VDS sodba in sklep Pdp 1030/2001

Jedro

Na konkretna delovna mesta lahko delavce razporeja le delodajalec in sodišče te pristojnosti nima. Zato lahko tožnik pred sodiščem uveljavlja le plačo za delovno mesto, na katerega je razporejen in ne za tisto delovno mesto, za katerega meni, da ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovnim zmožnostim.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje z dne 12.1.2001.

2. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15.2.2001.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je ugotovilo umik zahtevka tožnika na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 6.11.1997, št. KZ 1,796 in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plači v znesku 3.800.000,00 SIT in razlike v stimulaciji v znesku 380.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in zahtevek na povračilo stroškov postopka.

S sklepom z dne 15.2.2001 je sodišče tožniku naložilo, da je dolžan v roku 8 dni plačati sodno takso v znesku 41.800,00 SIT.

V odprtem pritožbeneme roku je tožnik vložil pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje in zoper sklep o plačilu sodne takse. Zoper sodbo in sklep se smiselno pritožuje iz razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrže (pravilno: razveljavi) odločitev Delovnega sodišča v Celju in v celoti ugodi zahtevku tožnika. V obširni laični pritožbi navaja, kako so potekale razporeditve tožnika pri toženi stranki, kakšna dela je opravljal po napredovanju v OE Pripravo dela od 1.10.1997 do 30.9.1998 in dela, ki jih je opravljal od 1.01.1998 dalje do danes. Meni, da je bil nezakonito razporejen nazaj na delovno mesto vzdrževalec I v centralno strojno delavnico in da ni bila upoštevana njegova strokovna izobrazba, saj je bil na začetku prerazporeditve usposobljen za zahtevnejša dela, ne le glede na doseženo stopnjo strokovne izobrazbe, pač pa tudi na osnovi lastnih preteklih izkušenj, kot tudi talenta za tovrstno delo. V spornem času je tožnik izvedel tri tehnične izboljšave. Navaja, da je osnovna plača po napredovanje v OE Pripravo dela z dne 1.10.1997 ostala enaka kot pred prerazporeditvijo oz. napredovanjem, oz. se mu je celo zmanjšala, ker ni dobival dodatkov za pogoje dela in ni mogel opravljati nadurnega dela. Glede na večjo zahtevnost del je pričakoval povečanje plače na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi za dela in naloge, ki jih je opravljal po napredovanju. Zato zahteva razliko plače in stimulacijo na delovno mesto višji inženir, ki ga opravlja V. M., saj je tožnik dejansko opravljal ta dela po napredovanju. Sodišče je s tem, ko je zahtevalo plačilne liste za tožnika in V. M. potrdilo, da je tožnik upravičen do razlike do osnovne bruto plače za čas od 1.01.1997 do 29.2.2000. Pri tem tožnik navaja, da pridobljene plačilne liste pravno niso korektne, saj niso podpisane in ožigosane. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izplačala razliko plače do delovnega mesta tehnik, je nesmiselna, saj tožnik ni nikoli tožil razlik do delovnega mesta tehnik, pač pa do delovnega mesta višjega inženirja. V denarnem zahtevku tožnika in njegovem zahtevku za novo delovno mesto z dne 11.9.2000, je tožnik natančno opisal predpostavke izračuna plač, kakor tudi stimulacij. Tožnik se posebej pritožuje tudi v zvezi s potekom postopka, saj meni, da je predsednik senata postopek vodil pristransko v korist tožene stranke.

Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep o plačilu sodne takse za sodbo v znesku 41.800,00 SIT, v kateri navaja, da je osnovni razlog za neplačilo sodne takse v izjemni pristranskosti predsedujočega sodnika tekom vodenja delovnega spora. Meni, da si sodišče ne zasluži nadomestila za opravljeno delo in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba.

Tožnik je prvotno v tem individualnem delovnem sporu zahteval razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 6.11.1997 o razporeditvi tožnika na delovno mesto tehnik ter o razvrstitvi v V. tarifni razred, rang 2 in KZ 1,796 in v posledici navedenega ustrezno razporeditev, izplačilo razlike v plači in plačilo stimulacije za delo na delovnem mestu v oddelku konstrukcij za čas od 1.11.1997 dalje ter povrnitev stroškov postopka. Tekom postopka je tožena stranka ugodila tožnikovemu ugovoru in sama razveljavila odločbo o razporeditvi z dne 6.11.1997 KZ 1,796, v posledici česar je tožnik svoj tožbeni zahtevek na razveljavitev razporeditvene odločbe umaknil. Sodišče prve stopnje je s sklepom umik tega dela tožbenega zahtevka sprejelo na znanje, čemur sedaj v pritožbi tožnik posebej ne ugovarja, čeprav se izrecno pritožuje zoper celotno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu odločitve opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, ko je vzelo umik dela tožbenega zahtevka na znanje v skladu z določbo 188. člena ZPP.

