VDSS Sodba Pdp 109/2021

Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka nekonkretizirano prereka navedbe tožnikov, je pravilno zaključilo, da se v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP za priznana štejejo dejstva, ki jih toženka ni zanikala oziroma jih je zanikala brez navajanja razlogov (višine pogodbeno določenega zneska plače za oba tožnika, izračun višine neizplačanih neto zneskov plač, številu dni na službenem potovanju, višine dnevnic, neplačilo regresa za letni dopust za leto 2016 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2014 in 2017 za tožnika). Glede na to, da je za tožnico neplačilo 2/12 regresa za letni dopust potrdil zakoniti zastopnik toženke v svoji izpovedi, je sodišče prve stopnje tožnikoma pravilno dosodilo vtoževane zneske.

Izrek

- Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

- Tožnika sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna: tožniku izplačati neto razliko v plači v višini 4.160,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih mesečnih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, tečejo od 16. dne v mesecu za razliko prejšnjega meseca (prvi odstavek točke I izreka), zavrnilo pa je zahtevek za plačilo neto razlike v plači za december 2016 v znesku 446,41 EUR in za maj 2017 v znesku 543,83 EUR (drugi odstavek točke I izreka); tožnici izplačati neto plačo za maj 2017 v znesku 371,87 EUR (točka II izreka); tožniku izplačati dnevnice v višini 16.913,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih mesečnih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, tečejo od 16. dne v mesecu za znesek dnevnic prejšnjega meseca (prvi odstavek točke III izreka), zavrnilo pa je zahtevek za plačilo dnevnic za november 2016 v znesku 1.320,00 EUR in za december 2016 v znesku 1.360,00 EUR (drugi odstavek točke III izreka), za 44,00 EUR višji zahtevek iz naslova dnevnic za december 2014 ter za 77,41 EUR višji zahtevek iz naslova dnevnic za januar 2016 (tretji odstavek točke III izreka); tožnici izplačati dnevnice v višini 1.629,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov dnevnic za april in maj 2017, ki tečejo od 16. dne v mesecu za znesek dnevnic prejšnjega meseca (prvi odstavek točke IV izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska 1.364,00 EUR pred 16. 5. 2017 in od neto zneska 265,00 EUR pred 16. 6. 2017 (drugi odstavek točke IV izreka); tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 526,10 EUR in mu po odvodu davkov izplačati ustrezni neto znesek, regres za letni dopust za leto 2016 v neto znesku 670,00 EUR, sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 268,32 EUR in po odvodu davkov izplačati neto znesek (prvi odstavek točke V izreka), zavrnilo pa je za 67,08 EUR bruto višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 (drugi odstavek točke V izreka); tožnici obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 134,16 EUR in ji po odvodu davkov izplačati ustrezen neto znesek (prvi odstavek točke VI izreka), zavrnilo pa je za 67,08 EUR bruto višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 (drugi odstavek točke VI izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti 2.150,99 EUR stroškov postopka (točka VIII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v odgovoru na tožbo pojasnila, da prvo toženi stranki ne dolguje ničesar in da nima dokazil o plačilih, saj ni mogla vzpostaviti stika s svojo tedanjo računovodsko službo. Šele dan pred narokom je pridobila vse plačilne liste za vtoževano obdobje in dokazila o izvršenih plačilih. Tožnik je listine prejel na naroku in nanje ni imel pripomb. Ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da teh listin ni vsebinsko presojalo, ker toženka ni podala substanciranih trditev, ki bi jih z njimi dokazovala. Toženka je namreč pojasnila, da naj sodišče vse predložene listine v celoti šteje kot del trditvene podlage, da so bile vse obveznosti do tožnika v celoti poravnane. Glede na to, da je bil razpisan šele poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, je postopanje sodišče nepravilno. Toženka je pojasnila, da je tožnico zaposlila na prošnjo tožnika, čeprav je ni potrebovala. Sodba se ne opredeli do izpovedi zakonitega zastopnika toženke, razen da njegovi izpovedi ni bilo mogoče slediti, pri čemer razlogov za takšno odločitev ne navede. Takoj ko je toženka zaposlila tožnico, ki je tožnikova partnerica, je med zakonitim zastopnikom in tožnikom nastal konflikt, čeprav je prej med njima vrsto let vladalo zaupanje. Zakoniti zastopnik toženke je v svojem zaslišanju pojasnil način obračunavanja oziroma namen odtegljajev, ki so bili med strankama ustno dogovorjeni, do česar se sodišče ni opredelilo in s tem toženki odvzelo možnost izjaviti se o posameznih dejstvih. Toženka se zaradi vložene tožbe počuti izigrano, saj gre za delavca, ki mu je zaupala in ki je pri toženki užival posebne ugodnosti ter prejemal bistveno višja plačila, kot so izkazana z listinami.

