Sodba II Ips 444/2007

Jedro

V primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti.

Pri razmejitvi odgovornosti pa je pomembno, da je avstrijski voznik prekoračil hitrost za kar 30 % in to v križišču. Prav zaradi tega revizijsko sodišče ocenjuje, da soodgovornost tožnice za nastanek nesreče in s tem tudi škode ne more biti večja od 60 %.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža na 31.714,24 EUR (prej 7,600.000,00 SIT), stroškovna odločitev pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 4015,43 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

V preostalem se revizija zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica je s tožbo z dne 10.11.1997 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženo zavarovalno združenje dolžno povrniti škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči z avstrijskim vozilom. Za nepremoženjsko škodo je sprva zahtevala 23,500.000,00 SIT oziroma 98.063,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, med postopkom pa je soglašala s 30 % sokrivdo za nastanek nesreče in je tožbo delno umaknila, tako da je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 16,450.000,00 SIT oziroma 68.644,63 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica s 50 % sokriva za nastanek prometne nesreče, Ocenilo je, da bi glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, pravična odškodnina znašala 19.000,000,00 SIT oziroma 79.285,60 EUR, tako da ji je glede na ugotovljeno 50 % sokrivdo prisodilo 9.500.000,00 SIT oziroma 39.642,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1.1.2002 do izdaje sodbe, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero, od izdaje sodbe dalje pa obresti po predpisani obrestni meri. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo. Ocenilo je, da je tožničina sokrivda za nastanek prometne nesreče 75 % in glede na to je prisojeno odškodnino znižalo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 19.821,40 EUR. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnici povrniti 185,08 EUR prvostopenjskih stroškov, tožnica pa toženi stranki 781,43 EUR njenih pritožbenih stroškov. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Navedbe revidenta

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP). Meni, da je glede na ugotovitve izvedenca napačna odločitev sodišča o stopnji njene krivde. Opozarja, da je izvedenec dr. Š. Š. ugotovil, da sta nesrečo povzročila oba voznika. Poudarja, da je res ona zapeljala z neprednostne ne prednostno cesto, da pa je tudi izpovedala, da je sicer videla avstrijsko vozilo vendar ni pričakovala, da vozi tako hitro in je ocenila, da premik lahko varno izpelje. Opozarja, da je avstrijski voznik povedal, da je vedel, da je križišče frekventno in je kljub temu vozil z 80 km/h čeprav je bila omejitev 60 km/h in ni peljal po sredini desnega voznega pasu. Poudarja, da to izhaja tudi iz dopolnitve izvedenskega mnenja, kjer je izvedenec ugotovil, da avstrijski voznik potem, ko je opazil tožnico (45,10 m od točke trčenja) ni začel z zaviranjem, ampak se je tožnici izogibal v levo in je z zaviranjem začel šele, ko je bil 27,5 m oddaljen od točke trčenja. Tožnica poudarja, da bi avstrijski voznik trčenje lahko preprečil, če bi ostal na svojem voznem pasu, ali pa, če bi vozil po omejitvi. Tožnica tako meni, da bi moralo sodišče v večji meri upoštevati pomen spoštovanja omejitve hitrosti v križišču in ji ne bi smelo pripisati več kot 30 % sokrivde za nastanek prometne nesreče. Meni tudi, da sta ji sodišči prve in druge stopnje prisodili prenizko odškodnino in se sklicuje na zadevo II Ips 235/95, II Ips 398/95, v kateri je sodišče prav tako v podobnem primeru odločilo, da sta oba udeleženca prometne nesreče v enaki meri kriva za nastanek nesreče. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Odgovor nasprotne stranke

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da skuša tožnica z revizijo doseči spremembo dejanskega stanja, kar pa ni dopustno. Opozarja, da je bila tožnica tista, ki je zakrivila nevarno situacijo in povečana hitrost nasprotnega udeleženca njene odgovornosti ne more razbremeniti v takšni meri, kot to predlaga tožnica. Navaja, da je avstrijski voznik res prekoračil hitrost vendar ne toliko, da tožnica tega ne bi mogla pričakovati. Opozarja, da v reviziji večkrat ponovljena trditev, da naj bi šlo za frekventno križišče, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila ugotovljena, niti ni tega trdil avstrijski voznik. Tožena stranka poudarja, da bi to pomenilo le, da bi morala biti tožnica pri vključevanju na prednostno cesto še toliko bolj previdna. Opozarja, da se tožnica v reviziji sklicuje na domnevno napačno reakcijo avstrijskega voznika, ki pa v izpodbijanih sodbah ni bila ugotovljena. Poudarja, da je avstrijski voznik z zavijanjem v levo skušal preprečiti nezgodo in da je bila predvsem tožnica tista, ki bi lahko preprečila nesrečo, če bi zapeljala na prednostno cesto šele potem, ko bi dala prednost vozilom na prednostni cesti. Tožena stranka tudi meni, da je odločitev sodišč nižje stopnje glede višine prisojene odškodnine pravilna. Poudarja, da oškodovanec lahko strah trpi le do konca zdravljenja, če pa pusti trajne posledice, ga je mogoče uveljavljati le kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (odločba VS RS opr. št. II Ips 43/02). Opozarja tudi, da so bile okoliščine v zadevi iz leta 1997, na katero se sklicuje tožnica v reviziji drugačne, saj je šlo za nesrečo v urejenem mestnem jedru, iz judikata pa tudi ni razvidno, kakšna so bila pravila za vključevanje v promet na strani oškodovanca. Tožena stranka predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Sodišče je revizijo vročilo tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Tožnik ni navedel, zakaj naj bi bila podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato revizijsko sodišče na ta očitek ne odgovarja.

