VDSS Sodba in sklep Pdp 485/2021

Jedro

Tožnik sicer zatrjuje neenako obravnavo pri izplačilu dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, ne zatrjuje pa nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1, zaradi katerega naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo.

Ni relevantno, da se je tožnik na poročilih o opravljenem delu vpisoval in podpisoval kot vodja izmene. Četudi se je tožnik več let tako vpisoval in podpisoval, to še ne pomeni, da je tudi dejansko opravljal delo policista vodje izmene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju večinoma delal sam. Pritožba utemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da navedeno dejstvo ne vpliva na presojo, da je tožnik opravljal delo vodje izmene, ker je moral izvajati naloge, ki jih na drugih dveh mejnih prehodih v okviru Postaje mejne policije A. opravljajo vodje izmene, medtem ko je pri delu v paru poleg navedenega vodil in organiziral delo policista na dopoldanski izmeni. Glavno opravilo delovnega mesta policista vodje izmene je organiziranje, vodenje in kontroliranje dela policistov v izmeni. Že dejstvo, da je tožnik pretežno delal sam v dvanajsturni izmeni, pomeni, da ni organiziral, vodil in kontroliral dela policistov v tej izmeni. Tožnik je sicer povedal, da je v vtoževanem obdobju izjemoma delal v paru (v 133 primerih) z drugim policistom, ki je opravljal delo od 7.00 do 15.00 ure. Delo, ki ga je v izjemnih primerih opravil drugi policist v okviru dopoldanskega delovnika med 7.00 in 15.00 uro, ne predstavlja izmenskega dela, pač pa običajen delovnik. Iz navedenih razlogov tožnik ni upravičen do razlike v plači za delovno mesto policista vodje izmene.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se izpodbijani del sodbe (III. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. točka in prvi odstavek II. točke izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Sklep tožene stranke št. ... z dne 17. 6. 2019 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 31. 7. 2019 se kot nezakonita odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati razliko v plačnih razredih, v skupnem znesku 4.696,49 EUR bruto, in sicer:

- razliko med 27. in 28. plačnim razredom za obdobje od 6. 9. 2014 do 30. 11. 2015 v skupni višini 1.006,00 EUR bruto, tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 6. 10. 2016 dalje,

- razliko med 28. in 29. plačnim razredom za obdobje od 1. 12. 2015 do 5. 9. 2016 v skupni višini 625,55 EUR bruto, tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 10. 2016 dalje,

- razliko med 30. in 31. plačnim razredom za obdobje od 6. 9. 2016 do 30. 11. 2016 v skupni višini 236,75 EUR bruto, tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 6. 12. 2016 dalje,

- razliko med 31. in 32. plačnim razredom za obdobje od 1. 12. 2016 do 29. 6. 2018 v skupni višini 1.541,86 EUR bruto, tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6. 7. 2018 dalje,

- razliko med 32. in 34. plačnim razredom za obdobje od 30. 6. 2018 do 31. 12. 2018 v skupni višini 908,15 EUR bruto, tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 6. 1. 2019 dalje, in

- razliko med 33. in 35. plačnim razredom za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 3. 2019 v skupni višini 378,18 EUR bruto, ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preostalega neto zneska od 6. 4. 2019 dalje.“

III. Odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka sodbe) in izpodbijani sklep se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu in glede podrednega zahtevka za plačilo povečanega obsega dela vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo sklepa tožene stranke z dne 17. 6. 2019 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 31. 7. 2019 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku plačati razliko med izplačano plačo in plačo za delovno mesto policist – vodja izmene v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, v presežku (zahtevek za obračun in plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov od 1. 10. 2016, in sicer z zapadlostjo vsakega 6. dne v mesecu za znesek preteklega meseca) pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 1.343,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je še odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku še 138,00 EUR stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožnik se pritožuje zoper III. točko izreka sodbe. Navaja, da mu tožena stranka ni izplačala dodatka za povečan obseg dela zaradi negativnega odnosa komandirja Postaje mejne policije A., ki je menil, da je len, pasiven, neaktiven, nezainteresiran, da opravlja le lahka in nezahtevna dela in da si ne zasluži dodatka za povečan obseg dela. Iz vlog tožene stranke in izpovedi komandirja izhaja, da naj bi delo opravljal slabo ali pavšalno in da je delo na mejnem prehodu B. manj zahtevno v primerjavi z delom na mejnih prehodih A. in C., kar dokazuje podcenjujoč odnos do tožnikovega dela. Z izjemo tožnika so praktično vsi zaposleni prejemali dodatek za povečan obseg dela. Glede diskriminacije pri napotitvi na delo v D. izpostavlja, da se ni nikoli napotilo policistov v tujino brez njihovega predhodnega soglasja. V času tretje napotitve na delo v D. in v E. je skrbel za otroka s posebnimi potrebami. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče F.F., da se je pred vsako napotitvijo posebej preverjala individualna pripravljenost kandidatov za delo v tujini. Tudi pri napotitvi na delo v E. je komandir vedel za obstoj zadržka, to je varstva otroka s posebnimi potrebami. Sodišče ni upoštevalo dopisa z dne 24. 12. 2020, v katerem je Policijska uprava G. ugotovila kršitev 19. člena Kolektivne pogodbe za policiste. Ker je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič H.H. in I.I., je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovni izrek iz vseh pritožbenih razlogov ter zoper izpodbijani sklep zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik večinoma delal sam na mejnem prehodu B.. Opravljal je enake naloge kot drugi višji policisti oziroma t. i. policisti kontrolorji. Na drugih dveh mejnih prehodih (A. in C.) je dnevno razporejenih več policistov. Njihovo delo organizira, vodi in kontrolira vodja izmene. Sodišče ni obrazložilo, na kakšen način je tožnik vodil in organiziral delo policistov. Tožnik ni imel koga voditi in kontrolirati ali komu organizirati dela. Podpis tožnika na obrazcih ne pomeni, da je dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta vodje izmene. Do višjega plačila bi bil tožnik upravičen le, če bi po odredbi nadrejenega opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne posameznih nalog tega delovnega mesta. Posledično izpodbija stroškovno odločitev v IV. točki izreka in sklep o povrnitvi sorazmernega dela sodne takse. Priglaša pritožbene stroške.

4. Stranki v odgovoru na pritožbi predlagata njuni zavrnitvi in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika:

7. Prepoved diskriminacije je urejena v 6. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR- 1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po prvem odstavku te določbe mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino. Za kršitev diskriminacije po tem členu sta torej značilna dva elementa: neenaka obravnava in nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine. Prepovedana namreč ni vsaka neenaka obravnava, pač pa zgolj neenaka obravnava zaradi navedenih okoliščin.

8. Po šestem odstavku 6. člena ZDR-1 mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, vendar le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo (VIII Ips 230/2015).

9. Tožnik sicer zatrjuje neenako obravnavo pri izplačilu dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, ne zatrjuje pa nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1, zaradi katerega naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. V utemeljitev domneve je navedel, da ga je komandir smatral kot lenega, pasivnega in nezainteresiranega ter štel, da opravlja le lahka in nezahtevna dela. Teh navedb ni mogoče šteti za opredelitev osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Tožnik ni sklepčno zatrjeval osebnih okoliščin glede diskriminatornega ravnanja tožene stranke z vidika odškodninskega elementa protipravnosti. Zato obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neenako obravnavanje, ker naj bi z izjemo tožnika praktično vsi ostali zaposleni prejemali del plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, ne vplivajo na drugačno presojo. Tudi zaslišanje priče H.H., ki ga je predlagal tožnik, se nanaša zgolj na izplačevanje povečanega obsega dela. Njegovo izvedbo je sodišče pravilno štelo za nepotrebno, saj tudi, če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to ne bi dokazovalo diskriminacije. Sodba tako ni obremenjena z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo postopka.

