Sodba VIII Ips 160/2006

Jedro

Ob bistveni dejanski ugotovitvi, da tožena stranka s pisnim pooblastilom tožnikovega odvetnika ni razpolagala, bi pravilno in zakonito lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila le osebno tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001. Ugotovilo je, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 17.4.2003 pravilno vročala tožniku preko njegovega pooblaščenca. Iz dopisov odvetnika toženi stranki in telefonskega razgovora tožnika z direktorjem dne 16.4.2003 je razvidno, da odvetnik zastopa tožnika v zvezi z njegovim razmerjem s toženo stranko. Kolikor odvetnik ne bi zastopal tožnika tudi glede urejanja delovnega razmerja, kar vključuje tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi vsekakor toženo stranko o tem obvestil in navedel, da je njegovo pooblastilo omejeno le na sklepanje sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila po presoji sodišča odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročena tožniku, je tožbeni zahtevek kot je bil postavljen, zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi se sicer lahko vroči tudi pooblaščencu delavca, če ima za to pooblastilo. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni razpolagala s tožnikovim pisnim pooblastilom odvetniku, pa je presodilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila vročena. Da mu tudi osebno ni bila vročena, med strankami ni bilo sporno. Ker odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni vročena, zanj niso mogle nastati nobene pravne posledice.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje o obstoju in obsegu odvetnikovega pooblastila ugotovilo bistveno drugačno stanje kot sodišče prve stopnje, ne da bi izvedlo glavno obravnavo. Pri tem se tudi ni opredelilo do razlogov prvostopne sodbe glede drugih izvedenih dokazov. S tem je za temelj svoje sodbe vzelo dejstvo, katerega sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanj tudi ni oprlo svoje sodbe, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrto točko 358. člena ZPP. Izpodbijana sodba, ki ne upošteva tožnikove izjave, da ga zastopa odvetnik in odvetnikovih dopisov z izrecno navedbo, da zastopa tožnika, postavlja pod vprašaj načelo o poštenem izvrševanju pravic in načelo venire contra factum proprium nulli conceditur.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in. tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet spora ni zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17.4.2003, temveč le vprašanje, ali je bila ta odpoved tožniku vročena ali ne. Tako je postavljen tudi tožbeni zahtevek: zgolj na ugotovitev, da delovno razmerje tožniku še vedno traja, ker odpoved, ki ni vročena, za tožnika ni mogla imeti pravnih posledic.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje. Svojo odločitev v celoti opira le na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Po določbi 4. točke 358. člena ZPP pa sodišče druge stopnje mora (ne samo sme) spremeniti sodbo sodišča prve stopnje tudi v primeru, če misli, da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabljeno materialno pravo. V bistvu pa je šlo tudi za primer iz 3. točke 358. člena ZPP: sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev (glede navedb in pisanj tožnika in odvetnika o pooblastilu), nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev (vročitev odpovedi), sodba pa se opira na to dejstvo.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožena stranka niti ne oporeka presoji sodišča o tem, da nevročena odpoved pogodbe o zaposlitvi za tožnika ne more imeti pravnih posledic. V tem delu se revizijsko sodišča strinja s pravilnimi razlogi v izpodbijani sodbi.

Pravilna je odločitev tudi glede vprašanja vročanja pooblaščencu delavca. Tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi je mogoče veljavno vročiti pooblaščencu. ZDR v 87. členu nalaga delodajalcu osebno vročitev po pravilih pravdnega postopka. Po določbi sedmega odstavka 142. člena ZPP pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno (stranki) tudi, če je pisanje vročeno pooblaščencu.

Po določbi prvega odstavka 97. člena ZPP da stranka pooblastilo pisno. (Pravdna) dejanja tistega, ki nastopa kot pooblaščenec, pa ni upravičen za zastopanje - torej tudi v primeru, ko ne predloži pisnega pooblastila - so veljavna le, če jih stranka pozneje odobri (peti odstavek 98. člena ZPP, podobno tudi 73. člen OZ). Ob bistveni dejanski ugotovitvi, da tožena stranka s pisnim pooblastilom tožnikovega odvetnika ni razpolagala, bi pravilno in zakonito lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila le osebno tožniku. Da bi to storila (tudi kdaj kasneje) ali od tožnika zahtevala predložitev pisnega pooblastila oziroma potrditev prejema odpovedi (smiselno odobritev vročitve pooblaščencu), tožena stranka ne zatrjuje. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je bila odpoved vročena tožniku.

Pri tem so neutemeljene navedbe tožene stranke o nepoštenem izvrševanju pravic s strani tožnika. Res bi tudi tožnik sam lahko predložil pisno pooblastilo z določenim obsegom le-tega. Toda če tega ni storil, bi tožena stranka lahko oziroma morala to zahtevati in se sedaj na to svojo opustitev ne more več sklicevati. Poleg tega so revizijske navedbe tudi v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Ne iz zaslišanja direktorja tožene stranke na obravnavi 15. 1. 2004 ne iz listinskih dokazov (priloga B7) namreč ne izhaja, da bi tožnik govoril o tem, da ga v zvezi z vročanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi zastopa odvetnik. Govora je bilo le o tem, da ima pooblaščenca odvetnika in naj se direktor za urejanje razmerij iz naslova delovnega razmerja obrne nanj (stran 4 prvostopne sodbe).

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 633/2013
• VDSS sodba Pdp 538/2012
• Sodba VIII Ips 138/2012