<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 77/2009
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.77.2009

Evidenčna številka:VS3004757
Datum odločbe:04.04.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1434/2007
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno razmerje v javnem zavodu - razporeditev delovnega časa - nadurno delo - plačilo nadur

Jedro

Kljub temu, da direktor tožene stranke ni formalno uredil organizacije dela in odločal o razporeditvi delovnega časa na način, da bi bilo tožniku omogočeno in odrejeno, da višek ur letno koristi, ter poskrbel za nadzor nad tem, se je višek ur pri tožniku in ostalih delavcih priznaval in obravnaval kot nadure. Sodišče je zato tožniku na podlagi drugega odstavka 33. člena panožne kolektivne pogodbe za ugotovljeni višek ur pravilno priznalo plačilo v višini nadur kot to določa 77. člen kolektivne pogodbe. Pri tem je pravilno upoštevalo vrednost ure ob koncu posameznega koledarskega leta, torej v času, ko bi najkasneje moralo priti do uravnave fonda ur.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika na plačilo 6.654,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova plačila nadurnega dela. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik v obdobju od leta 2001 do leta 2006 opravil skupno 1216 ur viška, ki jih je potrebno na podlagi drugega odstavka 33. člena ter 77. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 45/94, v nadaljevanju kolektivna pogodba) obravnavati in plačati kot nadurno delo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz razlogov po prvi, drugi in tretji točki prvega odstavka 370. člena ZPP. V njej navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožnikovo delo na podlagi 33. člena kolektivne pogodbe izenačilo z nadurnim delom. Iz ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi o razporeditvi delovnega časa odločal direktor, kot to predvideva kolektivna pogodba, zaradi česar sodba v tem delu nima razlogov. Tožniku ni mogoče priznati izplačila nadur, saj mu te niso bile nikoli odrejene. Ne glede na to, da prej veljavna zakonodaja ni razlikovala med neenakomerno razporeditvijo in začasno prerazporeditvijo delovnega časa, je očitno, da se določba kolektivne pogodbe nanaša izključno na začasno prerazporeditev delovnega časa, ki za toženo stranko ne pride v poštev, saj ima sama delovni čas neenakomerno razporejen, ker to terja narava in organizacija dela. Pri neenakomerni razporeditvi je delodajalec dolžan omogočiti koriščenje viška ur, delavec pa si je sam dolžan prilagoditi delovni čas v 6 mesečnem obdobju tako, da izkoristi višek ur. Že vnaprej je torej določeno, da bo delavec v nekem obdobju delal več, kot znaša povprečni delovni čas, v drugem pa manj, zato mu izplačilo nadur ne gre. Razlogi sodbe so v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju prič, v delu v katerem sodišče navaja, da v spisu ni nobene opore na trditev, da je tožena stranka tožniku omogočila, da delovni čas v 6-mesečnem obdobju prilagodi tako, da izkoristi višek ur, saj so priče izpovedale, da so razmejitvene ure porabile v času mrtve sezone. Sodišče se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je sodišče priznalo izplačilo nadurnega dela za viške, ki so nastali mesečno skozi obdobje celega leta, pri tem pa je ure vrednotilo s postavko, kot jo je imel tožnik v mesecu decembru vsakega tekočega leta.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da tožena stranka ni izvrševala svojih dolžnosti po kolektivni pogodbi, temveč je organizacijo del in trajanje opravljanja dela neformalno prepustila delavcem, ki so si delo organizirali „kot so vedeli in znali“.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana glede nasprotja med razlogi sodbe in zapisnikom o zaslišanju prič. Iz izpovedbe zaslišanih prič K. in P. izhaja, da so se viški ur izrabljali v času mrtve sezone oziroma so se ure izplačale ob prenehanju delovnega razmerja. Iz tega pa ne izhaja, da je sodišče zaključilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila, da delovni čas v 6-mesečnem obdobju prilagodi tako, da izkoristi višek ur. Sodišče se je opredelilo tudi do vrednosti nadure, saj je pravilno obrazložilo, da bi glede na določbe kolektivne pogodbe izravnava morala biti opravljena najkasneje do konca leta, zato je potrebno upoštevati vrednost nadure za mesec december vsakega posameznega leta. Zato revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Na podlagi 11. člena Zakona o kobilarni Lipica (Ur. l. RS, št. 29/96) je tožena stranka javni zavod, ki upravlja z zavarovanim območjem Kobilarne Lipica, ki je kulturni spomenik državnega pomena. Zanjo veljajo določbe Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, ki v 10. poglavju urejajo delovni čas. Prvi odstavek 33. člena določa, da o razporeditvi delovnega časa v kulturnem zavodu odloča direktor, pri čemer mora upoštevati potrebe delovnega procesa in zakonsko zagotovljene odmore in počitke delavcev. V skladu z drugim odstavkom istega določila se v primerih prerazporeditve delovnega časa fond ur uravnava vsakih 6 mesecev oziroma letno. Delovni čas, ki presega tako ugotovljeni obvezni fond se obravnava kot nadurno delo oziroma se kompenzira z odsotnostjo delavca pod enakimi pogoji kot nadurno delo. Na podlagi 77. člena kolektivne pogodbe pripada delavcu za delo preko polnega delovnega časa dodatek najmanj v višini 50 % od osnove.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da se navedene določbe kolektivne pogodbe nanašajo izključno na začasno prerazporeditev delovnega časa. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje v zadevi sploh ni pomembno razlikovanje med obema oblikama drugačne razporeditve delovnega časa; in sicer med začasno prerazporeditvijo delovnega časa in neenakomerno razporeditvijo delovnega časa. V času, ko je bila sprejeta panožna kolektivna pogodba sta veljala Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji) in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je v 25. členu obravnaval le primer prerazporeditve delovnega časa. Nedvomno se določba kolektivne pogodbe, ki govori o uravnavi fonda ur vsakih šest mesecev oziroma letno, nanaša na oba zgoraj navedena primera razporeditve delovnega časa. Tudi po šestem odstavku 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni razporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Za organizacijo izvedbe take razporeditve delovnega časa in za nadzor nad izvedbo je odgovoren delodajalec oziroma njegov zastopnik.

11. Po ugotovitvah sodišča je imel tožnik v vtoževanem obdobju redno višek ur, ki se je beležil v posebni evidenci. V manjši meri je prihajalo do kompenzacije viška ur v obliki odsotnosti tožnika pod enakimi pogoji kot nadurno delo, ostale ure pa so se prenašale iz leta v leto, tako da je imel tožnik v obdobju od novembra 2001 do decembra 2006 skupno 1216 ur viška. Tožena stranka ni zanikala potrebe po dodatnem delu tožnika, temveč ga je evidentno dopuščala in potrebovala, saj so viški ur v letih kontinuirano nastajali in se celo prenašali iz leta v leto. Kljub temu, da direktor tožene stranke ni formalno uredil organizacije dela in odločal o razporeditvi delovnega časa, kot to določa prvi odstavek 33. člena kolektivne pogodbe, na način, da bi bilo tožniku omogočeno in odrejeno, da višek ur letno koristi ter poskrbel za nadzor nad tem, iz ugotovitev sodišča izhaja, da se je višek ur pri tožniku in ostalih delavcih, priznaval in obravnaval kot nadure.

12. Glede na navedeno, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi drugega odstavka 33. člena kolektivne pogodbe za ugotovljeni višek ur tožniku priznalo plačilo v višini nadur kot to določa 77. člen kolektivne pogodbe, pri čemer je pravilno upoštevalo vrednost ure ob koncu posameznega koledarskega leta, torej v času, ko bi najkasneje moralo priti do uravnave fonda ur.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve. Zato glede na določbo prvega ostavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.


Zveza:

ZDR člen 143, 147.
Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti člen 33, 77.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.05.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0MjUx