Sodba VIII Ips 536/2008

Jedro

Dejanska ugotovitev, da tožnik kot invalid III. kategorije za svoje delo slikopleskarja ni več zmožen s polnim delovnim časom, je zadostna podlaga za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega na podlagi 93. člena ZPIZ-1.

Zmotno je stališče, da tožniku ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine, dokler ne začne delati s krajšim delovnim časom. Iz določbe drugega odstavka 93. člena ZPIZ-1 (še manj pa iz določbe prvega odstavka) ne izhaja, da je pogoj za priznanje te pravice začetek dela s krajšim delovnim časom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, s katerima je bila dokončno zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Odločilo je, da se tožnika zaradi posledic bolezni razvrsti v III. kategorijo invalidnosti od 6. 12. 2005 in se mu prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno in pravica do delne invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik po poklicu slikopleskar in je bil zavarovan kot zaposlen pri obrtniku od 1. 3. 1996 do 31. 12. 2002, od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2004 pa kot samostojni podjetnik (zavezanec).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bil tožnik od 2001 do 2006 zmožen opravljati delo v okviru poklica slikopleskarja z določenimi omejitvami in v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Do poslabšanja zdravstvenega stanja je prišlo v letu 2005 do te mere, da dela slikopleskarja ni mogel več opravljati s polnim delovnim časom, še vedno pa je lahko opravljal določeno delo oziroma delo slikopleskarja v okviru s.p. z omejitvami v krajšem delovnem času. V času nastanka invalidnosti III. kategorije je bil tožnik obvezno zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik na podlagi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) in je lahko uveljavil le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. V določbah ZPIZ-1 pa ni podlage, da bi samozaposlenim osebam bilo mogoče priznati tudi pravice do premestitve na drugo delovno mesto.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno stališče v izpodbijani sodbi, da je tožnik upravičen do pravice do dela s krajšim delovnim časom po 93. členu ZPIZ-1 in do pravice do delne invalidske pokojnine, do pravice do premestitve po 91. členu ZPIZ-1 pa ne. Ni mogoče hkrati presojati oziroma odločati o pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 93. členu in o pravici do premestitve po 91. členu ZPIZ-1. Glede na to, da je tožnik zmožen opravljati delo slikopleskarja z omejitvami 4 ure dnevno, o pravici do premestitve sploh ni mogoče odločati, ne glede na to, na kakšni podlagi je tožnik zavarovan. Zavarovancem iz 15. člena ZPIZ-1 je mogoče priznati izključno pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in to le, če je za takšno delo zmožen s časovno omejitvijo, vendar brez dodatnih omejitev pri delu. Ni pravilna tudi odločitev o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine, ki pripada zavarovancu šele, ko začne delati s krajšim delovnim časom od polnega.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

7. Sodišče ni odločilo o pravici tožnika do premestitve na drugo delovno mesto, zato tudi morebitna zmotna uporaba materialnega prava v zvezi s tem, ne bi v ničemer vplivala na odločitev z izpodbijano sodbo. Revizijske navedbe v zvezi s tem so zato brezpredmetne. Poleg tega pa s stališčem sodišča (stran 4 izpodbijane sodbe) ni nič narobe. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-40/09 z dne 4. 3. 2010 (Ur. l. RS, št. 27/2010) jasno navedlo, da „se pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1 po naravi stvari ne more nanašati na samozaposlene, saj jo lahko zagotavlja le delodajalec“.

8. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik zmožen v krajšem delovnem času opravljati delo v okviru poklica slikopleskarja (ki ga je opravljal kot samostojni podjetnik). Na podlagi take ugotovitve mu je tudi priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja – do dela s krajšim delovnim časom od polnega (4 ure dnevno) in do delne invalidske pokojnine.

9. Dejanska ugotovitev, da tožnik kot invalid III. kategorije za svoje delo slikopleskarja ni več zmožen s polnim delovnim časom je zadostna podlaga za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega na podlagi 93. člena ZPIZ-1. O kakšnih dodatnih omejitvah sodišče ni odločilo. Sodišče prve stopnje omejitve pri delu, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, ugotovitev invalidskih komisij in mnenja izvedenca, navaja v obrazložitvi svoje sodbe le kot dejanske okoliščine, ki so podlaga za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti.

10. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine, dokler ne začne delati s krajšim delovnim časom. Iz določbe drugega odstavka 93. člena ZPIZ-1 (še manj pa iz določbe prvega odstavka) ne izhaja, da je pogoj za priznanje te pravice začetek dela s krajšim delovnim časom. Ker je tožniku priznana pravica do dela s polovico delovnega časa (4 ure), se mu po določbi prve alineje drugega odstavka 93. člena ZPIZ-1 delna invalidska pokojnina odmeri v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Začetek dela s krajšim delovnim časom je le pogoj za začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine (prvi odstavek 159. člena ZPIZ-1). Enako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevah VIII Ips 359/2008, VIII Ips 523/2008 in VIII Ips 56/2009.

11. Ker revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 9/2012
• VDSS sodba Psp 221/2009
• VDSS sodba Psp 697/2007