VSL Sodba II Cp 2739/2017

Jedro

Prisotnost določene količine vode in maziva oziroma čistilnega sredstva za transportne trakove na tleh proizvodne hale je običajna, celo neizogibna okoliščina delovnega procesa, ki je bila tožniku znana. Glede na to, da voda z mazivom ves čas kaplja s stroja za pasterizacijo, bi bila pretirana zahteva, da mora delodajalec delavcem ves čas zagotavljati suha in popolnoma nedrseča tla. Seveda pa je bil dolžan sprejeti ustrezne zaščitne ukrepe, da tveganja, ki izvirajo iz vlažnih in posledično bolj drsečih tal, zmanjša na najnižjo možno mero. Delodajalec je določene zaščitne ukrepe izvedel, tožnik pa ni trdil, da bi bili ti ukrepi nezadostni in neustrezni. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da padec ni posledica protipravnega (nedopustnega) ravnanja zavarovanca tožene stranke, temveč tožnikove neprevidnosti oziroma nesrečnega naključja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 6.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Hkrati je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 49,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da se sodišče ni izreklo o njegovem zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov. Tožnik ni spreminjal svojih navedb o mestu in načinu padca, temveč ves čas jasno in konsistentno trdi, da mu je zaradi drsečih tal spodrsnilo, ko je želel stopiti na stopnice, pri padcu pa je z levo roko močno udaril v drog stopniščne ograje. Sodišče prve stopnje je glede drsnosti tal ugotovilo, da so bila ob ogledu 14. 6. 2017 tla sicer mokra, vendar ob uporabi delovnih čevljev niso bila posebej spolzka. Ob tem je zanemarilo, da so bila tla po škodnem dogodku sanirana, in je le bežno navedlo, da tudi pred tem stanje ni moglo biti dramatično. Sodišče je nepravilno ocenilo izpovedi prič J. K. in P. Š., ki sta izpovedala, da so tla močno drsela. Kontradiktorna je ugotovitev sodišča, da je vseeno, kolikšna je bila količina vode, ker večja količina vode ne pomeni večje drsnosti. Sodišče je spregledalo s strani tožnika zatrjevano in s strani tožene stranke neprerekano dejstvo, da je bila na tleh poleg večje količine vode tudi emulzija oziroma sredstvo, ki je mastno in drsi. To dejstvo so potrdile vse priče, zato bi jim sodišče moralo slediti. Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče kategorično izključiti niti objektivne odgovornosti, saj so tla, ki niso le mokra, temveč tudi mastna, zagotovo nevarna stvar. Res je, da tožnik v tožbi ni izrecno grajal primernosti obutve, vendar iz njegove izpovedi in izpovedi prič izhaja, da je po škodnem dogodku prišlo do njene zamenjave z boljšimi čevlji, ki ne drsijo. Priča G. B. je izpovedal, da so se nekateri delavci nad prejšnjo obutvijo pritoževali. Tako ne drži povsem teza sodišča, da je bila trditvena podlaga glede obutve pomanjkljiva, saj je tožnik v tožbi navedel, da je uporabljal vso predpisano opremo, ta pa je bila očitno druga, kot jo delavci uporabljajo sedaj. Sodišče je ogled opravilo v drugačnih okoliščinah, kot so bile ob škodnem dogodku. V času škodnega dogodka so bila tla mastna, po škodnem dogodku so bili vgrajeni odtočni kanali, hkrati pa je sodnik ob ogledu uporabljal novo (boljšo) delovno obutev. Do ureditve odtočnih kanalov in zamenjave obutve je prišlo prav zaradi obravnavane nezgode, kar dokazuje, da razmere pred tem niso bile varne za opravljanje dela, česar se je očitno zavedal delodajalec ter je zato izvedel navedena preventivna ukrepa.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo zadostne razloge, ki niso medsebojno nasprotujoči niti ne nasprotujejo vsebini spisa.

6. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka je zajeta v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka, zato sodišče v izreku sodbe ni bilo dolžno posebej odločiti o tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov.

7. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 14. 3. 2014 poškodoval pri opravljanju dela upravljavca stroja pri svoji delodajalki družbi P., d. d., ki je imela pri toženi stranki zavarovano delodajalčevo odgovornost. Do poškodbe je prišlo, ko se je tožnik v proizvodni hali želel povzpeti po stopnicah stroja za pasterizacijo, pri čemer mu je spodrsnilo, tako da je padel in se udaril v levo roko.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da nobena stranka ni zatrjevala, da je tožnik padel na stopnicah, zaradi česar je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo, ali takšen potek dogodka utemeljuje odškodninsko odgovornost zavarovanke tožene stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje glede mesta in načina padca brez potrebe izpostavljalo nedoslednosti v tožnikovi trditveni in dokazni podlagi, saj mu je verjelo, da mu je spodrsnilo pri stopnicah in ni sledilo toženi stranki, da je padel, ko je stopil na vodilo drsnih vrat.

9. Tožnik je trdil, da je do zdrsa in padca prišlo, ker so bila tla pred stopnicami zaradi prisotnosti vode in maziva oziroma čistila za transportne trakove mokra, mastna in drseča. Uveljavljal je objektivno in krivdno odškodninsko odgovornost delodajalca. V okviru slednje je delodajalcu očital, da ni zagotovil nedrsečih tal in s tem varnega delovnega okolja.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik delodajalcu ni očital izbire neprimerne talne podlage in ni trdil, da ta ni bila skladna s tehničnimi in varnostnimi standardi, ki veljajo za proizvodne hale. Sodišče prve stopnje se je zato po nepotrebnem opredeljevalo do primernosti in kakovosti podlage in ugotavljalo skrbnost zavarovanca tožene stranke pri izbiri materiala in položitvi tlaka, vplivu dalj časa trajajoče uporabe na njegovo drsnost in interesu delodajalca, da prepreči pretirano drsnost tal. Posledično so pravno nepomembne tudi pritožbene navedbe, ki te ugotovitve grajajo.

11. Že iz same pritožbe je razvidna neutemeljenost pritožbenih navedb glede delovnih čevljev. Pritožnik tako priznava, da ni podal pravočasne trditvene podlage glede neustreznosti obutve¹ ter da šele iz izpovedi tožnika in prič izhaja dejstvo o zamenjavi obutve ter posamezni indici, da prejšnja obutev ni bila ustrezna. Ker dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, sodišče prve stopnje teh izpovedi utemeljeno ni upoštevalo. Tudi sicer zamenjava obutve in morebitne pritožbe posameznih delavcev same po sebi ne zadostujejo za sklep o neustreznosti čevljev, ki jih je v času škodnega dogodka uporabljal tožnik.

12. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bila tla v proizvodni hali mokra, pri čemer ni šlo za večjo količino vode. Prav tako nima pomislekov v njegov zaključek, da tla kljub prisotnosti vlage, čistilnega sredstva in maziva za transportne trakove niso bila posebej spolzka, temveč je bila njihova drsnost v okviru običajne drsnosti za tovrstne proizvodne prostore.

13. Sodišče prve stopnje je navedena dejstva ugotovilo na podlagi temeljitega dokaznega postopka ter prepričljive in notranje skladne dokazne ocene, v kateri se je v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih dokazov.

14. Pravilno je kot ključen izpostavilo dokaz z ogledom, na katerem je ugotovilo, da so na tleh posamezne, ne posebej globoke luže. S preizkusom je preverilo drsnost tal, pri čemer je zaznalo, da ob uporabi delovne obutve tla niso zelo spolzka oziroma da je prisotna zdrsnost kot na vsakih mokrih gladkih tleh. Ob tem ni spregledalo dejstva, da so bili med škodnim dogodkom in ogledom vgrajeni odtočni kanali, vendar je na podlagi izpovedi tožnika in prič ugotovilo, da kljub temu stanje ob ogledu ni bistveno odstopalo od stanja, kakršno je bilo v času škodnega dogodka.

