VSL Sodba III Kp 42221/2019

Jedro

"Nevarnost za življenje in zdravje" je izkazana že s tem, ko obdolženec prevaža ljudi v nehumanih, nezdravih in smrtno nevarnih okoliščinah.

V obravnavanem konkretnem delu opisa je navedeno, da sta obtoženca s tem, ko sta osebe prevažala na način, da so med vožnjo morali stati in se niso imeli možnosti kam prijeti ter bili v zadušljivih razmerah, ogrozila njihovo zdravje in tudi življenje. Z navedenim je nazorno opisano, da so se osebe prevažale v neprimernih in izredno nevarnih razmerah, s tem pa je po presoji sodišča druge stopnje obravnavani zakonski znak povsem ustrezno konkretiziran, ker je izrecno opisano, da takšna vožnja že sama po sebi pomeni povzročitev nevarnosti za zdravje in življenje teh oseb. Prav zaradi opisanega načina prevažanja so bile osebe v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi lahko bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, kar bi se lahko povsem nepričakovano zgodilo kadarkoli med vožnjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je v ponovljenem postopku obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto in enajst mesecev zapora ter denarno kazen v višini sto dnevnih zneskov po 15,00 EUR, to je skupaj 1.500,00 EUR. Po 56. členu KZ-1 je obtožencu v izrečeno zaporno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od dne 15. 8. 2019 od 6:40 ure dalje, vključno s prestano kaznijo zapora po nepravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Krškem I K 42221/2019 z dne 17. 10. 2019 od dne 13. 12. 2019 do 4. 2. 2020. Po 48.a členu KZ-1 mu je izreklo stransko kazen izgon tujca iz države, tj. ozemlja Republike Slovenije za dobo štirih let. Obtoženca je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter hkrati odločilo, da stroški zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca „oprosti očitanega kaznivega dejanja oz. da mu izreče milejšo kazensko sankcijo in da ga oprosti plačila stroškov postopka v celoti, oz. da sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik navaja, da v opisu očitanega kaznivega dejanja niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Navaja, da ni podan zakonski znak „povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje“, ker zaslišani pribežniki niso potrdili, da je bilo med prevozom ogroženo njihovo zdravje in življenje. Po presoji sodišča druge stopnje je „nevarnost za življenje in zdravje“ izkazana že s tem, ko obtoženec prevaža ljudi v nehumanih, nezdravih in smrtno nevarnih okoliščinah.¹ V obravnavanem konkretnem delu opisa je navedeno, da sta obtoženca s tem, ko sta v kombiniranem vozilu prevažala kar 33 oseb na način, da so med vožnjo morali stati in se niso imeli možnosti kam prijeti ter bili v zadušljivih razmerah, ogrozila njihovo zdravje in tudi življenje. Z navedenim je nazorno opisano, da so se osebe prevažale v neprimernih in izredno nevarnih razmerah, s tem pa je po presoji sodišča druge stopnje obravnavani zakonski znak ustrezno konkretiziran ter je tudi izrecno opisano, da takšna vožnja že sama po sebi pomeni povzročitev nevarnosti za zdravje in življenje teh oseb. Prav zaradi opisanega načina prevažanja so bile osebe v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi lahko bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, kar pa bi se lahko povsem nepričakovano zgodilo kadarkoli med vožnjo.

5. Sodišče druge stopnje se strinja s prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje z gotovostjo dokazano. Obtoženec je v zagovoru v celoti potrdil potek očitanega dejanja, kot je naveden v izreku izpodbijane sodbe, vendar je pri tem povedal, da je bil v dejanje prisiljen. Pritožbene navedbe, da ga je v dejanje prisil B. B., predstavljajo le ponavljanje obtoženčevega zagovora, do katerega pa se je povsem pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki v navedeni točki, da iz medsebojne komunikacije med obtožencem in B. B. v času pred obravnavanim dogodkom, in sicer od 18. 7. do 15. 8. 2019, ki so bile najdene ob preiskavi obtoženčevega telefona v aplikaciji WhatsApp, ne izhajajo nikakršne grožnje. Prav tako ni razvidno, da bi se pogovarjala o poplačilu kakršnegakoli dolga ali dogovarjanja glede načina rešitve zadeve v zvezi s poravnavo dolga, kar kot razlog za izvršitev očitanega kaznivega dejanja navaja obtoženec v zagovoru ter obramba v pritožbi. Glede na vsebino predmetne komunikacije se sodišče druge stopnje pridružuje stališču izpodbijane sodbe, ko ni sledilo izpovedi obtoženčevega brata C. C., da naj bi zatrjevane grožnje obstajale. Prav tako pa obramba med dokaznim postopkom, niti v pritožbi, ni navajala ter predložila nobenega drugega dokaza o obstoju kakršnegakoli dolga, ki naj bi ga imel obtoženec do B. B. Po presoji sodišča druge stopnje je povsem pravilen tudi nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da če bi zatrjevane grožnje v resnici obstajale in bile takšne, da bi se obtoženec v resnici bal za svoje življenje ali življenja svojih bližnjih, bi dejanje prijavil policiji, česar pa ni storil. Brezuspešno je pri tem pritožnikovo navajanje, da bi se s prijavo na policiji „vse skupaj še poslabšalo“. Ne glede na to, da zatrjevano prisiljenje v obravnavanem primeru ni podano, je namreč obtoženčevo sklicevanje, da je raje kot prijavo zatrjevane grožnje policiji, storil očitano kaznivo dejanje, predvsem upoštevajoč samo težo očitanega kaznivega dejanja (s katerim je povzročil nevarnost za življenje in zdravje kar triintridesetih ljudi), že samo po sebi povsem nesprejemljivo.

