineji 28. člena ZMZ. Tožnik naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku podeli status begunca (oziroma subsidiarno status subsidiarne zaščite), subsidiarno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.
84. V odgovoru na tožbo z dne 4. 8. 2021 tožeča stranka pravi, da s tem, ko je tožnik zapustil izvorno državo, za kar je tudi potrošil precej denarja in je posledično že več let brez rednih dohodkov, gotovo ni prispeval k boljšemu finančnemu položaju družine, ampak ga je kvečjemu poslabšal. Prav tako tožeča stranka ne pojasnjuje, zakaj ne bi mogla v izvorni državi opravljati drugega dela in s tem preživljati družine. Zgolj to, da ima svoje delo rada, nikakor ne pomeni, da drugega dela ne more ali ne sme opravljati. Mnogo ljudi so zaradi preživetja primorani opravljati delo, ki ni njihov poklic in ki ga mogoče celo ne marajo.
85. Tožena stranka tožeči stranki ni nikoli očitala, da ni delala na področju ali oddelku, ki ga je zatrjevala (CID), četudi tožena stranka sama te kratice med informacijami, ki jih je imela pri sebi na osebnem razgovoru, ni našla, kar je na osebnem razgovoru tožeči stranki tudi povedala. Vendar pa navedeno ne pomeni, da tožeči stranki ne verjame, da je delala kot policist in v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni mogoče zaslediti, da bi tožena stranka dvomila o policijskem delu tožeče stranke, zato so te navedbe v tožbi popolnoma neutemeljene in tudi brezpredmetne.
86. Tožeča stranka v tožbi ni predstavila kakšnih prepričljivih pojasnil za kontradiktornosti v njenih izjavah, ampak se pretežno sklicuje na dokaj pogoste, vendar pavšalne argumente. Tožeča stranka je namreč sama dejala, da ji je potrdilo poslal prijatelj po messengerju, preden je začela delati v mestu Logar, kar je izrecno razvidno iz zapisnika o drugem osebnem razgovoru (str. 5), zato so vsa pojasnila o tem, da ni bilo jasno, ali se govori o potrdilu v fizični obliki ali fotografiji, neprepričljiva, saj je povsem jasno, da potrdila v fizični obliki po messengerju ni mogoče poslati, saj je gre za elektronsko komunikacijsko sredstvo.
87. Iz informacij povsem jasno izhaja, da so med najbolj pogosto napadenimi pripadniki varnostnih sil profili, med katere tožeča stranka ne spada. Pri tem tožena stranka še enkrat poudarja, da tožeča stranka ni bila pripadnik afganistanske lokalne policije, katere pripadniki so pogoste tarče, ampak pripadnik afganistanske nacionalne policije. Seveda to ne pomeni, da drugi pripadniki niso ogroženi, vendar pa po oceni tožene stranke tožeča stranka individualne ogroženosti ni izkazala.
88. Navedbe prosilcev za mednarodno zaščito predstavljajo okvir presoje tožene stranke, zaščita osebe po uradni dolžnosti (zaradi okoliščin, ki jih oseba ne uveljavlja, vendar država za njih ve ali bi vsaj morala vedeti) v smislu 3. člena EKČP pa se izvaja v okviru zakona, ki ureja področje tujcev. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.
89. Tožnik je dne 31. 8. 2021 podal prošnjo za prednostno obravnavanje. pravi, da so zaradi prevzema oblasti s strani talibanov tožnikova žena in njuna mladoletna otroka v življenjski nevarnosti, saj je žena zaposlena kot vojakinja. Trenutno se njegova družina skriva, vendar pa to ne bo več dolgo mogoče. Tožnik je zaradi tega v hudi duševni stiski. V primeru ureditve statusa, pa bi tožnik imel vsaj upanje na njihovo rešitev preko postopka združitve družine.
