<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 2111/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.2111.2009

Evidenčna številka:VSL0058097
Datum odločbe:14.10.2009
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:pravica do zasebne lastnine - pravica zahtevati delitev nepremičnine - udeleženci postopka za delitev solastne stvari - neprimeren čas za delitev - odlog za tri leta - civilna delitev stanovanja - način delitve

Jedro

Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.

tekst :

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

O b r a z l o ž i t e v

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nepremičnina – stanovanje št. 15 v 4. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu T., B. B., s skupno površino stanovanja 57,97 m2, ki ni vpisano v zemljiški knjigi, in ki predstavlja skupno premoženje predlagateljice in nasprotnega udeleženca, na katerem sta njuna deleža enaka, razdeli civilno – s prodajo nepremičnine in razdelitvijo izkupička med udeleženca po enakih delih.

Zoper tak sklep se pritožuje nasprotni udeleženec. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je stanovanje prazno, a le zato, ker se je najprej začasno iz njega izselil nasprotni udeleženec, ker je bilo življenje s predlagateljico nevzdržno, nato pa še njun sin, potem ko je predlagateljica pripeljala v stanovanje novega partnerja in je bil sinu nasilno onemogočen vstop v stanovanje. Ni res, da nihče ne želi živeti v spornem stanovanju, saj imata v njem stalno bivališče pritožnik in njegov sin M. R.. Pritožnik si je začasno uredil bivališče v V., sin pa sploh nima začasnega bivališča. Nasprotni udeleženec je pridobil skrbništvo nad sinom, ki je doživel hude travme in potrebuje psihiatrično pomoč, odvzeta mu je bila tudi poslovna sposobnost. Ker bo treba za sina poskrbeti, pritožnik meni, da bi ga bilo treba vključiti v postopek delitve skupnega premoženja.

Pritožnik pojasnjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec soglaša s prodajo stanovanja, saj z njo ne soglaša. S takšno odločitvijo pa mu je kršena temeljna ustavna pravica do prostega razpolaganja s svojim premoženjem oziroma do zasebne lastnine.

Navaja, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve premoženja na dva enakovredna dela, pač se je odločilo za prodajo stanovanja.

Pritožnik meni, da je treba kot predhodno vprašanje urediti vprašanje bivanja M. R.. Glede na opisano nasprotni udeleženec meni, da je njegov interes, da ne pride do prodaje stanovanja močnejši, še posebej zato, ker imata v tem stanovanju stalno prebivališče on in sin. Zato predlaga, da sodišče odloži delitev in prodajo stanovanja za dobo treh let. V tem obdobju bo bodisi poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja, bodisi kako drugače poizkušal urediti sinov stanovanjski problem.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo predloga za delitev skupnega premoženja že 27. 8. 2002. Predlagateljica je predlagala civilno delitev in pojasnila, da v skupno premoženje sodi dvosobno stanovanje in da fizična delitev ni mogoča. S civilno delitvijo je v odgovoru na predlog z dne 13. 9. 2002 soglašal tudi nasprotni udeleženec.

Način delitve, h kateremu mora v skladu z 2. odstavkom 70. člena Stvarnopravnega zakonika (1) stremeti sodišče, če se solastniki ne morejo sporazumeti, je res fizična delitev. A dvosobno stanovanje, veliko le 57 m2, ni fizično deljivo. Stanovanje je namreč skupina prostorov, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom (4. člen Stanovanjskega zakona (2)). Stanovanje je fizično deljivo, če je mogoče iz doslej enega stanovanja narediti dve stanovanji – dve funkcionalni celoti, ki imata vsaka svoj samostojen vhod. Da bi bilo kaj takšnega v konkretnem primeru mogoče, pritožnik ne trdi (in ni trdil v postopku pred sodiščem prve stopnje). Ob tem, ko sta obe pravdni stranki že v začetku postopka soglašali s tem, da fizična delitev ni mogoča, pritožbeni trditvi, da je nelogično odločanje sodišča, ki ni šlo v smeri razdelitve stanovanja na dva enakovredna dela, ni mogoče pritrditi.

Pritožbene navedbe, da bi bilo treba v postopek delitve skupnega premoženja pritegniti skupnega sina udeležencev nepravdnega postopka, so neutemeljene. Udeleženci postopka za razdružitev skupnega premoženja so skupni lastniki premoženja. Dejstvo, da morajo starši za otroke poskrbeti, ne vpliva na status udeležencev postopka za razdružitev skupnega premoženja, saj pravni interes otrok zakoncev, katerih skupno premoženje se deli, s sodno odločbo ni prizadet. Dejanski interes za izid postopka za priznanje statusa udeleženca nepravdnega postopka ne zadošča (prim. 19. člen Zakona o nepravdnem postopku (3)).

Naše pravo prisilne lastninske skupnosti ne pozna. Solastnik ima neodtujljivo pravico do delitve, ki jo lahko uveljavi kadarkoli, samo v neprimernem času ne (1. odstavek 69. člena SPZ). Da bi bil predlog za delitev skupnega premoženja podan v neprimernem času, pritožnik ne trdi. Smiselno pa se sklicuje na določbo 3. odstavka 70. člena SPZ, po kateri lahko sodišče odloži delitev skupnega premoženja za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. Nasprotni udeleženec interesa, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, sploh ne zatrjuje in ne izkazuje. Ob tem, ko v spornem stanovanju nihče od udeležencev postopka (pa tudi njun sin) že nekaj časa ne živi in ob tem, ko je bila delitev zaradi pritožnikovega neuspešnega uveljavljanja večjega deleža na skupnem premoženju odložena za skoraj šest let, pa je v interesu vseh, da se skupno premoženje razdruži.

Zmožnosti nasprotnega udeleženca za izplačilo predlagateljičinega deleža je sodišče prve stopnje skrbno in realno ocenilo na 3. strani izpodbijanega sklepa. Takšne ocene pritožnik ne izpodbija, ampak v pritožbi posplošeno navede, da bi v obdobju treh let morda poizkušal pridobiti denar za odkup preostale polovice stanovanja. Ob ocenjeni vrednosti stanovanja 87.570,00 EUR in mesečni pokojnini nasprotnega udeleženca 500,00 EUR, je možnost delitve stvari na način iz 5. odstavka 70. člena popolnoma nerealna, celo če bi sodišče delitev odložilo še za nadaljnja tri leta.

Izpodbijana odločitev tudi ne posega nedopustno v pritožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine in tudi ne v njen element – pravico razpolaganja. Lastninska pravica nasprotnega udeleženca je namreč prirejena lastninski pravici predlagateljice in ne sega na njen lastninski delež. Ustavna pravica do zasebne lastnine ne vsebuje pravice prisilnega vztrajanja v lastninski skupnosti.

Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 153. člena Zakona o pravdnem postopku(4) v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002 (v nadaljevanju SPZ).

(2) Ur. l. RS, št. 69/2003.

(3) Ur. l. SRS, št. 30/86 (v nadaljevanju ZNP).

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007–UPB3 in 45/2008.

Obrazložitev


Zveza:

SPZ člen 70, 70/2, 70/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxNTk5