<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 462/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.462.2017
Evidenčna številka:VDS00005918
Datum odločbe:05.10.2017
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Samo Puppis (poroč.), mag. Biserka Kogej Dmitrovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev prepovedi diskriminacije

Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je tožnica z nepooblaščeno in neupravičeno uporabo službenega vozila po 11., 12. in 13. 11. 2015 naklepno kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljeno je zaključilo, da je tožnica B.B. neresnično in zavajajoče navedla, da vozila dne 11. 11. 2015 ne more vrniti, ker se do 16. 11. 2015 nahaja v bolnišnici. Tožnica je torej s svojimi neresničnimi izjavami zavestno zavajala toženo stranko, kar pomeni, da je dokazan tudi ta očitek. Glede na to, da je tožena stranka v tem sporu dokazala, da je zaradi ravnanj tožnice prišlo do motenj v delovnem procesu, ker tožena stranka ni mogla pravočasno dodeliti službenega vozila drugemu delavcu ter zamenjati gum v zakonskem roku, in da ji je nastala tudi škoda, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljena ravnanja predstavljajo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2015, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje prvostopenjske sodbe, za priznanje pravic iz delovnega razmerja do datuma sodne razveze in plačilo denarnega povračila namesto reintegracije. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen odločitve o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je navedlo, da iz poročila detektiva A.A. izhaja, da je tožnica 9. 11. 2015 zavajajoče B.B. trdila, da je v bolnišnici, čeprav to iz navedenega poročila ne izhaja. Podana je kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče C.C.. Tožnica meni, da je podano nasprotje med izpovedbo B.B. in D.D. glede nastanka škode. Ker se v tem delu ni opredelilo do verodostojnosti izpovedbe B.B., je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnica je bila neenako obravnavana pri odvzemu službenega vozila, ki ga je po navedbah B.B. tožena stranka prvič izvedla že pred potekom odpovednega roka. Zato je prišlo do neskladja med njegovo izpovedbo in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Po mnenju tožnice je napačna dokazna ocena sodišča o nepooblaščeni uporabi službenega vozila. Tožnica je razumno sklepala, da se o datumu prevzema vozila dogovarja z B.B.. Ni pa mogla sklepati, da potrebuje dodatno soglasje uprave za uporabo službenega vozila. Dejstvo, da je B.B. pooblaščen na podlagi zaposlitve pri toženi stranki, izhaja iz določbe 80. člena Obligacijskega zakonika. Iz tega razloga je B.B. lahko pooblastil tožnico, da uporablja službeno vozilo v dneh 11., 12. in 13. 11. 2015. Ker je tožnica upravičeno sklepala, da se je imela pravico z B.B. dogovoriti za datum prevzema vozila in njegovo uporabo, ji ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Upoštevaje izpovedbo B.B., je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je toženi stranki nastala škoda. Zmotno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je tožnica zavajala toženo stranko, da se nahaja v bolnišnici od 11. 11. 2015 dalje. Po stališču tožnice je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena le za najtežje kršitve pogodbenih obveznosti. Tožnica z opustitvijo takojšnje obvestitve B.B. ni mogla huje kršiti delovnih obveznosti iz naklepa ali hude malomarnosti. Poleg tega je zatrjevana škoda minimalna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo starosti tožnice in okoliščine, da je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 22 let. Tožnica meni, da niso izpolnjeni pogoji za takojšnje prenehanje delovnega razmerja brez odpovednega roka. Tožnici je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, v času odpovednega roka pa je bila v bolniškem staležu in je bilo službeno vozilo vrnjeno B.B.. Zato bi bilo glede na naravo kršitve mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da sama krije svoje stroške postopka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožnici naloži povrnitev stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oziroma da prekine postopek in poda zahtevo za oceno ustavnosti petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Ta določba je po mnenju tožene stranke neustavna. Po oceni tožene stranke je izpodbijana odločba v neskladju z 2., 14., 33. in 74. členom Ustave RS. Dejstvo je, da je plačilo stroškov v sporih o prenehanju delovnega razmerja prevaljeno na delodajalca v celoti, delavci pa ne nosijo nobenega stroškovnega tveganja. Izpodbijana določba posega v gospodarsko pobudo delodajalca, ker ne more vedeti, koliko stroškov bo imel v sporu, čeprav poda zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega, da se delodajalec zaradi ravnanj delavca ne more ukvarjati s pridobitno dejavnostjo, je takšna določba v nasprotju z načelom sorazmernosti kot načelom pravne države, saj nesorazmerno obremenjuje delodajalca v primerjavi z delavcem, četudi ta huje krši pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Izpodbijana določba je po mnenju tožene stranke v neskladju z ustavo tudi zato, ker ne upošteva, v čigavi sferi so nastali razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Plačilo stroškov postopka odvetniku v primeru zakonite odpovedi povzroča delodajalcu škodo, zato gre za poseg v pravico do zasebne lastnine. Po stališču tožene stranke gre za nesorazmeren in neutemeljen odmik od načela uspeha iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku. Sicer pa je tožnica kljub očitno zavestni kršitvi delovnih obveznosti vložila tožbo in vztrajala pri nadaljevanju postopka, s čimer je zlorabila svoje procesne pravice.

