Sodba I Ips 16/2007

Jedro

Kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi je izvršeno (dokončano) že s samo pridobitvijo orožja kot eno od alternativno določenih oblik tega kaznivega dejanja; dejstvo, da sta storilca pridobljeno orožje nameravala tudi vnesti v državo, pri čemer pa nista uspela, kar pomeni, da je eden od možnih načinov izvršitve kaznivega dejanja ostal le pri poskusu, na obstoj in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja nima nobenega vpliva.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil D.L. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu z obsojenim I.P. storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 310. člena in 25. členom KZ RS. Izrečena mu je bila kazen eno leto in tri mesece zapora, dolžan pa je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 70.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine 80.000 SIT kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega D.L., odvetnica S.F. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. (drugi odstavek 423. člena ZKP) in vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne, ker kršitve procesnega in materialnega zakona, na katere se sklicuje zahteva, niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je sodišče vročilo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker naj bi bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Trdi, da iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi izhaja, da je obsojeni D.L. skupaj z obsojenim I.P. storil le poskus kaznivega dejanja po drugem odstavku 310. člena KZ, sodišče (prve in druge stopnje), ki je vezano na opis dejanja po obtožnici (prvi odstavek 269. člena ZKP) pa je obsojenca spoznalo za krivega dokončanega kaznivega dejanja in s tem uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo. Z opisanim ravnanjem pa naj bi sodišči prve in druge stopnje tudi prekoračili obtožbo (kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), saj sta v nasprotju s prvim odstavkom 354. člena ZKP izrekli sodbo za dejanje, za katero ni bil obtožen.

1.Kazenska pravna teorija v zvezi s tehniko oblikovanja opisa kaznivega dejanja (dispozicije) razlikuje več različnih vrst kaznivih dejanj kot npr. enovita, sestavljena, alternativna itd.. Za slednjo, to je alternativno dispozicijo gre tudi pri kaznivem dejanju po čl. 310. KZ, ki je predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Za alternativne dispozicije je značilno, da je vanjo vključenih več alternativno določenih variant oziroma oblik kaznivega dejanja, ki nastanejo z variranjem enega ali več znakov, pri čemer za obstoj kaznivega dejanja zadošča, če je uresničena že ena od določenih oblik. Če storilec izvrši več različnih določenih oblik istega kaznivega dejanja, mora sodišče njegovo ravnanje v zvezi z vrednotenjem protipravnosti in krivde opredeliti le po eni od njih, preostale pa upošteva kot obteževalne okoliščine (tako dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, stran 68 in 308).

Po določbi prvega odstavka 310. člena KZ RS, veljavni v času storitve kaznivega dejanja, je bilo to kaznivo dejanje mogoče storiti na več alternativno določenih načinov: s (protipravno) izdelavo, pridobitvijo, hrambo, prodajo, menjavo, vnašanjem v državo ali iznašanjem iz nje orožja ali razstrelilnih snovi. Pridobitev orožja in vnos v državo sta dva od možnih načinov izvršitve kaznivega dejanja, ki sta v konkretnem primeru pomembna za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje dokončano ali zgolj poskušeno.

Vrhovno sodišče se strinja s pravno oceno nižjih sodišč, da se obtožencu v opisu kaznivega dejanja kot način izvršitve očita zgolj pridobitev orožja, ne pa tudi vnos v državo, kot zmotno navaja vložnica zahteve. Bistvo očitka v opisu dejanja je v tem, da sta obsojenca kot sostorilca po predhodnem dogovoru na Hrvaškem v bližini K. prevzela, si torej pridobila, veliko količino strelnega orožja in delov zanj ter ga skritega v osebnem avtomobilu poskušala preko mejnega prehoda vnesti v Republiko Slovenijo, vendar pa so cariniki pri pregledu orožje odkrili.

Glede na doslej navedeno ni dvoma, da je bilo opisano kaznivo dejanje izvršeno (dokončano) že pred neuspelim poskusom vnašanja orožja v Republiko Slovenijo in sicer že s samo pridobitvijo orožja na ozemlju Republike Hrvaške kot eno od alternativno določenih oblik tega kaznivega dejanja; s pridobitvijo orožja je nastala formalna oziroma prepovedana posledica tega kaznivega dejanja, ki je bilo s tem tudi dokončano. Zato dejstvo, da sta storilca pridobljeno orožje nameravala tudi vnesti v državo, pri čemer pa nista uspela, kar pomeni, da je eden od možnih načinov izvršitve kaznivega dejanja ostal le pri poskusu, na obstoj in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja nima nobenega vpliva. Tudi zato, ker kaznivo dejanje po 310. členu KZ ni namenski delikt in ker njegovo dokončanje ni pogojeno z uresničitvijo storilčevega cilja (vnos orožja v državo) oziroma z nastankom materialne posledice kaznivega dejanja. Iz navedenih razlogov zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Takšno je tudi smiselno enako obrazloženo stališče vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (prekoračitev obtožbe) je neutemeljeno že iz razloga, ker vložnica zahteve pri tem izhaja iz napačnega pravnega stališča, da iz opisa kaznivega dejanja izhajajo znaki poskusa, ne pa dokončanega kaznivega dejanja po 310. členu KZ. Predvsem pa je stališče zagovornice zgrešeno zato, ker sodišče prve stopnje, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, zgolj z morebitno napačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja (takšen naj bi bil po stališču zahteve tudi obravnavani primer) obtožbe niti ne more prekoračiti. Prekoračitev obtožbe je med drugim podana, kadar med obtožbo in sodbo (zaradi tega, ker je sodišče samo spremenilo opis kaznivega dejanja v obdolženčevo škodo) ni več objektivne identitete. Sodišče prve stopnje pa v predmetni zadevi v opis kaznivega dejanja in njegovo pravno opredelitev sploh ni posegalo. Prekoračitve obtožbe mu ne bi bilo mogoče očitati niti v primeru, če bi sodišče sprejelo drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja od tiste v obtožnem aktu, saj glede pravne presoje ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena ZKP). Zato zahtevi tudi v tem delu ni bilo mogoče pritrditi.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo.

Izrek o stroških tega postopka temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanostjo tega postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 65269/2019
• VSRS Sodba I Ips 65803/2012
• Sodba I Ips 225/2008