6. Da se je obtoženec predhodno dogovarjal za storitev očitanega kaznivega dejanja, izhaja iz podatkov, ki so bili pridobljeni ob pregledu telefonov obtoženega A. A. in obsojenega Č. Č., iz katerih je razvidno, da sta imela oba storilca shranjeno telefonsko številko, iz katere je obtoženi A. A. dobil podatke o lokaciji prevzema tujcev, ter da je obtoženec z obsojenim Č. Č. kritičnega dne ob 3:22 uri kontaktiral po telefonu. Neutemeljeno je pri tem pritožnikovo zatrjevanje, da obtoženčevo ravnanje ni bilo „zavestno“ in da ne gre „za njegovo svobodno voljo glede dejanja“. Potrebno je upoštevati, da ne glede na to, kakšen je bil vpliv obtoženega A. A. pri sami organizaciji prehajanja pribežnikov čez ozemlje Slovenije, je bil namreč prav on zadolžen za prevoz teh oseb. Nobenega dvoma ni, da se je v trenutku, ko je prevzel pribežnike ter jih „naložil“ v zadnji del tovornega vozila, zavedal, koliko pribežnikov in v kakšnih razmerah jih bo prevažal ter je v takšno povsem neprimerno in nehumano prevažanje oseb najmanj privolil.

7. Pri izreku kazenske sankcije je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je obtoženec triintrideset tujcev prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, kjer sploh ni dovoljeno prevažanje oseb, saj ta del vozila ni namenjen ter prilagojen prevozu ljudi. Brezuspešno je pritožnikovo zavzemanje za upoštevanje skrbi za mamo in otroka njegove partnerke ter izgubo zaposlitve, kot olajševalne okoliščine. Skrb za mamo in otroka nista novi okoliščini, prav tako pa tudi izguba zaposlitve ni taka okoliščina, ki bi sama po sebi predstavljala olajševalno okoliščino. Glede na težo kaznivega dejanja (prevoz triintrideset ilegalnih pribežnikov v tovornem delu kombija), obtoženčevo krivdo ter okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, in sicer okoliščino, da obtoženec v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški še ni bil kaznovan za kazniva dejanja, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino, je tudi po presoji sodišča druge stopnje kazen eno leto in enajst mesecev zapora primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izrečeno denarno kazen. Glede na ugotovljene premoženjske razmere obtoženca, da z občasnimi deli zasluži 5.000,00 HRK (tj. cca 670 EUR) ter je lastnik stanovanjske hiše do ¼, ki so v izpodbijani sodbi navedene pri osebnih podatkih obtoženca in jih pritožnik ne izpodbija, je sodišče prve stopnje dnevni znesek ustrezno določilo v višini 15,00 EUR. Pri določitvi števila dnevnih zneskov pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in upoštevalo težo kaznivega dejanja (prevoz 33 ilegalnih pribežnikov v tovornem delu kombija), obtoženčevo krivdo ter olajševalno okoliščino, da obtoženec še ni bil kaznovan za kazniva dejanja. Po presoji sodišča druge stopnje je zato izrek denarne kazni 100 dnevnih zneskov, torej skupaj 1.500,00 EUR (100 dnevnih zneskov, pri čemer je dnevni znesek glede na premoženjske razmere obtoženca pravilno določen v višini 15,00 EUR) primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izrek stranske kazni izgona tujca iz države in da je le-ta obtožencu izrečena za predolgo obdobje. Pogoja resne grožnje za javni red ali javno varnost, ki ju za izrek predmetne sankcije določa 48.a člen KZ-1, res ne utemeljujeta že sama vrsta izvršenega dejanja in njegova abstraktna teža, temveč je potrebna tudi individualna presoja osebnih lastnosti storilca.² Vendar se je strinjati s presojo prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, da obtoženec s svojimi ravnanji predstavlja resno grožnjo za javni red ali javno varnost države Slovenije. Ne drži, da je sodišče prve stopnje v tem delu le prepisalo zakonsko določbo navedenega 48.a člena KZ-1. Pravilno je namreč ugotovilo, da je obtoženec na ozemlje Republike Slovenije prišel zato, da bi na njenem ozemlju izvršil kaznivo dejanje, ki prestavlja resno grožnjo zoper javni red in mir. Pojasnilo je, da je pri tem potrebno upoštevati, da je sodeloval pri prevozu kar triintridesetih tujcev, ki niso imeli nobenih dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo, pri čemer je vse te osebe prevažal v tovornem vozilu, ki ni namenjeno prevozu ljudi. Razmere med vožnjo pa so bile zelo nevarne, saj je bilo v vozilu zadušljivo, prav tako pa se osebe niso imele možnosti kam prijeti. Glede na navedene okoliščine je tudi po presoji sodišča druge stopnje izrek stranske kazni izgona tujca iz države za dobo štirih let primeren in pravičen.

10. Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, niso utemeljeni in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer in ker sta mu bili izrečeni kazen zapora (ki bo za nekaj mesecev preprečila možnost začasnega dela) in denarna kazen (ki bo premoženjsko stanje obtoženega dodatno obremenila), ga je sodišče druge stopnje po četrtem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ter po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

-------------------------------
¹ Tako tudi Neža Kogovšek Šalamon, Tatjana Bobnar, Peter Skerbiš: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, ULRS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2018, 3. knjiga, str. 497.
² Tako: Ambrož Matjaž, Kazenski zakonik z uvodnimi pojasnili k noveli KZ-1E Matjaža Ambroža ter stvarnim kazalom Janeza Topliška in Sabine Zgaga, Uradni list RS, 2017, str. 35.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 51288/2018
• VSRS Sodba XI Ips 22351/2021
• VSL Sodba III Kp 37695/2020