VDSS Sodba Pdp 909/2017

Jedro

Plačilne liste, iz katerih so sicer razvidni zneski dnevnic za opravljene prevoze v tujini, niso dokazila o plačilu teh stroškov. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zahtevana zneska iz naslova dnevnic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova premalo plačanih dnevnic za čas od 1. 5. 2016 do 30. 6. 2016 izplača 1.704,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila ter da mu obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 131,67 EUR, odvede davek in tožniku izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožnikov zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016 (razliko do vtoževanega zneska 197,50 EUR) zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 556,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka) in da je dolžna plačati sodno takso v znesku 110,00 EUR ter jo nakazati na račun prvostopenjskega sodišča (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s plačilnimi listami in nakazili tožene stranke na TRR tožnika zaključilo, da so bila nakazila opravljena z namenom plačila servisa vozila. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti izpovedi tožnika o razlogih, zaradi katerih računa za popravilo vozila ni želel izročiti toženi stranki. O tem, da tožnik ni predložil računa za popravilo vozila, prvostopenjska sodba nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka vztraja, da so bile vse dnevnice tožniku izplačane. V delu odločitve, ki se nanaša na plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust, pa je sodišče prve stopnje odločilo mimo zahtevka (kršitev 2. člena ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, še zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je lahko preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje, ker je ustrezno obrazložena in nima bistvenih pomanjkljivosti.

7. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje tudi prekoračitev zahtevka, tj. kršitev določbe prvega odstavka 2. člena ZPP. Do prekoračitve tožbenega zahtevka pride, če sodišče odloči mimo zahtevka oziroma preko zahtevka. Do navedene situacije pa v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016 ni prišlo. Iz tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik oblikoval v tožbi, izhaja, da je tožnik zahteval plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust po odvodu akontacije dohodnine od bruto zneska 197,50 EUR. Sodišče prve stopnje je o tem tožbenem zahtevku odločilo tako, da je toženi stranki naložilo obračun bruto zneska 131,67 EUR in plačilo ustreznega neto zneska po plačilu davka. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje odločalo o sorazmernem delu regresa za letni dopust v okviru mesečnega zneska, ki ga je tožnik zahteval v tožbenem zahtevku. Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v zvezi z zatrjevano prekoračitvijo tožbenega zahtevka.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožena stranka ni dolžna tožnici plačati dnevnic, ker naj bi bilo plačilo teh stroškov razvidno iz plačilnih list. Plačilne liste, iz katerih so sicer razvidni zneski dnevnic za opravljene prevoze v tujini, niso dokazila o plačilu teh stroškov. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zahtevana zneska iz naslova dnevnic. Tožena stranka je sicer predložila bančni izpisek o nakazilih tožniku, vendar iz njih ni razvidno plačilo pripadajočih dnevnic za meseca maj in junij 2016. Direktor tožene stranke ni znal pojasniti spornih nakazil od 17. 6. do 23. 6. 2016. Zato je sodišče verjelo izpovedbi tožnika, da je šlo pri spornem nakazilu v juniju 2016 za povrnitev stroškov popravila vozila tožene stranke v Nemčiji na podlagi predhodnega dogovora med njim in direktorjem tožene stranke. Okoliščina, da tožnik ni izročil računa za popravilo vozila v tujini neposredno direktorju tožene stranke, ne pomeni, da med njima ni obstajal dogovor o povrnitvi izdatkov za popravilo vozila tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo znesek 1.704,00 EUR iz naslova dnevnic.

9. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi stroške odgovora krije tožnik sam (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.05.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 98/2017-2
• VDSS Sodba Pdp 851/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 493/2017