90. V naslednji vlogi z dne 31. 8. 2021 tožnik pravi, da se je situacija v Afganistanu od izdaje odločbe bistveno spremenila, saj so oblast prevzeli talibani. Tožnik zato prilaga nekaj informacij o izvorni državi (Priloga 1), iz katerih je očitno, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan žrtev preganjanja s strani talibanov, saj je bil pripadnik afganistanske policije, kateremu so talibani že grozili, nanj tudi streljali, njegova žena pa je vojakinja. Glede na to, da imajo akterji preganjanja sedaj popolno oblast v državi, je več kot očitno, da je tožnik upravičen do statusa begunca. Tako navedbe tožene stranke glede individualne ogroženosti tožnika tudi iz tega razloga niso več relevantne. Kot navaja UNHCR v njihovi intervenciji v primeru MSM (Somalia), je nedopustno, da se prosilcem odreče status begunca z razlago, da se od njih pričakuje, da bodo prikrili oziroma izvajali diskrecijo in omejevanje glede ene izmed temeljnih podlag iz Ženevske konvencije (rasa, vera, narodna pripadnosti, pripadnost določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju), da bi se izognili preganjanju. Pri tem se UNHCR sklicuje tudi na ustaljeno sodno prakso Velike Britanije (HJ (Iran), RT (Zimbabwe) ter na sodno prakso Sodišča EU (C-71/11, C -99/11, Y in Z ter C-199-201/12, X, Y in Z). Ker je bilo torej ugotovljeno, da ni dopustno, da mora za izogib preganjanju prosilec prikriti svojo spolno usmerjenost ali religijo, tudi ni dopustno, da bi se kaj takega pričakovalo glede političnega prepričanja, oziroma pripisanega političnega prepričanja. In glede na to, da je poklic neločljivo povezan s političnim prepričanjem oziroma pripisanim političnim prepričanjem, bi zahteva za spremembo poklica direktno spodkopala zaščito, ki jo določa konvencija za (pripisano) politično prepričanje. V tožnikovem primeru je očitno, da glede na to, da je delal kot policist, da je podpiral oblast in da je torej imel nasprotno politično prepričanje od akterjev preganjanja (talibanov), oziroma so mu nasprotno politično prepričanje akterji preganjanja pripisovali. Vsi argumenti tožene stranke glede možnosti (obveznosti) spremembe poklica tožnika za izogib preganjanju so torej nerelevantni, saj so v nasprotju z mednarodnim begunskim pravom.
91. Kar se tiče argumenta tožene stranke, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da tožena stranka ni bila dolžna presojati splošnih varnostnih razmer, ker jih tožnik ni uveljavljal, pa tožeča stranka še enkrat opozarja na sodbo I U 27/2018-87, z dne 9. 8. 2018, ki navaja ravno nasprotno, ali pa tudi na pravnomočno sodbo I U 1630/2018, z dne 24. 9. 2018, in torej nikakor ni res, da to kar trdi tožena stranka izhaja iz ustaljene sodne prakse. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I- 292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 (18. odstavek obrazložitve) postavilo, da „mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca". Poleg tega je kot že navedeno v tožbi, bila tožena stranka opozorjena na slabo varnostno situacijo s strani tožeče stranke že tekom postopka, saj so tožnikovi pooblaščenci v zvezi s tem predložili poročila o izvorni državi.
92. Tožnik je dne 5. 9. 2021 podal predlog za sklenitev poravnave. Glede na to, da tudi tožena stranka ne oporeka dejstvu, da je bil tožnik policist v Afganistanu in da iz informacij o izvorni državi izhaja, da talibani kljub obljubljeni pomilostitvi izvajajo zunaj-sodne poboje še posebno pripadnikov nacionalnih varnostnih sil, je očitno, da prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca. Tožeča stranka torej predlaga sklenitev poravnave in sicer predlaga umik tožbe v primeru, da tožena stranka podeli tožniku status begunca zaradi spremenjenih okoliščin.
93. Tožena stranka se je s predlogom za poravnavo seznanila, vendar se glede na to, da je tožeča stranka 19. 9. 2022 zapustila izpostavo azilnega doma in se vanjo do danes sama ni vrnila, do tega predloga ne namerava opredeliti. K navedenemu tožena stranka dodaja, da je 23. 9. 2022 s strani Švicarske federacije prejela zahtevo za ponovni sprejem. Tožena stranka do trenutka, ko se bo tožeča stranka morebiti vrnila v Republiko Slovenijo, ne namerava izreči o možnosti sklenitve poravnave. Tožeča stranka je namreč s svojo zapustitvijo Republike Slovenije izgubila pravni interes za odločitev o njeni tožbi. V prilogi je tožena stranka posredovala izpis iz uradne evidence, iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka dne 19. 9. 2022 zapustila izpostavo azilnega doma.
94. V odgovoru z dne 3. 10. 2022 tožeča stranka pravi, da glede na to, da sodišče zaradi velikega števila primerov, tožnikov primer ni moglo obravnavati prednostno, bi bilo po mnenju pooblaščenke sedaj mogoče, da sodišče z odločitvijo počaka, dokler se tožnika ne vrne iz Švice, oziroma maksimalno do preteka šestih mesecev od sprejetja odgovornosti Republike Slovenije za obravnavo tožnikove prošnje, v katerih je Dublinska predaja še mogoča (29. člen Uredbe).
95. Dne 23. 11. 2022 je tožnik vložil ponoven predlog za sklenitev poravnave potem, ko je sporočil pooblaščenki, da se ponovno nahaja v Sloveniji, v izpostavi azilnega doma na Kotnikovi ulici, saj je bil vrnjen iz Švice po Dublinu. Glede na to, da tožnikov sodni postopek še traja, je pooblaščenka ponovno predlagala sklenitev poravnave in sicer je predlagala umik tožbe v primeru, da tožena stranka podeli tožniku status begunca zaradi spremenjenih okoliščin. V ta namen je priložila tudi prevod dela poročila UNAME, izdanega julija 2022, kjer so navedene skupine ljudi, ki so tarča talibanskih oblasti, ki ga je sodišču predložila tožena stranka v primeru I U 1163/2022.
96. V odgovoru z dne 29. 11. 2022 tožena stranka potrjuje, da se tožeča stranka ponovno nahaja v Republiki Sloveniji. V zvezi s sklenitvijo poravnave pa tožena stranka pojasnjuje, da je glede na domačo sodno prakso in prakso Sodišča EU pričakovati, da bo Upravno sodišče Republike Slovenije ob svoji presoji upoštevalo nove informacije oziroma spremenjene okoliščine v izvorni državi tožeče stranke, tako da z vidika tožene stranke sklenitev poravnave ni smiselna.
97. Tožeča stranka v vlogi z dne 13. 12. 2022 odgovarja, da drži, da je sodišče dolžno upoštevati spremenjene okoliščine v izvorni državi, vendar pa je smisel poravnave tudi v tem, da se sodišče razbremeni in prispeva k ekonomičnosti postopka, še posebno v primerih, kjer med strankama ni sporno, da je tožnik pripadnik afganistanske policije in da je ta profil ljudi tarča talibanov.
98. V pripravah na glavno obravnavo je sodišče obvestilo stranki, da bo na glavni obravnavi vpogledalo v poročilo Agencije EU za azil z naslovom „Smernice Afganistan, April 2022“ ter v poročilo „UNHCR Guidance Note on the International Protection Needs of People Fleeing Afghanistan, February 2022.“
99. V odgovoru na to obvestilo je tožena stranka opozorila na novejše smernice Agencije EU za azil iz januarja 2023 in pooblaščenka tožnika se je strinjala, da se na glavni obravnavi vpogleda tudi v smernice iz januarja 2023 in je dodala, da je relevantno tematsko poročilo „EUAA Afghanistan Targeting of Individuals“ iz avgusta 2022, ki pa je zajeto s smernicami EUAA iz januarja 2023.
100. Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v dvoje poročil in sicer v smernice EUAA Afghanistan Targeting of Individuals“ iz avgusta 2022 in v Country Guidance: Afghanistan, iz januarja 2023, v upravne spise in zaslišalo je tožnika. Po razglasitvi sodbe, ki je potekala na isti dan kot glavna obravnava, je tožena stranka napovedala, da bo sodišču podala pisno odpoved pritožbi. Sodišče je pisno odpoved pritožbe tožene stranke prejelo dne 20. 2. 2023.
Obrazložitev k prvi točki izreka:
101. Tožba je utemeljena.
102. Sodišče je v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe izhajalo iz dejstev, ki so bila znana v času odločanja tožene stranke, poleg tega pa je temu dodalo oziroma je ob tem upoštevalo tudi nova dejstva iz omenjenih dveh poročil iz avgusta 2022 in januarja 2023, ki jih je ob prisotnosti strank obravnavalo na glavni obravnavi.
103. Tožnik je že v upravnem postopku zelo natančno opisal, kako je prišlo do uboja njegovih kolegov s strani talibanov, ki so opravljali isto službo kot on, in sicer se je to zgodilo na poti iz Kabula v Logar. Talibani naj bi ubili B. B., ko je opravljal policijsko delo na poti med Kabulom in Logarjem. Na tej poti pa so ubili tudi njegovega prijatelja D., ki je bil tudi policist.1 Opisal je tudi, kako so ga poskušali ujeti oziroma ustreliti talibani v času njegovega službovanja na omenjeni poti v kraju Tangs Wahjan. Povedal je tudi, da so talibani ubili moža od sestre, ki je bil tudi policist. Nadalje je povedal, da ko je bil v Turčiji, so talibani ubili njegovega sodelavca E. v kraju Logar. Ko je bil v Grčiji, so talibani ubili še enega prijatelja po imenu F. v kraju Charkh ubili. Dokaj natančno je opisal teren v provinci Logar, ki ga je varoval. Na njegovem območju je bila ženska šola, sicer pa je kontroliral območje od od Pul-e Amana do Bazare Kalangarja, kjer je veliko trgovin, mošeja, šole.2 Kontrolirali so to območje, da ne bi kdo podstavil kakšne mine, kontrolirali so tatove. Ljudje, ki so bili v politični stranki, so govorili na shodu na bazarju, in tudi to so kontrolirali. Ta del je varoval kot policist, da ne bi kdo napadel šole, na primer z bombami. Delal je tudi v stavbi Ministrstva za notranje zadeve in bil tam kot varnostnik. Ko je šel delat in preden je šel nazaj domov, je poklical prijatelja C. v Bazar Puraku. C. ga je informiral, ali talibani pripravljajo zasedo. Ko sta se slišala, mu je povedal, ali so talibani tam ali ne. Če bi bili tam, bi šel kasneje v službo ali pa z dela.
104. Te navedbe sicer niso dokazi o tem, da je bil B. B. ubit namesto tožnika in razumljivo te navedbe niso trden ali neizpodbiten dokaz, da je bil tožnik že žrtev preganjanja v izvorni državi. Vendar pa tožena stranka ni upoštevala, da se tožnikova izpovedba ujema s podatki o nevarni poti med Kabulom in Logarjem in načinom izvajanja nasilja s strani talibanov na tej poti, ki jih je v odločbo povzela tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega aktu, ni pa jih vključila v dokazno oceno. Tožnik je tudi natančno opisal kraj, kjer je živel v Kabulu, da je šlo za Sarake Shuhadae Salihin, okraj številka 8 (nahia 8), katera konkretna mošeja je tam (Shaoqut Baidar) in zgodovinske znamenitosti (Bale Hasare Kabul); da je bil njegov položaj asfar, ker tako tam pravijo tej službi, da je delal brez uniforme (kot pripadnik CIA). Na njihovih avtomobilih je oznaka CID. CID ima dve skupini, en del se ukvarja s terorizmom, en pa z običajnim kriminalom in on je bil v slednji skupini. Povedal je tudi ime policijske postaje v Logarju (Komandani Amania Woliate Logar), kar je potrdil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Tožena strank priznava, da je tožnik izkazal dovolj podrobno poznavanje glavnega mesta in okoliša, lokacije glavne policijske postaje in je sprejela, da je tožnik v svoji karieri policista delal tudi v Logarju. V postopku je povedal tudi, ko je bil v Wardaku, da je bil šef dvanajstim drugim sodelavcem, ko je delal v Logarju, pa je bi šef osmim. Njegov najvišji naziv je naveden na kartici, v Afganistanu se je imenoval Lumray Saran. In tožen stranka je sprejela, da tožnik ni bil policist najnižjega ranga.3 Ima štiri ali pet pohval za svoje delo in eno medaljo. Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik potrdil, da je kot policist delal v treh provincah Khost, Wardak in Logar v trajanju okrog 8 let in v provinci Logar od 5 do 6 mesecev.
