VSL sodba I Cpg 1746/2013

Jedro

Pravdna stranka nima pravice do izvedbe čisto vseh dokazov, ki jih predlaga. Razlogi, zakaj sodišče ni izvedlo posameznega dokaznega predloga, lahko izhajajo iz dokaznega sklepa ali iz sodne odločbe o glavni stvari. Če sodišče na naroku za glavno obravnavo zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, mu zavrnitve ni treba ponovno obrazložiti v odločbi o glavni stvari. Poleg tega mora stranka že na naroku grajati procesne kršitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111393/2012 z dne 31. 7. 2012 v 1. odstavku izreka razveljavi za znesek 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2012 dalje in se v tem delu postopek ustavi, (II.) da sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za 4.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2012 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 100,00 EUR od 15. 4. 2012 do 2. 8. 2012 ter v 3. odstavku izreka za 36,00 EUR izvršilnih stroškov, (III.) da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 753,14 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V njej je navedla, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o tem, da je tožena stranka sploh kaj naročila in predvsem po kakšni ceni. V računu št. 12-300-000058 (v nadaljevanju: račun št. 58) je tožeča stranka zgolj pavšalno navedla, da je izvedla storitev za 15 (neznanih) podjetij, čeprav bi morala specificirati vsako posamezno storitev. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje obrnilo pravilo o dokaznem bremenu, saj tožeča stranka višine terjatve ni uspela dokazati. Poleg tega naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, saj v obrazložitvi sodbe ni navedlo, da se tožena stranka ni udeležila naroka za glavno obravnavo, prav tako pa ni navedlo razlogov, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila nadaljnje stroške. Opozorila je na toženčev izostanek z glavne obravnave in navedla, da je bilo dejansko stanja zadosti razčiščeno na podlagi podatkov v spisu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 9. 2013 izhaja, da se naroka nista udeležila niti zakoniti zastopnik tožene stranke niti njen pooblaščenec. Tožena stranka je bila na narok za glavno obravnavo pravilno vabljena (glej vročilnico na list. št. 43). Na naroku je sodišče vpogledalo v predložene listine pravdnih strank, izvedbo ostalih dokazov pa je kot nepotrebno zavrnilo (s tem tudi zaslišanje prič in strank). Sodišče je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi listinskih dokazov in da izvedba predlaganega zaslišanja v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ne bi mogla vplivati na odločitev. Pravdna stranka nima pravice do izvedbe čisto vseh dokazov, ki jih predlaga. Razlogi, zakaj sodišče ni izvedlo posameznega dokaznega predloga, lahko izhajajo iz dokaznega sklepa ali iz sodne odločbe o glavni stvari. Če sodišče na naroku za glavno obravnavo zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, mu zavrnitve ni treba ponovno obrazložiti v odločbi o glavni stvari. Poleg tega mora stranka že na naroku grajati procesne kršitve. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. To pa ni primer v tem postopku, saj se tožena stranka ni udeležila naroka za glavno obravnavo, s tem pa so nastopile tudi posledice iz 286.b člena ZPP. Kolikor sedaj tožena stranka to zatrjuje v pritožbi, je prepozno.

7. Ne držijo pritožbene trditve o tem, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o tem, kaj je tožena stranka sploh naročila. Iz računa št. 58 izhaja, da je izdan za sestavo bilanc – bilance in DDPO za 2011 za 15 podjetij, kar naj bi znašalo skupaj 5.400,00 EUR + DDV. Ugovor o pomanjkljivi specifikaciji računa ni utemeljen, poleg tega pa tudi ni bistven. Bistveno je, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje ostala neprerekana trditev tožeče stranke, ki je v dopolnitvi tožbe navedla vseh 15 podjetij (glej navedbe pod točki I. na listovni št. 31) za katera je po naročilu tožene stranke sestavila bilance in obračune DDPO. Poleg tega je tožeča stranka s strani teh podjetij prejela potrebno dokumentacijo, da je lahko izvedla naročilo, nato pa jim je letna poročila tudi poslala (kakor jih je poslala tudi na AJPES in DURS). Tudi sedaj tožena stranka ne nasprotuje niti obsegu naročila niti s strani tožeče stranke nesporno opravljenemu delu. Ni torej sporno, da je med strankami tega spora obstajala ustna pogodba o delu, ki na strani naročnika ustanavlja obveznost plačila (prim. 619. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Kot vidi zadevo višje sodišče, je tožena stranka začela problematizirati terjatev takrat, ko je bilo jasno, da tožeča stranka ne bo pristala, da se sklene pogodba o dobavi računalnikov, s katero bi stranki pobotali tudi to terjatev (glej še razloge v 9. točki).

8. Kolikor tožena stranka navaja, da je ostalo dejansko stanje glede vrednosti opravljene storitve neugotovljeno, pritožba ni utemeljena. Ni mogoče spregledati, da je ob nesporno opravljeni storitvi tožena stranka zgolj pavšalno nasprotovala ceni storitve (da so cene tožeče stranke pretirane), predvsem pa ni pojasnila, v kateri višini je bilo plačilo za opravljeno delo zaračunano previsoko. Tožena stranka ne more uspeti s pavšalnim prerekanjem višine zaračunane storitve, ne da bi hkrati navedla svojo trditev o višini dogovorjene cene. Tega tudi ni mogoče storiti s pavšalnim sklicevanjem na pravila računovodske stroke.

9. Predvsem pa je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz korespondence med strankama izhaja, da sta se stranki dogovarjali za obročno odplačevanje terjatve in tudi za medsebojni pobot v zvezi s ponujenimi računalniki (s tem v zvezi ni pritožbenih navedb). Na prilogi A11 je namreč e-sporočilo predstavnika tožene stranke predstavnici tožeče stranke, v katerem je navedel, da bodo plačali v mesečnih obrokih, skladno z njihovimi zmožnostmi, nekaj ste eurov mesečno. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tožena stranka dolgovani znesek smiselno ves čas priznavala. To pa nesporno dokazuje, da se je tožena stranka strinjala z zaračunano višino opravljenih storitev tožeče stranke oziroma višino preostanka dolga po računu št. 58, saj sicer ne bi predlagala poplačila terjatve z dobavo računalnikov v isti višini. Ne drži torej, da tožeča stranka terjatve do tožene stranke ni dokazala.

10. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka za odgovor na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča in torej niso bili potrebni (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3564/2012
• Sklep III Ips 106/2011
• Sklep III DoR 69/2013