VSRS Sodba I Ips 51288/2018

Jedro

Nevarnost za življenje ali zdravje ljudi kot kvalifikatorni zakonski znak je podan že s tem, če storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah.V obravnavanem primeru so bile osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, saj ji je storilec 38 prevažal stlačenih v premajhnem temnem delu tovornega vozila brez sedežev, svetlobe in prezraćevanja, pri čemer jim je bilo že slabo in so nekateri celo bruhali.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo I K 51288/2018 z dne 6. 6. 2019 spoznalo obsojenega M. I. za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen enega leta in devet mesecev zapora ter denarno kazen v skupni višini 3.600,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 90 dni po pravnomočnosti sodbe in če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska neplačane denarne kazni določilo en dan zapora. V izrečeno zaporno kazen je obsojencu vštelo čas pridržanja in pripora, in sicer od 6. 11. 2018 od 07.16 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obsojencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države (to je ozemlja Republike Slovenije) za dobo štirih let. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka ter sodno takso v višini 770,00 EUR.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 51288/2018 z dne 18. 9. 2019 delno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in izpodbijano prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na dve leti in štiri mesece zapora, v preostalem delu je pritožbo okrožnega državnega tožilca in v celoti pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v višini 1.575,00 EUR.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik, odvetnik Dušan Medved, kot uvodoma navaja iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovljen postopek oziroma podrejeno, da samo spremeni pravnomočno sodbo glede pravne opredelitve dejanja ter glede izrečene kazenske sankcije.

4. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da čeprav obramba oporeka pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, se iz zahteve vidi, da izpodbija posamezna dejstva, na katerih sloni uporabljena kvalifikacija. Po njegovi presoji to ni kršitev materialnega prava, temveč izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvo sodišče in ga v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati. Proti koncu zahteve omeni obramba še pomisleke zoper izrečeno višino zaporne kazni (ta je bila v pritožbenem postopku zvišana), vendar na odmero kazni z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče posegati. Za katere kršitve procesnega prava naj bi pri stvari šlo, pa iz zahteve ni uspel ugotoviti.

5. Obsojenčev zagovornik se z odgovorom vrhovnega državnega tožilca ne strinja ter v svoji izjavi navaja, da iz zahteve nedvoumno izhaja uveljavljanje kršitev materialnega zakona, ki so ustrezno obrazložene. Izpostavlja napačno uporabo materialnega prava glede znakov kaznivega dejanja in neenako obravnavanje istih okoliščin, enkrat kot del temeljne, drugič kot del kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Glede izrečene višine kazni je državni tožilec spregledal, da je bilo izrecno izpostavljeno, da sprejeta odločitev pomeni kršitev načela enakosti in enakega varstva pravic, ki sta ustavno zagotovljeni.

B.

6. Obsojenčev zagovornik uvodoma navaja, da so v konkretnem opisu kaznivega dejanja konkretizirani le zakonski znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanje meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in ne tudi po šestem odstavku tega člena, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Zatrjevano kršitev materialnega prava utemeljuje z navajanji, da na podlagi izpovedb treh prebežnikov, zaslišanih policistov ter drugih dokazov ni mogoče sklepati, da je obsojenec z opisanim ravnanjem povzročil konkretno nevarnost za zdravje in življenje prebežnikov, zaradi česar naj bi predstavljale ugotovitve izpodbijane sodbe zgolj različne špekulacije o tem, kakšne naj bi bile v nadaljevanju prevoza posledice za zdravje in življenje prebežnikov. Sklicuje se na odločbi Višjega sodišča v Kopru III Kp 35091/2018 z dne 7. 3. 2019 in III Kp 5859/2019 z dne 18. 4. 2019, v katerih je zavzeto stališče, da je zakonski znak „povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje“, podan le, kadar nevarnost že nastane oziroma je konkretna in ne tudi, kadar je nastanek nevarnosti za življenje ali zdravje pogojen s hipotetično možnostjo, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. Izhajajoč iz navedenega stališča navaja, da v izreku sodbe konkretizirane okoliščine (premajhen temen del tovornega vozila brez sedežev, svetlobe in prezračevanja) same po sebi ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi ustvarjale konkretno in neposredno nevarnost za zdravje in življenje ljudi, tudi če se upošteva nadaljnji zapis „ker naj bi jim bilo že slabo in naj bi nekateri bruhali“. Prvostopenjsko sodišče je pomanjkljiv izrek dopolnjevalo v 8. točki obrazložitve, vendar brez uspeha, saj je še vedno izhajalo iz neke potencialne nevarnosti, kar pa ne zadostuje. Pritožbeno sodišče je pri oceni v izreku sodbe opisanih okoliščin samo dodalo opise, ki naj bi potrjevali pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, kar pa po navedbah obsojenčevega zagovornika ne predstavlja ustreznega odgovora na pritožbene navedbe, ki se tičejo ključnih okoliščin, to je zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Zato ocenjuje, da je prišlo tudi do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

7. Pravna opredelitev kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po 6. točki 308. člena KZ-1 bo med drugim podana, kadar storilec, med drugim, pri dejanju po tretjem odstavku povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, kar po stališču obsojenčevega zagovornika, ki se sklicuje na omenjeni odločbi Višjega sodišča v Kopru pomeni, da je zakonski znak „povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje“ podan le, kadar nevarnost že nastane oziroma je konkretna in ne tudi, kadar je nastanek nevarnosti za življenje ali zdravje pogojen s hipotetično možnostjo, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij.

