VDSS Sodba Pdp 799/2022

Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za dokazano tožnikovo trditev, da je za delavce na terenu pri toženki veljalo, da se jih izrecno pozove (napoti) na delo (direktor toženke je celo izpovedal o pisnem pozivu). Pravilno je ugotovilo, da toženka tožnika na delo ni pozvala (razporedila), da bi delo lahko nastopil, in da tožnik dela tudi kasneje ni odklonil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati nadomestila plače za obdobje od septembra 2020 do marca 2021, pri čemer so posamezni mesečni zneski razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka I izreka). V presežku, za plačilo višjega nadomestila plače za marec 2021 in nadomestila plače za april 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da za tožnika na račun sodišča plača pravdne stroške v višini 744,21 EUR (točka III izreka), njemu pa v višini 39,51 EUR (točka IV izreka), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Kot zavezanca za plačilo sodne takse je v deležu 78 % določilo toženko (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse (točka I, II do V izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da ZDR-1 pravice iz delovnega razmerja, med katerimi je pravica do nadomestila plače, veže na opravljanje dela. To izhaja že iz same definicije delovnega razmerja. Opravljanje dela je bistven element delovnega razmerja. V zadevi VIII Ips 206/2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je delavec upravičen do nadomestila plače samo v enem od zakonsko določenih razlogov, sicer pa ne. Nadomestilo plače je predviden0 le v primeru upravičenih odsotnosti z dela. Delodajalec ga ni dolžan plačati le na podlagi dejstva obstoja delovnega razmerja. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morala toženka tožnikovo odsotnost z dela sankcionirati na drug način, je v nasprotju s povzeto sodno prakso. Tožnik ni bil skrben in ni kazal interesa po opravljanju dela. Od sklenitve pogodbe o zaposlitvi je le trikrat kontaktiral toženko, pri čemer je le poizvedoval, kakšen je njegov status. Ni dokazal, da bi kontaktiral A. A. Sodišče prve stopnje je izpovedi tožnika, da ga je vsakodnevno klical, neutemeljeno in nekritično sledilo, pri čemer ni upoštevalo, da je za številko vprašal šele po dveh mesecih zaposlitve. Toženka mu je posredovala številko, na katero je bil A. A. dosegljiv. Tožnik toženke ni obvestil, da bi bil nedosegljiv. Nikoli je ni vprašal, na katero gradbišče je razporejen in kdaj začne z delom. Delo je začel opravljati pri drugem delodajalcu. Priča B. B. je jasno opisal postopek zaposlitve pri toženki. Izpovedal je, da delavcem C. C. posreduje številko delovodje, ki ga nato kontaktirajo. Tožnik tega ni storil. Priča B. B. tožnikove izpovedi ni potrdil. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da toženka ni organizirala delovnega procesa na način, da bi se vanj tožnik vključil. Z njene strani ni prejel nobenih navodil v zvezi z delom, tako da ni vedel, niti kam niti kdaj naj pride na delo. Sodna praksa, ki jo izpostavlja toženka, za odločitev v tem sporu ni relevantna, ker se nanaša na neupravičeno odsotnost z dela. Tožnik z dela ni neupravičeno izostal, delo mu sploh ni bilo odrejeno. Njegova odsotnost je bila iz razlogov na strani delodajalca. Tožnik dela ni nikoli odklonil niti ni bil on tisti, ki bi organiziral delovni proces pri toženki. To iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne izhaja. Delovno dovoljenje je bilo predpogoj za začetek dela in je bilo tožniku izdano. Tožnik ni poizvedoval o delovnem dovoljenju, ampak o tem, kako potekajo priprave na delo. Ni bil pasiven. Toženka neutemeljeno poudarja, kolikokrat jo je kontaktiral, saj je bila prvenstveno njena dolžnost, da mu delo odredi. Ker je bil z dela odsoten iz razlogov na njeni strani, je do prisojenih nadomestil plače upravičen. Po tem, ko mu je B. B. povedal, da se ne splača hoditi v Slovenijo na delo, si je poiskal drugo zaposlitev. Neživljenjsko je pričakovati, da bi še najprej čakal, da mu toženka odredi delo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka iz naslova nadomestila plače je bistveno vprašanje, kot ga je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, iz kakšnih razlogov tožnik ni nastopil dela oziroma je v spornem obdobju z dela izostal. Pravno podlago za odločitev predstavljata 11. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki v četrtem odstavku določa, da se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju začnejo uresničevati z datumom nastopa dela tudi v primeru, če delavec iz opravičenih razlogov ne začne delati, in 137. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki v prvem odstavku določa, da ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca.

7. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 206/2018 z dne 8. 10. 2019, da delavec ni upravičen do nadomestila plače, če z dela izostane iz razlogov, ki zakonsko niso določeni, torej ne le na podlagi sklenitve delovnega razmerja. To stališče je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo in prav zato ugotavljalo razloge za nenastop oziroma neopravljanje dela (v nadaljevanju obrazložitve je sicer dejstvo, kot ga je pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni odklonil, nepravilno označilo za nebistveno, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo).

8. Kot je pravilno iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2020 ugotovilo sodišče prve stopnje, sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik nastopil delo 27. 8. 2020; v zvezi s krajem opravljanja dela sta določili, da bo delo opravljal na terenu, kamor ga delodajalec razporedi. Pravilno je upoštevalo, da toženka niti ni navedla, da bi ob tako določenem datumu nastopa dela tožnika razporedila na delo, ampak da takrat zanj ni imela dela (navedla je, da se je s tožnikom dogovorila, da mu ne bo plačala nadomestila plače, pri čemer bi bil takšen dogovor, ki ga v pritožbi sicer ne ponavlja, ničen, v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR-1, prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni nastopil in v spornem obdobju dela ni opravljal iz razlogov na strani toženke. Njene pritožbene navedbe, da tožnik ni bil skrben in da ni kazal interesa po opravljanju dela, so ostale dokazno nepodprte. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi tožniku sporočila kraj nastopa dela (da bi mu omogočila nastop dela). Kot je povzelo tožnikovo izpoved, mu je C. C. povedala, da ga bo na delo pozval (razporedil) A. A., kar se ni zgodilo; utemeljeno je sledilo njegovi izpovedi, da je sam kontaktiral A. A., saj dejstvo, da je pridobil njegovo telefonsko številko, potrjuje predložena korespondenca z C. C. Tudi iz navedb toženke izhaja, da je bil del spornega obdobja delovodja A. A., čeprav sta tako direktor toženke kot B. B., zaslišan kot priča, izpovedala, da ta ni bil pristojen za sprejemanje tovrstnih odločitev (glede razporeditve na delo). V vsakem primeru toženka niti ni navedla, da bi tožnika razporedil na delo A. A., ampak B. B.

10. Tožnik in B. B. sta se, kot je iz tožnikove izpovedi povzelo sodišče prve stopnje, konec februarja 2021 ali v začetku marca 2021 pogovarjala po telefonu. O vsebini telefonskega razgovora sta izpovedala različno – tožnik je izpovedal, da mu je B. B. rekel, naj ne hodi na delo, B. B. pa je izpovedal, da je tožnik delo odklonil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot bolj verodostojno ocenilo izpoved tožnika in ji sledilo; priča B. B. je svojo izpoved v delu, ki se nanaša na vzpostavljanje telefonskega klica, spreminjal, sicer pa je potrdil, da je bil on tisti, ki je delavcem sporočal, kdaj in kje nastopijo delo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za dokazano tožnikov trditev, da je za delavce na terenu pri toženki veljalo, da se jih izrecno pozove (napoti) na delo (direktor toženke je celo izpovedal o pisnem pozivu, kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi). Pravilno je ugotovilo, da toženka tožnika na delo ni pozvala (razporedila), da bi delo lahko nastopil, in da tožnik dela tudi kasneje ni odklonil. To dejstvo je sicer zmotno označilo za nebistveno, saj je bistveno za ugotavljanje razlogov, zaradi katerih dela ni opravljal; za čas, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu, pa mu sodišče prve stopnje nadomestil plače ni prisodilo in so s tem v zvezi podane pritožbene navedbe nebistvene.

11. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki sama krije svoje stroške pritožbe, je dolžna po načelu uspeha tožniku plačati utemeljeno priglašene stroške. Pritožbeno sodišče mu je upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2023

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 206/2018
• Sodba VIII Ips 104/2004
• VSM sklep I Ip 1246/2013