4. Obe stranki sta na pritožbi odgovorili. Predlagali sta zavrnitev pritožb ter priglasili stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjujeta pritožbi, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

7. Kar tožnica uveljavlja kot bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot nasprotje med vsebino listin in razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ne predstavlja te bistvene kršitve, temveč vsebinsko pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedb dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin in zapisnikov (protispisnost). Za presojo utemeljenosti očitka, da je tožnica neresnično in zavajajoče trdila, da 11. 11. 2015 in vse do 16. 11. 2015 ni mogla vrniti službenega vozila, ker se je nahajala v bolnišnici, ni odločilno, ali iz poročila detektiva A.A. izhaja, da 9. 11. 2015 tožnica ni bila v bolnišnici. Zato očitana kršitev ni podana.

8. Kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče C.C. ni podana. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila izvedba dokaza z zaslišanjem te priče nepotrebna glede na to, da datum, kdaj je bilo tožnici s strani zdravnika sporočeno, da je operativni poseg prestavljen, ni bistven za odločitev v zadevi glede na očitke v odpovedi. Bistvena je pravilna izpolnitev obveznosti obveščanja do tožene stranke oziroma ugotovitev, da je tožnica B.B. 11. 11. 2015 zavajajoče in neresnično zatrdila, da je od tega dne dalje v bolnišnici.

9. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov glede očitanih motenj v delovnem procesu in nastali škodi zaradi amortizacije službenega vozila korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Tožnica s smiselno navedbo te procesne kršitve zaradi zatrjevanega razhajanja med izpovedbama D.D. in B.B. o nastalih motnjah v delovnem procesu oziroma nastali škodi dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar neutemeljeno. Zaradi neupravičene uporabe službenega vozila so nastale motnje v delovnem procesu, saj delodajalec vozila ni mogel pravočasno dodeliti drugi delavki ter zamenjati gum v zakonskem roku. Da je zaradi amortizacije službenega vozila nastala škoda v višini 55,58 EUR, izhaja iz priloženega izračuna strokovne službe tožene stranke in izpovedi D.D.. B.B. o tem ni izpovedal drugače.

