<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 709/2010
ECLI:SI:VDSS:2010:PDP.709.2010

Evidenčna številka:VDS0006171
Datum odločbe:11.11.2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - reparacija - božičnica - pogodbena kazen

Jedro

Le za leto 2008 je uprava tožene stranke sprejela sklep, s katerim je zaposlenim izplačala božičnico kot prejemek, ki predstavlja obdaritev delavca, ki je v delovnem razmerju na dan praznika. V preteklih letih tak sklep ni bil sprejet, zaradi česar tožbeni zahtevek za plačilo božičnice v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v teh letih ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izplačati božičnice za leto 2004 v znesku 1.000,00 EUR, za leto 2005 v znesku 1.000,00 EUR, za leto 2006 v znesku 968,11 EUR in za leto 2007 v znesku 1.625,00 EUR, od bruto zneskov odvesti davke in ji izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bruto znesku 5.267,145 EUR, od tega bruto zneska odvesti vse davke in izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2008 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.090,68 EUR, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži, da tožnici povrne stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je bilo s sodbo naslovnega sodišča opr. št. Pd 452/2007 z dne 1. 7. 2008 ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2004 nezakonita. Zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnica postavila predmetni zahtevek, ki je bil z izpodbijano sodbo zavrnjen (razen v delu, v katerem je bil pripoznan). Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da so bile božičnice za obdobje od leta 2004 do 2007 izplačane. Informacijo o izplačanih božičnicah je pridobila od B.T., ki pri toženi stranki ni več zaposlena ter od delavca, ki je pri toženi stranki zaposlen, vendar ga tožnica ni želela izpostavljati. Po zaslišanju priče I.H., na izpovedbo katere je sodišče tudi oprlo svojo odločitev, je tožnica šele izvedela, da naj ne bi bila izplačana božičnica, ampak dodatek za uspešnost za leto 2004 in 13. plača od 2005 do 2007. Tožnica je zatrjevala, da je bila narava božičnice dolga leta sporna in da gre v tem primeru (božičnica, 13. plača) le za drugačno poimenovanje, v vsakem primeru pa gre za izplačilo na podlagi delovne uspešnosti poslovanja gospodarske družbe. Vsekakor je napačen zaključek sodišča, ob upoštevanju izpovedbe priče H., da so bili do dodatka za delovno uspešnost upravičeni samo tisti, ki so bili v letu na delovnem mestu oziroma so delali, kar pa tožnica zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila. Tožnica je upravičena do vseh dodatkov, katere bi dobila, če bi bila na delovnem mestu, sodišče pa bi za razjasnitev dejanskega stanja moralo pridobiti podatke kot jih je na pravi stopnji predlagala tožnica. Različna poimenovanja dodatkov, do katerih so bili zaposleni v spornem obdobju upravičeni, pa zaradi tega, ker tožnica ni imela vpogleda v finančno dokumentacijo tožene stranke, niti v plačilne liste in je za različna poimenovanja izplačil izvedela šele ob zaslišanju priče I.H., ne more biti razlog za takšen zaključek sodišča. V zvezi s tem je predlagala poizvedbe pri toženi stranki in tudi izvedenca ekonomske stroke, vendar je sodišče oba dokazna predloga zavrnilo brez obrazložitve. Ko sodišče ni raziskalo okoliščin v zvezi z naravo izplačil in ko je napačno zaključilo, da tožnica v spornem obdobju ni bila zaposlena, ni le nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ampak je sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in se ne da preizkusiti, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek za plačilo zavrnilo. Nepravilna je tudi odločitev oziroma zaključek sodišča, da tožnica ni upravičena do višje pogodbene kazni, kot ji je bila že priznana. Minimalna možna pogodbena kazen po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti je namreč določena za enostavnejše primere, ob kvalificiranih okoliščinah pa je upravičena prisoja višje pogodbene kazni. Tožnici je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, vendar se tožnica, glede na s strani tožene stranke očitani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je prisvojitev denarja, ni mogla poiskati zaposlitve. Predložila je potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje, ki dokazuje, da je bila brezposelna od 26. 8. 2004 in je tudi še vse do danes. Napisala je najmanj 10 prošenj mesečno, bila vabljena na razgovore, vendar je povsod prvo vprašanje razlog odpovedi in kasneje pisni negativni odgovor. Meni, da minimalna določitev pogodbe kazni ne pomeni, da morata delodajalec in delavec v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi skleniti kakršnikoli dogovor o drugačni višji pogodbeni kazni, temveč dopušča, da je pogodbena kazen sorazmerna glede na konkretni primer nezakonite odpovedi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in meni, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila razlika med božičnico in dodatkom za delovno uspešnost prav v okoliščini, ali je bil določeni delavec na delu ali ne. Tako je bila božičnica v letu 2008 izplačana vsem delavcem, zaposlenim pri toženi stranki, neodvisno od njihove dejanske udeležbe na delu. Po drugi strani pa je bil dodatek za delovno uspešnost v letih 2004 do 2007 izplačan glede na prisotnost na delu, kar pomeni, da delavcem v bolniškem staležu dodatek ni bil izplačan oziroma jim je bil izplačan sorazmerno njihovi prisotnosti na delu. Sodišče je tudi pravilno uporabilo določila kolektivne pogodbe glede pogodbene kazni, saj pogodba o zaposlitvi tožnice ni imela nobene izrecne določbe o višji pogodbeni kazni kot je znesek treh plač. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožnica v pritožbi zatrjuje le pavšalno. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 452/2007 z dne 1. 7. 2008 je bila ugotovljena nezakonitost izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 16. 8. 2004, posledično pa je bilo ugodeno zahtevku tožnice po reintegraciji in reparaciji. Tožnica je s predmetno tožbo zahtevala plačilo regresa za leta 2005, 2006, 2007 in 2008, plačilo božičnic za leta 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008 ter plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini šestih povprečnih mesečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih kot če bi delala, v skupnem znesku 8.358,06 EUR, na podlagi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji). Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek za izplačilo regresov, izplačilo božičnice za leto 2008 ter plačilo pogodbene kazni v višini 3.090,92 EUR in sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave. V predmetnem individualnem delovnem sporu pa je ostal še sporen zahtevek za plačilo božičnic za obdobje od leta 2004 do 2007 v skupnem znesku 4.593,11 EUR in izplačilo razlike pogodbene kazni v znesku 5.267,14 EUR.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka delavcem božičnice v letih do 2004 do 2007 ni izplačala, zato je zahtevke tožnice za izplačilo božičnic za leta 2004 do 2007 zavrnilo. Vodja oddelka plač pri toženi stranki (I.H., list. št. 58 in 59) je izpovedala, da je bila božičnica izplačana vsem delavcem le v letu 2008, medtem ko v letih 2004 do 2007 tožena stranka delavcem božičnice ni izplačala, ker uprava ni sprejela sklepa, saj poslovni rezultati tega niso dopuščali. Po določbi 172. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke, se lahko delavcem, ki so v delovnem razmerju najmanj šest mesecev izplača božičnica. S kolektivno pogodbo je torej vzpostavljena možnost, da se delavcem izplača božičnica, v kolikor uprava sprejme ustrezen sklep. Le za leto 2008 je uprava tožene stranke sprejela sklep (B2), s katerim je zaposlenim izplačala božičnico v znesku 400,00 EUR bruto in v tem obsegu je tudi pripoznala tožbeni zahtevek tožnice. Za odločitev o zahtevku (božičnici) je bistvenega pomena narava božičnice. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za prejemek, ki predstavlja obdaritev delavca za praznik, torej boniteto osebe, ki so v delovnem razmerju na dan praznika, ni pa to prejemek, ki bi neposredno izhajal iz prispevka delavcev k poslovnim rezultatom. Ker tožena stranka delavcem v letih 2004 do 2007 ni izplačala božičnice, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo božičnice za vtoževana leta, zavrnilo.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da gre v primeru božičnice ali 13. plača le za drugačna poimenovanja, v vsakem primeru pa gre za izplačilo na podlagi uspešnosti poslovanja gospodarske družbe. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/98 in nadaljnji) v 49. členu ureja del plače na podlagi uspešnosti poslovanja in sicer, da kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja določita delodajalec in reprezentativni sindikat pri delodajalcu ob sprejem poslovnega načrta. Ob sprejemu odločitve o višini sredstev za izplačilo plače na tej podlagi se delodajalec in reprezentativni sindikat pri delodajalcu dogovorita tudi o tem, ali se ta del plače izplača v denarju, delnicah in o odložitvi njenega izplačila. Delavcu, ki ni delal vse leto, pripada del plače sorazmerno obračunanim plačam za efektivni delovni čas. Tudi zaslišana priča I.H. je v svoji izpovedbi jasno opisala razliko med božičnico in dodatkom za delovno uspešnost. Pri plačilu dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja je namreč bistveno, ali je delavec v letu, za katerega se ugotavlja uspešnost poslovanja, dejansko k tej uspešnosti tudi uspeval. Del plače na podlagi uspešnosti poslovanja imajo značaj udeležbe na dobičku oziroma pomeni nagrado za poslovno uspešnost, saj je delavec k temu prispeval. Ker tožnica zahtevka za plačilo dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja sploh ni uveljavljala, so brezpredmetne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti moralo raziskati naravo izplačil delavcem tožene stranke. Tako je sodišče pravilno odločilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka za plačilo božičnice in tožbeni zahtevek iz tega naslova, glede na zgoraj obrazloženo, utemeljeno zavrnilo.

