VDSS Sodba Pdp 541/2020

Jedro

Podaja neutemeljenega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sama po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja tožene stranke. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise in s tem zlorabila svoje pravice, tj. pravico do sankcioniranja delavca s podajo opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker zloraba pravic tožene stranke iz podanega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke.

Vsebina opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni takšna, da bi tožena stranka s tem razžalila tožnikovo čast in dobro ime. Opozorilo ne vsebuje nobenih nespoštljivih, nevljudnih ali kakršnikoli drugih negativnih izrazov in navedb, ki bi lahko pri tožniku povzročile čustveno prizadetost. Subjektivna prizadetost in ogorčenost tožnika ob podaji opozorila pred odpovedjo, še ne spreminja njegove narave, ki sama zase ne predstavlja nedopustnega ravnanja tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižajo za 184,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v ostalem pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za osebno opravičilo ter objavo opravičila v sredstvih javnega obveščanja (dnevnih časopisih A. in B.) (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške v višini 2.078,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema vsebino opomina (pravilno: pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi) in pojasnjuje, da ni zlorabljal pravice do odsotnosti z dela zaradi bolezni. Nasprotuje stališču, da morajo delavci z zdravstvenimi težavami najprej koristiti nadure in šele potem bolniški dopust. Navaja, da je bil opozorjen na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bo v enem letu ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti, s čimer ga je tožena stranka želela ustrahovati, naj ne hodi v bolniški stalež, ampak najprej koristi nadure. Zatrjuje, da ga je z očitki o povzročitvi finančne škode močno očrnila in prizadela. Navaja, da grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi odhoda v bolniški stalež pomeni hud poseg v njegove pravice, sodišče prve stopnje pa je s svojo odločitvijo ravnanje tožene stranke potrdilo kot pravilno. Meni, da tožena stranka ni strokovno usposobljena ocenjevati, ali je bil tožnikov bolniški stalež medicinsko utemeljen. Zatrjuje, da je bil namen omenjenega pisnega opozorila tožnika diskreditirati, saj tožena stranka ni pojasnila niti dokazala, kako je prišla do očitka, da si je tožnik izposloval bolniški stalež, ki ni bil medicinsko utemeljen, ter kakšna finančna škoda ji je nastala. Glede na to, da očitki iz opomina ne držijo, po njegovem mnenju terjajo osebno opravičilo tožene stranke in objavo opravičila v sredstvih javnega obveščanja, sploh glede na to, da se je po navedenih očitkih v podjetju med zaposlenimi pričelo govoriti, prizadeta pa sta bila tožnikov ugled in njegovo dobro ime, zaradi česar je močno trpel. Opozarja, da tožena stranka s tožnikom zadeve ni želela reševati in razčistiti, zaradi česar mu za zaščito njegovih pravic ni preostalo drugega, kot da se obrne na sodišče. Navaja, da je tožena stranka izdala opomin šele po več kot dveh mesecih po tistem, ko je tožnik prinesel bolniški list, vročila pa mu ga je še kasneje. Meni, da je podan element protipravnosti, saj je bil opomin izdan neupravičeno. Navaja, da mu je nastala zaradi opomina in kasnejših govoric škoda, ki je v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka bi morala po njegovem mnenju glede na načelo obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da ni podana njena krivda. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem podalo le splošno obrazložitev. Glede na to, da je po njegovem mnenju odločitev o glavni stvari nepravilna, nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Tudi sicer pa po njegovem mnenju odločitev o pravdnih stroških ni pravilna, saj je bil del zahtevka tožnika opredeljen tudi kot nedenarni zahtevek in zato ni podlage za uporabo določb ZPP glede uspeha strank v postopku. Graja tudi odmero višine stroškov postopka, ki naj bi šli toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, z izjemo dela odločitve o stroških postopka.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. V predmetni zadevi je tožnik 13. 2. 2018 vložil tožbo, s katero je zaradi izdanega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) z dne 2. 2. 2015, zahteval odpravo oziroma preklic navedenega pisnega opozorila, osebno opravičilo in objavo opravičila v sredstvih javnega obveščanja (dnevnih časopisih A. in B.) ter odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom št. Pd 9/2018 z dne 8. 5. 2019 tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na odpravo oziroma preklic opomina z dne 2. 2. 2015 in na zahtevo po osebnem opravičilu ter objavi opravičila v sredstvih javnega obveščanja (dnevnih časopisih A. in B.), toženi stranki pa je naložilo, naj tožniku plača odškodnino v znesku 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pa je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške delovnega spora. Zoper to odločitev sta se pritožili obe stranki, o njunih pritožbah je odločilo pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 570/2019 z dne 20. 2. 2020, in sicer je delno razveljavilo sklep o zavrženju v delu, v katerem je bila zavržena tožba z zahtevkom za osebno opravičilo in za objavo opravičila v sredstvih javnega obveščanja (časopisa A. in B.), in stroškovni del ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Delno pa je spremenilo odločitev v zvezi z odškodninskim zahtevkom tako, da je zavrnilo še tožbeni zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu sta postala izpodbijana sodba in sklep pravnomočna, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je bila pridržana za končno odločbo. V ponovljenem postopku je tako sodišče prve stopnje po vsebini odločalo o tožbenem zahtevku za osebno opravičilo in objavo opravičila v sredstvih javnega obveščanja (dnevnih časopisih A. in B.) ter o stroških celotnega postopka.

8. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi stališča, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke v zvezi z izdajo pisnega opozorila z dne 2. 2. 2015 in torej ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, zavrnilo še zahtevek za osebno opravičilo in objavo opravičila v sredstvih javnega obveščanja. Tako stališče sodišča prve stopnje je pravilno in sledi stališčem v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 570/2019.

