<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 57/2009

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2009:PSP.57.2009
Evidenčna številka:VDS0007386
Datum odločbe:10.06.2009
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:nadomestilo plače - začasna zadržanost od dela - refundacija

Jedro

V izjemnih situacijah, ko predpisani način izplačevanja nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela preko delodajalca, kateremu zavod refundira sredstva za neposredna izplačila, zaradi nelikvidnosti delodajalca ni mogoč, in bi bilo tožniku iz razlogov na strani delodajalca oteženo učinkovito uresničevanja temeljne pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je treba tožniku omogočiti, da svojo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavlja neposredno pri tožencu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„Odločbi toženca, opr. št. ... z dne 18. 4. 2007 in št. ... z dne 16. 7. 2007 se odpravita.

Toženec je dolžan tožniku izplačati nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca z dne 18. 4. 2007 in z dne 16. 7. 2007 ter da je toženec dolžan tožniku izplačati nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je nesporno dejstvo, da je v bolniškem staležu in da mu njegov delodajalec S.M. d.o.o., Ljubljana ne izplačuje mesečne plače. Tožniku nadomestilo ni bilo izplačano v času od meseca januarja 2005 do februarja 2006. Zaradi vsega tega je v pravni negotovosti, brez sredstev za življenje ter ves čas v bolniškem staležu. Izplačil ni dobil niti od delodajalca niti od toženca. Toženec tako tožniku ni zagotovil pravic, ki mu pripadajo, razen tega pa tožnik kot delavec tudi nima učinkovitih pravnih možnosti oziroma sredstev zoper delodajalca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da tožnik ni upravičen do direktnega izplačila nadomestila plače s strani toženca. Pri tem se sklicuje na 229. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl., v nadaljevanju POZZ), po katerem nadomestila plače izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci. Zavod (toženec) nato povrne delodajalcem izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka in predpisane dokumentacije. V 4. odstavku 229. člena je tudi določeno, da zavod delodajalcu ne poravna obračunanih nadomestil plač, če jih ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni. Drugačna zakonska ureditev bi postavila delavce, ki so zdravi in zmožni za delo nasproti delavcem, ki so zaposleni pri istem delodajalcu, vendar začasno nezmožni za delo, torej v bolniškem staležu, v neenakopraven položaj, ker jim delodajalec ne bi mogel zagotoviti in izplačati plače za opravljeno delo iz razloga nelikvidnosti. Toženec se pri tem sklicuje tudi na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi pod opr. št. 493/2007 z dne 28. 2. 2008. 229. člen POZZ ne določa le tehniko izplačevanja nadomestila plače v času začasne odsotnosti od dela, temveč je tudi v skladu z določbo 3. odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., v nadaljevanju: ZDR), po kateri je zavezanec, ki je dolžan delavcu v primeru začasne zadržanosti z dela izplačati nadomestila plače delodajalec, le-ta pa lahko na način in po postopku, določenem v POZZ zahteva refundacijo teh sredstev od toženca. Glede nelikvidnosti delodajalca pa toženec opozarja na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in Zakona o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije. Po vpogledu v sodni oziroma poslovni register z dne 6. 1. 2009 toženec navaja tudi novo dejstvo, ki v teku postopka pred izdajo sodbe še ni obstajalo, to je vpis začetka postopka za izbris družbe S.M. d.o.o. iz sodnega registra brez likvidacije. Izbris delodajalca pa ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati plačilo njegove obveznosti do te pravne osebe od osebno odgovornih družbenikov ali od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. ... z dne 16. 7. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 18. 4. 2007, s katero je prvostopenjski organ toženca zavrnil tožnikovo zahtevo za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006.

Med strankama je očitno nesporno, da je bil tožnik v času od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006 začasno nezmožen za delo in da ima s tem v zvezi tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela.

Sporno pa je, ali lahko tožnik neposredno od toženca zahteva, da mu izplača nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo.

Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je tožniku omogočeno, da učinkovito uveljavlja pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela kot mu jo zagotavlja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl., v nadaljevanju: ZZVZZ) v 28. členu.

Kot to izhaja iz predsodnega postopka ter iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, delodajalec tožniku ni izplačal nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela. V dokumentaciji upravnega spisa je tudi dopis delodajalca S.M. d.o.o., Ljubljana z dne 2. 3. 2007, iz katerega izhaja, da ima delodajalec blokiran transakcijski račun, zaradi česar delavcu (tožniku) ni izplačal nadomestila in od toženca tudi ni uveljavljal refundacije. Da ima delodajalec likvidnostne težave in da zaradi tega tožniku ni izplačal nadomestil, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane drugostopenjske odločbe toženca, kar pomeni, da omenjeno dejstvo očitno za toženca v postopku ni sporno. Tudi sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni izvajalo dokazov kljub temu, da jih je tožnik izrecno predlagal. Tako toženec kot tudi sodišče prve stopnje sta se namreč postavila na stališče, da mora nadomestilo izplačati delodajalec. Če ga ne izplača, tožnik od toženca nadomestila ne more neposredno uveljavljati. Tako stališče pa je zmotno. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi pod opr. št. Psp 312/2008 z dne 28. 5. 2009 zavzelo stališče v zvezi z izplačilom nadomestila v primerih, ko delodajalec tega nadomestila ne izplača ob pogoju, da tudi delavec iz objektivnih razlogov tega nadomestila ne more uveljaviti pri delodajalcu. V navedeni zadevi je pritožbeno sodišče posebej poudarilo, da v določbah ZDR, ZPPSL in ZJSRS ni pravne podlage, iz katere bi izhajala dolžnost toženca, k neposrednemu izplačilu dajatev iz naslova nadomestil med začasno zadržanostjo od dela. ZDR v 3. odstavku 137. člena določa, da delodajalec izplačuje nadomestilo plače v primeru daljše odsotnosti z dela nad 30 dni v breme zdravstvenega zavarovanja. Namen te določbe je v tem, da zavarovanec, ki je v bolniškem staležu na podlagi njegovega delovnopravnega statusa ob izplačilu plače ne bi bil prikrajšan glede na ostale (zdrave) delavce, po drugi strani pa je delodajalec tisti, ki lažje, predvsem pa hitreje obračuna število delovnih ur, ko je delavec zadržan od dela in zneske nadomestil tudi izplača. Na povsem enak način je izplačevanje nadomestila med začasno nezmožnostjo za delo nad 30 dni urejeno v 229. členu POZZ. Na podlagi 137. člena ZDR in 229. člena POZZ nadomestilo izplačuje delodajalec od 31. dne zadržanosti dalje v breme zdravstvenega zavarovanja oziroma toženca, pri čemer upravičenec svojo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uresničuje le z listinami (brez posebnih zahtevkov ali vlog). Z omenjenima določbama se po stališču pritožbenega sodišča v bistvu ureja le tehnično vprašanje in sicer način obračuna in izplačila nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo s strani delodajalca v breme toženca, ki je od 31. dne zadržanosti od dela zavezan zagotavljati pravico do nadomestila. Z doslednim upoštevanjem omenjenih po svoji naravi izvedbenih določb ZDR in POZZ, vključno z določbami, ki urejajo izplačevanje terjatev iz delovnega razmerja do delodajalca v insolvenčnih predpisih, bi bili zavarovanci v primeru, ko delodajalci zaradi likvidnostnih razlogov niso v stanju obračunati in izplačati nadomestila, prikrajšani pri učinkovitem uresničevanju ene od temeljnih pravic iz zdravstvenega zavarovanja, ki je vezana na njihov delovnopravni status.

Sodišče je pri sojenju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravica do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe od 31. dneva dalje, sodi v vsebino obveznega zavarovanja. Ker gre za pravico iz obveznega zavarovanja, je stališče toženca, po katerem zavarovanec za čas začasne nezmožnosti za delo od 31. dneva dalje, v nobenem primeru nima pravice do neposrednega izplačila od toženca, neskladno z namenom ZZVZZ, vprašljivo pa je tudi z vidika ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS, ki med drugim zajema tudi pravico do denarnih dajatev v primeru odsotnosti od dela zaradi bolezni.

V izjemnih situacijah, ko sicer predpisani način izplačevanja nadomestila plače preko delodajalca, kateremu zavod refundira sredstva za neposredna izplačila, zaradi nelikvidnosti delodajalca ni mogoč, bi bilo tožniku iz razlogov na strani delodajalca oteženo učinkovito uresničevanja temeljne pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V spornem primeru je podan ravno tak primer, saj so bile pri delodajalcu v spornem obdobju izkazane likvidnostne težave. Glede na novo stanje, kot ga navaja toženec v odgovoru na pritožbo, pa je delodajalec celo izbrisan iz sodnega registra brez likvidacije. V takem primeru pa je nedvomno po stališču pritožbenega sodišča potrebno tožniku omogočiti, da svojo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavlja neposredno pri tožencu.

Glede sklicevanja toženca in tudi sodišča prve stopnje na dosedanjo sodno prakso, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je že v zadevi pod opr. št. Psp 312/2008 z dne 28. 5. 2009 obrazložilo, zakaj je potrebno v izjemnih primerih zavarovancu omogočiti, da lahko svojo pravico, ki mu jo daje ZZVZZ uveljavi pri tožencu. Kdaj gre za tako situacijo, pa je odvisno od konkretnega primera.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 16. 7. 2007 in tudi prvostopenjsko odločbo z dne 18. 4. 2007 in tožencu naložilo, da tožniku izplača nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela od 1. 1. 2005 do 14. 2. 2006, torej za čas, ko je bil tožnik začasno nezmožen za delo in je bil v tem času po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 5. 1. 2005, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, zaposlen pri delodajalcu S.M. d.o.o., Ljubljana.


Zveza:

URS člen 50, 50/1. ZZVZZ člen 28. ZDR člen 137, 137/3. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.09.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU3ODQz