15. Tožnik dvoma v pravilnost takšne ocene ne more vzbuditi z izpostavljanjem posameznih izpovedi in njihovo enostransko interpretacijo. Glede izpovedi priče P. Š. tožnik zanemari, da je sam o prisotnosti vode in čistilne emulzije na tleh izpovedoval kot o običajni okoliščini delovnega procesa, pri čemer ni omenjal nobenih izrednih dogodkov, poplave ali bazena vode, medtem ko je P. Š. izpovedal, da je počila cev, da je iztekalo olje ter da je bilo na tleh na večji površini 10 cm vode. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovih navedb ni potrdila priča J. K. Svoj zaključek je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa dodaja, da je priča izpovedala, da je prve dni po menjavi epoksi mase nenormalno drselo, da je voda na nekaterih delih tal zastajala, ker tla niso bila izravnana, in da še sedaj okoli stroja za pasterizacijo drsi, če ni dobro pobrisano. Priča je torej nadpovprečno, izredno drsnost tal vezala na menjavo in značilnosti talne podloge, vendar pritožnik ni trdil, da je bila neposredno pred dogodkom podlaga zamenjana, prav tako delodajalcu ni očital izbire neprimerne talne podlage. Kljub temu, da sta navedeni priči potrdili navedbe tožnika o prisotnosti vode in emulzije, so bile torej njihove izpovedi tako različne, da jim sodišče prve stopnje glede (velike) količine vode in (izredne) drsnosti tal upravičeno ni sledilo. Utemeljeno je za prepričljivejši ocenilo izpovedi prič G. B. in J. K., da je voda z mazivom sicer kapljala na tla in da so bila tla vlažna, vendar vsaj na pohodnih površinah ni šlo za velike količine vode, ki bi nadpovprečno povečevale drsnost tal.

16. Sodišče prve stopnje ni spregledalo dejstva, da je bilo na tleh poleg vode tudi čistilno sredstvo oziroma mazivo. Ravno zato je opravilo preizkus drsnosti v okolici stroja, kjer je na tleh prisotna voda vsebovala tudi to sredstvo. Ob izostanku drugih dokazov (izvedenca za meritev zdrsnosti tal) je na podlagi tega preizkusa utemeljeno zaključilo, da tožnik kljub prisotnosti maziva oziroma sredstva za čiščenje ni dokazal, da bi bila stopnja zdrsnosti tal nedopustno visoka.

17. Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, ki je na podlagi navedenih dejstev ugotovilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca.

18. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, je bila objektivna odškodninska odgovornost (149. in drugi odstavek 131. člena OZ) uzakonjena zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti, previdnosti in upoštevanju varnostnih navodil ni mogoče nadzorovati in zato tudi ne odvrniti (relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. Stvar oziroma dejavnost morata biti nevarni sami po sebi. V primerih, ko postaneta nevarni glede na okoliščine primera, pa gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil imetnika, se za podlago vzame (zgolj) krivdna odgovornost. Tla iz umetne mase niso nevarna stvar, hoja po njih pa ne nevarna dejavnost. Gre namreč za redno, vsakodnevno aktivnost, iz katere ne izvira praktično nikakršno tveganje. Tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi bila konkretna tla v normalnem stanju (čista in suha) tako spolzka, da kljub zadostni skrbnosti nevarnosti padcev ne bi bilo mogoče obvladovati. To pa pomeni, da njegov delodajalec kot njihov imetnik ni objektivno odgovoren za iz njih izvirajočo škodo.

19. Podana tudi ni krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prisotnost določene količine vode in maziva oziroma čistilnega sredstva na tleh proizvodne hale običajna, celo neizogibna okoliščina delovnega procesa. Glede na to, da voda z mazivom ves čas kaplja s stroja za pasterizacijo, bi bila pretirana zahteva, da mora delodajalec delavcem ves čas zagotavljati suha in popolnoma nedrseča tla. Seveda pa je bil dolžan sprejeti ustrezne zaščitne ukrepe, da tveganja, ki izvirajo iz vlažnih in posledično bolj drsečih tal, zmanjša na najnižjo možno mero. Tožena stranka je v zvezi s tem trdila, da je bil tožnik strokovno usposobljen za delo upravljavca stroja in poučen o ukrepih za varstvo pri delu, poleg tega mu je delodajalec zagotovil ustrezne protizdrsne škornje. Delodajalec je torej sprejel zaščitne ukrepe, tožnik pa ni trdil, da bi bili ti ukrepi nezadostni in neustrezni, prav tako zavarovancu tožene stranke ni očital neustrezne organizacije čiščenja tal. Upoštevajoč navedene okoliščine ter dejstvo, da je bil tožnik z možnostjo vlage in povečane drsnosti tal seznanjen, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da padec ni posledica protipravnega (nedopustnega) ravnanja zavarovanca tožene stranke, temveč tožnikove neprevidnosti oziroma nesrečnega naključja.

20. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških je utemeljena s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov zahtevek za plačilo pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

-------------------------------
¹ Navedba, da je uporabljal vso predpisano opremo, ne predstavlja takšnega očitka.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3300/2014
• VSL Sodba II Cp 1177/2022
• VDSS sodba Pdp 731/2013