8. V obravnavanem primeru se v konkretnem delu opisa dejanja navaja, da je obsojenec sodeloval pri nezakonitem prevozu 38-ih prebežnikov, od tega štirih otrok, ki so bili stlačeni v premajhnem temnem delu tovornega dela vozila brez sedežev, svetlobe in prezračevanja, s čimer je bilo ogroženo njihovo zdravje in celo življenje, saj jim je bilo že slabo, nekateri pa so bruhali. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v 8. točki obrazložitve dodatno utemeljilo zakonski znak „povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje“ z navajanji, da je bilo navedeno vozilo namenjeno izključno prevozu tovora, saj je bil zadnji del vozila zaprt, zgrajen izključno iz pločevine, brez prezračevanja ali ogrevanja, brez izolacije in svetlobnih odprtin, vidni so bili robovi, kar je nevarno za prevoz ljudi, ki so morali stati v temi in tesno drug ob drugem, eden od potnikov je v vozilu celo bruhal, kar se je zgodilo po zgolj desetih minutah vožnje. Zaključilo je, da je bila s takšnim načinom prevoza kar 38-ih ilegalnih prebežnikov v tovornem delu vozila stoje, brez svetlobe, brez prezračevanja in izolacije, z vidnimi robovi, povzročena nevarnost za njihovo življenje in zdravje, saj v kolikor bi bil opravljen prevoz vse do Italije, kamor so bili prebežniki namenjeni, bi bile posledice za njihovo zdravje in življenje v teh pogojih lahko še mnogo hujše. Pritožbeno sodišče je v 5. točki obrazložitve navedlo, da je s tem nazorno opisano, da so se osebe prevažale v neprimernih in izredno nevarnih razmerah, ter da je s tem obravnavani zakonski znak povsem ustrezno konkretiziran, saj je izrecno opisano, da takšna vožnja že sama po sebi pomeni povzročitev nevarnosti za zdravje in življenje teh oseb.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je v posamezni situaciji „nevarnost za življenje in zdravje“ izkazana že s tem, da je storilec ljudi prevažal v nehumanih in nezdravih okoliščinah, pri čemer so bile v obravnavani zadevi osebe zaradi opisanega načina prevažanja v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. Obsojenčev zagovornik pa z navajanji, da je lahko vzrok slabosti prebežnikov in (vsaj vprašljivem) bruhanju ene osebe tudi dejstvo, da so se zavedali svojega nezakonitega ravnanja, ko so se brez ustrezne dokumentacije in uradnih postopkov želeli prepeljati čez ozemlje naše države in ne zatrjevani način njihovega prevoza v zaprtem kovinskem prostoru tovornega vozila; z nesprejemanjem razlage pritožbenega sodišča v zvezi z bruhanjem vsaj ene od prebežnic, češ da tega ni potrdil noben dokaz, niti policisti takšnih sledov na tleh niso zaznali ter izpostavljanjem izpovedb prič – policistov M. S. in N. N. glede psihofizičnega stanja ilegalnih prebežnikov in minimaliziranjem dejanske vloge obsojenca pri izvršitvi obravnavanega dejanja, torej z nesprejemanjem zaključkov nižjih sodišč o obstoju nevarnosti za življenje in zdravje ljudi kot zakonskemu znaku kvalificirane oblike obravnavanega kaznivega dejanja izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. V zaključnem delu zahteve za varstvo zakonitosti se obsojenčev zagovornik zavzema za izrek bistveno nižjih kazenskih sankcij, celo za izrek pogojne obsodbe. Sklicuje se na v zahtevi citirane sodbe drugih sodišč ter navaja, da načelo individualizacije kazenskih sankcij, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče v 9. točki obrazložitve v konkurenci z načelom enakosti in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS) ne more prevladati. Z izbiro vrste in višine kazni je pritožbeno sodišče napačno uporabilo materialno pravo in obsojencu v nasprotju s siceršnjo sodno prakso in brez upoštevanja relevantnih okoliščin izreklo bistveno previsoko kazen, tako glede trajanja zaporne kazni, višine izrečene stranske denarne kazni, kot trajanja kazni izgona tujca iz države. Izpostavlja obsojenčeve premoženjske in družinske razmere, ki pri odmeri stroškov niso bile upoštevane.

11. Vse povzete navedbe so namenjene utemeljevanju, da sodišče druge stopnje ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, kar predstavlja upošteven razlog za vložitev pritožbe (374. člen ZKP). Sicer pa s posplošenim in nekonkretiziranim sklicevanjem na sodno prakso v drugih kazenskih zadevah, zgolj na podlagi števila ilegalnih prebežnikov v opravljeni primerjavi izrečenih kazenskih sankcij, ni primerna, ni zadostna in ne more biti temelj oziroma podlaga za uveljavljanje zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

12. Uvodoma naveden razlog kršitve določb kazenskega zakonika ni konkretiziran.

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

14. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica v zahtevi za varstvo zakonitosti navedenih obsojenčevih premoženjskih razmer.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 22351/2021
• VSK Sodba III Kp 5859/2019
• VSL Sodba III Kp 42221/2019