VDSS sodba Pdp 882/2016

Jedro

Tožnica svoje odsotnosti z dela brez utemeljenega in opravičljivega razloga ni sporočila delodajalcu devet delovnih dni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnici dokazan očitani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo vse okoliščine in ugotovilo, da je v zvezi s sporno odsotnostjo tožnice in obveščanjem delodajalca tožnica ravnala malomarno in neprimerno, zaradi česar je prišlo do težav pri organiziranju delovnega procesa in dodatne obremenitve drugih sodnih zapisnikaric, kar je utemeljeno povzročilo nezaupanje delodajalca do nadaljnjega sodelovanja s tožnico. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je dokazan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala:

- ugotovitev, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi Su 65/2005 z dne 14. 6. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 24. 7. 2013 št. ... nezakonita in da tožeči stranki delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 26. 9. 2005, ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, tožena stranka pa jo je dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo;

- da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja najprej prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače (pravilno: nadomestilo bruto plač) v višini 1.009,82 EUR mesečno, ki bi ji pripadale, če bi delala in od njih obračunati in izplačati tožeči stranki pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo, in sicer od petega dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, stroške pa naloži v plačilo toženi stranki, oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

V pritožbi navaja, da je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče odločalo že drugič, saj je Višje delovno in socialno sodišče prvotni pritožbi tožeče stranke ugodilo in zavzelo stališče, da je potrebno dokazati tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR, oziroma da mora tožena stranka dokazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in da je res prišlo do takšnih nepredvidenih težav pri organizaciji dela, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Višje sodišče je tudi zavzelo stališče, da ravnanje tožeče stranke glede na ugotovljeno dejansko stanje ni tako problematično in neodgovorno, prvostopenjsko sodišče pa se sklicuje na to, da bi se tožeča stranka kot sodna zapisnikarica s skoraj 20 letnimi izkušnjami morala dobro zavedati, do kakšnih težav lahko pride ob odsotnosti sodnega zapisnikarja. Prvostopenjsko sodišče je okoliščino, da je tožeča stranka opravljala delo skoraj 20 let pri toženi stranki, štelo tožnici v škodo. V ponovljenem postopku sta bili zaslišani A.A. in B.B., kljub temu da je tožeča stranka ugovarjala dokazni prekluziji. Tožeča stranka poleg navedene bistvene kršitve uveljavlja še bistveno kršitev določb ZPP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, ker tožnica ni prejela prepisa zaslišanja A.A., ampak le sodbo, s čimer so kršena določila ZPP. Izrecno pa poudarja, da kljub dodatnim zaslišanjem in sklepu Višjega sodišča prvostopenjsko sodišče povsem nekritično ponovno izdaja sodbo, s katero zavrača tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Delo tožeče stranke je bilo vedno ocenjeno z odlično oceno, kar je potrdila tudi zaslišana priča, tožeča stranka pa je tudi pojasnila, da se delo organizira trimesečno, takrat se opravljajo razporedi strojepisk za delo pri sodnikih, njeno delo pa je opravljala strojepiska, ki je ostala brez sodnice, saj se je sodnica upokojila. Že vnaprej, torej še preden je tožeča stranka odšla v bolniški stalež, je bil določen seznam, kdo jo bo nadomeščal, „njena“ sodnica pa je imela tudi telefonsko številko, saj sta bili velikokrat dežurni in jo je takrat klicala. Da je sodnici padel telefon v vodo, pač ne more biti krivda tožeče stranke, kot tudi ni krivda tožeče stranke, da kadrovska služba že „starih“ zaposlenih ni klicala za dopolnitev podatkov s telefonskimi številkami. Delovni proces ni v ničemer zastal zaradi odsotnosti tožeče stranke, saj bi bilo res smešno, da bo sedaj za sodne zaostanke odgovarjala strojepiska, ki je bila po skoraj 20 letih prvič več mesecev v bolniškem staležu.

Sodišče prav tako ni upoštevalo napotil glede medsebojnega zaupanja, saj je v medsebojnem zaupanju lahko govora le v primeru odnosa med sodnikom in strojepisko, ne pa npr. v odnosu do vodje kadrovske službe, ki tožeče stranke sploh ni poznala, ali A.A., ki je v maju 2013, kot ugotavlja sodišče, zaznala, da tožeče stranke ni v službo. Omenjena priča, katere prepisa izpovedbe tožeča stranka ni prejela, je izpovedala, da je tožeča stranka, ko je prišla v službo, želela z njo urediti zadevo in se pogovoriti, kako sanirati stanje za nazaj, da bi vzela dopust, vendar je to možnost odklonila, ni pa znala povedati, kakšne motnje naj bi nastale v delovnem procesu. Delodajalec je povsem brezčutno odpusti dolgoletno sodelavko, ki je bila v bolniškem staležu. Vztrajanje pri tem, da imajo pri toženi stranki socialni čut, je v tej luči najmanj nenavadno, predvsem pa v celoti neprepričljivo.

