Sodba VIII Ips 10/2010

Jedro

ZObr v 10. točki četrtega odstavka 57. člena opredeljuje kršitev kot žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb. V dejanski stan kršitve niso vključene morebitne reakcije navedenih oseb na takšno obnašanje.

Okoliščine, da je bil tožnik nadrejen vsem delavcem, ki so se zoper njegovo obnašanje pritožili, da je šlo za dalj časa trajajočo kršitev nadrejene vojaške osebe, ki kljub opozorilom podrejenih s svojim ravnanjem ni prenehala in da se je tožniku tak način obnašanja do podrejenih zdel celo normalen, utemeljujejo izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je spremenilo odločbi tožene stranke z dne 20. 6. 2007 in 25. 7. 2007 tako, da se (namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja) tožniku izreče disciplinski ukrep denarne kazni v višini 33% plače, izplačane za polni delovni čas za februar 2007. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 8. 2007 in še vedno traja ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je 18. 8. 2007 prizna delovno dobo, jo vpiše v delovno knjižico in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve obračuna bruto plačo in izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila dalje do plačila. Ugotovilo je, da so bile tožniku sicer očitane kršitve dokazane, vendar pa niso take, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več možno. Zato je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v disciplinski ukrep denarne kazni. Ugovor zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke o disciplinskem ukrepu in o ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja s priznanjem vseh pravic zavrnilo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje o tožnikovem neprimernem izrazoslovju, ki so ga morali podrejeni vsakodnevno poslušati in je zanje pomenilo žalitev, se ni strinjalo s pravno presojo, da najstrožji disciplinski ukrep ni utemeljen. Poudarilo je, da šlo za dalj časa trajajočo kršitev nadrejene vojaške osebe, ki kljub opozorilom podrejenih s svojim ravnanjem ni prenehala. Tožnikovemu ravnanju je treba dati posebno težo tudi zato, ker se mu je tak način obnašanja do podrejenih zdel normalen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ugovor zastaranja disciplinskega postopka neutemeljeno zavrnili. Očita se mu, da je storil kršitve v letu 2005 in 2006 ter v začetku leta 2007 do vključno marca 2007, kar je protispisno, saj je bil že v začetku marca 2007 prerazporejen na drugo dolžnost. Zato objektivno ni mogel izvršiti očitanih disciplinskih kršitev. Zadnji konkretni očitek se nanaša na datum 15. 12. 2006, disciplinska odločba pa je postala dokončna šele 17. 8. 2007 (tedaj je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu), zato je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. V zvezi z ugotovljenimi disciplinskimi kršitvami pa navaja, da je tožena stranka sprejela poseben akt z dne 8. 1. 2007 o postopkih v primeru domnevnega nezaželenega ravnanja v Slovenski vojski, kjer je določeno, da mora žrtev nadlegovanja najprej jasno izraziti svoje nestrinjanje s takšnim ravnanjem, ko se prvič sooči z njim in mora od osebe, ki ga izkazuje, tudi jasno zahtevati, da s takšnim ravnanjem preneha. Vse osebe, ki naj bi bile s strani tožnika nadlegovane, se do oddaje prijav niso obrnile po pomoč k svetovalcu, ravno nasprotno, psihologinja R. R. je na podlagi ukaza poveljstva sama poiskala žrtve in prijave so bile sestavljene in spisane šele na podlagi njenega urgiranja. Same žrtve do navedenega trenutka niso podale zoper tožnika nobene prijave, čeprav bi se kdorkoli od prizadetih, če bi potreboval pomoč, lahko obrnil nanjo. Zaradi tožnikovega ravnanja ni bilo ustvarjeno sovražno delovno okolje in ni prišlo do onemogočanja optimalnega dela in občutka nesproščenosti v enoti. Delo je bilo korektno narejeno. Tožniku se je očitalo zgolj izrazoslovje, ki ga je dnevno uporabljal v šali, zato mu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Tožnik nikoli ni bil v disciplinskem postopku in je bil po tem očitanem ravnanju odlikovan za svoje delo. Vse to kaže, da kršitve niso bile tako hude, da bi narekovale prenehanje delovnega razmerja. Okoliščina, da je bil nadrejen žrtvam, ne more biti odločilna. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, zgolj podrejeno pa, da se spremeni sodba sodišča druge stopnje in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da neupoštevanje standardnega operativnega postopka v primerih domnevnega nezaželenega ravnanja v Slovenski vojski ne more vplivati na pravice, obveznosti in odgovornosti vojaških oseb, ki so lahko urejene le v zakonu, ampak ima kvečjemu za posledico disciplinsko odgovornost tistega, ki tega standardnega operativnega postopka ne upošteva. Tožnikovo obnašanje je pri podrejenih povzročalo stres in psihično nelagodje, zaradi česar je bila tožena stranka prisiljena ukrepati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Bistvenih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje, revizija ne opredeljuje, zato izpodbijane sodbe iz tega revizijskega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da niti uvedba niti vodenje disciplinskega postopka nista zastarala. Po 9. odstavku 57. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca (subjektivni rok). Začetek disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena (objektivni rok).

10. Po 10. odstavku 57. člena ZObr vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se všteva tudi čas iz 9. odstavka 57. člena (subjektivni rok). Vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena (objektivni rok).

11. Z navedbo, da je tožena stranka najkasneje 15. 12. 2006 zvedela za storilca in domnevne disciplinske kršitve in da v marcu 2007 očitanih dejanj ni mogel storiti, revizija uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kdaj se je delodajalec seznanil s storilcem in kršitvijo in kdaj je do kršitve prišlo, je dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožena stranka seznanila s kršitvijo oziroma kršitvami (in storilcem) 20. 3. 2007 in 3. 4. 2007, ko je prejela prijave tožnikovih sodelavcev. Disciplinski postopek je uvedla 6. 4. 2007, to je pred potekom treh mesecev, odkar je zvedela za kršitev in storilca; disciplinski postopek se je končal z dokončno odločbo tožene stranke z dne 18. 7. 2007, to je pred potekom šestih mesecev, odkar se je zvedelo za kršitev in storilca. Subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka torej ni potekel.

12. Čeprav sodišče druge stopnje tega ni izrecno poudarilo, je pa kot pravilne sprejelo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem uvedbe in vodenja disciplinskega postopka, je za ugotovitev, da tudi objektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka ni potekel, odločilnega pomena dejanska ugotovitev, da so bile kršitve permanentno izvrševane od konca leta 2005 do vključno marca 2007. Ker je ugotovljeno, da so kršitve trajale do vključno marca 2007, torej tudi objektivni zastaralni rok za uvedbo (šest mesecev od storjene kršitve) in vodenje (eno leto od storjene kršitve) ni potekel.

13. Tožena stranka je uvedla disciplinski postopek zoper tožnika na podlagi 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik kot nadrejena vojaška oseba, kljub opozorilom podrejenih, do njih žaljivo obnašal. Vsakodnevno so morali prenašati njegovo opolzko govorjenje, ki ni primerno za nobeno delovno mesto in je zanje predstavljalo žalitev, verbalno spolno nadlegovanje in posmehovanje ter je bilo ponižujoče. Sklicevanje revizije na postopke v primerih domnevnega nezaželenega ravnanja v Slovenski vojski je neutemeljeno, saj za odločitev v tem delovnem sporu ne more biti relevantno. Na tožnikovo odgovornost za očitane kršitve namreč ne more vplivati reakcija podrejenih, ki so bili izpostavljeni njegovim verbalnim izpadom. ZObr v 10. točki četrtega odstavka 57. člena opredeljuje kršitev kot žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb. V dejanski stan kršitve niso vključene morebitne reakcije navedenih oseb na takšno obnašanje.

14. Revizijsko sodišče se v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe tudi glede okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena, saj okoliščine, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ne utemeljujejo milejšega izreka. Nasprotno pa okoliščine, da je bil tožnik nadrejen vsem delavcem, ki so se zoper njegovo obnašanje pritožili, da je šlo za dalj časa trajajočo kršitev nadrejene vojaške osebe, ki kljub opozorilom podrejenih s svojim ravnanjem ni prenehala in da se je tožniku tak način obnašanja do podrejenih zdel celo normalen, izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa utemeljujejo.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni revizijski razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 517/2020
• VSL Sklep IV Cp 1259/2021
• VSM Sodba III Kp 57045/2017