Tožnica je zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer na podlagi 28. člena SKPgd, da je delodajalec dolžan delavcu v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 452/2007 z dne 1. 7. 2008 je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakoniti, kar pomeni, da je pogoj za izplačilo pogodbene kazni po citirani določbi SKPgd izpolnjen. Tožena stranka je pogodbeno kazen v višini treh bruto plač v zadnjih treh mesecih dela v višini 3.090,92 EUR pripoznala, tožnica pa je zahtevala plačilo pogodbe kazni v višini šestih povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do višje pogodbene kazni (šestih plač), ker ni niti zatrjevala niti predložila dokaza, da sta se s toženo stranko dogovorili za višjo pogodbeno kazen, kot jo določa 28. člen SKPgd. Enako določilo ima tudi Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije, ki v 28. členu določa, da v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavce v zadnjih treh mesecih dela. V SKPgd je določen minimum pravic, ki morajo biti vsakemu delavcu zagotovljene, kolektivne pogodbe dejavnosti, podjetniške kolektivne pogodbe ali individualne pogodbe o zaposlitvi pa lahko določijo tudi drugačne pravice s tem, da te ne morejo biti manjše od tistih, ki jih določa SKPgd. Tožnica bi torej lahko bila upravičena do višje pogodbene kazni, v kolikor bi se z delodajalcem drugače dogovorila in to v pogodbi o zaposlitvi ali individualni pogodbi tudi zapisala. Ker tožnica dogovora s toženo stranko o višji pogodbeni kazni, kot jo določa 28. člen SKPgd oziroma 28. člen Kolektivne pogodbe za zavarovalništvo Slovenije, ni izkazala, je sodišče prve stopnje njen zahtevek po višji pogodbeni kazni kot jo določa navedena člena, utemeljeno zavrnilo. Tako je brezpredmetno pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica upravičena do višje pogodbene kazni iz razloga, ker je tožena stranka vložila zoper njo kazensko ovadbo in je to vplivalo na njeno neuspešno iskanje zaposlitve.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavni pravdni zadevi niso odločilnega pomena 1. odstavek 360. člena ZPP, prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitev tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

OZ člen 131. SKPgd člen 28. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 49.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyNTU1