VDS Sodba Pdp 1087/98

Jedro

Če je delavec zaradi izjave direktorja v dobri veri, da lahko koristi letni dopust, je taka odsotnost upravičena, čeprav delavec ne zaprosi za dopust po pravilih delodajalca za odobravanje dopusta.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 21.5.1997 in 11.6.1997, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 14.5.1997 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas, od vključno 15.5.1997 do vrnitve na delo zagotoviti vpis delovne dobe v delovno knjižico in za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače v višini kot bi jo prejela, če bi bila na delu, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega neto zneska nadomestila od 19. dneva naslednjega meseca, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 50.511,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem prišlo do napačnih zaključkov. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi direktor tožene stranke tožnici za čas od 14.5.1997 dalje odobril dopust. Iz priložene zdravniške dokumentacije je razvidno, da je tožnica imela namen v spornih dneh biti v bolniškem staležu, kot je tudi sama izpovedala, vendar ker ji to ni uspelo je naknadno svojo odsotnost štela kot letni dopust. Letni dopust pa se odobri po vnaprej določenih postopkih. Tudi izpovedi prič niso prepričljiv dokaz za tožničino dobro vero, da ima letni dopust. Tožena stranka vztraja na stališču, da direktorjeva nedoločena izjava "zaradi mene lahko ostane tudi doma, lahko gre v bolniško ali ima dopust ali karkoli" ne more pomeniti odobritve dopusta. Pri toženi stranki je namreč veljal poseben sistem odobravanja dopustov in sicer se je nad dva dni dopusta odobravalo pismeno, s čimer je bila tožnica seznanjena, čeprav je to v postopku zanikala. Pritožba tudi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje, med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin in zapisnikov ter o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in meni, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in v celoti ter pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo ter da kršitev postopka ni bilo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba. Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost sklepov tožene stranke, izdanih na podlagi 3. tč. 1. odst. 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 19/90 - 71/93), na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi 5 dni neopravičenih izostankov. Tožena stranka je namreč štela, da je bila tožnica neopravičeno odsotna v dneh 14.5., 15.5., 16.5., 19.5. in 20.5.1997. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je bila v navedenih dneh opravičeno odsotna in sicer na rednem letnem dopustu. Sodišče prve stopnje je zato v postopku pravilno ugotavljalo opravičenost oz. neopravičenost izostanka tožnice v spornih dneh. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica utemeljeno prepričana, da je v teh dneh na rednem letnem dopustu in sicer predvsem zaradi izjave direktorja tožene stranke, ki ji je ob razgovoru dne 13.4.1997 dejal, da mu je vseeno ali se odloči, ali bo v bolniškem, ali bo doma, ali na dopustu. Do navedene izjave je prišlo potem, ko je bil zoper tožnico zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela sprožen disciplinski postopek. Tožnica se je namreč po treh letih odsotnosti vrnila z bolniškega staleža in ni dosegala pričakovanih rezultatov dela. Pri navedenem razgovoru je bila prisotna tudi priča B.R., ki je izpoved direktorja tožene stranke potrdila. Prav tako pa je navedba o tem, da je dal tožeči stranki možnost da je na dopustu, potrdila kot priča inšpektorica za delo, saj je to izjavil direktor tožene stranke, ko je le-ta opravljala inšpekcijski pregled. Glede na nesporno izjavo direktorja tožene stranke so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnica zahtevati izrabo letnega dopusta po predpisanem postopku. Glede na okoliščine je očitno, da ni šlo za običajno koriščenje letnega dopusta, temveč za izhod v sili, saj tožnica ni uspela dosegati pričakovanih rezultatov dela, potem ko se je vrnila na delo z dolgotrajnega bolniškega staleža. Zaradi navedenega je bila tudi v disciplinskem postopku. Tudi, če bi se sodišče postavilo na stališče tožene stranke, da tožnici letni dopust ni bil odobren, tožnica v spornih dneh ni bila neopravičeno odsotna, saj glede na izjavo direktorja tožene stranke, da se lahko odloči, ali bo v bolniškem staležu, ali doma, ali na dopustu, je bila po navedenem razgovoru utemeljeno v dobri veri, da je opravičeno odsotna. Ni pa bila seznanjena s tem, da od 1.1. tega leta veljajo pri toženi stranki nova pravila za odobravanje dopusta. Pravila pa so bila dogovorjena zgolj ustno in o tem ni obstajal noben pisni dokument. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v dobri veri, da je imela v spornih dneh odobren letni dopust. Protispisne so tudi pritožbene navedbe, da je tožnica želela dobiti bolniški stalež, a je bila pri tem neuspešna. Iz obvestila zdravnika z dne 16.5.1995 namreč izhaja, da je za delo nezmožna. Sama pa je izpovedala, da je bila prepričana, da je na letnem dopustu in ni zahtevala odobritve bolniškega staleža. Pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno so tako neutemeljene. Ugotovljeno dejansko stanje namreč izhaja iz izpovedi prič in strank v postopku. Vztrajanje pritožbe, da bi tožnici moral biti dopust odobren pisno, pa je neutemeljeno iz razlogov, ki jih je obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožnica namreč z novim sistemom ni bila seznanjena, prav tako pa nov sistem odobravanja dopustov ni bil predpisan. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, kdaj je inšpektorica za delo zapisala, da ji je direktor tožene stranke izpovedal, da je tožnica na dopustu. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je direktor tožnico napotil domov za čas od vključno 14.5.1997 do razpisane disciplinske obravnave 21.5.1997 in da je inšpektorici ob pregledu izpovedal, da je tožnici dal možnost, da je do disciplinskega postopka na dopustu. Glede na vse navedeno so tudi neutemelje pritožbene navedbe, da naj bi obstajalo nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin in zapiskov o izpovedi v postopku. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k razrešitvi zadeve.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 252/2018
• VDS sodba Pdp 1652/2002
• VSRS Sodba VIII Ips 72/2017