105. Ti opisi, za katere je tudi tožena stranka v zgoraj navedenih delih štela, da so dovolj izčrpni in natančni, pa po mnenju tožene stranke v izpodbijanem aktu niso odtehtali nekaterih kontradiktornosti in dejstva, da tožnik ni dokazal preteklega preganjanja. Vendar tožniku ni treba dokazati preteklega preganjanja, saj preganjanja oziroma umorov njegovega sodelavca in prijatelja na poti v Logar ne bi bilo mogoče dokazati z listinskimi dokazi. Možnost pridobitve takšni listinskih dokazov je skoraj nična. Tožniku pa ni mogoče naložiti prehudega dokaznega bremena. Dejstvo, da tožena stranka ni našla v izbranih poročilih in člankih podatka, ki bi se ujemal z opisom omenjenih dveh dogodkov uboja njegovih dveh policijskih kolegov, ki jih je opisal tožnik, ne pomeni, da tožniku glede na razmere v provinci Logar ni mogoče verjeti. To je namreč isto, kot če bi se od njega zahtevalo, da predloži nek neposredni ali vsaj posredni listinski dokaz za navedeni uboj. Tožena stranka je sama ugotovila, da je bilo na primer med majem in septembrom leta 2019 na poti med Kabulom in Logarjem med 40 in tudi več kot 60 talibanskih napadov na mesec.4 Tožena stranka je tudi sprejela, da se je tožnik vozil v mesto Pul-e Aman, ki pa je po članku z dne 18. 7. 2020, ki ga je uporabila tožena stranka, uvrščen med 10 najnasilnejših okrajev v Afganistanu.5
106. Pomembno je, da tožena stranka ni imela podlage za oceno, da tožniku ni verjela, ker je ugotovila, da so bili tarče napadov predvsem pripadniki Afganistanske lokalne policije, častniki Nacionalnega direktorata za varnost, pripadniki provladnih milic, pogosto pa tudi policijski načelniki. Tega zaključka iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka ni mogoče narediti oziroma iz obrazložitve ni razvidno, iz katerega poročila bi to dovolj zanesljivo izhajalo. Tožnik je na glavni obravnavi pojasnil, da napadi talibanov niso delali razlik med lokalnimi policisti in pripadniki nacionalne policijske in varnostne enote in je pojasnil, da so talibani ciljali tudi policiste, ki so imeli enak profil oziroma položaj kot on.
107. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu sicer uspela ugotoviti nekatera neskladja oziroma nejasnosti v navedbah tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe, na primer: da je grozilna pisma omenil pozno v postopku; o tem, kdaj so mu talibani začeli groziti; kdaj je prejel potrdilo o tem, da je delal v Logarju; da ni predložil licence z nošenje orožja za čas, ko je delal v Logarju, predložil pa je licenco za orožje za čas, ko je delal v Wardaku; organ ni našel navedb o incidentih, ki jih je sam opisal, ko sta bila ubita dva njegova sodelavca, in sicer na poti v službo; da tožnik ni omenil ugrabitve in umora šefa kriminalistične policije v Logarju julija 2017, torej v času, ko bi naj sam delal v tej provinci kot policist Afganistanske nacionalne policije; o tem, koliko časa je delal v provinci Logar, oziroma da provinca Logar morda ni bilo zadnje področje, kjer je delal pred odhodom iz Afganistana. Na te očitke, kolikor je bil tožnik z njimi soočen in v tožbi je odgovoril in je zadeve dodatno pojasnjeval, kot na primer okoliščine v zvezi z grozilnimi pismi in glede nošenja uniforme; na osebnem razgovoru je tudi pojasnil, da je imel dovoljenje za nošenje orožja po celem Afganistanu.6
108. Zato določeni elementi v izpovedbi tožnika, ki so ostali manj jasni, ne morejo odtehtati tveganja za preganjanje tožnika s strani talibanov zaradi pripisanega političnega prepričanja in zaradi tega, ker je bil tožnik dovolj izpostavljen na nalogah na poti med Kabulom in Logarjem, da bi ga talibani preganjali v primeru vrnitve.
109. Pri tem je pomembno, da je treba po stališču Sodišča EU pojem „politično prepričanje“ razlagati široko. Lahko gre za mnenje, stališče ali prepričanje o zadevah, povezanih s potencialnimi subjekti preganjanja (državni aparat, vlada, družba ali politika), pri čemer gre za zadeve, povezane s politiko in z metodami teh subjektov.7
110. V konkretnem primeru ne gre za to, da bi tožena stranka ali sodišče morala ugotavljati, ali ima tožnik dejansko takšno politično prepričanje, ki nasprotuje politiki talibanov, ampak je bistveno, ali bi talibani tožniku zaradi njegovega preteklega delovanja v afganistanski policiji pripisali takšno politično prepričanje, mnenje ali stališče, da bi ga zaradi tega preganjali.8 Izražanje nekaterih mnenj, stališč ali prepričanj, ki niso neposredno in očitno politična, lahko subjekte preganjanja glede na posebne okoliščine države izvora tega prosilca privedejo do tega, da takim mnenjem, stališčem ali prepričanjem pripišejo naravo političnih prepričanj v smislu člena 10(1)(e) in (2) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.9
111. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. tudi izhaja, da široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot razlog za preganjanje v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja „upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento.“10 To pa v primeru prosilca za mednarodno zaščito iz Afganistana ni možno brez zelo natančnega, neselektivnega in objektivnega upoštevanja relevantnih informacij o stanju v izvorni državi.
112. Ob tem sodišče pripominja, da status tožnika v afganistanski nacionalni policiji nima vpliva na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za status begunca, kajti samo z vidika pogojev za subsidiarno zaščito po tretji alineji 28. člena ZMZ-1 je relevantno vprašanje, ali gre za civilista ali ne.
113. Temu je treba dodati še nove razmere, do katerih je prišlo po prevzemu oblasti s strani talibanov v Afganistanu, s čimer se je verjetnost, da bi talibani tožnika izsledili tudi v Kabulu še povečala.
114. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da ne drži, da tožeči stranki ne bi verjela, da je delal kot policist. Pravi, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni mogoče zaslediti, da bi tožena stranka dvomila o policijskem delu tožeče stranke. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi tožena stranka ne verjela tožniku, da je bila njegova žena zaposlena v afganistanski vojski. To je važno, saj podatki kažejo, da so ne samo pripadniki ANDSF,11 ampak tudi njihovi družinski člani lahko tarče, raznih oblik nečloveškega ravnanja in mučenja, vključno ubijanja.12 Po podatkih EUAA ogroženost pripadnikov ANDSF ni neodvisna od ranga oziroma hierarhičnega položaja uslužbenca.13 Kot lokacija napadov na pripadnike ANDSF pa je večkrat omenjen tudi Kabul.14
115. Ob tem je treba poudariti, da tveganje, ki ga nosi tožnikova žena zaradi njene pretekle službe v vojski, vpliva na (povečano) možnost, da bi talibani identificirali tudi tožnika kot nosilca političnega prepričanja, ki nasprotuje talibanom in bi se zato maščevali tožniku ali ga kaznovali za njegovo dejavnost v času, ko je opravljal policijsko oziroma varnostno-obveščevalno službo. Zato tožena stranka nima prav v materialno-pravnem smislu, ko pravi, da ne more oseba uveljavljati razlogov ogroženosti neke druge osebe, ki je še vedno v izvorni državi, četudi je njen sorodnik.15 Tudi tožena stranka je sama uporabila argument, da tožnik ni bil nikoli ogrožen s strani talibanov v Kabulu kljub temu, da je bila njegova žena vojakinja.16 Okoliščina, da je tožnikova žena bila zaposlena v vojski je pravno relevantna okoliščina za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem tožnika, ker bi bil tožnik zaradi omenjenega dejstva lahko lažje odkrit s strani talibanov.
116. Iz pojasnil v tožbi tudi izhaja, da tožena stranka šteje, da je bil tožnik pripadnik afganistanske nacionalne policije in ne pripadnik afganistanske lokalne policije, torej ni bil, po mnenju tožene stranke, pripadnik varnostnih sil s profilom, ki bi bil tarča preganjanja s strani talibanov. Po mnenju tožene stranke to seveda ne pomeni, da pripadniki afganistanske nacionalne policije niso ogroženi, vendar pa po oceni tožene stranke tožeča stranka individualne ogroženosti ni izkazala. Razlikovanje med pripadnostjo afganistanski lokalni in afganistanski nacionalni policiji (varnostnim silam) z vidika tveganih skupin za preganjanje s strani talibanov iz obeh publikacij iz avgusta 2022 in januarja 2023 ne izhaja oziroma tožena stranka tega stališča ni podprla z informacijami o stanju v izvorni državi. Očitno pa ne drži, da glede na omenjeni dve poročili, tožnikov profil ne bi bil ogrožen v smislu preganjanja zaradi političnega prepričanja. Po navedenih smernicah EUAA iz januarja 2023, ki so za toženo stranko kot upravni organ vsekakor bolj relevantne kot za sodišče, bivši pripadniki varnostnih sil ANDSF izpolnjujejo pogoje za status begunca zaradi političnega prepričanja in izkazane vzročne zveze med dejanji preganjanja, ki so dovolj resna, in razlogov za preganjanje. Sodišče pa nima druge dejanske podlage v drugačnih poročilih o stanju v Afganistanu, da bi imelo drugačno mnenje v tem konkretnem postopku.17
117. Ker so talibani v Afganistanu na oblasti, je razumljivo, da država tožniku ne more nuditi zaščite pred preganjanjem v smislu 25. člena ZMZ-1.
118. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka uspela utemeljiti, kolikor je to praktično v njeni moči, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti preganjanja oziroma da mu preganjanje resno grozi18. Po uveljavljenem standardu tožniku namreč ni treba dokazati, da je bolj verjetno kot ne,19 da bo preganjan oziroma da ga subjekti zaščite ne bodo mogli ali hoteli zaščititi. Ker je tožnik to dokazno breme izpolnil, je bilo na toženi stranki, ki je pristojni organ za odločanje o prošnji, da bi odvrnila vsakršen dvom o zatrjevanem preganjanju,20 pa tega ni uspela. Tožena stranka je namreč napravila ne dovolj natančno in nepravilno dokazno oceno, kršila je določbe tretje in pete alineje tretjega odstavka 21. člena, prvega odstavka 22. člena, drugo in tretjo alinejo prvega odstavka 23. člena, peto oziroma šesto in osmo alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 in je tudi zmotno uporabila določbo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 ter posledično drugi odstavek 20. člena ZMZ-1. Zato je sodišče izpodbijani akt odpravilo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).
119. Sodišče je odločilo v sporu polne jurisdikcije in je odločilo o stvari s sodbo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ker narava stvari v tem konkretnem primeru to dopuščala, glede na to, da je tožena stranka pretežni del pravno relevantnih dejstev ugotovila v upravnem postopku in je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje sicer v omejenem obsegu.
Obrazložitev k drugi točki izreka:
120. Odločitev v drugi točki izreka upošteva določbo 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka istega člena dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji. S pravnomočnostjo te sodne odločbe je tožniku priznan status begunca od dneva vložitve prošnje za mednarodno zaščito naprej, in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, ker to izhaja iz interpretacije Sodišča EU določbe iz 21. uvodne izjave Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, po kateri je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt in da ima zato begunec pravico do priznanja takega statusa od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.21
121. Podlaga za odločitev v drugi točki izreka te sodbe je določba četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, po kateri je zoper sodbo, ki jo izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba. Po določbi drugega odstavka 333. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi z določbo 122. člena ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/2017) pa pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija. Po razglasitvi sodbe se je tožena stranka odpovedala pritožbi.
-------------------------------
1 Tožnik je to povedal na prvem osebnem razgovoru dne 19. 8. 2020 (zapisnik, str. 5).
2 Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 10. 3. 2021 (str. 4) izhaja, da je tožnik jasno povedal, da je delal 3 kilometre ven iz Pul-e Amana (Mirabdal).
3 Tretji odstavek na strani 29 izpodbijane odločbe.
4 Ibid. str. 17 in 24.
5 Ibid. str. 17.
6 Zapisnik z dne 10. 3. 2021, str. 4.
7 P.I., C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 26-27.
8 Ibid. odst. 25
9 Ibid. odst. 34.
10 Ibid. odst. 33.
11 EUAA, Afghanistan Targeting of Individuals, August 2022, Country of Origin Information, drugi odstavek na strani 58. ANDSF je kratica, ki se uporablja za pripadnike afganistanskih nacionalnih služb za obrambo in varnost (Afghan National Defense and Security Forces).
12 EUAA, Afghanistan Targeting of Individuals, August 2022, Country of Origin information, prvi odstavek na strani 61, tretji odstavek na strani 63; EUAA, Country Guidance: Afghanistan, January 2023, tretji in peti odstavek na strani str. 55.
13 EUAA, Afghanistan Targeting of Individuals, August 2022, Country of Origin Information, prvi odstavek na strani 59, drugi odstavek strani 60, tretji odstavek na strani 63.
14 Ibid. str. 58, 64, 67, 68, 69.
15 Glej: peti odstavek na strani 22 izpodbijanega akta.
16 Ibid. Tretji odstavek na strani 29.
17 EUAA, Country Guidance: Afghanistan, January 2023, šesti, sedmi in osmi odstavek na str. 55.
18 O dokaznem standardu glej: N. S. in M. E., C-411/10, C-493/10, odst. 94; Y Z, C-71/11, C-99/11, odst. 72, 80; F. G. v. Sweden, odst. 11. Natančneje o tem dokaznem standardu glej sodbo Upravnega sodišča, št. I U 1276/2019-19 z dne 13. maja 2020, odst. 64-65. Ustavno sodišče ta dokazni standard prevaja kot izkazanost »tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti,« da bo oseba izpostavljena omenjenim tveganjem (št. U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. oktobra 2011, odst. 12; primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-59/17-27 z dne 18. septembra 2019, odst. 26, 30).
19 Saadi v. Italy, odst. 140.
20 J. K. and others v. Sweden, odst.. 91; W. c. France, št. 1348/21, 30. 8. 2022, odst. 67; glej tudi odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. oktobra 2011, odst. 15-16 in Up-763/09-19 z dne 17. septembra 2009, odst. 7.
21 XC, C-279/20, 1. 8. 2022, odst. 46; glej tudi: A.S., C-550/16, 12. 4. 2018, odst. 53-54.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 27.06.2023