3. Na pritožbo toženke odgovarjata tožnika, predlagata njeno zavrnitev in naložitev povračila pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženki. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnika s tožbo zahtevata plačilo plač, dnevnic in regresa za letni dopust v skupnem znesku 28.800,00 EUR. Tožnik je bil zaposlen pri toženki od 29. 4. 2014 do 22. 5. 2017, tožnica pa od 15. 3. 2017 do 22. 5. 2017, oba na delovnem mestu voznika. Toženka je v odgovoru na tožbo zanikala, da bi tožnikoma karkoli dolgovala iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja ter da jima je na njuno željo izplačevala plače v obliki avansnih plačil, ki sta jih prejemala večkrat mesečno. Navedla je še, da nima potrdil o nakazilih, ker je v letu 2015 zamenjala računovodski servis, ter da bo te listine predložila takoj, ko jih bo uspela pridobiti. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevkoma, predvsem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Toženka je namreč povsem nekonretizirano prerekala navedbe tožnikov, podala je povsem splošne trditve ter predložila dokaze, ki naj bi dokazovali neutemeljenost tožbenega zahtevka, ne da bi podala ustrezno trditveno podlago o tem, kaj konkretno z njimi dokazuje. Sodišče prve stopnje zato teh listin ni vsebinsko presojalo, temveč je štelo, da toženka s takšnim pravdanjem dejansko priznava resničnost navedb tožnikov v smislu 214. člena ZPP ter je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabilo materialno pravo.

7. Prvi odstavek 7. člena ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Navedeni določbi opredeljujeta pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu. Bistvo trditvenega in dokaznega bremena je torej v tem, da mora vsaka od strank podati trditve o dejstvih, za katera meni, da so odločilna za njen uspeh v sodnem sporu, pri čemer mora za ugotavljanje teh dejstev ponuditi dokaze, ki bodo potrjevali resničnost zatrjevanih dejstev.¹

8. Toženka neutemeljeno navaja, da je sodišče kršilo njeno pravico do izjave s tem, da listin, ki jih je predložila na naroku za glavno obravnavo 3. 9. 2020, ni vsebinsko presojalo. Toženka je namreč tudi na naroku podala povsem splošne navedbe, zato zmotno meni, da je s tem, ko je navedla, da naj se listine štejejo kot del trditvene podlage, zadostila zgoraj navedeni zahtevi iz 7. in 212. člena ZPP. Sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage je dopustno, če je stranka s tem zgolj natančneje substancirala svoje navedbe in ne gre za nadomeščanje trditvene podlage.² V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj toženka ni podala substanciranih navedb ter z listinami dejansko nadomešča trditveno podlago, kljub temu da jo je sodišče že bistveno pred narokom, 21. 1. 2020, pozvalo, naj se v 15 dneh izjavi o navedbah tožnikov iz njunih treh pripravljalnih vlog. Ker toženka na poziv sodišča ni odgovorila niti ni zahtevala podaljšanja roka oziroma navedla razlogov za lastno neaktivnost, je sodišče pravilno štelo, da ni podala substancirane trditvene podlage. Glede na to ni storilo kršitve določb postopka s tem, da listin, ki jih je toženka predložila na naroku 3. 9. 2020, ni vsebinsko presojalo. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi zakonitega zastopnika toženke, saj je toženka tudi z izvedbo tega dokaza dejansko le nadomeščala trditveno podlago glede domnevnega plačila vseh prejemkov iz delovnega razmerja, kar pa ni dopustno.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi ji moralo sodišče na naroku dodeliti dodatni rok, v katerem bi lahko podala trditve v zvezi z dokazi, ki jih je uspela pridobiti le en dan pred glavno obravnavo zaradi težav s pridobivanjem dokumentacije od svojega tedanjega računovodskega servisa. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da toženka ni z ničemer dokazala, da bi si dejansko (aktivno) prizadevala za pridobitev navedenih listin in da pri tem brez svoje krivde ne bi bila uspešna. Toženka se je namreč že v odgovoru na tožbo, vloženem 21. 1. 2019, torej leto in pol pred prvim narokom za glavno obravnavo, zavezala te listine predložiti, a tega v tem obdobju ni storila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje njen predlog utemeljeno zavrnilo, pri čemer jo je na takšno posledico pasivnosti opozorilo že v svojem dopisu z dne 21. 1. 2020. Ni odločilna pritožbena navedba, da tožnik na predložene listine ni imel pripomb, saj to ne nadomešča trditvene podlage.

10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka nekonkretizirano prereka navedbe tožnikov, je pravilno zaključilo, da se v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP za priznana štejejo dejstva, ki jih toženka ni zanikala oziroma jih je zanikala brez navajanja razlogov (višine pogodbeno določenega zneska plače za oba tožnika, izračun višine neizplačanih neto zneskov plač, številu dni na službenem potovanju, višine dnevnic, neplačilo regresa za letni dopust za leto 2016 in sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2014 in 2017 za tožnika). Glede na to, da je za tožnico neplačilo 2/12 regresa za letni dopust potrdil zakoniti zastopnik toženke v svoji izpovedi, je sodišče prve stopnje tožnikoma pravilno dosodilo vtoževane zneske. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da se toženka zaradi vložene tožbe počuti izigrano in ogoljufano, ker je tožniku zaupala, mu nudila posebne ugodnosti ter izplačevala bistveno višja plačila, kot so izkazana z listinami. Toženka, na kateri je bilo dokazno breme, da je tožnikoma plačala vse prejemke iz delovnega razmerja, namreč svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila.

11. Glede na to, da je toženka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznice, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sploh ni potrebovala ter da je s tem le ugodila tožniku. Tovrstne navedbe namreč ne vplivajo na obveznosti toženke do tožnice iz delovnega razmerja.

12. Glede na to, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krijeta tožnika sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 17/2020
² Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2014 z dne 17. 12. 2015.

Datum zadnje spremembe:

01.07.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 1063/2018
• VDSS sodba Pdp 16/2015
• VDSS sodba Pdp 505/2015