Sodišče je tako v tem individualnem delovnem sporu odločalo le še o zahtevku tožnika na plačilo razlike plače v znesku 3.800.000,00 SIT in razlike stimulacije v znesku 380.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je navedeno razliko uveljavljal kot razliko med plačo, ko jo je prejemal in plačo, ki bi jo moral prejemati na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik po razveljavitvi odločbe o razporeditvi z dne 6.11.1997 razporejen na prejšnje delovno mesto, za katerega je imel sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi, to je delovno mesto tehnika v pripravi vzdrževanja v V. tarifnem razredu. Po navedeni razporeditvi je tožnik prejel izplačano tudi plačo in stimulacijo, kar je očitno tudi glede na pritožbene navedbe tožnika ni sporno. Tožnik je namreč v tem individualnem delovnem sporu zahteval, da mu tožena stranka izplača plačo za zahtevnejše delovno mesto, v pritožbi te svoje zahteve ponavlja in sicer zahteva plačilo za delovno mesto višjega inžinirja. Sodišče prve stopnje je tudi po zaključku pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika na razliko v plači in stimulaciji iz razloga, ker tožnik ni bil nikoli razporejen na delovno mesto višjega inžinirja in zato tudi ni upravičen do razlike v plači za navedeno delovno mesto in stimulacije. Zmotno je stališče tožnika, da je sodišče s tem, ko je naložilo toženi stranki, da predloži plačilne liste za delavca, ki je opravljal delovno mesto višjega inženirja, že odločilo, da tožniku navedena razlika pripada.

Za razrešitev tega individualnega delovnega spora je namreč bistveno, kam je bil tožnik razporejen. Potem, ko je tožena stranka ugodila njegovi pritožbi in razveljavila razporeditev z dne 6.11.1997, je oživela prejšnja razporeditev tožnika in je bil tako upravičen le do eventualne razlike v plači med prejšnjim delovnim mestom in delovnim mestom, na katerega je bil razporejen po razveljavitvi razporeditve. Nikakor pa tožnik ne more uveljaviti razporeditve na delovno mesto, za katerega meni, da ima ustrezna znanja in sposobnosti. Na konkretna delovna mesta lahko razporeja delavce le delodajalec. Sodišče lahko le presodi, v primeru razpisanega prostega delovnega mesta, ali je delodajalec izvedel postopek zakonito in ali izbrani delavec ustreza razpisnim pogojem (84. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji v času nastanka spornega razmerja uporabljal kot republiški predpis). Sodišče pa nima pristojnosti, da bi delavca razporedilo na konkretno delovno mesto.

Tožnik lahko tako pred sodiščem uveljavi le plačo za delovno mesto, na katerega je razporejen in ne plače za delovno mesto, za katerega meni, da ustreza njegovi strokovni izobrazbi in delovnim zmožnostim. Zato pritožbenemu navajanju, na katero delovno mesto bi moral biti tožnik razporejen in zanj prejemati tudi plačo, ni mogoče slediti.

Pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi s tehničnimi izboljšavami iz razloga, ker plačilo nagrade za tehnične izboljšave ni predmet tega individualnega spora in sodišče o tem delu zahtevka ni odločalo v tem sporu, temveč ga je izločilo v drug spor, ker je za razrešitev tega dela tožbenega zahtevka stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Neutemeljene so pritožene navedbe tožnika v zvezi s pristransko vodenim postopkom, saj le-to ne izhaja iz spisovnega gradiva. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje celo preširoko izvajalo dokazni postopek na predlog tožnika, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sodbo in sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi pritožbo tožnika zoper sklep o plačilu stroškov sodnih taks za sodbo. Pritožbeni razlogi tožnika so neutemeljeni in žaljivi. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je tožnik zavezanec za plačilo sodne takse za sodbo po določbah Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 1/90 - 70/2000), kot je določeno v 3. in 4. členu in taksni tarifi št. 2.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 134/2004
• VDS sklep Pdp 2246/2001
• VDS sklep Pdp 263/2001