10. V obravnavanem primeru je tožnica zatrjevala neenako obravnavo pri odvzemu službenega vozila. V utemeljitev domneve kršitve prepovedi diskriminacije je navedla le, da naj bi tožena stranka od drugih delavcev zahtevala vrnitev službenega vozila le ob prenehanju delovnega razmerja. Te navedbe ni mogoče šteti za konkretizirano zatrjevanje dejstva neenakega oziroma manj ugodnega obravnavanja v enakih ali podobnih situacijah, ki bi opravičevale domnevo kršitve prepovedi diskriminacije, poleg tega pa tožnica ni opredelila osebne okoliščine v smislu prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 21/2013 - ZDR-1), glede katere naj bi bila diskriminirana. Glede na to, da je navedba osebne okoliščine, taksativno naštete v prvem odstavku 6. člena ZDR-1, bistvena, tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Zato očitek, da naj bi bila tožnica neenako obravnavana pri odvzemu službenega vozila, ni utemeljen, niti ni podano nasprotje med izpovedbo B.B. in dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da B.B. ni imel nikakršnih pooblastil, da odloča o uporabi službenega vozila. V zvezi s tem se tožnica prvič v pritožbi in tudi sicer neutemeljeno sklicuje na določbo 80. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) glede pooblastila na podlagi zaposlitve pri toženi stranki, saj se navedena določba nanaša na sklepanje pravnih poslov v civilnopravnem razmerju in ne na izpolnjevanje delovnih obveznosti v notranjih delovnopravnih razmerjih pri toženi stranki. Pooblastilo glede uporabe službenega vozila je imela le uprava tožene stranke, pri čemer je bila tožnica seznanjena z vsebino preklica sklepa o uporabi službenega vozila, ki ji je bil vročen 5. 11. 2015 in je učinkoval z 11. 11. 2015. Iz te listine jasno izhaja, da je tožnica izgubila pravico do uporabe službenega vozila, tožena stranka pa jo je pozvala, da takoj vrne službeno vozilo na sedež delodajalca oziroma sporoči datum prevzema na naslovu njenega prebivališča. Le glede prevzema službenega vozila se je tožnica dogovarjala z B.B. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da ni mogla sklepati, da potrebuje dodatno soglasje uprave za uporabo službenega vozila, če bo do prevzema prišlo po 11. 11. 2015. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožnica z nepooblaščeno in neupravičeno uporabo službenega vozila po 11., 12. in 13. 11. 2015 naklepno kršila obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zaključilo, da je tožnica B.B. neresnično in zavajajoče navedla, da vozila dne 11. 11. 2015 ne more vrniti, ker se do 16. 11. 2015 nahaja v bolnišnici. Takšen dokazni zaključek sodišča ne temelji le na poročilu detektiva A.A., temveč na drugih dokazih, predvsem izjavah B.B. o telefonskih pogovorih s tožnico in njegovi izpovedbi. Iz poročil obeh detektivov izhaja, da tožnica v spornem obdobju (od 11. 11. 2015 do 16. 11. 2015) ni bila v bolnišnici. Čeprav je bil operativni poseg prestavljen na kasnejši datum, tožnica ni obvestila tožene stranke, zakaj do prevzema službenega vozila ne more priti pred 16. 11. 2015. Tožnica je torej s svojimi neresničnimi izjavami zavestno zavajala toženo stranko, kar pomeni, da je dokazan tudi ta očitek.

13. Glede na to, da je tožena stranka v tem sporu dokazala, da je zaradi ravnanj tožnice prišlo do motenj v delovnem procesu, ker tožena stranka ni mogla pravočasno dodeliti službenega vozila drugemu delavcu ter zamenjati gum v zakonskem roku, in da ji je nastala tudi škoda, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotovljena ravnanja predstavljajo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

14. Neutemeljen je tožničin ugovor, da ni šlo za hujšo kršitev delovne obveznosti. Na podlagi 11. člena Pravilnika o uporabi službenih vozil je delavec v primeru, da izgubi pravico do uporabe vozila, dolžan tega vrniti takoj po pozivu. Kljub preklicu sklepa o uporabi službenega vozila, je tožnica še naprej neupravičeno uporabljala in vozila službeno vozilo, toženo stranko pa zavajala, da ga po 11. 11. 2015 ne more vrniti, ker je v bolnišnici. Presoja o teži kršitev ter njenih posledic, ki so se izražale v motnjah delovnega procesa in nastali škodi, je prepuščena delodajalcu oziroma v primeru sodnega spora sodišču, ki je ugotovljena ravnanja utemeljeno štelo za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki izhajajo iz določb 34. člena ZDR-1 (dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil), 36. člena ZDR-1 (dolžnost obveščanja) in 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja).

15. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri presoji o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (vsaj do poteka odpovednega roka) je treba upoštevati predvsem naravo, težo in posledice kršitve pogodbe in v zvezi s tem tudi, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank, predvsem v smislu medsebojnega zaupanja in s tem tudi možnost nadaljnjega sodelovanja. Na podlagi izpovedbe prokuristke tožene stranke in okoliščin obravnavanega primera (ni šlo za enkratno kršitev, nastale pa so motnje v delovnem procesu tožene stranke) je pravilno presodilo, da je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnice, to svojo ugotovitev pa je ustrezno obrazložilo. Izgube zaupanja tožene stranke v tožnico ne pretehtajo okoliščine, da je bila tožnica v času vložitve tožbe stara 58 let, pri toženi stranki zaposlena več kot 22 let, da je bila v času kršitev v bolniškem staležu in da je bilo službeno vozilo vrnjeno toženi stranki. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

16. Sodišče prve stopnje je glede na vse obrazloženo utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi. Druge pritožbene navedbe tožnice za odločitev niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

17. Tožena stranka v pritožbi očita neskladje petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2010 in nasl. - ZDSS-1) z 2., 14., 33. in 74. členom Ustave RS. V petem odstavku 41. člena ZDSS-1 je določeno, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

18. Izpodbijana določba petega odstavka 41. člena ZDSS-1 po stališču tožene stranke pomeni neenakost v primerjavi s strankami, ki razrešujejo spore v pravdnem postopku. Po 154. členu ZPP se stroški med stranke v pravdnem postopku delijo po kriteriju uspeha. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka, skladno z izpodbijano določbo pa to pravilo ne velja za delodajalca v delovnih sporih. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS zahteva, da se bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Ustava RS ne zahteva, da bi morale biti rešitve glede razdelitve stroškov postopka enake v vseh, sicer medsebojno različnih, sodnih postopkih. To je posledica dejanske različnosti posameznih vrst sporov, katerih razreševanju so namenjeni različni sodni postopki. V sporih o prenehanju delovnega razmerja je močno izražena potreba po varstvu delavca kot šibkejše stranke (v teh sporih je to praviloma tožnica). Razlog za posebno ureditev je v zaščiti delavcev kot ekonomsko šibkejših strank delovnega spora, ki se jim s tem, ko jim v primeru neuspeha v sporu ni treba računati s povrnitvijo stroškov postopka nasprotni stranki, olajša odločitev za spor pred sodiščem. To pravilo pa ne velja, če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice, zlasti z vložitvijo očitno neutemeljene tožbe s "kverulantskim" ali "šikanoznim" namenom, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zato ne drži pritožbeni očitek tožene stranke, da delavci, ki vlagajo tožbe v sporu o prenehanju delovnega razmerja, ne nosijo nobenega stroškovnega tveganja, pri čemer zlorabe procesnih pravic ni mogoče utemeljevati z obstojem odpovednega razloga niti z nadaljevanjem postopka po vložitvi tožbe. Ker za različno ureditev razdelitve stroškov po ZPP in ZDSS-1 obstajajo razumni in stvarni razlogi, je po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana zakonska ureditev v skladu z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

19. Ustava RS v prvem odstavku 74. člena določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Izpodbijana določba delodajalcem ne prepoveduje opravljanja določene dejavnosti. Ker ne določa pogojev za opravljanje določene gospodarske dejavnosti ali kakorkoli drugače omejuje obsega pridobitne dejavnosti, tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da sporna zakonska določba posega v prvi odstavek 74. člena Ustave RS. To pa pomeni, da izpodbijana določba ni v neskladju z navedeno ustavno določbo. Določba petega odstavka 41. člena ZDSS-1 prav tako ne posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Na presojo skladnosti izpodbijane določbe z Ustavo RS ne vpliva okoliščina, na čigavi strani (delavčevi ali delodajalčevi) so podani razlogi za odpoved. Tožena stranka nadalje neutemeljeno očita, da je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS. To načelo kot splošno ustavno načelo ne more biti samostojno merilo za presojo skladnosti z Ustavo RS, temveč je vezano na ugotovljeni poseg v posamezno človekovo pravico, do katerega pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za prekinitev pritožbenega postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

20. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato ju je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano delno sodbo.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato stroške te vloge nosi tožnica skladno s 155. členom ZPP. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu ZDSS-1, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 6/1, 110, 110/1, 110/1-2.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 80.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNTY2