<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 540/2012

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.540.2012
Evidenčna številka:VDS0009439
Datum odločbe:05.11.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:ugotovitev obstoja delovnega razmerja - rok za sodno varstvo

Jedro

Rok za vložitev tožbe po tretjem odstavku 204. člena ZDR je prekluzivnega značaja in začne teči, ko je delavec nedvoumno, jasno in določno obveščen o odpovedi oziroma prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki pomeni tudi prenehanje delovnega razmerja. Glede na zahtevo po pisnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 86. člena ZDR) rok za tožbo praviloma začne teči z vročitvijo pisne listine o odpovedi oziroma prenehanju pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi na podlagi ustnih izjav ali konkludentnih ravnanj delodajalca, ki ne dopušča nobenega dvoma, da je delodajalec delavcu prekinil pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 4. 2010, ampak je obstajalo tudi v obdobju od 15. 4. 2010 do 15. 6. 2010 s krajšim delovnim časom 30 ur tedensko (prvi odstavek I. točke izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 15. 4. 2010 do 15. 6. 2010 priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega plačila dalje, vse v roku osem dni pod izvršbo (drugi odstavek I. točke izreka sodbe) ter višji tožbeni zahtevek (delovno razmerje do polnega delovnega časa) zavrnilo (tretji odstavek I. točke izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 741,72 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških, se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrže, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da tožnik nikjer v tožbi in tudi tekom postopka ni argumentirano zatrjeval, kdaj naj bi dejansko izvedel za prenehanje delovnega razmerja. V tožbi tako opisno navede, da se je konec maja obrnil na ZPIZ, kjer je ugotovil, da je odjavljen iz zavarovanja dne 14. 4. 2010, medtem ko je, zaslišan kot stranka, izpovedal, da je v mesecu maju na zavodu ugotovil, da nima plačanih vseh zavarovanj in zato je takoj poklical A.A., to je bilo tretji teden v maju oziroma proti koncu meseca maja. Tožnik ni uspel konkretno in s potrebno stopnjo gotovosti navesti, na kateri dan je dejansko ugotovil, da ni v delovnem razmerju. Tudi priča A.A. je izpovedala, da sicer ve, da je tožnik klical v računovodstvo, ker je govoril z njeno sodelavko A.B. ter jo spraševal, zakaj ni prejel plačano plačo v celoti ter koliko se spomni, je tožnik poklical v računovodstvo par dni potem, ko je prejel izplačano plačo (plača se je izplačevala do 15. v mesecu). Sodišče prve stopnje pa se je glede ugotovitve pravočasnosti vložene tožbe sklicevalo ravno na izpoved priče A.A., zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zatrjevano pravočasnostjo vložitve tožbe. Trditveno in dokazno breme glede okoliščine, kdaj je tožnik konkretno zvedel, da mu je prenehalo delovno razmerje, je v celoti na strani tožnika. Tožnik je zgolj pavšalno in opisno navajal, kdaj je zvedel za kršitev, zato ob takšnem dejanskem stanju toženi stranki nikakor ni jasno, kako je lahko sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, znotraj 30-dnevnega roka. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja glede pričetka teka 30-dnevnega roka pa je privedla do bistvene kršitve pravil postopka, saj bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči kot prepozno, ker tožeča stranka ni podala ustreznih navedb glede pravočasnosti vložitve tožbe. Tožena stranka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v 9. točki, da naj bi tožnik podpisano pogodbo prejel 17. 3. 2010 ter jo vrnil 19. 3. 2010, saj je navedeno v nasprotju z izpovedbo večine prič, ki so bile zaslišane in v nasprotju s tožbenimi navedbami. Tožnik v tožbi namreč sam navaja, da je v začetku aprila, še pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 10. 3. 2010 do 15. 6. 2010. Kasneje je tožnik sicer spremenil datum in navedel, da je pogodbo prejel 17. 3. 2010 in vrnil 19. 3. 2010, vendar navedeno kaže le na namen tožnika, da uskladi datume in s tem dokaže pravočasnost sklenitve pogodbe. Pogodba, ki jo je tožena stranka že podpisano ponudila v podpis tožniku, je datirana z 10. 3. 2010 in glede na to, da je pogodba potovala z interno pošto, ki je potovala vsak dan in upoštevaje dejstvo, da je zakonska žena tožnika tudi delala pri toženi stranki, je povsem neverjetno, da bi tožnik predlog pogodbe prejel šele 17. 3. 2010, torej cel teden dni pozneje. Sodišče tako protispisno z gotovostjo zaključuje, da je tožnik pogodbo prejel v podpis 17. 3. 2010. V zvezi z datumom, ko naj bi tožnik podpisano pogodbo vrnil, pa bi moralo sodišče glede na izpovedi prič A.A., A.C. in A.D. zaključiti, da je bila zamuda z vrnitvijo pogodbe bistveno daljša. Zato je sodišče prve stopnje v nasprotju z izpovedmi prič zaključilo, da bi naj tožnik prejel pogodbo v podpis 17. 3. 2010 in vrnil 19. 3. 2010, zato je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in predlagal zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, kdaj je predlog pogodbe posredovala tožniku. Priča A.A. pa je izpovedala, da ve, da je tožnik podpisano pogodbo vrnil in da je pogodbo nato odnesla toženi stranki ter A.E. povedala, da je pogodba podpisana. Izvedeni dokazi je torej nedvoumno potrjujejo, da je tožnik pogodbo podpisal in jo vrnil toženi stranki. Zato je pogodba tudi veljavno sklenjena. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi enkrat že odločilo in tožbo tožeče stranke zavrglo, vendar je Višje delovno in socialno sodišče po pritožbi tožeče stranke sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je po ponovljenem dokaznem postopku po skrbni oceni vseh dokazov ugodilo zahtevku tožnika, razen glede tožbenega zahtevka, da se mu prizna delovno razmerje do polnega delovnega časa, ki pa ga je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje omenjenih bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje tožena stranka v pritožbi in sicer bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ne bi moglo preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko dne 15. 1. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 15. 1. 2010 do 14. 4. 2010 za polni delovni čas za delovno mesto komercialni referent. Tožnik je delal doma na svojem računalniku, od februarja 2010 dalje, kar izhaja tako iz izpovedi tožnika kot prokurista A.E.. Tožena stranka pa je nato tožnika dne 14. 4. 2010 odjavila iz zavarovanj, kar je bilo med strankama nesporno. Iz plačilne liste (A1) je razvidno, da je za mesec april 2010 tožnik prejel plačilo za polovico meseca (za 80 ur dela). V konkretnem individualnem delovnem sporu je med strankama sporno ali obstoji delovno razmerje in pravice vezane na delovno razmerje tudi v obdobju med 15. 4. 2010 in 15. 6. 2010.

Glede na to, da tožena stranka ni predložila nobene listinske dokumentacije v zvezi z datumom, ko je tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas in kdaj je tožnik podpisano novo pogodbo vrnil toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi izpovedi tožnika in prič, zaključilo, da je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi prejel v podpis dne 17. 3. 2010, saj je tako izpovedal tožnik in njegova žena, zaslišana kot priča. Neutemeljene so pritožbene trditve, da so priče A.A., A.C. in A.D. izpovedale, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi z veliko zamudo in da zato sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi tožnika in njegove žene A.F., da je tožnik pogodbo vrnil že 19. 3. 2010. Nobena od zaslišanih prič ni znala povedati točnega datuma, kdaj je bila pogodba o zaposlitvi z dne 10. 3. 2010 vročena tožnikovi ženi in kdaj je tožnikova žena vrnila podpisano pogodbo o zaposlitvi toženi stranki. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da bi točne datume vročitve pogodbe o zaposlitvi, podpis pogodbe o zaposlitvi in vračilo pogodbe o zaposlitvi toženi stranki moral izkazati tožnik. Tožena stranka je namreč tožnika z dnem 14. 4. 2010, torej po poteku sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (od 15. 1. 2010 do 14. 4. 2010), odjavila iz zavarovanj, čeprav je tožnik pred tem podpisal novo pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 3. 2010, katero tožena stranka kljub temu, da jo je prejela s strani tožnika vrnjeno, ni izpodbijala. Zato trditve tožene stranke v pritožbi, da sodišče na podlagi izpovedi prič ni moglo z gotovostjo ugotoviti datuma vrnitve podpisane pogodbe o zaposlitvi, niso bistvene, saj navedeno dejstvo v sporni zadevi sploh ni pomembno. Dejstvo je, da sta stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 3. 2010 podpisali, da je tožena stranka ni izpodbijala zaradi napak pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, zato je bila pogodba o zaposlitvi z dne 10. 3. 2010 veljavno sklenjena. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi v kolikor tožnik pogodbe ne bi podpisal in vrnil toženi stranki, bi šlo za t.i. faktično delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno. V spornem obdobju je namreč za toženo stranko opravljal delo po 14. 4. 2010, kar je tudi razvidno iz elektronske korespondence med tožnikom in toženo stranko. Pogodba o zaposlitvi se sklene v pisni obliki (prvi odstavek 15. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/2002), vendar odsotnost pisne pogodbe o zaposlitvi, skladno s četrtim odstavkom 15. člena ZDR, ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi.

Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik tudi za obdobje od 14. 4. 2010 do 15. 6. 2010 imel veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialni referent in je zato njegovemu zahtevku, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic, izvirajočih iz pogodbe o zaposlitvi tudi od 14. 4. 2010 do 15. 6. 2010, utemeljeno ugodilo v obsegu veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delo s krajšim delovnim časom od polnega 30 ur tedensko.

Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da je tožnik tožbo vložil prepozno, ker mu ni uspelo konkretno, s potrebno stopnjo gotovosti, navesti datum, ko je dejansko ugotovil, da ni več v delovnem razmerju. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbo tožnik vložil pravočasno. Na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic. Navedeni rok za vložitev tožbe je prekluzivnega značaja in ob gornji opredelitvi začne teči, ko je delavec nedvoumno, jasno in določno obveščen o odpovedi oziroma prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki pomeni tudi prenehanje delovnega razmerja. Glede na zahtevo po pisnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 86. člena ZDR) bo rok za tožbo praviloma začel teči z vročitvijo pisne listine o odpovedi oziroma prenehanju pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi na podlagi ustnih izjav ali konkludentnih ravnanj delodajalca, ki ne bodo dopuščala nobenega dvoma, da je delodajalec delavcu prekinil pogodbo o zaposlitvi.

Za začetek teka 30-dnevnega roka za tožbo iz tretjega odstavka 204. člena ZDR je torej pomembno določeno obvestilo oziroma vedenje delavca, da mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ali gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za drug način prenehanja le-te, za začetek teka roka za tožbo ni bistveno. Glede na to, da tožena stranka tožnika ni obvestila, da na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2010 tožnik ni v delovnem razmerju in da ga je odjavila iz obveznega zavarovanja, je sodišče prve stopnje tudi na podlagi prepričljive izpovedi tožnika pravilno ugotovilo, da je zvedel za prenehanje delovnega razmerja konec meseca maja 2010, ko je poklical ZPIZ, kjer je zvedel, da ni več v delovnem razmerju in da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj. Tožnik je nekaj dni po izplačilu plače poklical A.A., ki mu je povedala, da tožena stranka njegove nove pogodbe o zaposlitvi ni upoštevala in da tožnik ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je tožnik zvedel za prenehanje delovnega razmerja dne 21. 5. 2010 oziroma še kasneje proti koncu meseca maja 2010, kar pomeni, da je tožba vložena pravočasno. Tudi pričanje A.A., da je tožnik poklical nekaj dni po izplačilu plače, ki pa je bila izplačana dne 18. 5. 2010, potrjuje pravilno ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Priča A.A. je potrdila, da je tožnik nekaj dni po izplačilu plače poklical v računovodstvo in to zadošča za odločitev o pravočasnosti vložitve tožbe. Pravno nepomembno je, da je kasneje priča A.A. telefonsko slušalko izročila sodelavki, ki je tožniku pojasnila postopke v zvezi z načinom plačila plače.

Pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso bistvene, pritožbeno sodišče ni presojalo oziroma se v obrazložitvi sodbe do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni štelo za potrebnega v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo krije tožnik sam.


Zveza:

ZDR člen 204, 204/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.01.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwOTUy