VDSS Sodba Psp 198/2019

Jedro

Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega (4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko) ni sklenila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1. V tem primeru pa je njen delodajalec (stranski intervenient) toženi stranki pravilno podal prijavo v zavarovanje tožnice za krajši delovni čas od polnega, torej 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko.

Izrek

I. Pritožbi stranskega intervenienta se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2017 ter da se odločba št. ... z dne 22. 9. 2017 spremeni tako, da se pritožba delodajalca zavrne in da se potrdi prvostopenjska odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2017, se zavrne."

II. Tožnica sama trpi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2017 o ustavitvi postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanke po prvem odstavku 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)¹ iz naslova delovnega razmerja za polni delovni čas. Odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2017 je spremenilo tako, da se pritožba stranskega intervenienta zavrne in se potrdi prvostopenjska odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2017. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici povrniti stroške postopka v znesku 556,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil stranski intervenient na strani tožene stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da med strankama ni bilo spora o tem, da je bila tožnica iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 20 ur na teden od 6. 3. 2017 dalje. Sporno je bilo, ali bi morala biti s tem dnem iz naslova delovnega razmerja prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 40 ur na teden. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko) sklenila 6. 3. 2017 in sicer z A. (v nadaljnjem besedilu: stranski intervenient) na podlagi javnega natečaja, izvedenega v mesecu novembru 2016, za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta svetovalec in sicer zaradi izvajanja nalog na področju tehnične pomoči pri izvajanju kohezijske politike. Javni natečaj in z njim povezana zaposlitev sta bila posledica delovnih potreb stranskega intervenienta. Tožnica je stranskemu intervenientu po zaključenem izbirnem postopku, vendar pred nastopom dela, predložila odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2016 (izdana je bila v času, ko tožnica ni bila nikjer zaposlena), iz katere izhaja, da je tožnica od 22. 9. 2016 dalje delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto "kot so administrativna dela" s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno - 20 ur tedensko od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 10. 2016 dalje. Tožnica se je sama odločila konkurirati na omenjenem javnem natečaju za delo v skrajšanem delovnem času. Na podlagi četrtega člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)² je delovno razmerje dvostransko pravno razmerje med delavcem in delodajalcem, katerega pravna podlaga je pogodba o zaposlitvi. Volja je nujen element nastanka spremembe ali prenehanja delovnega razmerja. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in s tem za nastanek delovnega razmerja je nujno, da med strankama obstaja soglasje o bistvenih elementih pogodbe o zaposlitvi. Dne 3. 3. 2017 sta tožnica kot delavka in stranski intervenient kot njen delodajalec sklenila pogodbo o zaposlitvi št. ... Iz 1. in 2. člena navedene pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodba sklenjena po opravljenem izbirnem postopku na podlagi javnega natečaja ter da se s to pogodbo sklepa delovno razmerje za nedoločen čas, za krajši delovni čas od polnega v trajanju 20 ur tedensko (4 ure dnevno). V tem primeru ni šlo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi posebnih predpisov pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč je šlo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega na podlagi 65. člena ZDR-1 oziroma za klasično part-time zaposlitev. S tožnico ni bila sklenjena pogodba za krajši delovni čas od polnega zaradi realizacije citirane invalidske odločbe, ampak zato, ker je stranski intervenient zaradi delovnih potreb objavil javni natečaj za sklenitev delovnega razmerja za krajši delovni čas od polnega. Stranski intervenient je tožnico z obrazcem M1 prijavil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova delovnega razmerja (zavarovalna podlaga 001) za 20 ur tedensko. Upoštevaje dejstvo, da je tožnica sklenila delovno razmerje s krajšim delovnim časom na delovnem mestu, na katerem se lahko opravljajo naloge izključno krajši delovni čas (20 ur tedensko) ter upoštevaje tudi navodila za urejanje prijav v obvezno socialno zavarovanje na obrazcu M1 (portal E-Vem, gradivo december 2015, rubrika 16 - delovni/zavarovalni čas zavarovanca), je potrebno vpisati dejansko število ur dela oziroma zavarovanja na teden. Potrebno je namreč razlikovati med dvema skupinama delavcev. V prvo skupino sodijo delavci (67. člen ZDR-1), ki delajo v skrajšanem delovnem času v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu (invalidi, bolniški stalež za določen del delovnega časa, pravica staršev, da delajo krajši delovni čas od polnega do zakonsko določene starosti otroka). Za to skupino delavcev je značilno, da imajo pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas. Druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, pa imajo praviloma enako kot delavci, ki delajo polni delovni čas, razen pravice do plačila za delo, ki jim pripada po dejanski delovni obveznosti. V drugo skupino sodijo delavci, ki se zaradi lastnega interesa ali potreb delodajalca zaposlijo za krajši delovni čas od polnega (65. in 66. člen ZDR‑1). V tem primeru ima delavec, glede na dogovorjeni delovni čas, pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, enako kot delavec, ki dela polni delovni čas, uveljavlja pa jih sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače. V konkretnem primeru pa je bila sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico popolnoma neodvisna od dejstva, da ima le-ta status invalida na podlagi odločbe ZPIZ-a. Stranski intervenient je, preden je vedel, kdo se bo prijavil na javni razpis - zaradi delovnih potreb, sistemiziral delovno mesto za krajši delovni čas od polnega in temu ustrezno objavil javni natečaj ter posledično s tožnico kot najustreznejšo kandidatko med prijavljenimi kandidati sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas ter jo v tem obsegu tudi prijavil v sistem zavarovanj (za 20 ur tedensko). Pri tem stranski intervenient še izpostavlja, da je tožnica za preostalih 20 ur tedensko prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi prejemanja delnega nadomestila po predpisih, ki urejajo invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da tožnica ni v ničemer prikrajšana v svojih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožničin tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Naknadno je stranski intervenient predložil še sodbo VDSS Pdp 996/2018 z dne 16. 5. 2019.

3. Tožnica je odgovorila na dopolnitev pritožbe, ki je bila vložena po izteku pritožbenega roka. Tožnica meni, da predložena instančna sodba v ničemer ne vpliva na predmetni spor, saj zgornja premisa silogističnega sklepa, udejanjenega v izpodbijani sodbi, ne temelji na distinkciji med pravnima položajema, izhajajočima iz določb 65. oziroma 67. člena ZDR-1, temveč na socialnovarstvenih predpisih oziroma konkretno na določbi 4. točke 80. člena Zakona o matični evidenci (v nadaljevanju: ZMEPIZ-1)³ in drugega odstavka 130. člena ZPIZ-2. Slednja člena denimo povsem konkretno zapovedujeta, da mora biti tožnica kot invalidka III. kategorije skladno s predpisi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, z vidika pravic s področja socialne varnosti, v celoti izenačena z zaposlenimi, ki delajo polni delovni čas. V primeru pa, da pritožbeno sodišče meni, da je odločilna tudi že citirana sodba izdana v delovnem sporu, pa tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče odločanje v sporni zadevi odloži vsaj do trenutka, ko bo znano stališče revizijskega sodišča v zvezi s predlogom za dopustitev revizije. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁴ pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 22. 9. 2017, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi tožničinega delodajalca in izpodbijano prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 26. 5. 2017 odpravila. S sklepom pa je postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca po prvem odstavku 14. člena ZPIZ-2, iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu A., za obdobje od 6. 3. 2017 dalje, za polni delovni čas, začet po uradni dolžnosti, ustavila.

7. V zadevi je sporno, ali je delodajalec (stranski intervenient) za tožnico pravilno vložil prijavo v zavarovanje za krajši delovni oziroma zavarovalni čas 20 ur na teden. Iz dokončne odločbe izhaja, da je bila taka prijava pravilna, medtem ko tožnica vztraja, da bi jo moral stranski intervenient prijaviti v zavarovanje za polni delovni čas, torej za 40 ur na teden.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica po odločbi št. ... z dne 25. 10. 2016 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na drugem delovnem mestu kot npr. administrativna dela od 1. 10. 2016 dalje. Z odločbo št. ... z dne 29. 6. 2017 (priloga A/3) je bila tožnici priznana pravica do delnega nadomestila od 6. 3. 2017 dalje. Tožnica je vključena v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, s tem da je pričela delati 6. 3. 2017. Tožnica in stranski intervenient kot njen delodajalec sta namreč 3. 3. 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi št. ... Iz 1. člena izhaja, da je bila javna uslužbenka po opravljenem izbirnem postopku na podlagi javnega natečaja za prosto uradniško delovno mesto za nedoločen čas s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno/20 ur tedensko) s šifro ... - svetovalec (M/Ž) v sektorju B. v Direktoratu C. na A., izbrana kot najbolj strokovno usposobljena kandidatka. S pogodbo o zaposlitvi je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas ter za krajši delovni čas od polnega, v trajanju 20 ur tedensko (4 ure dnevno), kar izhaja iz 2. člena te pogodbe.

9. Skladno z 32. členom ZMEPIZ-1 delodajalci vlagajo prijavo v zavarovanje, odjavo iz zavarovanja in prijavo sprememb med zavarovanjem za vsakega delavca v delovnem razmerju. Tudi v sporni zadevi je delodajalec (stranski intervenient) na predpisanem obrazcu vložil prijavo v zavarovanje tožnice iz naslova delovnega razmerja za 20 ur na teden. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti ob sklicevanju na 80. člen ZMEPIZ-1, kjer je urejeno ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca, delodajalcu (stranskemu intervenientu) naložil, da na obrazcu M2 vloži odjavo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za tožnico iz naslova delovnega razmerja z dnem 6. 3. 2017 za 20 ur na teden ter da vloži prijavo (M1) v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova delovnega razmerja z dnem 6. 3. 2017 za 40 ur na teden, sicer bo to storil zavod po uradni dolžnosti v skladu s 86. členom ZMEPIZ-1. Tako postopanje upravnega organa je možno le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je bila tožnica prijavljena v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

10. Za odločitev v sporni zadevi pa je odločilna že sama pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 3. 3. 2017. Iz navedene pogodbe povsem jasno izhaja, da v sporni zadevi ni šlo za zaposlitev invalida po določbah ZPIZ-2. V drugem odstavku 81. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji zagotovi pravico do premestitve delodajalec. Ta skladno s tretjim odstavkom 82. člena ZPIZ-2 zagotavlja tudi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. V predmetni zadevi pa je bila tožnica že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznanimi pravicami iz invalidskega zavarovanja. Kot oseba brez zaposlitve se je prijavila na javni natečaj za prosto uradniško delovno mesto za nedoločen čas, s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno/20 ur tedensko) in bila za to delovno mesto tudi izbrana. V tem primeru je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena na podlagi 65. člena ZDR-1, kjer je v prvem odstavku določeno, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa. Iz pogodbe namreč jasno izhaja, da tožnica ne dela s krajšim delovnim časom na podlagi določb ZPIZ-2, kar sicer ureja 67. člen ZDR-1.

11. Do vprašanja, ali je bila pogodba sklenjena po 65., ali po 67. členu ZDR-1 je svoje stališče že zavzelo tudi pritožbeno sodišče v drugi zadevi Pdp 996/2018 z dne 16. 5. 2019. Iz sodbe izhaja, da tudi če je bila vsebina tožničinega dela pri toženi stranki 3. 3. 2017 skladna z omejitvami iz odločbe ZPIZ, to ne pomeni, da je šlo za zaposlitev po 67. členu ZDR-1. Ključno je zlasti to, da je tožnica pridobila status invalida preden se je zaposlila pri toženi stranki, ne pa v času trajanja delovnega razmerja pri njej. Dne 3. 3. 2017 se je zaposlila za krajši delovni čas v skladu s 65. členom ZDR-1, ne pa na podlagi 67. člena ZDR-1, saj ni šlo za situacijo, ko bi moral delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zaradi ugotovljene invalidnosti zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom.

12. Navedena sodba je bila sicer res izdana že po zaključku predmetnega postopka pred sodiščem prve stopnje in je bila kopija sodbe pritožbenemu sodišču posredovana po izteku pritožbenega roka, vendar omenjeno ne vpliva na odločitev. Gre namreč za pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča, ki je temu sodišču znana. V primeru pravnomočnosti sodb tudi ni nobenega razloga, da bi sodišče čakalo na morebitno presoje navedene sodbe pred revizijskim sodiščem kot to v odgovoru na pritožbo predlaga tožnica.

13. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega (4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko) ni sklenila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1. V tem primeru pa je njen delodajalec (stranski intervenient) toženi stranki pravilno podal prijavo v zavarovanje tožnice za krajši delovni čas od polnega, torej 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Pri tem pa je tudi že sama tožena stranka v izpodbijani dokončni odločbi opozorila na določbo drugega odstavka 130. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se v zavarovalno dobo šteje čas, prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Kot polni delovni oziroma zavarovalni čas, se šteje tudi čas, ki ga prebije v obveznem zavarovanju s krajšim delovnim oziroma zavarovalnim časom od polnega delovni invalid s pravico do delnega nadomestila po tem zakonu.

14. Tožena stranka tako ni imela nobene pravne podlage, da je zoper delodajalca po uradni dolžnosti uvedla postopek v zvezi s popravo podatkov v matični evidenci, saj so bili podatki, ki jih je sporočil delodajalec na predpisanem obrazcu pravilni. Na strani tožene stranke je, da skladno z njenimi navodili za izpolnjevanje obrazca M1 (priloga A/9) za zavarovance, ki delajo s krajšim delovnim časom in se jim po posebnih predpisih krajši delovni čas šteje kot polni (kot je to podano tudi v sporni zadevi), upoštevaje drugi odstavek 130. člena ZPIZ-2, v matično evidenco vpiše število ur polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa št. ... z dne 22. 9. 2017 ter da se spremeni odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2017 tako, da se potrdi prvostopenjska odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2017.

16. Ker tožnica v postopku ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 36/2020
• VDSS Sodba Pdp 23/2022
• VDSS Sodba Pdp 996/2018