Tožnica v pritožbi izpostavlja različne pomembne okoliščine: dolgoletno delo tožeče stranke je bilo pri toženi stranki ocenjeno vedno z najboljšo oceno; pri tožnici je tokrat šlo za prvo daljšo bolniško odsotnost; tožnica se je zanašala na mnenja zdravnikov; pri toženi stranki se razporedi opravljajo po trimesečjih, torej od januarja do marca in nato od aprila do junija; iz nobenih dokazov ni razvidno, da bi bila tožeča stranka že razporejena za mesece april, maj in junij. Glede na navedene okoliščine je po mnenju tožnice očitno, da skuša tožena stranka, čeprav je kot sodišče toliko bolj zavezana k spoštovanju zakonov, odgovornost za poznavanje zakonodaje naprtiti v celoti strojepiski, sama pa je povsem brez potrebe izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja:

6. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče tokrat odločalo drugič. S prvo sodbo opr. št. I Pd 2538/2013 z dne 18. 6. 2015 je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je na pritožbo tožnice s sklepom opr. št. Pdp 969/2015 z dne 21. 3. 2016 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V navedenem sklepu je pritožbeno sodišče pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 4. alinei prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) in ugotovitvi, da bi se morala tožnica po zaključku bolniškega staleža dne 16. 5. 2013 zglasiti pri delodajalcu na delo, vendar na delo ni prišla, niti ni delodajalca obvestila o razlogih svoje odsotnosti vse do 28. 5. 2013, ko je (na predlog osebnega zdravnika) poklicala delodajalca, češ da ima bolniški stalež odobren do konca meseca maja 2013. Soglašalo je tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica svoje odsotnosti z dela brez utemeljenega in opravičljivega razloga ni sporočila delodajalcu od 16. 5. 2013 do 28. 5. 2013, to je devet delovnih dni, ter da se je na delo vrnila šele 3. 6. 2013. Sodbo sodišča prve stopnje pa je razveljavilo zato, ker je ocenilo, da je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi pogoj in prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Opozorilo je, da je glede navedenega (dodatnega) pogoja za zakonitost podane izredne odpovedi s strani delodajalca potrebno presoditi, kako je kršitev glede na njeno težo, naravo in posledice ter stopnjo odgovornosti delavca vplivala na medsebojno razmerje strank in medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja, po drugi strani pa je potrebno upoštevati tudi delavčevo preteklo delo, trajanje njegove zaposlitve in njegov socialni položaj.

7. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju v skladu z določbami prvega odstavka 362. člena ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil postopek izveden v skladu z zakonskimi določbami. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago. Upoštevalo je določbo 3. odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU), po kateri se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uporablja zakon o delovnih razmerjih, če ta zakon ne določa drugače ter določbe ZDR-1, ki urejajo postopek in zakonske razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca (zlasti določbe 85., 109. in 110. člena ZDR-1). Presodilo je, da je tožnici dokazan očitani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti in da je podan tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

8. V dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo priči A.A. in B.B. v zvezi z okoliščinami in interesi glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Sprejelo je tudi sklep, da se nova dejstva in dokazi, ki jih je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2016, zaradi prekluzije ne upoštevajo. Navedeni priči sta bili s strani tožene stranke predlagani že v odgovoru na tožbo, vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog v prvem sojenju zavrnilo. Sodišče prve stopnje torej v ponovnem postopku z dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem navedenih prič ni kršilo določb o prekluziji glede novih dejstev in dokazov na novi glavni obravnavi po razveljavitvi (prve) sodbe (286. ter 362. člen ZPP) in ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zlasti če se upošteva vsebina razveljavitvenega sklepa in sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v navedenem sklepu, ki jih je bilo potrebno v novem sojenju razčistiti.

9. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da naj bi v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče tožnici ni poslalo prepisa zaslišanja A.A., ampak le sodbo, s čimer naj bi bila kršena pravila ZPP (ki jih tožnica v pritožbi konkretno ni navedla). Po določbah 125. člena ZPP mora biti v primeru, kadar se zapisnik vodi s pomočjo ustreznih tehničnih sredstev, in kadar ni bil voden v pisni obliki, prepis zapisnika izdelan v treh dneh, stranka pa ima v nadaljnjih treh dneh pravico do vpogleda v prepis zapisa in do ugovora zoper morebitno nepravilnost prepisa. Zaslišanje A.A. je bilo na naroku za glavno obravnavo pri sodišču prve stopnje dne 24. 6. 2016 snemano, prepis zvočnega posnetka pa je bil 27. 6. 2016 poslan obema strankama, vendar je bila vročitev prepisa pooblaščenki tožnice neuspešna, ker je vročevalec pošiljko vrnil sodišču, ker je na pošiljki zapisal, da je naslovnik odsoten in ni osebe za prevzem poštne pošiljke. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določb ZPP, saj je vročitev poskušalo opraviti, vendar pooblaščenka tožeče stranke z zvočnim posnetkom ni bila seznanjena iz razlogov na njeni strani, pa tudi sicer je pooblaščenka imela možnost zglasiti se na sodišču, vpogledati v prepis zvočnega posnetka in ugovarjati zoper morebitno nepravilnost prepisa, ki pa jih očitno ni bilo, saj bi jih sicer tožnica v pritožbi izpostavila.

10. Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem sojenju pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno presodilo, da je dokazan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter da je podan tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. V zvezi s tem pogojem je ugotovilo in pravilno ocenilo vsa relevantna dejstva in okoliščine tako na strani tožnice kot na strani tožene stranke, ki so zlasti naslednja:

- Tožnica je bila z odločbo ZZZS z dne 23. 4. 2013 seznanjena z dejstvom, da ima bolniški stalež odobren do 15. 5. 2013 in se niti zoper to odločbo niti zoper odločbo ZZZS z dne 21. 5. 2013 ni pritožila, posledično pa je bila njena tožba na socialnem sodišču zavržena.

- Tožnica je bila najmanj lahkomiselna, da je kljub prejetim odločbam ZZZS ostala doma in se zanašala na to, da ji bo bolniški stalež naknadno (na ponovni predlog osebnega zdravnika po prejemu izvida ortopeda) podaljšan, pri tem pa o odsotnosti delodajalca ni obvestila, čeprav za to ni bilo nobenih opravičenih razlogov.

- Tožnica je šele 28. 5. 2013, ko ji je osebni zdravnik sporočil, da so ga klicali iz njene službe, poklicala vodjo oddelka A.A., vendar je kljub njenemu opozorilu, da mora priti v službo, ostala doma, češ da ima bolniški stalež do konca maja, v službo pa je prišla 3. 6. 2013.

- Tožena stranka je tožnici s priporočeno pošto poslala dopis z dne 21. 5. 2013, v katerem jo je obvestila, da je po odločbah ZZZS od 16. 5. 2013 dalje zmožna za delo in da naj sporoči, kakšen je njen status, da bo lahko delodajalec ustrezno organiziral delovni proces. Tožnica je to pošiljko dvignila šele 4. 6. 2013, čeprav je o sporni odsotnosti že 28. 5. 2013 govorila z vodjo oddelka A.A., in kljub temu, da naj bi v tem času pričakovala tudi odločbo ZZZS o podaljšanju bolniškega staleža. Njeno ravnanje je prvostopenjsko sodišče, enako kot dejstvo, da niti po telefonu ni obvestila delodajalca o razlogih za odsotnost po zaključenem bolniškem staležu (15. 5. 2013), ocenilo kot zelo malomarno in kot ravnanje, ki kaže na neprimeren odnos do delodajalca.

- Delavci tožene stranke so bili s strani vodilnih delavcev obveščeni, kako ravnati v primerih bolniškega staleža takrat, kadar čakajo na odločitev o podaljšanju staleža, in sicer, da o tem delodajalca obvestijo in se jim po potrebi odobri dopust, ki pa se naknadno, če je bolniški stalež naknadno odobren, briše.

- Tožnica je bil v spornem času razporejena na delo k določeni sodnici, tožena stranka pa je glede na odločbo ZZZS z dne 23. 4. 2013 utemeljeno pričakovala, da bo tožnica 16. 5. 2013 prišla v službo. Ker je ni bilo na delo niti ni javila razlogov svoje odsotnosti, je tožena stranka morala delo organizirati z nadomeščanjem drugih delavk – sodnih zapisnikaric, ki so bile nenadno dodatno obremenjene, zlasti ker se je v Oddelku C. opravljala tudi 24 – urna dežurna služba.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo vse navedene okoliščine in ugotovilo, da je v zvezi s sporno odsotnostjo tožnice in obveščanjem delodajalca tožnica ravnala malomarno in neprimerno, zaradi česar je prišlo do težav pri organiziranju delovnega procesa in dodatne obremenitve drugih sodnih zapisnikaric, kar je utemeljeno povzročilo nezaupanje delodajalca do nadaljnjega sodelovanja s tožnico. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna presoja, da je v tožničinem primeru dokazan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pri tem je potrebno izpostaviti, da ni bistvenega pomena vprašanje, ali je bila tožnica ob razporejanju sodnih zapisnikaric v tromesečju april, maj, junij 2013 dodeljena konkretni sodnici ali ne, saj izvedeni dokazi, zlasti izpovedi zaslišanih prič, potrjujejo dejstvo, da je morala tožena stranka sproti vsakodnevno prilagajati organizacijo dela in urejati nadomeščanje tožnice v času njene odsotnosti, o kateri tožena stranka ni bila pravočasno obveščena, čeprav je imela tožnica bolniški stalež zaključen. Zato pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved zakonita, in da okoliščine na strani tožnice (dejstvo, da je pri toženi stranki delala 17 let, da je bila sicer vestna delavka, ki je bila tokrat prvič obravnavana zaradi kršitev) ne morejo pripeljati do drugačne odločitve.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 713/2016
• VDSS sodba Pdp 751/2016
• VDSS sodba Pdp 522/2015