VDSS sodba in sklep Pdp 891/2006

Jedro

Tožena stranka je tožniku obračunavala plačo po pogodbi o zaposlitvi glede na vrednost blaga po opravljenih prevozih. Ker je takšen dogovor o plači v pogodbi o zaposlitvi ničen, je tožbeni zahtevek za plačilo razlike do plače po kolektivni pogodbi utemeljen.

Delo šoferja tovornjaka je take narave, da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, zaradi česar takšnega dela ni mogoče šteti kot podlago za izplačilo dnevnic.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v 1. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da te tečejo od posameznih mesečnih zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do 1.1.2002 oziroma dokler vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnice, v presežku se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrne.

- v 3. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova razlike povračila materialnih stroškov – dnevnic plačati znesek 650.401,38 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska:

- 47.934,63 SIT od 19.07.1997,

- 25.253,82 SIT od 19.08.1997,

- 46.212,77 SIT od 19.09.1997,

- 40.260,06 SIT od 19.10.1997,

- 31.352,44 SIT od 19.11.1997,

- 22.176,04 SIT od 19.12.1997,

- 72.339,11 SIT od 19.01.1998,

- 54.509,34 SIT od 19.02.1998,

- 60.246,76 SIT od 19.04.1998,

- 11.108,00 SIT od 19.05.1998,

- 31.937,28 SIT od 19.06.1998,

- 53.959,22 SIT od 19.10.1998,

- 56.964,69 SIT od 19.11.1998,

- 22.172,90 SIT od 19.12.1998,

- 21.410,75 SIT od 19.01.1999, vse do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.“,

- v 4. točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek 415.025,00 SIT zniža na znesek 10.051,00 SIT oziroma 41,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu (2. točka izreka) se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 143,26 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija se glede odločitve o plačilu dnevnic dopusti.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova razlike v plači 1.274.458,14 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe ter iz naslova razlike povračila materialnih stroškov - dnevnic v znesku 650.401,38 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz 3. točke izreka sodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna od razlik v plači plačati predpisane davke in prispevke, v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 415.024,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje pred drugim senatom oziroma, da sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ponovno zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ni upoštevalo, da je med strankama obstajal dogovor o višini plačila glede na dejansko vrednost blaga po opravljenih prevozih. Tožnik sam je priznal navedeno dejstvo, to pa izhaja tudi iz dejanskih izplačil tožniku. Ponovno poudarja, da so bili v znesku, ki je bil izplačan tožniku, vštete tako plača z dodatki, kot tudi materialni stroški. Tožena stranka je predlagala izvedenca cestno prometne stroke, ki naj bi na podlagi evidence iz tahografskih vložkov ugotovil, kakšne vrste dela je tožnik v resnici opravljal v spornem obdobju, v kakšnem času je opravljal posamezna dela in koliko časa je v resnici potreboval za posamezno vrsto dela. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Poudarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso delavcu za čas, ko ne dela, ne pripadajo nobeni dodatki za delo, temveč samo nadomestilo materialnih stroškov za prehrano in nočitev. Enako velja tudi za čas, ko se delavec vozi na delo. V nasprotju z navedbami tožnika se s tahografom lahko evidentira tudi druge dejavnosti voznika in ne samo njegove vožnje. Kljub temu si tožnik pri popisovanju svoje aktivnosti ni pomagal s funkcijami tahografa, kar bi bilo zanj enostavnejše. Sodišče tožnika ni pozvalo k predložitvi originalov tahografov, ampak je nekritično sledilo tožnikovim evidencam. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi priče J.Z., ki je potrdil, da je bil tudi on dogovorjen s toženo stranko, da prejema plačo v višini 12 % ustvarjenega prometa. Kar ponovno prestavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Povsem napačno je stališče sodišča, da ni prišlo do zastaranja dveh zneskov, kar je tožena stranka ugovarjala. V zvezi z zahtevkom iz naslova razlike povračila materialnih stroškov, je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča. V zahtevnosti delovnega mesta tožnika so že upoštevani delovni pogoji terenskega dela, kar izhaja iz 5. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 26.6.1997 in 19.6.1998. Upoštevajoč navedeno je tožnik upravičen le do nadomestila dejansko povečanih stroškov za prehrano in prenočišče, katere pa mora dokazati z računi za te stroške, ki jih je delodajalec odobril. Ker tega tožnik ni storil, je njegov zahtevek za izplačilo dnevnic neutemeljen. Sodišče prve stopnje je kljub dokazom in stališčem vztrajalo, da je šlo v konkretnem primeru za službena potovanja. Potni nalogi, ki jih je tožena stranka izdala tožniku se ne morejo šteti za verodostojne listine. Sklicuje se na ugotovitve davčnega organa, ki je ugotovil nepravilnosti pri obračunavanju dnevnic in ji naložil plačilo denarne kazni. Navaja, da sodišče v izreku ni upoštevalo odločitve Ustavnega sodišča RS, ki se nanaša na zamudne obresti, v skladu s katero zamudne obresti prenehajo teči 1.1.2002, v kolikor je njihova vsota do tega dne dosegla glavnico. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Ne soglaša s pritožbeno trditvijo, da je priznal obstoj dogovora o plačilu. Priča J.Z. je na izrecno vprašanje povedal, da ne ve, kakšen dogovor je imel tožnik s toženo stranko. Tožnik ne vidi v kakšni povezavi je z ugotavljanjem plače dokazni predlog tožene stranke za angažiranje izvedenca cestno-prometne stroke. Z dodatnimi pregledi tahografov ne bi bilo mogoče potrditi ali izključiti tistih podatkov o delu, ki jih je tožnik dodatno beležil sam. Glede plačila dnevnic meni, da tožena stranka ne more biti nagrajena za to, da eklatantno krši delovnopravne predpise.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 2050/2003 z dne 9.6.2005 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku dopolnilo dokazni postopek ter zahtevku tožnika na plačilo razlike v plačah in stroških v zvezi z delom, ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka samo formalno, ne da bi jih vsebinsko obrazložila.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo razlike plač in dnevnic za čas delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je trajalo od 19.5.1997 do 31.12.1998.

Pritožba ponovno neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je med strankama obstajal dogovor o višini plačila glede na dejansko vrednost blaga po opravljenih prevozih. Protispisna je pritožbena navedba, da je tožnik priznal obstoj dogovora. Priča J.Z., na katerega se sklicuje tožena stranka, je le izpovedal, da je med njim in toženo stranko obstajal tak dogovor. Kakšen dogovor je imel tožnik, iz izpovedi priče ne izhaja, saj ni bila prisotna ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko. Pravica do plače je ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Po določbi 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) osnovna plača delavca za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja, ne more biti nižje od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku obračunavala plačo glede na vrednost blaga po opravljenih prevozih, plača tožnika pa je bila odvisna od vrednosti opravljenega prometa blaga. Pritožbeno sodišče se je že v razveljavitvenem sklepu postavilo na stališče, da tudi v primeru, če je prišlo do takšnega dogovora, je le-ta ničen, zato lahko delavec zahteva plačilo, ki mu ga delodajalec na podlagi nezakonitega dogovora o plači ni izplačal. Sodišče prve stopnje je zahtevku na plačilo razlik v plači ugodilo, upoštevajoč plačo za IV. tarifni razred, določeno v Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci, izračun izvedenca finančne stroke in evidenco tožnika. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz s pribavo izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke, zavrnilo. Tožena stranka je navedeni dokaz predlagala, ker se ni strinjala z evidenco tožnika o opravljenem delu v spornem obdobju. Sklicevala se je na podatke v tahografu, na podlagi katerih bi lahko izvedenec ugotovil, kaj je tožnik v spornem obdobju dejansko delal. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga. Iz tahografskih vložkov, ki so nameščeni v motorna vozila, je mogoče razvideti predvsem merjenje hitrosti in razdalj, merjenje časa, nadzor voznikovih dejavnosti, nadzor stanja vožnje, voznikove ročne vnose, vnos krajev, kjer se izmene začnejo ali zaključijo..., kar pomeni predvsem dejavnosti, ki se nanašajo na samo vožnjo. Tožnik dejansko ni uporabljal vseh tehničnih možnosti, ki jih dopušča tahograf. Bistvena razlika v evidenci tožnika in tožene stranke je v tem, da tožena stranka tožniku ne priznava delovnega časa izven časa, porabljenega za vožnjo. Sklicevanje tožene stranke, da v skladu z ustaljeno sodno prakso delavcu za čas, ko ne dela ne pripadajo nobeni dodatki za delo, temveč samo materialni stroški, je neutemeljeno. Prav tako primerjava z časom, ko se delavec vozi na delo. Čas, ki ga voznik tovornjaka porabi za razkladanje, nakladanje, carinska opravila, se po mnenju pritožbenega sodišča morajo upoštevati kot čas, ki ga delavec porabi za delo, torej gre za efektivni delovni čas in ne za čas, ko delavec ne dela. Neutemeljeno je navajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo evidenci tožnika, poročilo tožene stranke pa označilo kot neverodostojen dokaz. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da „poročila“ tožene stranke o evidenci ne šteje za verodostojnega, saj ni razvidno v kakšni vlogi je Zdravko Popovič opravil pregled tahografskih vložkov in katere tahografske vložke je imel ob pregledu na razpolago. Drugega dokaza, glede na že znano stališče tožene stranke, da je šlo za dogovor o plačilu, pa tožena stranka ni ponudila. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora zastaranja dveh zneskov. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da si je tožnik pridržal pravico do spremembe višine zneska po izvedenskem mnenju, zato je pravilno zavrnilo ugovor zastaranja.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku, kljub stališču pritožbenega sodišča, da tožnik ni upravičen do plačila dnevnic za službeno potovanje v tujino, tožbenemu zahtevku ponovno ugodilo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 57. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS/I št. 26/91), ki je v spornem obdobju določal, da se za povračilo stroškov, ki so jih imeli delavci pri opravljanju določenih del in nalog na službenih potovanjih šteje dnevnica (povračilo stroškov za prehrano), povračilo stroškov za prenočišče in povračilo stroškov za prevoz in na dejstvo, da je tožena stranka tožniku izdajala potne naloge. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da opravljanje dela voznika tovornjaka izven sedeža delodajalca, ni mogoče šteti za službeno potovanje. Pojma „službeno potovanje“ kolektivne pogodbe natančneje ne opredeljujejo. Sam smisel pojma službeno potovanje kaže na to, da gre za službeno potovanje le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža podjetja stalna sestavina dela. Da je delo šoferja tovornjaka take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodb o zaposlitvi (V. točka pogodbe) sklenjene med tožnikom in toženo stranko. Zato takšnega dela ni mogoče šteti kot podlago za izplačilo dnevnic. Ni dvoma, da so stroški prehrane, ki jih imajo vozniki višji od stroškov, ki jih imajo delavci, ki delajo na sedežu podjetja. Tožnik je na račun teh povečanih stroškov že prejel 2.224.104,90 SIT in ker tožnik ni predložil dokazov, da je imel višje stroške, je tožbeni zahtevek na plačilo razlike materialnih stroškov v višini 650.401,38 SIT, ki predstavlja razliko med že prejetimi materialnimi stroški in dnevnicami po Uredbi, neutemeljen. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je šele Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 67/99), ki velja od 1.9.1999 dalje, v tarifni prilogi določila, da dnevnice za službeno potovanje za voznike znašajo najmanj 1750,00 SIT za odsotnost s sedeža delodajalca za vsakih 24 ur v državi ter najmanj v tolarskem znesku v višini 45,00 DEM tolarske protivrednosti za odsotnost nad 24 ur v tuji državi. Navedeno določilo kolektivne pogodbe pa za sporno obdobje ne pride v poštev. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in 3. točko izpodbijane sodbe spremenilo (4. točka 358. člena ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljen tudi del pritožbe tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti v višini, ko le-te presegajo glavnico. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. V 1060. členu OZ je sicer določeno, da se določbe tega zakona ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, vendar je pri tem potrebno upoštevati temeljna ustavna načela, konkretno 14. člen Ustave RS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Obresti iz obligacijskih razmerjih, ki nastanejo po 1.1.2002, prenehajo teči, ko upnikova zapadla vsota doseže glavnico, obresti iz obligacijskih razmerjih, ki so nastale pred 1.1.2002, pa naj bi po 1060. členu OZ tekle vse do plačila, ne glede na to, kdaj so dosegle glavnico. S tem so dolžniki postavljeni v neenak položaj samo po kriteriju nastanka obligacijskega razmerja. Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 člen 1060 OZ razveljavilo, v kolikor se zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Zato lahko zapadle obresti od posameznih glavnic, ki do 1.1.2002 še niso dosegle ali presegle glavnice, tečejo le, dokler ne dosežejo glavnice oziroma do plačila. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka tako, da tečejo zamudne obresti do plačila oziroma, dokler ne dosežejo glavnice. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

V preostalem delu (2. točka izreka) je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je poseglo tudi v odločitev o stroških postopka, pri čemer je upoštevalo, da se je spremenil uspeh v postopku glede na delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnik uspel s svojim zahtevkom v višini 44 %, glede na priglašene stroške postopka je tožnik upravičen do stroškov v višini 420.195,00 SIT, tožena stranka pa do zneska 410.144,00 SIT. Po pobotu stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek 10.051,00 SIT oz. 41,94 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (51 %), zato je upravičena do povračila stroškov glede na uspeh. Ob priglašenih stroškov ji je pritožbeno sodišče priznalo 500 točk za sestavo pritožbe, kar ob vrednosti točke (0,459 EUR), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 280,90 EUR. Glede na uspeh s pritožbo je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 143,26 EUR.

V tem individualnem delovnem sporu znesek za plačilo dnevnic ne dosega revizijskega praga 1.000.000,00 SIT (2. odstavek 367. člena ZPP), zato je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. člena istega zakona odločati o tem, ali dopusti revizijo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 se dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi gre glede zahtevka za plačilo dnevnic voznikom za pomembno pravno vprašanje, saj v zvezi s problematiko plačila dnevnic voznikom ni enotne prakse pred sodiščem druge stopnje, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizijo dopusti.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 98/2017-2
• VDSS sodba Pdp 547/2009
• VDSS Sodba in sklep Pdp 1063/2018