10. Tožnik je zatrjeval diskriminacijo tudi pri napotitvi na delo v E. in v D. v juliju 2018. Postavil je trditev, da ga je tožena stranka na obe lokaciji napotila proti njegovi volji. Zgolj dejstvo, da tožnik z napotitvijo na delo ni soglašal, samo po sebi ne pomeni diskriminatornega obravnavanja. Pritožba poudarja, da je tožena stranka pri napotitvi kršila 19. člen Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/12 in nasl.), ker kljub skrbi tožnika za otroka s posebnimi potrebami ni pridobila predhodnega soglasja, kar pa za ta spor, ki ni npr. iz naslova zakonitosti odločbe o napotitvi, ampak iz naslova odškodnine zaradi diskriminacije, ne more biti relevantno. Domnevo, da je bil diskriminiran, je tožnik pred sodiščem prve stopnje utemeljeval z navedbo, da ga je tožena stranka izbrala, ker ga komandir "ni maral" in ga je štel za lenega in nesposobnega delavca. S temi trditvami tožnik ni opravičil domneve o kršitvi prepovedi diskriminacije, kar pomeni, da je odškodninski zahtevek tudi v tem delu nesklepčen. Posledično sodišče ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo (sicer tudi prepozni) dokazni predlog za zaslišanje priče I.I..

11. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

12. Ključno vprašanje za odločitev v sporu zaradi plačila razlike v plači je, ali je tožnik dejansko opravljal naloge zahtevnejšega in višje vrednotenega delovnega mesta (policist vodja izmene), ki presegajo naloge delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Opis delovnega mesta policist vodja izmene v aktu tožene stranke o sistemizaciji delovnih mest zajema naloge: organiziranje, vodenje in kontroliranje dela policistov v izmeni in neposredno vključevanje dela izmene, nudenje strokovne pomoči policistom, vodenje določenih evidenc in predlaganje vodstvu postaje načrtov in metod dela, skrb za pravočasno in natančno seznanjanje policistov v izmeni z aktualnimi nalogami in depešami, skrb za izvedbo nalog, ki jih odredi J., sodelovanje z vodji policijskih okolišev, opravljanje nalog prekrškovnega organa v skladu s predpisi, izvajanje policijskih pooblastil, varovanje življenja, osebne varnosti ljudi in premoženja, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, vodenje, organiziranje in kontroliranje dela izmene, opravljanje nalog z delovnega področja izmene, vodenje določenih evidenc in pripravljanje poročil, opravljanje drugih nalog s svojega delovnega področja po naročilu nadrejenega in izvajanje nalog v skladu s 4. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije.

13. Ni relevantno, da se je tožnik na poročilih o opravljenem delu vpisoval in podpisoval kot vodja izmene. Četudi se je tožnik več let tako vpisoval in podpisoval, to še ne pomeni, da je tudi dejansko opravljal delo policista vodje izmene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju večinoma delal sam. Pritožba utemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da navedeno dejstvo ne vpliva na presojo, da je tožnik opravljal delo vodje izmene, ker je moral izvajati naloge, ki jih na drugih dveh mejnih prehodih v okviru Postaje mejne policije A. opravljajo vodje izmene, medtem ko je pri delu v paru poleg navedenega vodil in organiziral delo policista na dopoldanski izmeni. Glavno opravilo delovnega mesta policista vodje izmene je organiziranje, vodenje in kontroliranje dela policistov v izmeni. Že dejstvo, da je tožnik pretežno delal sam v dvanajsturni izmeni, pomeni, da ni organiziral, vodil in kontroliral dela policistov v tej izmeni. Tožnik je sicer povedal, da je v vtoževanem obdobju izjemoma delal v paru (v 133 primerih) z drugim policistom, ki je opravljal delo od 7.00 do 15.00 ure. Delo, ki ga je v izjemnih primerih opravil drugi policist v okviru dopoldanskega delovnika med 7.00 in 15.00 uro, ne predstavlja izmenskega dela, pač pa običajen delovnik (VIII Ips 20/2020). Iz navedenih razlogov tožnik ni upravičen do razlike v plači za delovno mesto policista vodje izmene.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijani ugodilni del sodbe (točko I in prvi odstavek točke II izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Ker se sodišče prve stopnje do podrednega zahtevka za plačilo dela plače iz naslova povečanega obsega dela še ni izjasnilo in o tem tudi ni izvajalo dokazov, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo odločitev o stroških postopka (točka IV izreka) in izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

15. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku izvesti dokaze in odločiti o utemeljenosti podrednega zahtevka ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.03.2022

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 395/2021
• VDSS Sodba Psp 174/2021
• UPRS Sodba I U 1626/2020-16