VDSS Sodba Pdp 536/2021

Jedro

Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je za toženo stranko opravljal delo kot študent preko študentske napotnice in v zvezi s tem uveljavljal obstoj elementov delovnega razmerja. Za presojo pravilnosti odločitve je ključno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sodelovanje med tožnikom in toženo stranko ni imelo lastnosti delovnega razmerja.

Glede na to, da obseg in režim tožnikovega dela ni bil enak obsegu in režimu dela redno zaposlenih in da stopnja njegove odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom ni bila enaka stopnji odvisnosti delavca v delovnem razmerju, elementi delovnega razmerja niso bili ugotovljeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev obstoja prikritega delovnega razmerja od 21. 5. 2018 dalje; da mu je tožena stranka dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas za delovno mesto sistemskega administratorja pod enakimi pogoji, kot jih nudi drugim zaposlenim, s prijavo v zavarovanja, priznanjem delovne dobe in vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom mesečne plače v višini 1.472,00 EUR bruto, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač ob upoštevanju izplačanih in obračunanih zneskov, izplačilom ostalih plačil v skladu s kolektivno pogodbo tožene stranke ter povrnitvijo stroškov v zvezi z delom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; na ugotovitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dne 16. 9. 2020, na razveljavitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in na poziv nazaj na delo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki kot razlikovalni element delovnega razmerja (v razmerju do študentskega dela) šteje občasnost in začasnost dela. Trdi, da gre za sodbo presenečenja. Uveljavlja nasprotje med sodbo in listino, ki jo sodba parafrazira. Prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da je od dne 21. 5. 2018 dalje kot študent opravljal delo pri toženi stranki. Izpostavlja okoliščine (glede uporabe elektronskega naslova, izrabe prostih dni in usklajevanja odsotnosti, kasnejšega prihoda in predčasnega odhoda z dela, možnosti nadaljnjega sodelovanja), ki vzbujajo dvom v verodostojnost izpovedb A.A. in B.B.. Izpovedi prič sta neverodostojni, o čemer bi se sodišče prepričalo z vpogledom v listino, ki izkazuje delovni čas tožnika. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 506/2019. Od 21. 5. 2018 dalje je stalno in nepretrgano opravljal delo pri toženi stranki od 8. do 16. ure. Delovni prostor je delil z drugimi zaposlenimi. Za presojo o obstoju delovnega razmerja so odločilni le objektivni kriteriji, ne pa volja pogodbenih strank. Prostovoljno se je vključil v organizirani delovni proces tožene stranke. Iz odločitve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 335/2017 izhaja, da delodajalci z vključitvijo študentov v delovni proces znižujejo stroške poslovanja. Poudarja, da je opravljal delo v prostorih tožene stranke z njenimi delovnimi sredstvi, kar so ključni elementi delovnega razmerja. Tožena stranka mu je dodelila programske pravice za opravljanje dela, ki je bilo enako ali vsaj primerljivo delu sistemskih administratorjev. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 248/2017, iz katere izhaja, da se na določenih delovnih mestih pričakuje večja mera samostojnosti ter samoiniciativnosti in ne zgolj delo po navodilih delodajalca. Določena opravila sistemskega administratorja je opravil samoiniciativno, kar je toženi stranki koristilo. Samoiniciativnost tožnika dokazuje njegovo delavnost, ne pa študentske narave dela. Z njegovim delom je bila tožena stranka seznanjena in mu ni nikoli nasprotovala. Za opravljeno delo po navodilih in nadzorom tožene stranke je prejel dogovorjeno plačilo. Razlogi sodbe glede prenosa odgovornosti iz naslova skrbniških pogodb in urejanja interne spletne strani si med seboj nasprotujejo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejstva glede tožnikove pomoči zaposlenim in opravljanja manj zahtevnih delovnih nalog. Pomoč sodelavcem v delovnem procesu je povsem običajna, če ne celo zaželena in nujna. Ni sporno, da je opravljal delo v trajanju 7 ur dnevno. Gre za dogovor o enakem obsegu dela, kot so ga opravljali redno zaposleni. Sodišče ni upoštevalo, da tožnikov delavnik ni vključeval (neplačanega) letnega dopusta in dela prostih dni. Opravil je vsaj primerljiv, če ne enak obseg dela kot zaposleni sistemski administratorji. V sodni praksi sta pri ugotavljanju nepretrganosti dela in prikritega delovnega razmerja odločilni primerljivost prisotnosti na delu in obseg opravljenega dela z delom zaposlenih. Narava dela tožnika je zahtevala usklajevanje med sodelavci. Ne drži ugotovitev sodišča, da je bil tožnik pri odsotnostih bolj svoboden v primerjavi z zaposlenimi. Vztraja, da je pravico do izobraževanja iz prvega odstavka 170. člena Zakona o delovnih razmerjih uresničeval zaradi potreb opravljanja dela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je šlo pri sodbi sodišča prve stopnje za sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni dejanski in pravni podlagi, na katero se nobena od strank ni sklicevala, obenem pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Tožnik ne pojasni, katera naj bi bila tista pravna ali dejanska podlaga, ki jo je sodišče uporabilo, pa nanjo ni mogel računati. Očitno tožnik ni zadovoljen z dokazno oceno in odločitvijo sodišča, vendar pa takšno nezadovoljstvo ne pomeni, da je sodišče odločilo na presenetljivi podlagi.

7. Pritožba očita nasprotje med sodbo in listino, ki jo sodba parafrazira, vendar te listine ne navaja. Sodišče je korektno povzelo tožbeno navedbo, da je tožnik od 21. 5. 2018 dalje formalno opravljal delo študenta. Pri povzemanju te navedbe ni storilo kršitve t. i. protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se ta kršitev lahko nanaša le na razloge sodbe o odločilnih dejstvih, ne pa na navedbe strank.

8. Nadalje tožnik očita tudi nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe (smiselno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), in sicer glede prenosa odgovornosti urejanja spletne strani in odgovornosti iz naslova skrbništva pogodb. Tožnik je začasno urejal (zaradi odhoda dotedanje urednice) internetno spletno stran. Dejansko ni urejal vsebin spletne strani in glede urejanja spletne strani ni prevzel nobene odgovornosti. Ne gre za nalogo, ki bi kazala na obstoj delovnega razmerja. Izpodbijano sodbo je v tem delu mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev določb pravdnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva. Pritožba neutemeljeno oporeka načinu njihovega ugotavljanja, ki naj ne bi smelo temeljiti na izpovedih nadrejenih A.A. in B.B., ki jih je predlagala tožena stranka ter so zaposlene pri njej, pač pa bi moralo sodišče upoštevati listino, ki naj bi dokazovala delovni čas tožnika, čeprav gre zgolj za evidenco opravljenih ur. Zgolj zato, ker so priče zaposlene pri toženi stranki, še niso neverodostojne. Drugačno stališče ne izhaja iz odločitve pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 506/2019, na katero se sklicuje pritožba. Tožena stranka lahko dokazuje in sodišče lahko ugotovi določeno dejstvo tudi zgolj na podlagi izpovedi prič. V zvezi s tem so netočne pritožbene navedbe, da je nadrejena A.A. sprva povedala, da so imeli vsi študentje pri toženi stranki elektronski naslov, kasneje pa naj bi to zanikala. Navedena priča je potrdila, da je imel tožnik elektronski naslov in da so ga imeli tudi drugi študentje pred njim (ne pa, da so ga imeli vsi, kot to izhaja iz pritožbenih navedb). Povedala je, da imajo elektronski naslov le študentje, ki ga potrebujejo pri delu. Ne obstajajo nasprotja v izpovedi te priče in izpovedbah B.B. ter C.C. glede javljanja odsotnosti z dela in prihoda na delo. Narava delovnega procesa v ... (oddelku za pomoč in odpravljanje težav uporabnikov) je zahtevala usklajevanje med zaposlenimi, priče pa so skladno izpovedale, da si je lahko tožnik sam organiziral čas dela. Od tožnika se ni zahtevalo, da bi moral svojo odsotnost predhodno usklajevati z zaposlenimi. O svoji odsotnosti je nadrejeno A.A. le obvestil. Iz izpovedi prič izhaja, da je lahko tožnik kadarkoli prišel na delo in tudi odšel z dela, kadar je hotel. Za spor o obstoju delovnega razmerja od 21. 5. 2018 dalje ni relevantna možnost nadaljnjega sodelovanja med strankama. Zato se do pritožbenih navedb v tej smeri pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

10. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je za toženo stranko opravljal delo kot študent preko študentske napotnice in v zvezi s tem uveljavljal obstoj elementov delovnega razmerja. Za presojo pravilnosti odločitve je ključno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sodelovanje med tožnikom in toženo stranko ni imelo lastnosti delovnega razmerja. Po 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je to razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek). V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti (drugi odstavek).

11. Pravilno je sodišče poudarilo, da so tudi študentje, ki opravljajo študentsko delo, vključeni v delovni proces, opravljajo delo osebno, pod nadzorom ter po navodilih nadrejenih, z njihovimi delovnimi sredstvi in osebno in samo zato še ni mogoče študentskega dela enačiti z delovnim razmerjem. Za zlorabo študentskega dela gre, kadar študent opravlja delo v organiziranem delovnem procesu daljše časovno obdobje na popolnoma enak način, pod enakim režimom in v enakem obsegu, kot ga opravljajo osebe, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju. Sodišče je ugotovilo, da tožnikov obseg in režim dela ni bil takšen oziroma enak kot pri redno zaposlenih osebah (glede dnevne delovne obveznosti), ter da je bila stopnja njegove odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom drugačna kot pri delavcih (glede njegovega odločanja - kdaj in koliko bo delal). To je bilo povezano prav z izpolnjevanjem študijskih obveznosti.

12. Tožnik ni opravljal vseh nalog delovnega mesta sistemskega administratorja (ni pripravljal razpisov, skrbel za pogodbe ali sodeloval pri inventuri). Nekaterih nalog, ki jih je tožnik opravil (pisanje skript v programu ... in ustvarjanje mobilnih aplikacij), pa tožena stranka ni odredila. Po pravilni presoji sodišča niso bile izvršene v okviru potreb tožene stranke, temveč jih je opravil na lastno pobudo oziroma samoiniciativno. Navedeno kaže, da tožnik vendarle ni bil strogo vezan na navodila tožene stranke, kar je bistvena značilnost delovnega razmerja. V zvezi s tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 248/2017), v kateri se je presojalo uspešnost opravljenega poskusnega dela vodilnega delavca. Tudi okoliščina, da je samoiniciativno delo tožnika koristilo toženi stranki, ki mu ni nikoli nasprotovala, ne pomeni, da je med njima obstajalo delovno razmerje. V tem razmerju je delodajalec delavcu dolžan zagotavljati delo v dogovorjenem obsegu trajanja delovnega časa, kar ni veljalo v tožnikovem primeru. Tožena stranka je tožnika obvestila, da se mesečni obseg študentskega dela v maju 2020 zmanjša na 80 ur mesečno. Tudi po tem se je razlikovalo od delavcev v delovnem razmerju.

13. Na zakonitost opravljanja študentskega dela ne vpliva dejstvo, da je potekalo v prostorih tožene stranke in z njenimi delovnimi sredstvi. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 335/2017, v kateri se ni presojalo študentsko delo. Tudi dejstvo, da so bile tožniku za opravljanje navedenega dela dodeljene nekatere (ne pa vse) programske pravice, ki so bile nujno potrebne za opravljanje študentskega dela, ne dokazuje elementov delovnega razmerja. Četudi je študentsko delo po svoji naravi in vsebini zelo podobno delovnemu razmerju, to še ne pomeni, da ima nujno vse elemente delovnega razmerja. Študentsko delo se je opravljalo na podlagi napotnice, pri čemer je tožnik v tožbi zatrjeval, da je bil razlog za opravljanje takšnega dela pridobivanje praktičnih izkušenj. V tovrstnih primerih je običajno angažiranje za daljše časovno obdobje, tako da študent v tem obdobju neprekinjeno opravlja delo, kar pa še ne utemeljuje obstoja delovnega razmerja. Bistveno je, da tožnikovo delo glede na režim organiziranja in obseg ni imelo vseh elementov delovnega razmerja.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo odstopilo od ustaljene sodne prakse. Tudi Vrhovno sodišče RS je v primeru VIII Ips 236/2016 (na katerega se pritožba sklicuje in v katerem tožnica, ki je delala preko študentske napotnice, ni uspela v podobnem sporu iz naslova faktičnega delovnega razmerja) poudarilo, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, pomemben zlasti element opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela. Delavec ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Tožnik je bil v položaju svobodnega oziroma delno svobodnega oblikovanja teh dejavnikov v primerjavi z zaposlenimi osebami. V zvezi z obstojem elementov delovnega razmerja so tudi nepomembne pritožbene navedbe glede pomoči zaposlenim in opravljanju manj zahtevnega dela, saj to za presojo nobenega od elementov delovnega razmerja ne more biti odločilno. Enako velja za pritožbene navedbe, da delavnik tožnika ni zajemal (neplačanega) letnega dopusta in dela prostih dni. Gre za pravice, ki izvirajo iz delovnega razmerja, to pa med strankama ni obstajalo.

15. Glede na to, da obseg in režim tožnikovega dela ni bil enak obsegu in režimu dela redno zaposlenih in da stopnja njegove odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom ni bila enaka stopnji odvisnosti delavca v delovnem razmerju, elementi delovnega razmerja niso bili ugotovljeni. Tako tudi pritožbene navedbe, v katerih tožnik svojo udeležbo na izobraževanju utemeljuje z delavčevo pravico do izobraževanja (170. člen ZDR-1), ne morejo privesti do drugačne presoje spornih elementov delovnega razmerja, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz izpovedi nadrejenih je razvidno, da tožnik na dveh oziroma treh izobraževanjih ni bil zaradi delovnih potreb, ampak je šlo za ugodnost, ki ni predstavljala dodatne finančne obremenitve. Študentsko delo je posebna oblika opravljanja dela, ki je namenjena študentu - tj. oseba, ki se ne izobražuje ob delu, marveč dela ob študiju. Tožnik ni študiral ob delu, ampak je delal ob študiju. Zato je neutemeljeno razlogovanje tožnika o pravici do izobraževanja v delovnem razmerju.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.03.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 336/2018
• VSRS sodba VIII Ips 16/2015
• VDSS Sodba Pdp 468/2018