9. Prvi odstavek 179. člena ZDR-1 določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Zatrjevana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi nezakonitega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in zaradi kršitve osebnostnih pravic ima naravo deliktne odškodninske odgovornosti in ne pogodbene (drugi odstavek 179. člena ZDR-1). Po splošnih pravilih civilnega prava – osnovno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) – mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost (krivda ali malomarnost). Če kateri od teh elementov ni podan, odškodninske odgovornosti ni.

10. V pisnem opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2015 (A 3) je tožena stranka tožniku očitala, da je za odsotnost 1. 12. 2014 izposloval bolniški stalež, čeprav medicinsko ni bil utemeljen, in da bi moral za ta dan zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa pri toženi stranki koristiti proste ure. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni mogoče očitati toženi stranki ali komu drugemu od zaposlenih, da bi namerno povzročila izdajo nezakonitega opozorila ali namerno širila govorice oziroma, da bi bile te govorice žaljive. Tožnik ima prav, da je predmetno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nezakonito, saj očitano ravnanje tožnika ne predstavlja kršitve njegovih obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa podaja neutemeljenega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sama po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja tožene stranke. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise in s tem zlorabila svoje pravice, tj. pravico do sankcioniranja delavca s podajo opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker zloraba pravic tožene stranke iz podanega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke.

11. Zavrniti je treba tudi pritožbene trditve tožnika v zvezi z zatrjevanim posegom v njegove osebnostne pravice s strani tožene stranke (razžalitve dobrega imena in časti). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vsebina opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni takšna, da bi tožena stranka s tem razžalila tožnikovo čast in dobro ime. Opozorilo ne vsebuje nobenih nespoštljivih, nevljudnih ali kakršnikoli drugih negativnih izrazov in navedb, ki bi lahko pri tožniku povzročile čustveno prizadetost. Subjektivna prizadetost in ogorčenost tožnika ob podaji opozorila pred odpovedjo, še ne spreminja njegove narave, ki sama zase ne predstavlja nedopustnega ravnanja tožene stranke. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo zato, ker po podaji opozorila z njim ni želela komunicirati in mu ni dovolila, da bi pojasnil svoje ravnanje ter s tem dosegel preklic opozorila, ampak je prejel zgolj formalni odgovor, da varstvo zoper opozorilo kot takšno ni predvideno in da samo zase ne ustvarja pravnih posledic za tožnika. Navedeno ravnanje ni protipravno. Enako velja za pritožbeno vztrajanje o odškodninski odgovornosti tožene stranke, pri kateri so se po podaji opozorila pred odpovedjo razširile govorice med zaposlenimi o tožniku oziroma njegovem ravnanju. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, pojav govoric po ukrepu sankcioniranja delavca sam zase ne predstavlja protipravnega ravnanja delodajalca. Za takšno ravnanje bi šlo, če bi tožena stranka oziroma direktor, ki nastopa v njenem imenu, osebno povzročila širjenje zlonamernih, žaljivih ali nespoštljivih informacij oziroma podatkov o tožniku ali njegovem ravnanju v zvezi s sprejetim ukrepom, česar tožnik niti ni trdil. Zgolj dejstvo, da so se govorice pojavile, pa čeprav naj bi pri tožniku povzročile hudo prizadetost in telesne bolečine, ne zadošča za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo odškodninske odgovornosti tožene stranke, pa ne pomeni, da je pritrdilo stališču, da morajo pri toženi stranki delavci z zdravstvenimi težavami najprej koristiti nadure in šele potem bolniški dopust, kot to zmotno šteje tožnik.

12. Ker o protipravnem ravnanju tožene stranke ni mogoče sklepati niti na podlagi vsebine opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi niti ta predpostavka odškodninske odgovornosti ne izhaja iz tožnikovih navedb o dejstvih v tem sporu, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost tožene stranke že po temelju ni podana. Glede na to je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi 178. člena OZ za opravičilo in objavo opravičila v dnevnih časopisih A. in B..

13. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika glede višine odmerjenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je nepravilno kot potrebni strošek na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl. – OT) toženi stranki priznalo 50 točk za posvet s stranko po tar. št. 39/1 in 50 točk za pregled dokumentacije po tar. št. 39/2 OT. Navedena stroška sta namreč zaobsežena v drugih pravdnih dejanjih. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da za prvi narok v ponovljenem postopku OT ne določa enake tarife kot za prvi narok v postopku. Za prvi narok v ponovljenem postopku gre stranki nagrada za zastopanje na naroku po tar. št. 15/3 OT v višini 150 točk. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo 252,50 točk oziroma 151,50 EUR odvetniške nagrade preveč (vključno z materialnimi stroški), tožena stranka pa je tako skupaj z 22-odstotnim DDV upravičena do 184,83 EUR nižjega povračila stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik pa se neutemeljeno zavzema za to, da bi se stroški odmerjali zanj ugodneje, ker je bil del zahtevka nedenarni. Sodišče prve stopnje je pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta upoštevalo le denarni del zahtevka in od te osnove odmerilo stroške toženi stranki.

14. Glede na določbo petega odstavka 358. člena ZPP je bilo treba delno spremeniti II. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške, nižje za 184,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je tako namesto 2.078,20 EUR dolžan povrniti le 1.893,37 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Ker v zvezi s preostalim delom sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostanku kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik je uspel le z minimalnim delom pritožbe v zvezi s stransko terjatvijo (stroški), zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničimer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.02.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 793/2019
• VDSS sklep Pdp 655/2016
• VDSS sodba Pdp 721/2013