<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba IV Ips 98/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:IV.IPS.98.2008

Evidenčna številka:VS2004519
Datum odločbe:18.11.2008
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI
Institut:kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - opis prekrška - nedostojno vedenje na javnem kraju - javni kraj

Jedro

Če je v opisu prekrška v izreku odločbe prekrškovnega organa navedeno, da so se kršitelji nedostojno vedli na javnem kraju, na naslovu Cesta na Vrh 1000, je s tem zadoščeno konkretizaciji javnega kraja v opisu dejanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26.5.2008 kršena določba prvega odstavka 7. člena ZJRM na način iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Obrazložitev

A.

1. T.O., T.B. in F.B. so bili z odločbo Policijske postaje Ljubljana - Vič z dne 19.10.2006 spoznani za odgovorne storitve prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1. Kršiteljicama je bila izrečena globa v znesku 25.000,00 SIT, kršitelju pa opomin. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.5.2008 ugodilo zahtevam zagovornikov T.O. ter zagovornice T.B. in F.B. za sodno varstvo in postopek iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, saj je ocenilo, da dejanje, tako kot je opisano v odločbi prekrškovnega organa, ni prekršek.

2. Vrhovni državni tožilec A.P. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbo 2. točke 2. člena ZJRM-1 in prvega odstavka 7. člena ZJRM-1, saj je iz abstraktnega in konkretnega dela opisa, ki sestavljata celoto, jasno razvidno, da je bil prekršek storjen na javnem kraju, in sicer na naslovu Cesta na Vrh 1000. Ugotavlja, da vsebuje izrek odločbe vse v tretjem odstavku 56. člena ZP-1 predpisane elemente, saj so v njem poleg načina storitve dovolj določno opisane tudi krajevne okoliščine prekrška, to je navedba naslova in trditev, da gre za javni kraj, dolžnost sodišča pa je, da glede na vsebino izreka ugotovi, ali gre za javni kraj v smislu 2. točke 2. člena ZJRM-1, pri čemer ne gre prezreti, da je za javni kraj šteti tudi zasebno zemljišče, če se učinki storjenega prekrška raztezajo na javni kraj. Obravnavano nedostojno vedenje se je odvijalo pred stanovanjsko hišo na Cesti na Vrh 1000, ko je T.O. nesla smeti v kontejner, ki se nahaja na ulici pred navedeno hišo, torej na javnem kraju, od koder je bilo mogoče zaznati vpitje, zmerjanje in nedostojno vedenje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcem prekrška. T.O. nanjo ni odgovorila, T. in F.B. pa sta v odgovoru na zahtevo navedla, da se je sporni kontejner za smeti nahajal na naslovu Cesta na Vrh 1000, kar je vsaj 40 metrov stran od njihovega dvorišča, kjer je O. kričala nanju.

B.

4. Okrajno sodišče v Ljubljani je v sodbi pojasnilo, da dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, ni prekršek, saj so iz opisa dejanja v izreku v zvezi z javnim krajem razvidni le abstraktni zakoniti znaki prekrška, in sicer je v opisu dejanja navedeno, da so se kršitelji nedostojno vedli na javnem kraju, na naslovu "Cesta na Vrh 1000". Po oceni sodišča dejanje ni konkretizirano tako, da bi bilo mogoče ugotoviti kraj, na katerem je prišlo do nedostojnega vedenja, ki se očita kršiteljema.

5. Prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 stori, kdor se na javnem kraju prepira, vpije ali se nedostojno vede na način, opisan v 5. točki 2. člena tega zakona. Javni kraj mora biti v opisu prekrška konkretiziran z okoliščinami, ki izkazujejo, da je kraj, na katerem je bil storjen prekršek, javni kraj v smislu določila 2. točke 2. člena ZJRM-1, v katerem je kot javni kraj opredeljen vsak prostor, ki je brezpogojno ali pod določenimi pogoji dostopen vsakomur. Iz opisa prekrška v izreku odločbe prekrškovnega organa izhaja, da so se kršitelji nedostojno vedli na javnem kraju, na naslovu Cesta na Vrh 1000. Navedba, da so se storilci nedostojno vedli na javnem kraju predstavlja abstraktni opis, z navedbo, da je bilo to na naslovu Cesta na Vrh 1000, pa je zadoščeno konkretizaciji javnega kraja v opisu dejanja. Opis prekrška v izreku odločbe je treba presojati celovito in ga presojati tudi v povezavi z obrazložitvijo odločbe, ki skupaj z izrekom tvori celoto. Gotovo bi bilo mogoče opis prekrška v tem primeru formulirati tudi natančneje, tako, da ne bi omogočal kritike o navideznih pomanjkljivostih, vendar je tudi v opisu, takšnem kot je, upoštevaje obrazložitev odločbe, iz katere izhaja, da je prišlo do nedostojnega vedenja kršiteljev, ko je T.O., ki je iz stanovanjske hiše nesla smeti v kontejner, nahajajoč se na ulici na naslovu Cesta na Vrh 1000, srečala T.B. in nato še F.B., javni kraj dovolj določno opredeljen, tako da je jasno, da so se storilci nedostojno vedli na javnem kraju v smislu določila 2. točke 2. člena ZJRM-1. Zato dejanje, tako kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake prekrška po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti tako utemeljeno napada stališče sodišča, da opisano dejanje ni prekršek. Ker je zahteva vložena v škodo storilca, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) le ugotovilo, da je bil z izpodbijano odločbo prekršen zakon v vprašanju, ali je dejanje prekršek, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.


Zveza:

ZP-1 člen 156, 156/1-1.ZJRM-1 člen 2, 2/1-2, 7, 7/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjU2Mg==