O podlagi odškodninske odgovornosti

9. Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do Ur.l. RS, št. 87/2002). Ta v drugem odstavku 178. člena določa, da če je krivda imetnikov motornih vozil, udeleženih v prometni nesreči, obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Gre za konkurenco objektivnih odgovornosti in navedeno pravilo ureja kriterij za porazdelitev odgovornosti imetnikov motornih vozil. Pri odločanju o porazdelitvi odgovornosti mora sodišče upoštevati ne le težo kršitve cestno prometnih predpisov, temveč tudi stopnjo nevarnosti obratovanja, ki izhaja iz posameznega motornega vozila, in vzročno zvezo med kršitvijo, stopnjo nevarnosti obratovanja in škodo(1).

10. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje:

do prometne nesreče je prišlo dne 2.11.1996 po krivdi obeh voznikov;

tožnica je v naselju G. pripeljala iz stranske ceste iz smeri C., prevozila je znak stop in s hitrostjo približno 21,38 km/h zapeljala na prednostno cesto v smeri R.;

avstrijski voznik je po prednostni cesti skozi križišče vozil osebni avtomobil s hitrostjo od 79,20 km/h do 82 km/h, čeprav je na tem delu cestišča veljala omejitev hitrosti na 60 km/h;

tožnica bi nesrečo lahko preprečila, če bi v križišče zapeljala za avstrijskim voznikom, lahko pa tudi s pravočasnim zaviranjem;

avstrijski voznik bi trčenje lahko preprečil, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h.

11. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, je utemeljen revizijski očitek tožnice, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo navedeno določbo drugega odstavka 178. člena ZOR, ko je odločilo, da je tožnica s 75%, avstrijski voznik pa s 25% kriv za nastanek nesreče. Ob upoštevanju, da sta bili vozili izenačeni v stopnji nevarnosti obratovanja, je pravilen sklep, da je tožnica tista, ki je z neupoštevanjem pravila o prednostni cesti prekršila eno temeljnih prometnih pravil in s tem povzročila glaven vzrok za nastanek prometne nesreče. Zato je njena odgovornost večja od odgovornosti avstrijskega voznika in je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da ni bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je obema voznikoma pripisalo 50 % odgovornost. Tožena stranka pravilno opozarja v odgovoru na revizijo, da zadeva II Ips 235/95, na katero se sklicuje tožnica v reviziji, (očitno zaradi posebnih okoliščin) odstopa od ostalih primerov v sodni praksi. V primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti praviloma nosi večji delež odgovornosti(2).

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prekoračitev hitrosti avstrijskega voznika v vzročni zvezi z nastankom nesreče. Pri razmejitvi odgovornosti je pomembno, da je avstrijski voznik prekoračil hitrost za kar 30 % in to v križišču. Tožena stranka pa pravilno poudarja v odgovoru na revizijo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila reakcija avstrijskega voznika napačna. Vendar pravilo defenzivne vožnje nalaga udeležencem v prometu, da preprečujejo nastanek nevarnih položajev in jih rešujejo tudi, kadar jih niso povzročili sami. Prav zaradi tega revizijsko sodišče ocenjuje, da soodgovornost tožnice za nastanek nesreče in s tem tudi škode ne more biti večja od 60 %. Zato je reviziji delno ugodilo in je spremenilo odločitev o razmejitvi odgovornosti za nastanek škode tako, da je tožnica s 60 %, avstrijski voznik pa s 40 % odgovoren za nastanek škode, ki jima je v prometni nesreči nastala.

O višini prisojene odškodnine

13. Revidentka tudi meni, da sta ji sodišči nižje stopnje glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode iz tega naslova prisodili prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica ob nezgodi stara 23 let in je utrpela prelom XII. prsnega vretenca s posledično poškodbo hrbtenjače in ohromelostjo spodnjih okončin, zlom I. rebra levo, udarnino in globoko odrgnino desne strani čela, zvin vratne hrbtenice in udarnino prsnice. Hude bolečine so pri tožnici trajale kar 4 mesece in tri tedne, bila je dvakrat hospitalizirana, opravljena je bila elektrostimulacija spodnjih okončin, verikalizacija ob namestitvi stopalnih opornic, bergle je uporabljala kar 6 mesecev, bila na fizioterapiji 15 tednov in v bolniškem staležu deset mesecev. Ostala ji je trajna okvara funkcije obeh stopal, desno – pareza peronealnega živca, levo – paraliza, ima zelo moteno hojo, stopnice ali predpražnik od tožnice že zahtevajo veliko mišično moč, tako da je bilo ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti za 50 %. Tožnica stalno uporablja opornice za noge. Pred nesrečo je delala kot referentka na zemljiški knjigi, ker pa so težke knjige zanjo predstavljale prehudo breme, sedaj opravlja delo na izvršilnem oddelku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je pri tožnici podana skaženost, saj uporablja opornice za noge, leva noga ji od kolena navzdol visi, je tanjša, ima tudi brazgotine na hrbtu in manjše na čelu.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da bi pravična odškodnina glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znašala 20.864,63 EUR oziroma 5,000.000,00 SIT. Za prestan primarni in sekundarni strah sta ocenili, da bi tožnici iz tega naslova šlo 8.345,85 EUR oziroma 2,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 43.815,72 EUR oziroma 10,500.000,00 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 6259,39 EUR oziroma 1,500.000,00 SIT, skupaj torej 79.285,60 EUR ali 19,000.000,00 SIT, kar je ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje predstavljalo 104 povprečnih neto plač.

15. Tožbeni zahtevek za povrnitev negmotne škode ima pravno podlago v 200. in 203. členu ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine po teh določbah sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Pri ugotavljanju »pomena prizadete dobrine« in »namena odškodnine« je treba upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Tožena stranka v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da je tožnica kljub hudim posledicam še vedno delovno aktivna in zato njenega primera ni mogoče primerjati z zadevo II Ips 235/95, ki jo navaja tožnica v reviziji. Revizijsko sodišče je na podlagi navedb v reviziji in odgovoru na revizijo pregledalo primere iz sodne prakse, v katerih je bil obseg nepremoženjske škode primerljiv (npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 104/2001 in II Ips 707/2003) in ugotovilo, da sta sodišči nižje stopnje pri odmeri odškodnine pravilno upoštevali tako načelo individualizacije kot objektivne pogojenosti višine odškodnine.

16. ZOR v 205. in 192. členu določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ker je revizijsko sodišče spremenilo odločitev o deležu tožničine krivde, je posledično spremenilo tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Ker je tožnica s 60 % kriva za nastanek škode ima pravico le do 40 % zgoraj odmerjene odškodnine v višini 79.285,60 EUR (prej 19,000.000,00 SIT) torej do 31.714,24 EUR (prej 7,600.000,00 SIT).

17. Revizijsko sodišče je tako sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 31.714,24 EUR (prej 7,600.000,00 SIT). V preostalem je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških postopka

18. Posledično je revizijsko sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča druge stopnje glede povrnitve stroškov, ki so nastali pred sodiščem prve in druge stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da stroški tožnice do spremembe tožbe znašajo 1,211.155,00 SIT ali 5054,06 EUR. Po višini je tožnica uspela z 80,85 % (19.000.000SIT/23.500.000SITx100), po temelju pa s 40%, skupni uspeh je torej 60 % (80.85% + 40%/2), kar pomeni, da ji mora tožena stranka povrniti 3032,43 EUR, tožnica pa toženi 40 % njenih stroškov, ki skupaj znašajo 481,548,00 SIT oziroma 2009,46 EUR, torej 803.784 EUR. Po pobotanju mora tožena stranka tožeči povrniti 2228,64 EUR. Po spremembi tožbe je uspeh tožnice po temelju 57 % (40%/70%x100%), kar pomeni, da je skupni uspeh 69 % (80,85% + 57%/2). Tako mora tožena stranka tožeči povrniti 69% v tem delu postopka nastalih stroškov v skupnem znesku 926.214,20 SIT ali 3865,02 EUR, torej 2666,86 EUR, tožeča pa toženi stranki 31 % njenih stroškov v znesku 438.694,00 SIT ali 1830,64 EUR, torej 567,498 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožnici povrniti 2099,36 EUR. Tako mora tožena stranka tožeči skupaj povrniti 4328,00 EUR pravdnih stroškov.

19. Tožnica v reviziji ni izpodbijala načina izračuna uspeha v pritožbenem postopku. Zato je revizijsko sodišče upoštevalo le, da tožena stranka glede na spremenjeno razmejitev odgovornosti v pritožbenem postopku ni uspela s 50 % ampak le z 20 %, zato ji gre le 20% njenih stroškov v skupnem znesku 1.562,87 EUR, torej 312,57 EUR, ki ji jih mora povrniti tožnica. Po pobotu z izračunanimi prvostopenjskimi stroški se izkaže, da mora tožena stranka tožnici v 15 dneh povrniti 4015,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

20. Tožnica in tožena stranka sta imeli v revizijskem postopku enake stroške. Ker je tožnica z revizijo le delno uspela je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): D. Jadek-Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 883 in N. Betetto, Odgovornost imetnikov motornih vozil pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila, Pravosodni bilten, št. 2/2003, str. 35.

Op. št. (2): Zadeve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 563/2005, II Ips 565/2005, II Ips 366/2003, II Ips 101/2006, II Ips 639/2004.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1263/2009
• Sodba II Ips 1258/2008
• Sodba II Ips 280/2013